Jedro

Vrhovno sodišče ocenjuje, da ni utemeljenih razlogov zoper združevanje postopkov na revizijski stopnji, zato je – ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1) – smiselno uporabilo določbo 42. člena ZUS-1 in obravnavane postopke samo združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

Izrek

1. Zadeve, ki se pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vodijo pod opr. št. X Ips 644/2008, X Ips 645/2008, X Ips 646/2008, X Ips 647/2008, X Ips 648/2008, X Ips 649/2008, X Ips 650/2008 in X Ips 651/2008, se združijo v skupno obravnavanje in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 644/2008. 2. Revizije se zavržejo.

Obrazložitev

Zoper pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, navedene v uvodu tega sklepa, je tožeča stranka dne 23.9.2008 po odvetniku vložila revizije. Njihovo dovoljenost utemeljuje z 2. točko 2. odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), in sicer v vseh primerih z vsebinsko enakimi razlogi.

K 1. točki izreka: Glede na to, da gre v obravnavanih zadevah za več postopkov o istem predmetu, saj se v vseh primerih izpodbijajo sodbe, izdane na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, poleg tega pa sta stranki spora v vseh primerih isti, bi lahko te postopke v skladu s 1. odstavkom 42. člena ZUS-1 združilo v skupno obravnavanje in odločanje že sodišče prve stopnje. Ker torej obravnavane zadeve izpolnjujejo pogoje za združevanje in ker vrhovno sodišče ocenjuje, da ni utemeljenih razlogov zoper združevanje postopkov na revizijski stopnji, je – ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka (11. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP; Uradni list RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08, v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1) – smiselno uporabilo določbo 1. odstavka 42. člena ZUS-1 in obravnavane postopke samo združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

K 2. točki izreka: Revizije niso dovoljene.

Z izpodbijanimi pravnomočnimi sodbami je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentove tožbe zoper odločbe Carinskega urada L., s katerimi je bilo revidentu naloženo doplačilo uvoznih dajatev v različnih zneskih za blago, uvoženo po posameznih carinskih deklaracijah. Prvostopenjski carinski organ je sporne odločbe izdal po tem, ko je bila s sklepi dovoljena obnova posameznih carinskih postopkov (ker potrdila o poreklu blaga niso bila verodostojna in zato preferencialna obravnava blaga ni bila upravičena).

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno sodni praksi vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svojem sklepu, št. Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 62/08), ugotovilo, da to stališče vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje veljavnosti pooblastila državne podsekretarke V.Ž. Ta je namreč podpisala odločbe druge stopnje s pooblastilom ministra dr. D.M. z dne 10.1.2003, ki pa v času odločanja v carinskem postopku na drugi stopnji ni bil več minister. Nova Vlada Republike Slovenije je zaprisegla dne 3.12.2004 in obenem je bil imenovan novi minister dr. A.B. Revident meni, da pooblastilo državne podsekretarke ne izhaja iz zakona, temveč od osebe, ministra. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) v 28. do 32. členu pooblašča za odločanje v upravnem postopku zgolj predstojnika organa. Zatrjuje tudi neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje glede uporabe določb ZUP o obnovi postopka v razmerju do naknadnega obračuna carinskega dolga po Carinskem zakonu (CZ; Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 59/02, 110/02 in 62/06 – sklep US).

Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. V obravnavanih primerih je vsebina zadeve vprašanje, ali je bil obnovljen postopek carinjenja izveden pravilno in zakonito, ter s tem povezano vprašanje, ali carinski dolg obračunati v skladu z določbami o naknadnem obračunom carine po CZ ali na podlagi določb o obnovi postopka po ZUP. Vprašanje, ki ga revident izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje (pooblastilo državne podsekretarke), zato ni pomembno pravno vprašanje glede na vsebino obravnavanih zadev, ampak stransko vprašanje, ki ga navaja zgolj kot razlog za dovoljenost revizij. Sodna praksa sodišča prve stopnje je v zvezi s tem vprašanjem enotna (opr. št. U 1533/2005 z dne 6.11.2006, opr. št. U 469/2005 z dne 25.9.2006, opr. št. U 2001/2005 z dne 16.4.2007, opr. št. U 1199/2006 z dne 18.6.2007 in druge), kar kaže na jasen pravni položaj in zato od odločitve vrhovnega sodišča glede tega vprašanja ni mogoče pričakovati razvoja prava oziroma poenotenja sodne prakse. Poleg tega se vrhovno sodišče glede tega stranskega vprašanja v celoti strinja s sodno prakso sodišča prve stopnje, v skladu s katero pooblastilo ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju ministrovega mandata.

Glede v revizijah zatrjevane neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje v zvezi z razmerjem med določbami o obnovi po ZUP in določbami o naknadnem obračunu carinskega dolga po CZ, pa vrhovno sodišče pojasnjuje, da je o tem že večkrat zavzelo enako stališče (opr. št. X Ips 329/2006, X Ips 330/2006, X Ips 917/2006, X Ips 918/2006, X Ips 394/2007). Od tega stališča izpodbijane sodbe in zadeve, na katere se revident sklicuje, ne odstopajo in zato neenotnost sodne prakse ni podana.

Ker torej vprašanje, ki ga revident izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, niti ni podana neenotnost sodne prakse, po presoji vrhovnega sodišča ni izpolnjen zatrjevani pogoj za dovoljenost revizij. Zato je vrhovno sodišče revizije kot nedovoljene zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. V skladu z določilom 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 165. člena ZPP (v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1) revident sam nosi stroške revizijskega postopka.