Jedro

Za odmero odškodnine po načelu pravičnosti pa so, ob dejanskih ugotovitvah sodišča o nastanku in obsegu škode, prevladujoča merila premoženjskega in socialnega stanja obeh pravdnih strank. Dokazno breme o obstoju takih gmotnih razmer na strani tožene stranke, da bo zmogla prisojeno odškodnino plačati ne da bi to ogrozilo njeno eksistenco, je na strani tiste stranke, ki se na uporabo načela pravičnosti sklicuje (člen 215 ZPP), torej na strani tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je od toženca uveljavljal plačilo odškodnine v višini 505.584,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska

500.000,00 SIT od izdaje prvostopenjske sodbe dalje, od zneska

2.240,00 SIT od 14.6.1998 dalje do plačila, od zneska 3.344,00 SIT pa od 24.6.1998 dalje do plačila, ter povrnitev pravdnih stroškov.

Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Proti tej sodbi se je tožnik po svoji pooblaščenki pravočasno pritožil. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava iz

2. do 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Sodišču prve stopnje očita nepopolno ugotovitev dejstev o toženčevem premoženjskem stanju in zmotno oceno dokazov o gmotnih razmerah tožnika. Zato je zmotno uporabilo določbe tedaj veljavnega člena 169 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR in neutemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodi s prisojo vsaj simbolične odškodnine v breme toženca. Le podrejeno se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec se v pritožbenem odgovoru zavzema za zavrnitev tožnikove pritožbe in za potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni pregled zadeve po določbah drugega odstavka 350. člena ZPP ni pokazal kakšne uradoma upoštevne kršitve določb pravdnega postopka. Čeprav pritožba meni drugače, je oceniti, da je sodišče prve stopnje tudi dovolj natančno razjasnilo dejansko stanje in je svojo odločitev oprlo na pravo materialno pravo. Tako pritožbeno sodišče zato, ker so pravilni in utemeljeni, povzema razloge prvostopenjske sodbe, le na izvajanja pritožbe še dodaja: Tožnik je že med postopkom na prvi stopnji soglašal z ugotovitvama obeh v predmetnem sporu sodelujočih izvedencev medicinske stroke, da je toženec obravnavano škodno dejanje storil v neprištevnem stanju.

Zato je predlagal, da se tožencu naloži povrnitev uveljavljane odškodnine za škodo, ki mu jo je povzročil s svojim dejanjem dne

14.6.1998, po načelu pravičnosti, uveljavljenem v prvem odstavku 169. člena ZOR (ZOR se v predmetni zadevi uporabi v zvezi s členom 1060 Obligacijskega zakonika - OZ). Za odmero odškodnine po načelu pravičnosti pa so, ob dejanskih ugotovitvah sodišča o nastanku in obsegu škode, prevladujoča merila premoženjskega in socialnega stanja obeh pravdnih strank. Dokazno breme o obstoju takih gmotnih razmer na strani tožene stranke, da bo zmogla prisojeno odškodnino plačati ne da bi to ogrozilo njeno eksistenco, je na strani tiste stranke, ki se na uporabo načela pravičnosti sklicuje (člen 215 ZPP), torej na strani tožeče stranke.

V obravnavani pravdi tožnik o svojem premoženjskem in socialnem stanju konkretnih navedb ni navajal, prav tako o stanju svojega gmotnega položaja, ni predlagal izvedbe prav nobenega dokaza. Podobna ugotovitev velja glede navedb o toženčevem gmotnem stanju. Tožnikov dokazni predlog v pripravljalni vlogi, ki jo je prvostopenjsko sodišče prejelo šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, da naj sodišče prve stopnje po potrebi opravi poizvedbe o premoženjskih razmerah toženca in njegovih dohodkih pri CSD in pri toženčevem delodajalcu, je presplošen in nejasen v navodilu sodišču prve stopnje o postopanju v dokaznem postopku. Zato pritožba neutemeljeno graja dokazni postopek, ki ga je sodišče prve stopje izvedlo v zvezi z uporabo načela pravičnosti, kot pomanjkljiv, saj prav tožnik ni predlagal izvedbe dokazov, ki bi utemeljevali odmero odškodnine v okviru določbe prvega odstavka 169. člena ZOR.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in o pritožbi odločilo tako, kakor izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona ter prvim odstavkom 155. člena ZPP, ob dejstvu, da je bila tožnikova pritožba povsem neuspešna, toženčev odgovor na pritožbo pa k sprejeti odločivi ni ničesar prispeval.