Jedro

Glede na ugotovljeno relevantno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpodbijana odločba utemeljena na določbah 1. alineje drugega odstavka 35. člena v zvezi s 5. alinejo 36. člena ZAzil in da so bili tudi izkazani pogoji za odločanje po skrajšanem postopku, saj so bila ugotovljena dejstva, za katera se po samem zakonu šteje, da gre za zavajanje oziroma zlorabo postopka. Odločilna dejstva so: da je tožnik prošnjo za azil najprej umaknil; da je sam izjavil, da je prišel v Slovenijo po pomoti in da je bil njegov namen pobegniti v Francijo ter da je nato vložil ponovno prošnjo za azil. Po presoji pritožbenega sodišča so ta dejstva zanesljiva podlaga za sklep, da je tožnik vložil ponovno prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) in v zvezi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) proti odločbi tožene stranke z dne 13.11.2006, s katero je na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil zavrnilo tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa), pa je sodišče tožnika oprostilo sodnih taks.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče pritrdilo dejanski in pravni podlagi, na kateri temelji izpodbijana odločba. Presodilo je, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in da je pravilen njen sklep, da je tožnik zlorabljal azilni postopek s tem, da je poskusil odložiti odstranitev iz Republike Slovenije. Neposredno po prihodu na ozemlje Republike Slovenije je vložil prošnjo za azil, potem pa je prošnjo v kratkem času umaknil. To je storil z lastnoročno napisano izjavo, ki je priložena spisu in v njej navaja, da je v Slovenijo prišel po pomoti in da je bil dejansko namenjen v Francijo. Ponovna prošnja za azil po dveh dneh je bila vložena potem, ko mu je bila izrečena odločba o prekršku ter je bil nameščen v Center za tujce. Tako ravnanje tudi po presoji sodišča nedvoumno kaže, da je bila ponovna prošnja vložena zato, da bi se tožnik izognil odstranitvi iz države. Tožnikove navedbe, da je šlo za nesporazum je štelo sodišče za neverodostojne, neprepričljive, saj svojega ravnanja ni opravičil na tak način, da bi lahko omogočilo drugačno razlago, kot jo je sprejela tožena stranka.

Za odločitev na seji so bili izkazani zakoniti pogoji. Kljub predlogu za zaslišanje po oceni sodišča tožnik ni navedel nobene konkretne okoliščine ali trditve, ki bi želel dokazati in na podlagi katerih bi bilo mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb ZPP in napačno uporabo materialnega prava.

Navaja, da ne zlorablja azilnega postopka in ne zavaja tožene stranke ter da je bil prisiljen zapustiti matično državo, saj je bil izpostavljen stalnemu maltretiranju političnih nasprotnikov, ker je član opozicijske stranke. Bil je napaden in pretepen. Policija in sodišče pa so storilce izpustili na prostost in tako mu je grozila zopet enaka nevarnost. Po prijetju v Republiki Sloveniji je policistom izrazil željo za azil v državi, vendar tega niso zabeležili. Namestili so ga v Center za tujce, kjer je takoj vložil prošnjo za azil. Do umika prošnje je prišlo na prigovarjanje policijskega inšpektorja, ki mu je svetoval, češ da bo potem izpuščen na prostost. Če bi sodišče tožnika zaslišalo, bi se samo prepričalo o resničnosti dejstev. Zato je podana bistvena kršitev določb ZPP in posledično tudi zmotno uporabljeno ugotovljeno dejansko stanje. Njegova prošnja za azil je utemeljena, saj je bil izpostavljen v matični državi stalnemu preganjanju. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje in odločanje.

Odgovor na tožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je zakonita in pravilna. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka in je to dejansko stanje, po presoji pritožbenega sodišča, pravilno ocenilo ter sodbo prepričljivo in natančno obrazložilo. Glede na določbo 1. odstavka 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je pritožbeno sodišče v primerih, kadar sodišče prve stopnje opre svojo odločitev na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in dejanskih ugotovitev ne dopolnjuje, vezano na tako dejansko stanje. Zato pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja presega okvir možne presoje v pritožbenem postopku.

Glede na ugotovljeno relevantno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpodbijana odločba utemeljena na določbah 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 5. alineo 36. člena ZAzil in da so bili tudi izkazani pogoji za odločanje po skrajšanem postopku, saj so bila ugotovljena dejstva, za katera se po samem zakonu šteje, da gre za zavajanje oziroma zlorabo postopka. Odločilno dejstva so: da je tožnik prošnjo za azil najprej umaknil, da je sam izjavil, da je prišel v Slovenijo po pomoti in, da je bil njegov namen pobegniti v Francijo ter, da je nato ponovno vložil prošnjo za azil. Po presoji pritožbenega sodišča so ta dejstva zanesljiva podlaga za sklep, da je tožnik ponovno vložil prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države.

Z odločitvijo na seji sodišče prve stopnje ni kršilo določb ZUS-1, saj je to ravnanje prepričljivo obrazložilo. Pritožbeno sodišče se strinja s temi razlogi in meni, da odločitev na seji ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, saj tožnik v predlogu za zaslišanje ni navedel nobenega konkretnega dejstva, ki bi ga bilo treba ugotavljati izven okvira dejstev, ki so bila ugotovljena v upravnem postopku.

Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.