Jedro

Glede na to, da so bili v skladu z dogovorom etažni lastniki dolžni akontacije poravnavati mesečno, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožeča stranka upravičena tudi do zamudnih obresti od zneskov neplačanih akontacij. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri tem upoštevalo zakonske zamudne obresti, zato niso utemeljeni pritožbeni očitki, da izpodbijana sodba v tem delu ni ustrezno obrazložena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 74577/2014 z dne 3. 6. 2014 vzdrži v veljavi v 1. odstavku izreka sklepa za znesek 273,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2014 dalje, razveljavi pa se za znesek 5,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2014 dalje ter se zahtevek tožeče stranke v tem obsegu zavrne (I. točka izreka); da se predmetni sklep o izvršbi v celoti razveljavi v 3. odstavku izreka sklepa (II. točka izreka); da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati 112,79 EUR stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sodbe dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženec zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o podjemni pogodbi, ki jih sodišče prve stopnje pavšalno navaja kot pravno podlago, niso uporabljiva, saj delo upravnikov urejajo specialni predpisi. Sodišče je napačno uporabilo Sporazum o vgradnji delilnikov in delitvi stroškov toplote, št. SZV 17-2010 (v nadaljevanju Sporazum) in posledično sprejelo napačno odločitev. Napačno je uporabilo tudi 288. člen OZ o vračunanju delne izpolnitve in 378. člen OZ glede zamudnih obresti. Čeprav uporaba 215. člena ZPP ni pojasnjena, ga je sodišče prve stopnje očitno pristransko interpretiralo v korist tožeče stranke. V zvezi z obračunom stroškov ogrevanja je sledilo pavšalnim navedbam in izpovedim prič tožeče stranke, čeprav vse ugotovljene okoliščine nimajo trditvene podlage. Do večine navedb in dokazov toženca se ni vsebinsko opredelilo. Gre za naslednje navedbe: o prevelikem (nesorazmernem) odstopanju porabljene toplote po delilnikih v toženčevem stanovanju in zneska stroškov ogrevanja za toženčevo stanovanje v sezoni 2012/2013 glede na preostale ogrevalne sezone (2011/2012, 2013/2014, 2014/2015), še posebej glede na ukrepe, ki jih je izvedel za zmanjšanje stroškov ogrevanja ob vselitvi v februarju 2013; da se je poraba in nabava kurilnega olja v sporni sezoni zmanjšala; da je tako velik porast stanja relevantnega kalorimetra v sporni kurilni sezoni glede na predhodno sezono izkustveno nemogoč; da so samo lastniki stavbe, v kateri je toženčevo stanovanje, morali doplačati stroške ogrevanja, lastniki ostalih stavb pa so imeli celo preplačila. Ker je sodišče prve stopnje brez pojasnila odstopilo od uveljavljene sodne prakse, je kršilo pravico do enakega obravnavanja pred zakonom. Tožeča stranka, na kateri je dokazno breme, ni dokazala višine stroškov ogrevanja za ogrevalno sezono 2012/2013, in njihove višine sploh ni pojasnila. Posledično sodišče ni ugotovilo razlogov za tako visok znesek stroškov ogrevanja za toženčevo stanovanje v sezoni 2012/2013. Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti listinski dokaz Obračun stroškov ogrevanja za obdobje od 1. 6. 2014 do 31. 5. 2015, saj je bil pridobljen po vložitvi druge pripravljalne vloge. Ugotovitev sodišča, da ima vsaka stavba kalorimeter, nasprotuje navedbi tožeče stranke o skupnem kalorimetru za stavbi G. 13a in G. 13b. Tožeča stranka ni dokazala pravilnosti odčitka kalorimetra za večstanovanjsko stavbo, v kateri se nahaja toženčevo stanovanje. Ugotovitev, da tožeča stranka zapiše, poslika in hrani odčitke kalorimetra, je brez trditvene podlage in je tudi sicer napačna. Ugotovljene okoliščine primera tega ne potrjujejo, izpovedi priče A. G. pa sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti. Ker se o njeni izpovedi toženec ni mogel izjasniti, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev, da mora lastnik sam kontaktirati izvajalca odčitkov delilnikov v primeru okvare, je brez trditvene podlage, saj pravdni stranki nista zatrjevali, da so bili delilniki v stanovanju toženca okvarjeni, poleg tega je tudi napačna. V skladu s 5. členom Sporazuma je tožeča stranka dolžna javiti napako izvajalcu odčitkov delilnikov, lastnik stanovanja je dolžan le obvestiti upravnika (5. člen Sporazuma) in omogočiti vstop v stanovanje (6. člen Sporazuma). Toženec je izpolnil svojo obveznost reklamacije nesorazmerno visokega računa s tem, ko je obvestil tožečo stranko (kot upravnika in izvajalca obračuna). Poračun stroškov ogrevanja za sezono 2012/2013 v višini 150,74 EUR in določeno akontacijo za naslednjo sezono v višini 53,15 EUR mesečno je takoj reklamiral in prejel pojasnila, da je visok poračun posledica starosti in neizolacije stavbe. Visok poračun je večkrat obravnaval tudi kurilni odbor, ker se je izkazalo, da so samo lastniki stavbe, v kateri je toženčevo stanovanje, morali doplačati stroške ogrevanja, lastniki ostalih stavb pa so imeli celo preplačila, vendar tožeča stranka tega ni pojasnila. Kurilni odbor je zadolžil upravnika, da uvede učinkovit proces reševanja reklamacij v razumnih rokih, ki ne presegajo 14 dni, sicer se štejejo reklamacije za upravičene. Tožeča stranka ni odgovorila na reklamacije toženca in ni pojasnila višine spornega obračuna stroškov ogrevanja. Prav tako mu ni omogočila vpogleda v vse podatke, ki so bili podlaga za obračun stroškov za toploto, kar ji nalaga 22. člen Pravilnika o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto. Ker tožeča stranka ni preverila obračuna stroškov ogrevanja, odčitkov kalorimetrov vseh objektov, delovanja delilnikov v toženčevem stanovanju in metodologije obračunavanja stroškov, je opustila dolžno ravnanje upravnika. V postopku pred sodiščem prve stopnje je sicer navedla podatke, na podlagi katerih je opravila obračun med stavbami, vendar ni dokazala njihove pravilnosti, saj kljub obstoječim reklamacijam ni zatrjevala in dokazala, da je preverila odčitke kalorimetrov posameznih stavb, odčitke delilnikov in pravilnost določitve deležev. Napačni in protispisni so zaključki, da je dokazan delež stroškov porabe toplote, ki odpade na posamezno stavbo, ter da je tožeča stranka uspela dokazati porabo toplote po delilnikih v toženčevem stanovanju. Zmoten je tudi zaključek, da iz podatkov o porabi oz. nabavi kurilnega olja ni mogoče delati zaključkov glede pravilnosti obračunanih stroškov. Napačen je zaključek, da tožencu ni uspelo dokazati, da je tožeča stranka napačno delila stroške ogrevanja. Dokazno breme o obstoju terjatve je na tožeči stranki. Kljub temu, da sodišče ni ugotovilo razloga previsokega obračuna (ali je vzrok napačen odčitek ali okvarjen delilnik), saj ga nobena od pravdnih strank ni navajala (toženec zato ne, ker ni dobil pojasnil), je ugodilo zahtevku, ker toženec ni preveril delovanja delilnikov. To izhaja iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Takšna obrazložitev je protislovna, saj je tožeča stranka tista, ki na podlagi vseh podatkov izvede izračun za posameznega etažnega lastnika. Sodišče prve stopnje je brez trditvene podlage primerjalo porabo toplote v dveh stanovanjskih enotah istega objekta v sezoni 2012/2013 in napačno zaključilo, da ne gre za tolikšna odstopanja. Napačen je zaključek, da primerjava porabe toženčevega stanovanja v sporni sezoni s porabo v naslednji sezoni ne zadošča za ugotovitev nepravilnosti odčitka delilnikov. Ugotovitev, da je možna napaka pri sestavi primopredajnega zapisnika, je brez trditvene podlage in je tudi sicer napačna, saj je bistven odčitek ob koncu sezone. Če je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je manjša poraba v naslednji sezoni lahko posledica obnove ventilov na radiatorjih in odstranitve enega radiatorja, bi moralo sprejeti tudi toženčev ugovor glede zneska stroškov ogrevanja v sezoni 2012/2013, saj je večino ukrepov izvedel že v sezoni 2012/2013. V skladu s četrtim odstavkom 6. člena Sporazuma je dolžan izvajalec odčitkov delilnikov določiti vrednost odčitka na osnovi porabe v primerljivih obračunskih obdobjih. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo ugoditve tožbenemu zahtevku iz naslova akontacij stroškov ogrevanja za sezono 2013/2014. Ni pojasnilo, kakšen znesek akontacije bi bil toženec dolžan plačati. Da so zaračunane akontacije za vtoževane mesece previsoke, potrjuje višina kasneje določenih akontacij in preplačilo stroškov ogrevanja za sezono 2013/2014 v višini 57,88 EUR. Do teh podatkov se sodišče prve stopnje ni opredelilo, čeprav gre za primerljive podatke. Tožeča stranka ni vrnila zneska preplačila, kar je utemeljila z nasprotujočimi si navedbami. V zvezi z zneskom preplačila je priča M. K. izpovedala, da „nobenemu, ki nam je dolžan, ne vračamo“. Takšno ravnanje tožeče stranke je protipravno, saj Sporazum ne določa, da se preplačilo ne vrne. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati preplačilo pri odločanju o vtoževani višini akontacij (napačno se sklicuje na to, da še ni bil izveden poračun). Ker tega ni upoštevalo, mu je neutemeljeno naložilo tudi plačilo tistega dela vtoževanega zneska, ki ga tožeča stranka dolguje tožencu. Takšna odločitev pomeni, da bo moral dvakrat plačati del terjatve v višini 57,88 EUR. Vračunavanje delnih izpolnitev ni razumljivo pojasnjeno. Sodišče prve stopnje se sklicuje na 288. člen OZ in na splošno pojasnjuje upravičenost tožeče stranke do obračuna zamudnih obresti tudi za akontacije, pri tem pa ne pojasni, katere obresti in v kateri višini priznava, zato se sodba sodišča prve stopnje v tem delu ne more preizkusiti. Od spornih terjatev ni mogoče obračunati zamudnih obresti. Tožeča stranka ni upravičena do zamudnih obresti od akontacij, še posebej, če obračunava zamudne obresti tudi od zneska, ki po višini ustreza znesku preplačila. Do zamudnih obresti bi bila upravičena le, če bi zaradi neplačane akontacije s strani toženca plačala stroške ogrevanja iz lastnih sredstev. Iz listinskih dokazov tudi izhaja, da so akontacije vplačil znatno presegle obveznosti tožeče stranke, zato je ta sredstva lahko plemenitila.

3. Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo toženca.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo, zato je njen preizkus mogoč in ni obremenjena z očitanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče še dodaja, da za ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo stroškov ogrevanja za sezono 2012/2013 zadostuje ugotovitev, da so ti nastali v zatrjevani višini, razlogi, zaradi katerih po višini odstopajo od stroškov ogrevanja v prejšnji in naslednjih sezonah, pa ne predstavljajo pravno relevantnega dejstva. Ugotovitve glede kalorimetra večstanovanjske stavbe na naslovu G. 13b si ne nasprotujejo - sodišče prve stopnje je upoštevalo, da za objekt G. 13a in 13b obstaja en merilnik. Drži, da sodišče prve stopnje ni konkretno pojasnilo določil pogodbe o delu, ki jih navaja kot pravno podlago odločitve, vendar izpodbijana sodba zato ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pritožba se večkrat sklicuje tudi na protispisnost, vendar je iz pritožbenih navedb razvidno, da v resnici graja dokazno oceno, kar v postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

8. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno relevantnih toženčevih navedb, zato niso podane uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 399. člena ZPP in kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS. Zatrjevano nesorazmerno (preveliko) odstopanje porabljene toplote po delilnikih v toženčevem stanovanju in zneska stroškov ogrevanja za toženčevo stanovanje v sezoni 2012/2013 glede na preostale ogrevalne sezone (2011/2012, 2013/2014, 2014/2015), še posebej glede na minimalno porabo ogrevanja ob adaptaciji stanovanja in ukrepe, ki jih je izvedel za zmanjšanje stroškov ogrevanja, zatrjevana manjša letna poraba kurilnega olja, zatrjevani porast odčitka kalorimetra objekta G. 13a/13b v sezoni 2012/2013 glede na predhodno sezono, ter zatrjevano dejstvo, da so samo lastniki stavbe, v kateri je toženčevo stanovanje, morali doplačati stroške ogrevanja, lastniki ostalih stavb pa so imeli celo preplačila, predstavljajo posamezne indične okoliščine, na katera je toženec opiral svoj ugovor o napačnem (previsokem) obračunu stroškov ogrevanja za toženčevo stanovanje v sezoni 2012/2013 in napačno (previsoko) določeni akontaciji za naslednjo sezono. Zgoraj navedene indične okoliščine sodijo v polje proste dokazne ocene.(1) Če se do nekaterih sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo (čeprav jih je toženec pravočasno zatrjeval), ni kršilo toženčeve pravice do izjave. Kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP pa načeloma predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Enako velja glede uveljavljane kršitve razpravnega načela oziroma sklicevanja na to, da so ugotovitve sodišča prve stopnje brez trditvene podlage, kolikor jih pritožba ne poveže s kršitvijo toženčeve pravice do izjave. To velja glede ugotovitev, da mora lastnik sam kontaktirati izvajalca odčitkov delilnikov v primeru okvare, glede ugotovitev o porabi toplote v dveh primerljivih stanovanjskih enotah ter glede ugotovitev o možni napaki pri sestavi primopredajnih zapisnikov. Na kršitev toženčeve pravice do izjave se pritožba sklicuje v zvezi z ugotovljeno okoliščino, da tožnica zapiše, poslika in hrani odčitke kalorimetra, ki ima dokazno podlago v izpovedi priče, vendar je tožeča stranka, kot opozarja pritožba, ni posebej zatrjevala. Ugotovljena okoliščina ne predstavlja pravno relevantnega dejstva, na podlagi katerega je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, zato s tem, ko je zgoraj navedeno okoliščino ugotavljalo brez trditvene podlage, sodišče prve stopnje ni kršilo toženčeve pravice do izjave. Pritožbene navedbe, da je ugotovitev sodišča prve stopnje napačna, niso upoštevne, saj je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo toženčev dokazni predlog za izvedbo listinskega dokaza Obračun stroškov ogrevanja za obdobje od 1. 6. 2014 do 31. 5. 2015, ki ga je toženec predložil šele na naroku z dne 16. 12. 2015. Podlago za takšno odločitev je imelo v 453. členu ZPP (v zvezi s 451. in 452. členom ZPP).

10. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih toženec izrecno ali smiselno uveljavlja v pritožbi, predstavljajo nedovoljeni pritožbeni razlog. To velja tudi za očitke o neupoštevanju toženčevih dokazov, saj z njimi pritožba uveljavlja kršitev metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP.

11. Pritožbeni očitki, s katerimi toženec nasprotuje dejanskim ugotovitvam in meri na drugačno dokazno oceno, predstavljajo nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato ni upoštevalo obširnih pritožbenih navedb, da so dejanski zaključki sodišča prve stopnje, ki se tičejo višine stroškov ogrevanja, napačni, nerazumni in neživljenjski.

12. Iz dejanskih ugotovitev, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja: - tožeča stranka je upravnica večstanovanjske stavbe na naslovu G. 13b, ..., toženec pa je lastnik stanovanja v tej stavbi, ki ga je kupil konec leta 2012, - za delitev stroškov v zvezi z ogrevanjem je bil med etažnimi lastniki zgoraj navedene večstanovanjske stavbe sklenjen Sporazum, - predmetna večstanovanjska stavba se ogreva prek kotlovnice, ki je namenjena za ogrevanje več večstanovanjskih stavb na ulici G. na ..., z njo pa upravlja tožeča stranka, - kot porabljena toplota se obračunavajo stroški nakupa kurilnega olja za kotlovnico, ki jih iz svojega računa plača tožeča stranka; porabljena toplota se ob izhodu iz kotlovnice meri s kalorimetri za posamezni objekt, pri čemer imata predmetna večstanovanjska stavba in večstanovanjska stavba z naslovom G. 13a en merilnik; kalorimetre odčitava tožeča stranka in na podlagi tega preračuna stroške, ki odpadejo na posamezen objekt, za izvedbo odčitkov delilnikov pa je pristojno podjetje E., ki tožeči stranki posreduje podatke o odčitani porabi na delilnikih, - stroški za posamezen objekt se delijo na razmerje 70% - 30%, in sicer se 70% teh stroškov deli glede na porabo ugotovljeno prek delilnikov, ki so nameščeni v posameznih stanovanjih, 30% stroškov pa glede na ogrevalno površino, - tožeča stranka je dokazala vse postavke, ki jih je upoštevala pri delitvi stroškov ogrevanja v sezoni 2012/2013 (strošek nakupa kurilnega olja (136.143,27 EUR), delež stroškov toplote, ki je odpadel na večstanovanjsko stavbo, v kateri ima toženec stanovanje (23.347,34 EUR), odčitano porabo toplote na delilnikih v stanovanju toženca (odčitek na koncu sezone je znašal 3.842 enot, pri čemer sta glede na primopredajni zapisnik z dne 8. 1. 2013 prejšnja lastnika porabila 2.067 enot, toženec pa 1.775 enot), ogrevalno površino toženčevega stanovanja, - toženčeva poraba ne odstopa toliko od porabe primerljivih enot v objektu, da bi bilo treba stroške ogrevanja v celoti obračunati glede na ogrevalno površino (in ne glede na opravljene odčitke porabe), - tožeča stranka je izvedla delitev stroškov ogrevanja za sezono 2012/2013 v skladu z dogovorom etažnih lastnikov, - toženec ni uspel dokazati nepravilne delitve stroškov ogrevanja za sezono 2012/2013, - v celotni sezoni 2012/2013 so znašali stroški ogrevanja za toženčevo stanovanje 637,8263 EUR, preko akontacij so prejšnja lastnika in toženec plačali 441,90 EUR.

- plačilo stroškov toplote se plačuje upravniku, med lastniki je dogovorjeno, da se za stroške plačujejo akontacije glede na porabo v prejšnjem obdobju, upoštevajo pa se tudi sporočeni podatki lastnikov posameznih stanovanj; po koncu ogrevalne sezone se opravijo odčitki delilnikov, opravi se poračun, ki lahko pokaže doplačilo ali preplačilo.

13. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno porazdelilo trditveno in dokazno breme med pravdni stranki. Tožeča stranka je podrobno navedla, kako je obračunala stroške ogrevanja za sezono 2012/2013 in katere podatke je pri tem obračunu upoštevala. Svoje navedbe je podkrepila z listinskimi dokazi. S tem se je trditveno in dokazno breme, da je obračun stroškov ogrevanja v sezoni 2012/2013 napačen (previsok), prevalilo na toženca. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da toženec z nadaljnjimi izvajanji ni zadostil dokaznemu bremenu, je o dokazanosti spornega dejstva odločilo ob upoštevanju pravila iz 215. člena ZPP. Pritožbeno sodišče še dodaja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje toženec ni konkretno in obrazloženo ugovarjal, da delilniki v njegovem stanovanju niso delovali pravilno (kar priznava tudi v pritožbi) ali da je pri odčitku delilnikov prišlo do napake. S tem vprašanjem se zato sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati, vendar ga je kljub temu obravnavalo. V tem okviru je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da se mora lastnik stanovanja v zvezi z odčitki porabe po delilnikih obrniti neposredno na E. Pritožba neutemeljeno oporeka navedeni ugotovitvi, češ da je posledica napačne razlage Sporazuma. 5. člena Sporazuma, na katerega se sklicuje pritožba, toženec ni uvedel v trditveno podlago, zato ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo.

14. Med strankama je bil sporen obračun stroškov ogrevanja za ogrevalno sezono 2012/2013 in posledično tudi višina akontacij, vendar je na ugotovljeno dejansko stanje in ob upoštevanju, da toženec ni uspel dokazati zatrjevane nepravilnosti obračunanih stroškov ogrevanja v sezoni 2012/2013, sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeno v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo neplačanih stroškov ogrevanja za sezono 2012/2013 in tudi za plačilo neplačanih akontacij stroškov ogrevanja za sezono 2013/2014. Ugotovilo je, da je med lastniki dogovorjeno, da za stroške ogrevanja plačujejo akontacije glede na porabo v prejšnjem obdobju. Ob upoštevanju ugotovljenih stroškov ogrevanja za toženčevo stanovanje v sezoni 2012/2013 je zaključilo, da bi moral tožnik v bodoče plačevati 53,15 EUR mesečne akontacije, kar je toliko, kolikor mu je (v spornem obdobju) zaračunavala tožeča stranka. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni dogovorjeno, da se preplačila neposredno pobotajo, ampak je dogovorjen poračun v naslednjem razdelilniku, sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo preplačila stroškov ogrevanja za sezono 2013/2014 v znesku 57,88 EUR. Tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek iz naslova neplačanih akontacij za ugotovljeni znesek preplačila.

15. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede vračunavanja toženčevih delnih izpolnitev, je razumljiva in pravilna. Pri izračunu toženčevega dolga (vtoževane terjatve) je tožeča stranka upoštevala delna plačila. Z delnimi plačili je tožeča stranka najprej pokrila zapadle obresti in šele nato zmanjšala glavnico, kar je v skladu z 288. členom OZ. Ni podlage za stališče, da takšen način poračunavanja ni dovoljen v primeru (delno) spornih terjatev.

16. Glede na to, da so bili v skladu z dogovorom etažni lastniki dolžni akontacije poravnavati mesečno, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožeča stranka upravičena tudi do zamudnih obresti od zneskov neplačanih akontacij. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri tem upoštevalo zakonske zamudne obresti, zato niso utemeljeni pritožbeni očitki, da izpodbijana sodba v tem delu ni ustrezno obrazložena.

17. V pritožbi izpostavljene navedbe o sklepih, ki jih je sprejel kurilni odbor, je toženec podal šele v drugi pripravljalni vlogi, kar je glede na določbo 452. člena ZPP prepozno, zato jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo. Navedbe, da se tožeča stranka ni odzvala na reklamacije poračuna stroškov ogrevanja za sezono 2012/2013 ter na reklamacije zaračunane akontacije za naslednjo sezono (saj ni pojasnila obračunanih stroškov ogrevanja), s čimer je kršila dolžnostno ravnanje upravnika, niso relevantne za odločitev v tem sporu.

18. Ker v pritožbi uveljavljani dovoljeni pritožbeni razlogi niso podani in pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19. Pritožbeno sodišče je odločilo še o pritožbenih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj VS RS sodba II Ips 252/2015 z dne 5. 11. 2015.