Jedro

Samo okoliščina, da naj bi določene osebe skupaj z obdolžencem sodelovale pri izvrševanju kaznivega dejanja in da zato obstaja (teoretična) možnost, da bi obdolženec vplival nanje, sama po sebi ne zadošča za obstoj koluzijske nevarnosti. Prav tako pa je v sodni praksi sprejeto tudi stališče, da okoliščina, da določena oseba s svojimi izjavami obdolženca obremenjuje, še ne predstavlja razloga, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati na konkretno nevarnost, da bo obdolženec nanjo na prostosti vplival.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep v delu, ki se nanaša priporni razlog koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, razveljavi.

II. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Krškem je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženca (tedaj: osumljenca) A. A. odredil pripor iz pripornih razlogov koluzijske in ponovitvene nevarnosti po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčeva zagovornica iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pripor zoper obdolženca odpravi oziroma ga, podrejeno, nadomesti s hišnim priporom.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da se pravnomočni sklep pri ugotavljanju obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja opira na izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov, ki tudi po njegovem mnenju izkazujejo večjo verjetnost, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, kot da ga ni. V razlogih sklepa so ustrezno obrazložene okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost, medtem ko se glede pripornega razloga koluzijske nevarnosti vrhovni državni tožilec strinja, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa v tem delu pomanjkljiva.

4. Z odgovorom sta bila seznanjena obdolženec in njegova zagovornica, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornica se glede obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, ki je prvi pogoj za odreditev pripora, osredotoča najprej na opis kaznivega dejanja iz izreka izpodbijanega sklepa. V tem okviru uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da je izrek izpodbijanega sklepa nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, ker se obdolžencu najprej očita, da je dejanje izvrševal od začetka leta 2022 naprej, v nadaljevanju pa so opisana izvršitvena ravnanja od 10. 11. 2022 naprej. Zatrjevana kršitev po presoji Vrhovnega sodišča ni podana, saj zaradi časovne označbe dejanja v izreku sklepa ni nobenih nasprotij, ki bi vplivala na razumljivost in koherentnost opisanega kaznivega dejanja. Vložnica nadalje meni, da je opis kaznivega dejanja pomanjkljiv tudi zato, ker ne vsebuje dovolj določno (konkretno) opredeljenega časovnega okvira kaznivega dejanja in količin prepovedane droge, ki naj bi jo obdolženec kupil oziroma prodal. Na te navedbe je razumno odgovoril že zunajobravnavni senat s stališčem, da čas storitve kaznivega dejanja in količine prepovedanih drog niso zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja (8. točka drugostopenjskega sklepa), zato njihova podrobnejša konkretizacija z vidika ugotavljanja pogojev za odreditev pripora ni potrebna.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, da je izpodbijani pravnomočni sklep v delu, ki se nanaša na obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, pomanjkljivo obrazložen. Preiskovalni sodnik naj bi se samo skliceval na prestreženo komunikacijo v prilogah kazenske ovadbe, ne da bi pri tem za vsako posamezno izvršitveno ravnanje navedel, za katere konkretne prepise komunikacij gre. Vložnica izpostavlja zlasti 21. točko izpodbijanega sklepa, kjer se preiskovalni sodnik samo sklicuje na prestrežene prepise telefonskih pogovorov in druge dokaze, ne da bi to gradivo tudi določno oziroma konkretneje opredelil. 7. Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že presodilo, da za obrazložitev obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja ne zadošča samo sklicevanje na posamezne listine v spisu oziroma navajanje dokazov brez opredelitve dejstev, ki naj bi iz teh dokazov izhajala.1 Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Preiskovalni sodnik je namreč v razlogih izpodbijanega sklepa opredelil vsebino izbranih izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, ki razkrivajo posamezna izvršitvena ravnanja preprodaje prepovedanih drog med obdolžencem in B. B., C. C., D. D. in E. E., obenem pa kažejo tudi na obdolženčevo širšo vpetost v kaznivo preprodajo prepovedanih drog, kar vse podpira obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 186. člena KZ-1. Preiskovalni sodnik je glede na razloge pravnomočnega sklepa vsebinsko preizkusil in v zadostni meri obrazložil prvi pogoj za odreditev pripora, tj. utemeljen sum storitve (kolektivnega) kaznivega dejanja, nekoliko bolj strnjena obrazložitev v 21. točki izpodbijanega sklepa pa v ničemer ne omaje njegove zakonitosti.

8. Vložnica skozi svoja izvajanja trdi še, da pri hišni preiskavi zasežen kokain ni obdolženčeva last, in da izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov ne zadoščajo za sklepanje o obdolženčevi vpetosti v izvrševanje kaznivega dejanja, vendar s tem po vsebini ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga Vrhovno sodišče v tem postopku ne preizkuša (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Zagovornica se v nadaljevanju zahteve usmerja zoper priporni razlog ponovitvene nevarnosti, vendar brezuspešno. Preiskovalni sodnik, ki mu je pritrdil tudi zunajobravnavni senat, se je pri presoji tega pripornega razloga oprl na objektivne okoliščine, ki se nanašajo na kaznivo dejanje (daljše trajanje kriminalne dejavnosti z razvejano mrežo dobaviteljev in prekupčevalcev s prepovedanimi drogami tudi izven Posavja, kjer naj bi imel obdolženec vodilno vlogo), kot tudi na subjektivne okoliščine, ki zadevajo obdolženca (nima zaposlitve, kar omogoča sklepanje, da so bili prihodki od prodaje prepovedanih drog njegov edini vir preživljanja). Vse naštete ugotovitve, na katere je Vrhovno sodišče pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti vezano (drugi odstavek 420. člena ZKP), ponujajo zadostno podlago za razumno sklepanje o realni in konkretni nevarnosti, da se bo obdolženec na prostosti znova povezal z mrežo dobaviteljev prepovedane droge ali pa si pridobil nove dobavitelje in na ta način ponovil kaznivo dejanje, zato nasprotno vložničino stališče ni utemeljeno.

10. Zahteva z navedbami, da obdolženec kaznivega dejanja ni storil; da ni bil še nikoli kaznovan; da ima zadostna sredstva za preživljanje; in da ugotovitve pravnomočnega sklepa nimajo nobene dejanske podlage, ne presega uveljavljanja razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v tem postopku ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Kolikor pa vložnica v zahtevi trdi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se preiskovalni sodnik ni opredelil do obdolženčeve navedbe v zagovoru, da si je nameraval poiskati zaposlitev v tujini, te kršitve v postopku s pritožbo ni zatrjevala, čeprav za to ni bilo nobenih ovir, zato se nanjo v postopku z zahtevo ne more sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP). Zagovornica je s pritožbenimi navedbami ostala v polju uveljavljanja razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (list. št. 334), zunajobravnavni senat pa je njene navedbe presodil v 10. točki drugostopenjskega sklepa, kjer so naštete vse tiste dejanske okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti in ki jih vložnica z zahtevo ne more izpodbijati.

11. Vrhovno sodišče v povezavi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti zavrača tudi grajo, da v pravnomočnem sklepu ni obrazložena neogibnost oziroma sorazmernost pripora. Vložnica preiskovalnemu sodniku v tem okviru očita, da ni obrazložil, zakaj se varovanja zdravja in življenja ljudi ne da zagotoviti z milejšim ukrepom, niti pretehtal, ali je varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Razlogi pravnomočnega sklepa so po vložničinem mnenju posplošeni in nekonkretizirani, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, obenem pa je prekršena tudi obdolženčeva pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, saj se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Vsebinsko težišče zahteve je v tem, da se obdolžencu očitajo prodaje „manjše količine“ prepovedane droge, kar ne narekuje odreditve pripora, temveč bi bil zadosten ukrep hišnega pripora.

12. Vrhovno sodišče teh očitkov ne sprejema. Presoja nujnosti pripora je v izpodbijanem sklepu podprta z obrazloženo ugotovitvijo, da naj bi se obdolženec ukvarjal s preprodajo kokaina in drugih prepovedanih drog, ki povzročajo odvisnost in zato predstavljajo nevarnost za življenje in zdravje ljudi (27. točka prvostopenjskega sklepa), kar vključuje tudi tiho (_tacite_) vsebinsko presojo, da te nevarnosti ni mogoče odvrniti z nobenim milejšim ukrepom.2 Preiskovalni sodnik je hkrati obrazložil tudi presojo sorazmernosti pripora, pri kateri je upošteval visoko predpisano kazen za obravnavano kaznivo dejanje, trajanje in obseg (razširjenost) kriminalne dejavnosti (kjer, v nasprotju s trditvami zahteve, ne gre za manjše količine prepovedanih drog, temveč po očitku za serijsko, dlje časa trajajočo preprodajo kokaina in nakup najmanj 1kg konoplje), kar vse so razumni in dovolj obrazloženi razlogi za neogibno odreditev pripora zaradi pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ki jih sprejema tudi Vrhovno sodišče. Glede na to, da zasledovanega cilja varovanja življenja in zdravja ljudi v konkretnem primeru ni mogoče na dovolj učinkovit način zagotoviti z nobenim milejšim ukrepom, se tudi zagovorničino zavzemanje za odreditev hišnega pripora pokaže za neutemeljeno.

13. Zahteva za varstvo zakonitosti pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na pogoje za odreditev pripora zoper obdolženca iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zagovornica se namreč v tej zvezi utemeljeno sklicuje na utrjeno sodno prakso, po kateri velja, da za obstoj tega pripornega razloga ne zadošča zgolj abstraktna možnost vplivanja na priče oziroma procesne udeležence, ki je lahko podana v vsaki kazenski zadevi, ko je predlagano njihovo zaslišanje, temveč mora nevarnost temeljiti na zanesljivih in konkretnih okoliščinah, ki izkazujejo konkretno verjetnost takšnega ravnanja.3 V vsakem posameznem primeru je treba ugotoviti, da obstajajo bodisi (i) posebne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec že izkazal neko aktivnost v smeri začetka vplivanja na priče ali udeležence v postopku, bodisi (ii) posebne okoliščine, ki dajejo realno podlago za sklepanje, da bo obdolženec v bodoče vplival nanje in na tak način oviral potek kazenskega postopka.

14. V obravnavanem primeru je preiskovalni sodnik obstoj koluzijske nevarnosti za obdolženca prepoznal v okoliščinah: (i) da je bila v konkretni zadevi kazenska ovadba vložena zoper večje število osumljencev, med katerimi sta tudi dva obdolženčeva dobavitelja, in da (ii) v času odločanja še niso bili zaslišani domnevni preprodajalci, ki naj bi sodelovali z obdolžencem (tj. soobdolženci), niti končni odjemalci, ki jih bo državni tožilec predlagal za priče. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ostajajo vse naštete okoliščine na povsem splošni in abstraktni ravni, medtem ko so v razlogih pravnomočnega sklepa umanjkale tiste posebne (konkretne) okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče realno sklepati, da bo obdolženec vplival na procesne udeležence in na tak način oviral potek kazenskega postopka. Samo okoliščina, da naj bi določene osebe skupaj z obdolžencem sodelovale pri izvrševanju kaznivega dejanja in da zato obstaja (teoretična) možnost, da bi obdolženec vplival nanje, sama po sebi ne zadošča za obstoj koluzijske nevarnosti.4 Prav tako pa je v sodni praksi sprejeto tudi stališče, da okoliščina, da določena oseba s svojimi izjavami obdolženca obremenjuje, še ne predstavlja razloga, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati na konkretno nevarnost, da bo obdolženec nanjo na prostosti vplival.5

15. Vložnica torej utemeljeno uveljavlja, da v razlogih pravnomočnega sklepa ni navedena nobena konkretna okoliščina, ki bi kazala, da je obdolženec nakazal na kakšno aktivnost v smeri vplivanja na (predlagane) priče oziroma soobdolžence, sodišči pa nista utemeljili niti nobenih posebnih okoliščin, ki bi presegale abstraktno raven in dajale realno podlago za sklepanje, da bo obdolženec v bodoče vplival nanje. Ker so navedene okoliščine v obrazložitvi pravnomočnega sklepa izostale, je v tem delu podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, saj pravnomočnemu sklepu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, ki bi lahko utemeljili priporni razlog koluzijske nevarnosti.

C.

16. Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da je pravnomočni sklep v delu, ki se nanaša na priporni razlog koluzijske nevarnosti, obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep v tem delu razveljavilo (prvi odstavek 426. člena ZKP). Zadeve pri tem ni vrnilo v novo odločanje preiskovalnemu sodniku, saj je bil v vmesnem času pripor zoper obdolženega A. A. s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem I Ks 34311/2023-186 z dne 22. 6. 2023, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 34311/2023 z dne 3. 7. 2023, že podaljšan.

17. V ostalem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da zatrjevane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP v povezavi s kršitvami določb Ustave RS glede predpisanih pogojev za odreditev pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti niso podane.

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 3483/2019 z dne 7. 3. 2019. 2 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 37/2007 z dne 15. 2. 2007, XI Ips 16541/2013-80 z dne 6. 5. 2013 ali XI Ips 59499/2013-194 z dne 13. 3. 2014, s stališčem, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. 3 Samo primeroma sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 182/2001 z dne 21. 6. 2001, XI Ips 76539/2010-83 z dne 5. 11. 2010, XI Ips 94184/2010 z dne 20. 1. 2011, XI Ips 20332/2011-352 z dne 26. 5. 2011, XI Ips 4694/2012-133 z dne 23. 2. 2012 in številne druge. V tem smislu tudi teorija, glej Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 459. 4 Prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 67/2002 z dne 7. 3. 2002 oziroma sodba I Ips 182/2001 z dne 21. 6. 2001. 5 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 76539/2010-83 z dne 5. 11. 2010.