Jedro

Po presoji revizijskega sodišča gre v obravnavanem primeru za mlajšega mladoletnika, ki ga moramo uvrstiti med poslovno popolnoma nesposobne osebe, ki niso sposobne oblikovati pravno relevantne volje, tako tudi ne zavesti o (ne)lojalnosti. Še ne osemletna starost otroka torej sama po sebi tudi že pomeni, da domneva nelojalnosti iz 2. odstavka 35. člena ZDrž ne obstaja oziroma, da je domneva nelojalnosti zaradi popolne poslovne nesposobnosti toliko starega otroka izpodbita.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2787/2005-9 z dne 29.6.2006 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločbi Ministrstva za notranje zadeve z dne 4.11.2005 in Upravne enote Maribor z dne 2.4.2004, odpravita. 2. Ugotovi se, da se A.A., roj. 17.12.1937, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945 dalje šteje za jugoslovanskega in slovenskega državljana.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.11.2005. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo A.A. in tožnice zoper odločbo Oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote Maribor z dne 2.4.2004, s katero je bilo ugotovljeno, da A.A., roj. 17.12.1937 na Dunaju, ni državljan Republike Slovenije in da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), od 28.8.1945 dalje ni štel za jugoslovanskega državljana.

Sodišče prve stopnje navaja, da se pri ugotavljanju državljanstva uporablja 2. odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Otroci glede na določbo 2. odstavka 35. člena ZDrž sledijo državljanstvu staršev. Nemška narodnost A.A. ni bila ugotovljena nepravilno. Oče in mati sta bila vpisana kot člana v seznamu Kulturbunda, skupaj pa so bili 31.3.1946 izseljeni v Avstrijo in je bil v času 4.12.1948 v tujini. Zato se tudi ni štel za jugoslovanskega državljana.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnica, sestra A.A. dne 12.7.2006 vložila pritožbo. Meni, da se 4. člen ZDrž uporablja le za otroke, rojene po uveljavitvi ZDrž, državljanstvo otrok, rojenih pred 28.8.1945 pa se ugotavlja izključno po 2. odstavku 35. člena ZDrž. Ker sta bila oče in mati državljana Kraljevine Jugoslavije in sta bila z bratom domovinsko pristojna v takratno občino M., je tudi brat po zakonu pridobil državljanstvo DFJ z dnem 28.8.1945. Tega državljanstva pa po njenem mnenju ni izgubil, ker ni ravnal nelojalno. Rojen je bil 17.12.1937, ko pa se je vojna končala, je bil star 7 let. V takšni starosti ni mogel ravnati nelojalno. Tožena stranka je zavzela zmotno stališče, da se za mladoletne otroke nelojalnost ne ugotavlja.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija je utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati in se uporabljati ZUS-1, ki je uvedel kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007 po ZUS-1. Skladno z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se vložene pritožbe do uveljavitve ZUS-1 obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, če ne izpolnjujejo pogojev iz ZUS-1 za obravnavanje kot pritožbe. Zato je vrhovno sodišče tožničino pritožbo obravnavalo kot revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna z uveljavitvijo ZUS-1, torej s 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

O tožničini pritožbi oziroma sedaj reviziji, je vrhovno sodišče že odločalo s sodbo, št. X Ips 1241/2006-4 z dne 20.6.2007. Tedaj je tožničino revizijo na podlagi določbe 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. V sodbi je navedlo, da v postopkih ugotavljanja državljanstva denacionalizacijskih upravičencev, oziroma njihovih pravnih naslednikov, pri katerih se to ugotavlja ob upoštevanju 2. odstavka 35. člena ZDrž, domneva nelojalnosti oseb, na katere se ta določba nanaša, velja tudi za mladoletne osebe. Te domneve pa ni mogoče izpodbiti zgolj s sklicevanjem na mladoletnost vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka. Drugih okoliščin, ki naj bi izpodbile domnevo nelojalnosti, tožnica v postopku ni navajala. Tožničin brat zaradi svoje mladoletnosti ni bil sam sposoben tvoriti svoje volje in se ravnati po njej, domneva lojalnosti se torej lahko izpodbija le tako, da se sklicuje, da je njej bližnja oseba ravnala lojalno, praviloma naj bi to storili starši, kar pa dokazano niso storili.

Tožničini ustavni pritožbi je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugodilo in z odločbo, št. Up–2950/07-13 z dne 13.3.2008, sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 1241/2006-3 z dne 20.6.2007, razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje. Ustavno sodišče meni, da stališču vrhovnega sodišča, da zgolj zatrjevanje mladoletnosti ne zadostuje za izpodbijanje domneve nelojalnosti, samemu po sebi ni mogoče očitati neskladja s kakšno od človekovih pravic. Vendar je to stališče zgolj izhodišče za odločanje, v obravnavanem primeru pa je treba ob njegovi uporabi upoštevati, ali (ne) gre za mladoletno osebo, pri kateri glede na njeno starost v času, ko naj bi bila domnevno nelojalna, domneva sploh ne pride v poštev, ker bi glede na duševne in telesne sposobnosti takšne osebe dejansko pomenila fikcijo. To bi že samo po sebi pomenilo neenakost obravnavanja mladoletnih oseb. Če pa se pri odločanju kljub zatrjevanju stranke niti ne opredeli, zakaj starost osebe, za katero se ugotavlja državljanstvo, že sama po sebi ne izključuje domneve nelojalnosti, se krši tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

V obravnavanem primeru gre za vprašanje, ali zgolj sama starost W.S. kot možnega denacionalizacijskega upravičenca, ki je bil ob koncu druge svetovne vojne še otrok (mladoleten), lahko vpliva na izpodbijanje zakonske domneve o nelojalnosti državljanov Kraljevine Jugoslavije nemške narodnosti, ki so bili ob uveljavitvi novele ZDrž (4.12.1948) v tujini in so se zato šteli za nelojalne jugoslovanskim oblastem. Z izpolnitvijo vseh treh navedenih negativnih pogojev take osebe niso pridobile jugoslovanskega državljanstva že po samem zakonu (2. odstavek 35. člena ZDrž). Razširitev domneve nelojalnosti staršev na mladoletne otroke je po presoji revizijskega sodišča z vidika 22. člena Ustave nedopustna, saj mora imeti vsak posameznik, ne glede na svoje prednike, možnost izpodbijati domnevo nelojalnosti, ki ga ta bremeni. Tudi Konvencija OZN o otrokovih pravicah v 2. odstavku 2. člena zagotavlja varstvo otroka pred vsemi oblikami razlikovanja ali kaznovanja zaradi položaja, delovanja, izraženih mnenj ali prepričanj njegovih staršev, zakonitih skrbnikov ali družinskih članov. Pri odločanju o vprašanju (ne)lojalnosti je zato treba upoštevati tudi starost mladoletne osebe in se glede na njeno starost opredeliti, ali jo je mogoče šteti za nelojalno, in če jo je mogoče, zakaj. Ne glede na dosedanjo enotno sodno in upravno prakso pa je po presoji revizijskega sodišča starost otroka tista okoliščina, ki lahko sama po sebi izpodbija domnevo nelojalnosti, zlasti otroka, ki zaradi svoje zgodnje mladoletnosti še ne more tvoriti svojega samostojnega mišljenja. A.A. je bil ob začetku druge svetovne vojne star 3 leta, ob koncu vojne pa sedem let, saj je bil rojen 17.12.1937. Toliko stari otroci sodijo po ugotovitvah razvojnih psihologov v razvojno obdobje zgodnjega otroštva. Otroci do spolnjenega 7. leta starosti pa so po ugotovitvah pravne teorije (Štempihar, Berden) izenačeni z osebami, ki nimajo opravilne sposobnosti, njihovi pravni posli so nični. Po presoji revizijskega sodišča gre v obravnavanem primeru za mlajšega mladoletnika, ki ga moramo uvrstiti med poslovno popolnoma nesposobne osebe, ki niso sposobne oblikovati pravno relevantne volje, tako tudi ne zavesti o (ne)lojalnosti. Še ne osemletna starost otroka torej sama po sebi tudi že pomeni, da domneva nelojalnosti iz 2. odstavka 35. člena ZDrž ne obstaja oziroma, da je domneva nelojalnosti zaradi popolne poslovne nesposobnosti toliko starega otroka izpodbita. S tem pa niso kumulativno izpolnjeni vsi trije negativni pogoji po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž (nemška narodnost, življenje v tujini in domneva nelojalnosti), da se A.A. po določbi 3. odstavka 63. člena ZDen v primeru ugotavljanja državljanstva ne bi štel za jugoslovanskega in slovenskega državljana.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, da je bil tožničin brat ob koncu vojne še mladoleten in v takšni starosti, da pravzaprav ni mogel tvoriti svojega samostojnega mišljenja. Kljub temu pa je napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 2. odstavka 35. člena ZDrž v zvezi s 3. odstavkom 63. člena ZDen, ko je presodilo, da zaradi svoje mladosti tudi glede domnevne nelojalnosti sledi usodi svojim staršem, za katere tožnica v postopku ugotavljanja njunega državljanstva ni uspela izpodbiti domneve nelojalnosti. Zaradi kršitve materialnega prava so po presoji revizijskega sodišča nastopili pogoji za spremembo izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Ker pa sta tudi tožena stranka in organ prve stopnje v postopku ugotavljanja državljanstva A.A. napačno uporabila materialno pravo, je bilo treba tožbi ugoditi, odpraviti odločbi upravnih organov in o zadevi odločiti. Narava stvari le zaradi spornosti pravilne uporabe materialnega prava to dopušča, podatki, ugotovljeni v postopku, zlasti o starosti W.S. ob začetku in koncu druge svetovne vojne, pa dajejo zanesljivo podlago, da je revizijsko sodišče o zadevi lahko meritorno odločilo (1. odstavek 65. člena ZUS-1).

Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče RS skladno z določbo 1. odstavka 94. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke in upravni akt upravne enote odpravilo ter o zadevi na podlagi 1. odstavka 65. člena ZUS-1 odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.