Jedro

Ker CZ 1976 ne napotuje na subsidiarno uporabo predpisa, ki ureja davčni postopek, je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določila takrat veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986), ki v 224. členu določa, da materialnopravni učinki odločbe, izdane v upravnem postopku, nastopijo praviloma šele z njeno dokončnostjo.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba tožene stranke z dne 12.8.2003, odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 12.8.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada Murska Sobota z dne 24.10.2001, s katero je prvostopni organ po uradni dolžnosti tožeči stranki naknadno obračunal carino in ostale uvozne dajatve v znesku 1.194.419,00 SIT za blago, prijavljeno po uvozni carinski deklaraciji z dne 21.11.1990 Carinske izpostave Murska Sobota. Tožena stranka je ugotovila, da je tožeča stranka s citirano carinsko deklaracijo ob uvozu uveljavljala veljavo 50 čl. Carinskega zakona (CZ 1976, Uradni list RS, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/87, 36/86, 21/90 - p.b.) in v skladu z Navodilom za uveljavljanje pravice do uvoza blaga po 50. členu CZ 1976 predložila tudi izjavo, da bo uvoženi repromaterial v celoti uporabila pri proizvodnji blaga za izvoz, ki bo vrednostno presegal uvoz za najmanj 50 % in da bo izvoz izvršila v roku enega leta od dneva prehoda blaga čez carinsko črto (21.11.1990), torej najkasneje do 21.11.1991. Ker izvoz ni bil opravljen, je carinski organ po uradni dolžnosti carinskemu zavezancu naknadno obračunal carino in ostale uvozne dajatve v navedenem znesku.

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in ugotavlja , da je v obravnavani zadevi sporno, ali so s prvostopno odločbo odmerjene in v plačilo naložene carinske obveznosti zastarale. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je nastal carinski dolg 21.11.1991. Upoštevaje določbo 182. člena CZ 1995 in določbo 156. člena Uredbe o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom (Uradni list RS, št. 56/95, 72/95 in 333/96, v nadaljevanju Uredba) je prvostopni carinski organ pravilno obračunal carinski dolg v skladu s predpisi, veljavnimi na dan nastanka carinskega dolga. Uporaba določb CZ 1976 pa velja tudi za reševanje vprašanja zastaranja carinskih obveznosti. Po določbi 56. člena CZ 1976 pravica do izterjave carine zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost plačila carine. Zastaralni rok pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carine. Pravica do izterjave carine v vsakem primeru zastara, ko preteče deset let od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. Tako kot pravilno navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi, je bil petletni zastaralni rok pretrgan z izdajo odločbe Carinarnice Murska Sobota z dne 11.1.1996, tudi druga prvostopenjska odločba, izdana v ponovljenem postopku z dne 24.10.2001, je bila izdana znotraj absolutnega desetletnega zastaralnega roka, ki se je iztekel 18.11.2001. Glede na to, da je bil tek petletnega zastaralnega roka pretrgan tako z izdajo prvostopenjske odločbe, kakor tudi z drugimi uradnimi dejanji pristojnega carinskega organa so neutemeljeni tožbeni ugovori glede zastaranja pravice do naknadnega obračuna carinskega dolga. Dejstvo, da je bila izdana izpodbijana odločba že po preteku desetletnega absolutnega zastaralnega roka pa na zakonitost te odločbe ne vpliva. V obravnavani zadevi je bistveno, da je bila citirana prvostopna odločba izdana znotraj desetletnega absolutnega zastaralnega roka. V skladu z navedenim je sodišče prve stopnje tožbo kot neutemeljeno zavrnilo v skladu z določbo 1. odstavka 59. člena ZUS.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in odloči v skladu s tožbenim zahtevkom. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je v celoti spregledalo temelj tožničine tožbe, to je absolutno zastaranje zadeve. Nesporno je, da je 21.11.1991 za tožnico nastala obveznost plačila carinskih dajatev, pri čemer je ključnega pomena, da je 20.11.2001 potekel absolutni desetletni zastaralni rok. Zaradi navedenega je po mnenju tožeče stranke zmotna obrazložitev sodišča prve stopnje o drugi prvostopenjski odločbi, izdani v ponovljenem postopku. Ključnega pomena je drugostopenjska odločba, ki je bila vsekakor izdana po preteku absolutnega zastaralnega roka. Po mnenju tožeče stranke tako ni mogoče upoštevati stališča sodišča prve stopnje, da dejstvo izdaje drugostopenjske sodbe po poteku zastaralnega roka ne vpliva na zakonitost te odločbe, saj za takšno stališče sodišče nima nobene podlage v zakonu.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zaradi navedenega je vrhovno sodišče pritožbo v skladu s citirano določbo ZUS-1 obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, pri čemer je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna z uveljavitvijo ZUS-1, to je s 1.1.2007. Tožena stranka ni podala odgovora.

Revizija je utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodni odločbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Tožeča stranka v pritožbi sicer izrecno navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, "predvsem pa zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja," smiselno pa uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi namreč le zatrjuje, da je sodišče spregledalo temelj tožničine tožbe, in sicer absolutno zastaranje zadeve, kar pa je po vsebini materialnopravni ugovor, ne pa ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem revizijsko sodišče pojasnjuje, da tudi če bi tožeča stranka pravilno in obrazloženo uveljavljala razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče slednjega ne bi presojalo, saj po izrecni določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 le-ta ni dopusten kot revizijski razlog v upravnem sporu. Revizijsko sodišče pa tudi ni preizkušalo bistvenih kršitev določb postopka, saj tožeča stranka v reviziji ni navedla, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka in za katero kršitev naj bi šlo. Revizijsko sodišče je tako v obravnavanem primeru presojalo le uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava v upravnem sporu.

V obravnavani zadevi je potrebno uporabiti določila Carinskega zakona (CZ 1976, Uradni list RS, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/87, 36/86, 21/90 - p.b.), upoštevaje, da je bil postopek uvoza zaradi izvoza začet pred 1.1.1996, saj se upravni postopki, ki so bili začeti pred letom 1996, skladno z določilom 182. člena Carinskega zakona (CZ 1995, Uradni list RS, št. 1/95), dokončajo po predpisih, ki so veljali pred 1. julijem 1996. Navedeni zakon sicer nima izrecnih določil v zvezi z zastaranjem naknadnega obračunavanja carinskega dolga, temveč govori le o zastaranju pravice do izterjave carine. Vsebine tega pravnega pojma ne opredeljuje, niti se v zvezi s tem ne sklicuje na kakšen drug predpis, temveč le določa posledico, ki nastopi po izteku zastaralnega roka, to je, da potem ni več mogoče uveljavljati pravice do izterjave carine. Po določilu 1. odstavka 56. člena CZ 1976 namreč pravica do izterjave carine zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost plačila carine. Zastaralni rok pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carine. Pravica do izterjave carine pa v vsakem primeru zastara, ko preteče deset let od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. Citirani zakon torej za zastaranje pravice do izterjave carine določa relativni petletni in absolutni desetletni zastaralni rok.

Glede na navedeno mora carinski organ v okviru desetletnega absolutnega zastaralnega roka, ki teče od nastanka carinske obveznosti, začeti in dokončati vse postopke, ki so predpisani za uveljavitev in plačilo terjatev. To pomeni, da je po preteku tega roka kakršnakoli aktivnost carinskih organov brez pomena, saj ne more privesti do izterjave carinske obveznosti, ki pa je osnovni namen celotnega carinskega postopka.

V obravnavani zadevi tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da je pravica do izterjave carine absolutno zastarala. Kot izhaja iz carinske deklaracije št. 1955 z dne 21.11.1990, in kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je carinska obveznost tožeče stranke nastala 21.11.1991, ko je potekel enoletni rok od dneva prehoda blaga čez carinsko črto. Desetletni absolutni zastaralni rok je glede na navedeno začel teči od 21.11.1991 in je potekel 21.11.2001. Neutemeljeno je navajanje sodišča prve stopnje, da naj bi bila izpodbijana odločba zakonita, ker je bila prvostopenjska odločba izdana znotraj relativnega oziroma absolutnega zastaralnega roka. Ker CZ 1976 ne napotuje na subsidiarno uporabo predpisa, ki ureja davčni postopek, je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določila takrat veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986, Uradni list SFRJ, št. 47/86), ki v 224. členu določa, da materialnopravni učinki odločbe, izdane v upravnem postopku, nastopijo praviloma šele z njeno dokončnostjo.

Drugostopenjska odločba tožene stranke z dne 12.8.2003, s katero je postala prvostopenjska odločba tožene stranke z dne 24.10.2001, dokončna, izvršljiva pa, kot izhaja iz izreka te odločbe, po poteku 8 dni od dokončnosti odločbe, je bila izdana po preteku absolutnega zastaralnega roka, kar pomeni, da je glede na določilo 56. člena CZ 1976 pravica do izterjave carine s strani tožene stranke absolutno zastarala.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialni predpis, in sicer določbe 56. člena CZ 1976 o absolutnem zastaranju pravice do izterjave carine, je revizijsko sodišče na podlagi 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek.