25. 11. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A., Ž., in B. B. iz Z., ki ju zastopa C. C., odvetnica v V., na seji senata dne 25. novembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1. Ustavna pritožba A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Uv 60/2002 z dne 21. 11. 2002 se ne sprejme.

2. Ustavna pritožba B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Uv 60/2002 z dne 21. 11. 2002 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnika navajata, da je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo pritrdilo ugotovitvi Republiške volilne komisije (v nadaljevanju RVK), da prvi pritožnik ni izkazal, da bi Zveza štela več kot 100 članov, ki bi poklicno opravljali dejavnost na področju socialnega varstva in ji zato ni potrdilo pravice do dveh elektorjev. Menita, da to stališče temelji na napačni razlagi določb šeste alineje prvega odstavka in drugega odstavka 34. člena ZDSve. Iz navedenih določb ne izhaja obveznost, da so strokovni delavci tudi zaposleni na delovnih mestih s področja socialnega varstva. Poudarjata, da jima niso znani kriteriji, na podlagi katerih sta RVK in Vrhovno sodišče odločila, da prvi pritožnik ni poklicna organizacija v smislu šeste alineje prvega odstavka 34. člena ZDSve, saj naj bi drugim podobnim organizacijam potrdila sezname in kandidature. Menita, da je z izpodbijano sodbo kršeno načelo enakosti iz 14. člena Ustave in ustavne pravice iz 22., 43., 51. in 52. člena Ustave.

B. - I.

Zoper odločbo RVK je vložila pritožbo samo pritožnica. Na podlagi prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Ker pritožnik B. B. zoper odločbo RVK ni vložil pritožbe, ni izčrpal pravnih sredstev. Ker ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, je bilo treba njegovo ustavno pritožbo zavreči.

B. - II.

Z izpodbijano sodbo, s katero je bila pritožba zoper dopolnilno odločbo RVK št. 10-3/00-16/02-8-2 z dne 18. 11. 2002 zavrnjena, je Vrhovno sodišče potrdilo zavrnitev vpisa drugega predstavnika v seznam izvoljenih predstavnikov v volilno telo za volitve članov Državnega sveta - predstavnika za področje socialnega varstva, ki ju je vložila pritožnica. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je RVK pravilno oprla svojo odločitev na določbe drugega odstavka 36. člena ZDSve, ker je bilo iz pisne dokumentacije pritožnice razvidno, da iz seznama strokovnih sodelavcev Zveze ne izhaja, da bi imela več kot 100 strokovnih sodelavcev, ki bi poklicno opravljali dejavnost na področju socialnega varstva.

Pritožnica oporeka pravilnost uporabe materialnega prava, to je določb šeste alineje prvega odstavka 34. člena in drugega odstavka 34. člena ZDSve. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi procesnega in materialnega prava. V skladu s 50. členom ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ustavno sodišče torej lahko presoja le, ali je zaradi nepravilne uporabe zakona obenem kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina. Za kršitev teh pa gre praviloma le v primeru, če bi ob odločanju sodišče zavzelo kakšno pravno stališče, ki je z vidika ustavnih pravic nesprejemljivo.

Državni svet ni splošni predstavniški organ, ker ne zastopa interesov vseh državljanov kot Državni zbor, temveč na podlagi 96. člena Ustave zastopa nosilce socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov. Zato se člani Državnega sveta ne volijo na podlagi splošne in enake volilne pravice, ki jo zagotavlja prvi odstavek 43. člena Ustave. Ustava je volitve v Državni svet prepustila zakonski ureditvi, določila je le, da mandatna doba njegovih članov traja pet let (98. člen Ustave).

ZDSve je volitve članov Državnega sveta uredil kot posredne volitve. Člani Državnega sveta se volijo na podlagi posebne (aktivne in pasivne) volilne pravice, ki uživa ustavno sodno varstvo v okviru 44. člena Ustave.

Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče pritrdilo stališču RVK, da je kriterij iz drugega odstavka 36. člena ZDSve - da poklicne organizacije izvolijo v volilno telo vsaka po enega predstavnika ne glede na število članov in po enega predstavnika na vsakih dopolnjenih 100 članov, ki poklicno opravljajo dejavnost na področju socialnega varstva - treba razlagati tako, da se upoštevajo le člani, ki poklicno opravljajo dejavnost na področju socialnega varstva (šesta alineja prvega odstavka in drugi odstavek 34. člena ZDSve). Ker se z navedenimi določbami opredeljuje, katere poklicne organizacije imajo pravico izvoliti svoje predstavnike v volilno telo in kolikšno število smejo izvoliti, bi zavrnitev, da določene organizacije nimajo pravice izvoliti svojega predstavnika oziroma nimajo pravice izvoliti več kakor enega predstavnika v volilno telo, lahko pomenila kršitev pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave.

Člen 34 ZDSve ureja volitve predstavnikov negospodarskih dejavnosti tako, da opredeljuje šest področij, na katerih se voli po en predstavnik. Tako v šesti alineji prvega odstavka 34. člena določa, da enega predstavnika za področje socialnega varstva volijo poklicne organizacije strokovnih delavcev na področju socialnega varstva. Že iz samega zakonskega besedila izhaja, da volijo svojega predstavnika le organizacije, ki se poklicno ukvarjajo z dejavnostmi na področju socialnega varstva, kar pomeni, da tudi zaposlujejo delavce, ki so po svoji strokovni izobrazbi lahko zaposleni na področju socialnega varstva. Da ne bi bilo sporno, katere organizacije se lahko štejejo za poklicne organizacije s področij, navedenih v drugi do šesti alineji prvega odstavka 34. člena, drugi odstavek tega člena pojasnjuje, da se za poklicne organizacije štejejo poklicne zbornice, združenja, društva, zveze in druge poklicne organizacije, organizirane na območju države. Pri razlagi 34. člena in 36. člena ZDSve je treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka 2. člena, ki določa, kdo ima pasivno in aktivno volilno pravico pri volitvah v Državni svet. Tudi iz prve alineje navedene določbe izhaja, da je pravica voliti in biti voljen za člana Državnega sveta dana osebam, ki poklicno delujejo v določenih negospodarskih dejavnostih - "opravljajo ustrezno dejavnost oziroma so v delovnem razmerju." Zato kriterija iz drugega odstavka 36. člena, na podlagi katerega se določi število elektorjev (predstavnikov v volilno telo), ni mogoče drugače razumeti, kot da se v postopku izvolitve eletorjev upoštevajo le tisti člani poklicne organizacije, ki poklicno opravljajo dejavnost na področju socialnega varstva. Izpolnjevanje prej navedenih pogojev iz ZDSve mora izkazati poklicna organizacija.

V skladu z navedeno zakonsko ureditvijo bi tudi Zveza za šport invalidov Slovenije lahko izvolila dva predstavnika v volilno telo za volitve člana Državnega sveta - predstavnika socialnega varstva, če bi izkazala, da šteje več kot 100 članov, ki poklicno opravljajo dejavnost na področju socialnega varstva. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, pritožnica ni izkazala, da izpolnjuje navedene zakonske pogoje. Zato stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče, ne pomeni kršitve ustavne pravice iz 44. člena Ustave.

Pritožnica uveljavlja tudi kršitev 14., 22., 51. in 52. člena Ustave. Pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pritožničine navedbe, da RVK ni razpolagala z relevantnimi podatki o članih Zveze, ne utemeljujejo očitka kršitve navedene ustavne pravice.

Dolžnost izkazati izpolnjevanje zakonskih pogojev je na strani pritožnice. RVK je odločila na podlagi podatkov, ki jih je predložila pritožnica. Zato ne more biti kršen 22. člen Ustave.

Pritožnica z ničimer ne utemeljuje kršitev ustavnih pravic iz 51. in 52. člena Ustave, zato jih Ustavno sodišče ni presojalo.

10. Glede na navedeno z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot to zatrjuje pritožnica. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan