Jedro

Mnenje kliničnega psihologa še zvišuje doslej ugotovljeno verjetnost, da bi obdolženec na prostosti lahko takšna dejanja, kakršna se mu očitajo, ponovil.

Izrek

Obdolženemu I. R. se pripor podaljša iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku do 18. 11. 2015 do 7.03.

Obrazložitev

A. 1. Zoper obdolženega I. R. je v teku kazenska preiskava zaradi kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), sedmih kaznivih dejanj umora po 4. točki 216. člena KZ-1, devetih kaznivih dejanj neupravičenega slikovnega snemanja po prvem odstavku 138. člena KZ-1 ter kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali pravic uradne osebe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ in sedmih kaznivih dejanj omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 178. člena KZ-1. Obdolžencu je bila 18. 5. 2015 vzeta prostost, 19. 5. 2015 je preiskovalna sodnica zanj odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki je bil s sklepom izvenobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani podaljšan do 18. 8. 2015. Vrhovno sodišče je obdolžencu s sklepom z dne 13. 8. 2015 pripor podaljšal, do 30. 9. 2015. 2. Okrožna državna tožilka je 22. 9. 2015 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani podala predlog naj se obdolžencu pripor podaljša iz že navedenega razloga do 18. 11. 2015. V predlogu ugotavlja, da je zoper obdolženca v teku kazenska preiskava, v kateri je v času od prejšnjega podaljšanja pripora do sedaj sodišče opravilo zaslišanje osmih prič, dne 23. 9. 2015 pa bo zaslišalo še zadnje preostale priče. Izvedenec medicinske stroke v Avstriji je že prejel prevedeno zdravniško dokumentacijo za pokojno A. D., D. M. in D. T., izvedencu pa je bila tudi izročena dokumentacija ostalih umrlih pacientov. Izvedeniško mnenje v zvezi z že prevedeno dokumentacijo bo izdelano do konca septembra, v celoti pa predvidoma do konca oktobra. Državna tožilka obširno povzema mnenje izvedenca specialista klinične psihologije, dr. A. F., ugotavlja, da gre pri obdolžencu za specifično psihično strukturo, še posebej pa, da je izvedenec ocenil, da obstaja verjetnost, da bo obdolženec do drugih nasilen. Državna tožilka nato navaja, da preiskave ne bo mogoče zaključiti dokler ne bo izdelano izvedeniško mnenje nevrologa in zaključuje, da je ob upoštevanju ugotovitve izvedenca klinične psihologije glede motiva oziroma želje in sle obdolženca po jemanju življenj hudo bolnim pacientom in njegovi potencialni nevarnosti, podaljšanje pripora nujno potreben in sorazmeren ukrep.

3. Okrožna preiskovalna sodnica pojasnjuje, da mora sodišče zaslišati še dve priči, ki nista prišli na zaslišanje 23. 9. 2015, nadalje da bo izvedenec medicinske stroke svoje delo predvidoma opravil do konca oktobra 2015, zato ocenjuje, da bo preiskava zaključena v začetku novembra 2015. 4. Zagovornik obdolženca, odvetnik M. K. iz Ljubljane, predlogu državnega tožilstva za podaljšanje pripora obdolžencu nasprotuje. Poudarja, da stanje stvari ni razčiščeno, posebej ne kaj je to skrb oziroma sedacija bolnikov, ki so v fazi umiranja. Izvedenca psihološke stroke je praktično določilo tožilstvo in ne sodišče, njegovo mnenje je strokovno vprašljivo, še posebej pa je vprašljiva objektivnost izvedenca. Vprašanja, ki jih je sodišče postavljalo izvedencu, ko je določilo njegovo nalogo v postopku, so nedopustna, saj izhajajo iz stališča, da je obdolženec kriv tega kar se mu očita, nanja izvedenec ne bi smel odgovarjati, če bi spoštoval Kodeks etike psihologov Slovenije. Zagovornik obdolženca ocenjuje, da je mnenje izvedenca psihologa nesprejemljivo, izvedenec sam pa nekompetenten. Obdolženec je po mnenju zagovornika vesten in strokoven zdravnik, ki je delal po pravilih, ga pa je vodstvo kliničnega centra določilo za krivca, da se ohrani mir v hiši. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pripora ne podaljša. B.

5. Zoper obdolženca je v teku kazenska preiskava poleg drugih dejanj tudi za kazniva dejanja umora po 4. točki 216. člena KZ-1, za kakršna je predpisana kazen najmanj petnajst let zapora in kazniva dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog po drugem in prvem odstavku 187. člena KZ-1, za kakršna je predpisana kazen od enega do dvanajst let zapora. Izpolnjen je pogoj iz drugega 205. člena ZKP, po katerem sme senat vrhovnega sodišča podaljšati pripor še za tri mesece, če teče postopek za kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora nad pet let. 6. Sum, da je obdolženec storil kazniva dejanja, za katera se lahko podaljša pripor nad tri mesece, je utemeljen s pravnomočnim sklepom o uvedbi kazenske preiskave. Preiskovalna dejanja, opravljena v teku preiskave, niso oslabila dejanske podlage, na kateri sloni sklep o utemeljenosti suma.

7. Vrhovno sodišče je v sklepu II Kr 17744/2015 z dne 13. 8. 2015 ocenilo, da nevarnosti, da bi obdolženec ponovil kazniva dejanja zoper življenje, kakršna se mu očitajo, zaenkrat ni mogoče izključiti. Po ugotovitvah sklepa o uvedbi preiskave je bil obdolženčev motiv za izvršitev kaznivih dejanj občutek moči, da lahko upravlja z življenjem in smrtjo oziroma, da je tako ravnal iz želje in sle po jemanju življenja hudo bolnim pacientom. Vrhovno sodišče je nadalje navedlo, da ugotavljanje oziroma dokazovanje takšnega motiva sproža vrsto vprašanj, povezanih z mentalnimi in intelektualnimi sposobnostmi oziroma osebnostnimi in značajskimi lastnostmi obdolženca, na katera lahko odgovori le nekdo, ki ima potrebno strokovno znanje. Sodišče prve stopnje je odredilo izvedenstvo kliničnega psihologa za ugotovitev, ali gre pri obdolžencu za specifično psihično strukturo, ki je lahko vplivala na odločitve za izvršitev kaznivih dejanj. Vrhovno sodišče RS je nadalje navedlo, da na podlagi dotedanjih ugotovitev ni mogoče izključiti možnosti, da bi obdolženec iskal in našel priložnost, da ponovi dejanja, h katerim naj bi ga gnala morilska sla.

8. Dne 21. 9. 2015 je postavljeni izvedenec specialist klinične psihologije, dr. A. F., dipl. psih. - specialist klinične psihologije izdelal izvedensko mnenje iz katerega izhaja, da gre pri obdolžencu za osebnostno motnjo, ki se kaže na eni strani v precenjevanju svoje vrednosti, po drugi strani pa v okrnjeni samopodobi, da je preokupiran s svojimi potrebami, zelo malo ga zanimajo potrebe drugih ljudi, da je pri njem prisoten mehanizem reakcijske formacije oziroma obratov nasprotja, s pomočjo katerega se občutki sovražnosti, destruktivnosti in sadizma pretvarjajo v navzven vidno prijaznost in ustrežljivost in da je v zvezi z vprašanjem smrti svoje lastne strahove pred smrtjo obrnil v interes za smrt in umiranje. Izvedenec ugotavlja, da ima obdolženec do evtanazije pozitiven odnos in še, da je bil preokupiran z nadzorom, kar je eden izmed vidikov moči oziroma premoči. 9. Mnenje kliničnega psihologa po oceni Vrhovnega sodišča RS ne samo da ne izključuje možnosti, da bi obtoženec, če bi bil na prostosti iskal in našel priložnost, da ponovi dejanja, kakršna se mu očitajo, ampak glede na po izvedencu ugotovljeno obdolženčevo psihično strukturo doslej ugotovljeno verjetnost, da bi obdolženec na prostosti lahko takšna dejanja ponovil, zvišuje. Vrhovno sodišče RS je v prvem sklepu o podaljšanju pripora že ocenilo, da izvršitev takšnih dejanj ni zvezana s statusom zdravnika, tokrat pa še posebej opozarja, da je ob upoštevanju teže dejanj, ki jih je obdolžen I. R., izkazana nevarnost, da bi takšna dejanja na prostosti lahko ponavljal, dovolj visoka za sklep, da je podan priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Pri sprejemu tega pravnega sklepa je Vrhovno sodišče presodilo tudi stališča ter ugovore obdolženčevega zagovornika, ki podaljšanju pripora nasprotuje. Prav ima zagovornik, ko opozarja na izpovedbe zaslišanih zdravnikov, ki so ocenili, da je obdolženec zelo predan svojemu delu, vendar v fazi kazenske preiskave sodišče še ne ocenjuje vrednosti posameznih dokazov, v tem primeru mnenja izvedenca psihologa, v povezavi s presojo drugih oziroma nasprotnih dokazov. To je naloga sodišča, ko odloča o obtožbi in ko morajo biti vsa odločilna dejstva ugotovljena in obrazložena na način, ki ne dopušča razumnega dvoma. Pogoj za uvedbo preiskave je obstoj utemeljenega suma, ki pomeni večjo stopnjo verjetnosti, da je določena oseba storilec kaznivega dejanja od verjetnosti, da dejanja ni storil. To pomeni, da obstoj okoliščin, ki kažejo, da obdolženec morda ni storil kaznivega dejanja oziroma takšnega, kot se mu očita, ne narekuje uporabe pravila in dubio pro reo. Pri pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP prav tako ne gre za ugotavljanje na ravni gotovosti, ampak za prognozo, ali je podana realna nevarnost, da bi obdolženec, če bi bil na prostosti, ponovil kazniva dejanja. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da so zaenkrat podane okoliščine v zvezi z osebnostjo obdolženca ter težo in načinom storitve oziroma okoliščinami, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ki narekujejo sklep, da je glede obdolženca podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, pri čemer obstoj utemeljenega suma, da je storil sedem umorov pacientov iz morilske sle narekuje tudi ugotovitev, da je pripor za zagotovitev varnosti ljudi neogiben in sorazmeren ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z blažjim ukrepom.

10. Kazenska preiskava zoper obdolženca še ni končana, saj še ni izdelano izvedeniško mnenje nevrologa. Preiskovalna sodnica ocenjuje, da bo kazenska preiskava zaključena v začetku novembra, ob upoštevanju časa, ki ga bo državno tožilstvo potrebovalo po končani preiskavi za svojo odločitev (člen 184 ZKP) Vrhovno sodišče ocenjuje, da je predlagani čas podaljšanja pripora utemeljen, celotno trajanje pripora pa v sorazmerju s težo obravnavanih dejanj.