24. 6. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 3. junija 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 592/2000 z dne 28. 6. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je deloma ugodilo reviziji tožene stranke in spremenilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje ter potrditveno sodbo pritožbenega sodišča v njen prid. Presodilo je, da mirujoča salamoreznica v trgovini ni nevarna stvar in da tudi njeno čiščenje v okoliščinah, ki sestavljajo dejansko stanje obravnavane poškodbe pri delu, ni nevarna dejavnost, tako da za objektivno odgovornost ne gre. Toženi stranki je pripisalo le delno krivdno odgovornost.

2.Ustavna pritožnica, tožeča stranka v pravdi, meni, da ji je s tako sodbo kršena človekova pravica do enakega (sodnega) varstva pravic (22. člen Ustave), ker da so omenjene opredelitve sodišča glede objektivne odgovornosti v nasprotju s sodno prakso povsem drugačne kot v drugih podobnih primerih. Predloži in povzame nekaj odločitev istega sodišča, iz katerih da se ob medsebojni primerjavi pokaže drugačnost izpodbijane sodbe od prakse Vrhovnega sodišča. V dokaz, da izpodbijana sodba odstopa tudi od prevladujočih stališč pravne stroke, predloži še izrez iz dela dr. Borisa Strohsacka "Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti" (ČZ Uradni list RS, 1994).

3.Ustavna pritožnica predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da revizijo tožene stranke zavrne, ali pa naj jo vsaj razveljavi.

B.

4.Vprašanje, ali gre (pri nesreči pri delu) za nevarno stvar, bodisi samo po sebi ali v sklopu okoliščin posameznega primera, oziroma ali gre - prav tako glede na okoliščine tega primera - za nevarno dejavnost, sodi v sklop uporabe materialnega prava. Ker zakonodaja pojma nevarna stvar in nevarna dejavnost, kot alternativnega pogoja za objektivno odgovornost, ne opredeljuje, gre za pravna standarda, ki ju izpopolnjuje sodna praksa v vsakem konkretnem primeru (dr. B. Strohsack že v citiranem delu).

5.V ustavni pritožbi sodišče ne presoja same po sebi pravilnosti ali nepravilnosti uporabe materialnega prava. Obravnava pa jo lahko v sklopu presoje, ali je bila ustavnemu pritožniku kršena človekova pravica do enakega varstva pravic.

6.V posamičnem aktu je lahko ta pravica med drugim kršena tudi s tem, da je sodišče v konkretnem primeru uporabilo materialno pravo drugače kot v drugih enakih primerih in tega ni obrazložilo.

7.V primeru, ki je predmet obravnavane ustavne pritožbe, bi lahko šlo za tako zatrjevano kršitev, če bi sodišča nasploh štela priprave, kakršne so mirujoče trgovinske salamoreznice, za nevarno stvar ali čiščenje takih priprav za nevarno dejavnost ob nadaljnjem pogoju, da bi bile vsaj v bistvenem enake tudi druge upoštevne okoliščine primera.

8.Ustavna pritožnica je nanizala osem primerov odločitev Vrhovnega sodišča, ki po njenem mnenju dokazujejo, da je bila prikrajšana za tako sodno varstvo pravic, kot so ga deležne druge pred istim sodiščem. Že medsebojna različnost teh primerov samih zgovorno priča o težki primerljivosti konkretnih škodnih dogodkov in odločitev o tem, kdaj in pod kakšnimi pogoji je mogoče govoriti o nevarnih stvareh, nevarnih dejavnostih in iz tega izvirajoči objektivni odgovornosti. V nobenem od ponujenih primerov očitno ni mogoče govoriti o tolikšni enakosti bistvenih sestavin in upoštevnih okoliščin, ki bi terjale tudi enako odločitev, čeprav pri nekaterih primerih podobnosti brez dvoma obstajajo. Tako gre v prvem primeru (VS 05593) za objektivno odgovornost, ko je delavka čistila težko stekleno ploščo, dve delavki pa sta jo pridrževali, del plošče se je odlomil in delavko poškodoval. Res gre v obeh primerih za čiščenje, druge okoliščine pa se bistveno razlikujejo. V drugem primeru (VS 04496) je bistvena razlika v tem, da gre tam za rezanje z ostrim nožem, ne za ravnanje z mirujočo napravo z rezilom. V tretjem primeru (VS 31244) Vrhovno sodišče ni odločilo o tem, ali gre za nevarno stvar oziroma dejavnost, temveč je naročilo nižjim sodiščem, naj ugotove, za kakšno napravo (sekalec mesa) gre in koliko se je pri njenem čiščenju treba izpostaviti nevarnosti - ta elementa sta v pritožničinem primeru preučena. V naslednjem primeru (VS 05879) je šlo za delujočo krožno žago, kar z mirujočo salamoreznico pač ni primerljivo. V zadevi VS 04907 je šlo za spolzkost tal, kar sicer ni povsem nepodobno pritožničinemu primeru (spolzkost drsne ploskve pri čiščenju), ni pa mogoče govoriti o enakosti dejanskih stanj. Tudi bistvene sestavine preostalih treh primerov, ponujenih v primerjavo, so očitno pomembno različne tako med seboj kot nasproti obravnavanemu škodnemu dogodku: gre za delo na stolu v višini, s prisiljeno držo in oviranim gibanjem; za dotrajane stopnice na območju dela; za trening kolesarjev, ki povečuje možnost nastanka škode.

9.Pritožnica torej, čeprav si je prizadevala, očitno ni prikazala, da bi sodna praksa narekovala v njenem primeru drugačno odločitev o tem, ali se je poškodovala z nevarno stvarjo oziroma pri nevarnem delu. Do takega sklepa ne vodi niti zbirni pregled primerov sodnih odločitev v že omenjenem delu dr. B. Strohsacka, ki ga predlaga. Splošen očitek, da revizijsko sodišče postopoma oži uporabo pravil o objektivni odgovornosti, kar da je narobe, tudi če bi držal, ne more prispevati k utemeljenosti ustavne pritožbe.

10.Pritožnica izreka nezadovoljstvo tudi s tem, kolikšen del krivdne odgovornosti ji je za nastalo škodo prisodila revizijska sodba. Gre za vprašanje uporabe materialnega prava. Kot je že zapisano, presoja pravilnosti uporabe materialnega prava same po sebi ni predmet postopka z ustavno pritožbo.

11.Preizkus ustavne pritožbe je pokazal, da z izpodbijano sodbo pritožnici očitno ni bila kršena pravica do enakega varstva pravic, kot to zatrjuje. Zato ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: namestnik predsednice senata Jože Tratnik ter člana Lojze Janko in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodnici mag. Mariji Krisper Kramberger, ki je bila v tej zadevi izločena. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Namestnik predsednice senata Jože Tratnik