Jedro

Tožba v upravnem sporu, vložena zoper zavrnilni sklep o odložitvi (upravne) izvršbe, ni dovoljena.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

: Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožnikov predlog za odložitev izvršbe, dovoljene s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 1. 2. 2008. V obrazložitvi navaja, da v obravnavanem primeru niso podani pogoji za odložitev iz 2. odstavka 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj ni bilo vloženo pravno sredstvo zoper izvršbo oz. zoper izvršilni naslov. Vložene revizije na Vrhovnem sodišču RS po njenem mnenju ni mogoče šteti za tako pravno sredstvo. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da je revizija vložena zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U 2025/2006-6 z dne 10. 1. 2008, ki pa v konkretnem primeru ni izvršilni naslov, saj ni bila izdana v sporu polne jurisdikcije, temveč je sodišče presojalo pravilnost in zakonitost upravnih aktov. Izvršilni naslov je v tem primeru odločba upravnega organa prve stopnje z dne 7. 2. 2006. Kot utemeljenega pritožbenega razloga tudi ni bilo mogoče upoštevati dejstva, da je tožnik zoper sklep o dovolitvi izvršbe vložil pritožbo (torej pravno sredstvo zoper izvršbo), saj je to dejstvo navedel šele v pritožbi. Ta je bila poslana priporočeno po pošti 19. 2. 2008 neposredno pritožbenemu organu, tožnik pa o tem dejstvu ni obvestil upravnega organa prve stopnje, ki je pristojen za odločanje o odlogu izvršbe. Pritožbeni organ je bil tako seznanjen z dejstvom, da je bila vložena pritožba zoper sklep o dovolitvi izvršbe, vendar pa tega dejstva zaradi določbe 3. odstavka 238. člena ZUP ne more upoštevati kot utemeljenega pritožbenega razloga. Poleg tega za odložitev izvršbe ni izpolnjen tudi drugi pogoj - nastanek nepopravljive škode. Pri tem se sklicuje na ustaljeno sodno in upravno prakso, po kateri nobena materialna škoda ni nepopravljiva. Po mnenju pritožbenega organa namreč tožnikove navedbe, da bi se škoda kazala v prekomernem posegu v njegovo lastninsko pravico, da vzpostavitev stanja pred izvršbo ne bi bila mogoča, da bi bilo treba 120 glav živine, ki jih ima v hlevu, odvesti v zakol, in da je sporni hlev nujni sestavni del kmetije, ne izkazujejo nepopravljive škode. Objekt se namreč lahko ponovno zgradi, vzredijo ali kupijo živali, kmetija pa se lahko, če gre res za njen nujni del, po legalni zgraditvi hleva ponovno vzpostavi.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi, ki jo je vložil zoper omenjeni prvostopenjski zavrnilni sklep, med drugim izpodbija stališče, da revizije zoper pravnomočno sodbo ni mogoče šteti za pravno sredstvo zoper izvršilni naslov. Ta je namreč vložena z razlogom odprave odločbe MOP z dne 1. 8. 2006, ki je v konkretni zadevi skupaj z odločbo Inšpektorata RS z dne 7. 2. 2006 izvršilni naslov oz. je z njim v neposredni zvezi. S tem je izpolnjen eden od pogojev iz 3. odstavka 293. člena ZUP. Tožnik nadalje navaja razloge, zakaj o vloženi pritožbi zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni obvestil upravnega organa prve stopnje. Predlog za odlog izvršbe je bil namreč vložen 18. 2. 2008, v katerem se je skliceval na revizijo, šele naslednji dan pa je vložil pritožbo. Ker je šele 21. 2. 2008 prejel povratnico, s katero bi lahko dokazal vložitev pritožbe, izpodbijani sklep pa je prejel 22. 2. 2008, obvestitev prvostopenjskega organa ni bila več mogoča niti smiselna. Zaradi tega se je šele v pritožbi skliceval tudi na navedeno pravno sredstvo. Po njegovem mnenju tako ne gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, kar velja tudi za dopis Občine A. z dne 21. 2. 2008 ter mnenje Kmetijsko gozdarske zbornice z dne 25. 2. 2008, ki ju je prav tako prejel šele po izdaji izpodbijanega sklepa. Kot razlog za odlog izvršbe pa bi toženka morala upoštevati tudi začeti postopek, ki bo omogočil legalizacijo nedovoljene gradnje. Tožnikov predlog za spremembo prostorskega akta, ki bo dovoljeval postavitev spornega hleva, bo obravnavan v mesecu decembru 2008 pri pripravi novega občinskega prostorskega načrta, kar potrjuje že omenjeni dopis Občine A.. Kršeno je bilo tudi načelo sorazmernosti, saj je sporni objekt mogoče sanirati tudi na drugačen način, to je z legalizacijo. Le če te v nobenem primeru ne bo mogoče doseči, je odstranitev objekta opravičljiva. Tožniku že začetega postopka legalizacije ni uspelo zaključiti zaradi dolgotrajnosti postopkov sprejema prostorskih aktov. Izvršba v konkretnem primeru zato ne pomeni nujnega sredstva za dosego cilja, zato nesorazmernost ukrepa pomeni tudi njegovo nezakonitost. Odložitev izvršbe tudi ne nasprotuje javni koristi in ne koristim nasprotnih strank, zato tožnik meni, da je njegov predlog za odložitev izvršitve do odločitve Vrhovnega sodišča RS o reviziji utemeljen. V zvezi z vprašanjem izkazanosti nastanka nepopravljive škode meni, da je trditev o popravljivosti vsake materialne škode neživljenjska, pavšalna in z ničemer izkazana. Tožniku predstavlja kmetijstvo edini vir dohodka, kar je razvidno tudi iz mnenja Kmetijsko gozdarske zbornice. Tožnik tako predlaga, da sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in vrne zadevo v ponovni postopek ter da v skladu z določbo 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe.

Tožba ni dovoljena.

V skladu z določbo 1. odstavka 2. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06) sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 pa je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. odstavek 2. člena ZUS-1). Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki tudi po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko (meritorno) odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, če pa gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo takrat, če tako določa zakon.

Sodišče ugotavlja, da je v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za odložitev izvršbe upravni akt procesne narave. Po določbi 1. in 2. odstavka 226. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) se s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka oz. se kot postranska vprašanja pojavijo v zvezi z izvedbo postopka in se o njih ne odloča z odločbo. V obravnavanem primeru je tako podana situacija, ko je tožnik s predlogom za odložitev izvršbe, ki je bila dovoljena s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 1. 2. 2008, želel doseči njeno začasno zadržanje oz. začasno prekinitev že začetega izvršilnega postopka zaradi okoliščin, ki po njegovem mnenju ovirajo nadaljevanje izvršilnega postopka, to je iz razlogov po 3. odstavku 293. člena ZUP.

Izpodbijani sklep tako ne vsebuje odločitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, saj se nanaša na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, zato ne gre za upravni akt, s katerim se posega v njegov pravni položaj v smislu prej navedene določbe ZUS-1. Poleg tega v obravnavanem primeru ne gre za sklep iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Ker je tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

V skladu z določbo 2. odstavka 32. člena ZUS sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. To pomeni, da je procesna predpostavka za odločanje o taki zahtevi obstoj tožbe v upravnem sporu. Ker pa je bilo zanjo ugotovljeno, da v obravnavanem primeru ni dovoljena, saj za njeno meritorno obravnavanje niso izpolnjeni pogoji, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.