Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2020, ni prepozna. ZDR-1 določa, da mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 109. člena ZDR-1). Kdaj delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja dejansko ugotovitev, vendar se v zvezi s tem ni mogoče izogniti in spregledati tudi pravne opredelitve posameznih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca iz 110. člena ZDR-1, saj je tudi ta opredelitev lahko pomembna pri presoji o tem, kdaj je delodajalec takšen razlog ugotovil. Ugotovitev razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja seznanitev z dejansko podlago, ki omogoča subsumcijo dejstev pod pravno normo - v tem primeru opredelitev razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2020 kot nezakonit razveljavi; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dne 28. 7. 2020 in še vedno traja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 28. 7. 2020 dalje do vrnitve na delo ter mu za ta čas priznati delovno dobo ter obračunati ter plačati nadomestilo plače v bruto znesku 1.330,00 EUR, mesečno od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke za socialno varnost, neto znesek pa izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dneva po zapadlosti vsake posamezne neto mesečne plače, to je od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da tožena stranka ni kršila njegove pravice do zagovora, saj je tožnik svojo odsotnost opravičil s pojasnilom, da je v bolniškem staležu, kar pa sodišče ni štelo kot zadosten in opravičljiv razlog. Sodna praksa je jasna, da se morajo delavci v času bolniškega staleža nahajati doma (233. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja). Zato je povsem jasno, da se tožnik zagovora ni udeležil iz opravičenega razloga. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da je bila izredna odpoved pravočasna. Subjektivni rok 30 dni je bil prekoračen in zato je zmotno stališče sodišča, da je mogoče šteti, da se je delodajalec seznanil z razlogom za izredno odpoved šele s prijemom zapisnika policije z dne 14. 7. 2020. Zmoten je zaključek sodišča, da je tek subjektivnega roka mogoče vezati zgolj in izključno na uraden prejem zapisnika policije. Datum seznanitve delodajalca o kršitvi pogodbene ali druge obveznosti je dejansko vprašanje pri čemer je bilo tekom postopka izkazano, da se je delodajalec seznanil z razlogom oziroma izvedel za kršitev in za storilca že dne 17. 6. 2020. Priča A.A. je izpovedal, da je že na sestanku dne 6. 7. 2020 B.B. povedal, da je bil tožnikov preizkus alkoholiziranosti pozitiven, iz česar jasno izhaja, da je bila tožena stranka seznanjena z rezultati preizkusa alkoholiziranosti že pred sestankom, in sicer 17. 6. 2021. Tudi zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da ga je tožnik na dan škodnega dogodka 17. 6. 2021 seznanil, da je opravil preizkus alkoholiziranosti, da gre s policijo ter ga bo naslednjega dne poklical. Prav tako po mnenju tožnika ni verodostojna izpoved C.C., ki je izpovedal, da se s tožnikom o alkotestu ni pogovarjal oziroma je povedal, da se ne spomni, da bi o tem govorila, kar pa je v danih okoliščinah praktično neverjetno. Tudi D.D. je izpovedal, da je bil E.E. dne 17. 6. 2020 seznanjen z rezultatom preizkusa alkoholiziranosti, saj je bil v neposredni bližini opravljanja preizkusa. Priča F.F. je izpovedala, da je slišala, ko je policist pojasnil, da je rezultat na alkotestu pokazal previsok rezultat in da ga bodo odpeljali ter da je bil takrat neposredno prisoten tudi E.E. Vse izpovedbe prič, ki so neposredno povezane s toženo stranko, so bile prilagojene potrebam postopka, vse v izogib dejstvu, da bi se ugotovilo, da je bila tožena stranka z razlogom izredne odpovedi seznanjena že dne 17. 6. 2021 in je posledično odpoved nezakonita, ker je prepozna. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem ključne priče v tem postopku policista G.G., ki ga je sodišče sicer vabilo na narok, vendar je ta svojo odsotnost opravičil. Kot razlog za zavrnitev dokaznega predloga je sodišče navedlo, da je o okoliščinah preizkusa alkoholiziranosti dne 17. 6. 2020 izpovedal H.H., pri tem pa ne gre spregledati dejstva, da slednji ni izvajal samega preizkusa alkoholiziranosti. Ker je za predmetni postopek bistveno, kdaj so nadrejeni oziroma kdaj je zakoniti zastopnik tožene stranke izvedel za tožnikovo alkoholiziranost bi sodišče moralo opraviti zaslišanje tudi policista G.G. Tožnik je prepričan, da zgolj zaradi alkoholiziranosti, upoštevaje izpovedbe prič, ki so potrdile, da v primeru ugotovljene alkoholiziranosti navedeno še ni bil razlog za izredno odpoved delovnega razmerja, zaupanje med strankama ni moglo biti porušeno do te mere, da ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik je tekom postopka izpostavljal, da je bilo njegovo psihofizično stanje dobro in da njegove zmožnosti za delo zaradi popitega alkohola niso bile okrnjene. Sodišče se sploh ni opredelilo do izpovedbe priče F.F., ki je pojasnila, da se je alkoholiziranost na delovnem mestu že pojavila tudi pri drugih delavcih, vendar pa iz tega razloga nihče ni prejel izredne odpovedi. Očitno je, da se alkoholiziranost pri toženi stranki tolerira in dopušča ter se dopušča, da se med delovnim časom gre na pijačo, saj tožena stranka ne izvaja nenapovedanih kontrol, kot to izhaja iz izpovedbe zakonitega zastopnika. Zatrjevana ničelna toleranca do alkohola se v praksi ni izvajala. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika iz pritožbe in navedla, da je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je za tek subjektivnega roka bistven prejem zapisnika policije. Neutemeljene so pritožbene trditve, da naj bi številne priče izpovedale o seznanitvi delodajalca z alkoholiziranostjo tožnika oziroma o tem, da naj bi bilo splošno znano, da je bil tožnik ob nezgodi pod vplivom alkohola, iz česar naj bi izhajalo, da je tožena stranka že 17. 6. 2020 vedela za kršitev in je zato odpoved prepozna.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter se opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 27. 7. 2020 zaradi kršitve pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji 110. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala, da je dne 17. 6. 2020 svoje delovne naloge, določene s pogodbo o zaposlitvi, opravljal pod vplivom alkohola. Z dvopotnim vozilom je po železniškem tiru premikal prazne košare za prevoz starega železa in ob premikanju je prišlo do delovne nezgode s smrtnim izidom. V obrazložitvi izredne odpovedi je tožena stranka navedla, da so v okviru kriminalistične preiskave, kriminalisti pooblaščeni osebi tožene stranke dne 14. 7. 2020 izročili policijski zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z dne 17. 6. 2020, iz katerega izhaja, da je indikator pri tožniku pokazal prisotnost 0,44 mlg alkohola v litru izdihanega zraka in da se je tožnik z rezultatom preizkusa strinjal. Tožena stranka se je s prejemom policijskega zapisnika dne 14. 7. 2020 seznanila z obstojem razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 7. Tožnik v pritožbi izpodbija predvsem zaključek sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka dne 27. 7. 2020, pravočasna. Meni, da je tožena stranka prekoračila subjektivni rok 30 dni in da je povsem zmotno stališče sodišča, da je mogoče šteti, da se je delodajalec seznanil z razlogom za izredno odpoved šele s prejemom zapisnika policije dne 14. 7. 2020, saj so številne priče izpovedale drugače. 8. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2020, ni prepozna. ZDR-1 določa, da mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga (drugi odstavek 109. člena ZDR-1). Kdaj delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja dejansko ugotovitev, vendar se v zvezi s tem ni mogoče izogniti in spregledati tudi pravne opredelitve posameznih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca iz 110. člena ZDR-1, saj je tudi ta opredelitev lahko pomembna pri presoji o tem, kdaj je delodajalec takšen razlog ugotovil. Ugotovitev razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja seznanitev z dejansko podlago, ki omogoča subsumcijo dejstev pod pravno normo – v tem primeru opredelitev razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

9. Neutemeljene so trditve tožnika, da se je direktor tožene stranke seznanil z alkoholiziranostjo tožnika že, ko je prišel na kraj delovne nezgode dne 17. 6. 2020. Tožnik je trdil, da ga je takrat seznanil, da je opravil preizkus alkoholiziranost in da gre s policijo ter da ga bo naslednjega dne poklical. Zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da je prišel na kraj nezgode na podlagi obvestila obratovodje I.I., vendar tožnika v času njegovega prihoda ni bilo več na mestu nezgode in mu je bilo pojasnjeno, da so ga pospremili v ambulanto prve pomoči. Izpovedal je, da je ustanovil komisijo za preiskavo nesreče in da je bil z dejstvom, da je tožnik bil v času nezgode pod vplivom alkohola prvič seznanjen, ko je tožnik o tem povedal na razgovoru pred komisijo. Predhodno, na dan škodnega dogodka ga je tožnik po prihodu iz ambulante zgolj seznanil, da je bil opravljen preizkus alkoholiziranosti in da gre s policijo. Zakoniti zastopnik je prepričljivo izpovedal, da je tožnika razumel tako, da test ni pokazal verodostojnega podatka in da je zato potrebno opraviti dodatne preiskave v obliki odvzema urina ali krvi, zato gre s policijo na dodatno testiranje. Predvideval je, da gre morda za mejno oziroma minimalno vrednost, ki terja natančnejše preiskave, nikakor pa si ni mislil, da je bila vrednost alkotesta tako visoka.

10. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je sledilo izpovedi zakonitega zastopnika J.J. in ne tožniku in da je bil seznanjen z rezultatom alkotesta šele na podlagi policijskega zapisnika oziroma izjave tožnika na komisiji. Tudi na podlagi izpovedi prič, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi, ni mogoče zaključiti, da je bil direktor že 17. 6. 2020 seznanjen, da je bil tega dne tožnik alkoholiziran. Tudi če je direktor takrat prejel prvo informacijo, da so pri tožniku opravili alkotest, to še ne pomeni ugotovitve razloga za odpoved in na drugačno presojo začetka teka subjektivnega roka za podajo odpovedi ne more vplivati.

11. Neutemeljene so tudi tožnikove trditve, da je B.B., ki je za toženo stranko opravljal strokovne naloge iz področja varnosti in zdravja pri delu, ob zaslišanju izpovedal, da je 17. 6. 2020 izvedel, da je bil tožnik ob nezgodi alkoholiziran, kar mu je povedal E.E. (vodja izdelave jekla pri toženi stranki), saj kot je pritožbeno sodišče že navedlo, mora biti s kršitvijo seznanjen zakoniti zastopnik ali od njega pisno pooblaščena oseba in ne zadošča, da je o kršitvi seznanjen kdorkoli od zaposlenih. Zakoniti zastopnik tožene stranke J.J. pa je prepričljivo izpovedal, da je bil z dejstvom, da je bil tožnik v času škodnega dogodka pod vplivom alkohola, prvič seznanjen, ko je tožnik o tem povedal na razgovoru pred komisijo, medtem ko ga je na dan škodnega dogodka tožnik ob prihodu iz ambulante prve pomoči zgolj seznanil, da je bil opravljen preizkus z alkotestom.

12. Glede na vse navedeno so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ne bi smelo upoštevati izpovedi prič, predlaganih s strani tožene stranke, ker da so bile njihove izpovedi prirejene za potrebe tega spora. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do izpovedi vse prič, vendar je pravilno zaključilo, da je bistveno, kdaj se je s kršitvijo seznanil zakoniti zastopnik tožene stranke oziroma od njega pisno pooblaščena oseba.

13. Tožnik napačno tolmači, da mu je tožena stranka kršila pravico do zagovora, ko ni preložila datuma zagovora, čeprav se je tožnik opravičil in pojasnil, da je v bolniškem staležu. Tožnik se je pri tem skliceval na Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja in sicer 233. člen, ki določa, da se mora delavec zadrževati v času zdravljenja doma in v kolikor bi se tožnik zagovora udeležil bi kršil navedena pravila. Tožena stranka je pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, skladno z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1, tožnika pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu omogočila zagovor dne 24. 7. 2020 (pisna obdolžitev in vabilo na zagovor je bilo vročeno tožniku 16. 7. 2020). Tožnik se zagovora ni udeležil, je pa svoj izostanek opravičil in predlagal, da se zagovor izvede po zaključku njegovega bolniškega staleža. Tožena stranka datuma zagovora ni prestavila, kar ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi ni bila dolžna storiti. Iz opravičila z dne 23. 7. 2020 namreč izhaja pojasnilo tožnikovega pooblaščenca, da je tožnik v bolniškem staležu do 5. 9. 2020. Glede na opravičilo pooblaščenca tožnika, da se naj prestavi zagovor po 5. 9. 2020, ko bi tožnik zaključil bolniški stalež, pa bi tožena stranka zamudila subjektivni rok za podajo izredne odpovedi.

14. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnika, da tožena stranka ni dokazala nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, glede na to, da je bil tožnik od 18. 6. 2020 dalje v bolniškem staležu. Tožena stranka je dokazala, da je bilo zaupanje med strankama porušeno do te mere, da ni bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka in s tem je bil izpolnjen pogoj iz 109. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedi zakonitega zastopnika, da tožnik niti v času sestanka 6. 7. 2020 ni vzpostavil potrebnega kritičnega odnosa do svoje alkoholiziranosti. Tožnik je izjavil, da "vsi kdaj kaj popijemo" in "da je "naša stvar, kaj delamo v prostem času". Tožnik je tudi priznal, da je spornega dne v delovnem času popil 4 piva, tik preden se je zgodila nezgoda. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog za pridobitev zapisnika o njegovem zdravstvenem pregledu po nezgodi, s katerim je tožnik hotel dokazati, da so bile njegove psihofizične sposobnosti neokrnjene.

15. Sodišče pa tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče – policista G.G., ki bi naj izpovedal o okoliščinah preizkusa alkoholiziranosti 17. 6. 2020. O okoliščinah preizkusa alkoholiziranosti je izpovedal H.H., ki je sodeloval pri preizkusu z alkotestom, sicer pa se je tožnik z rezultatom preizkusa strinjal. 16. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso bile odločilnega pomena, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem povezanimi zahtevki pravilna in zakonita, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspel (155. in 165. člen ZPP).