15. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa Odvetniška družba B., o. p., d. n. o., Z., na seji senata 30. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 626/2003 z dne 9. 12. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 160/2002 z dne 23. 4. 2003 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 955/98 z dne 6. 9. 2001 se ne sprejme.

2.Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrožno sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča, ki pritožnici (v pravdi toženki) nalaga plačilo 2.143.490,30 SIT, v pretežni meri v veljavi. Višje sodišče je toženkino pritožbo zoper sodbo zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njeno revizijo. Prvostopenjsko sodišče je glavno obravnavo opravilo v pritožničini odsotnosti, Višje in Vrhovno sodišče pa sta presodili, da pri tem ni (bistveno) kršilo pravdnega postopka.

2.Zoper navedene sodbe vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave. Navaja, da je imela na dan glavne obravnave migrenski glavobol, o čemer je sodnico pred narokom obvestila po telefonu, vendar slednja opravičila ni sprejela. Pojasnjuje, da je nato predlagala vrnitev v prejšnje stanje, sodišče pa je ta predlog, ki mu je priložila tudi potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela, zavrnilo. Razlaga, kakšen pomen bi po njenem mnenju morala sodišča pripisati zdravniškemu potrdilu, ki ga je predložila v pritožbenem postopku. Pojasnjuje, zakaj njen prihod na sodišče po koncu naroka ne pomeni, da je bila sposobna ustrezno sodelovati na glavni obravnavi. Drugačna ocena, ki jo je Vrhovno sodišče sprejelo brez sodelovanja izvedenca medicinske stroke, se ji zdi nepravilna. Ker naj bi sodišče glavno obravnavo opravilo v njeni nenavzočnosti, naj bi ji bila odvzeta možnost predstaviti svoja stališča, možnost predlagati dokaze in izjaviti se o navedbah nasprotne stranke pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki.

B.

3.Pritožnica trdi, da ji zato, ker je bila glavna obravnava opravljena v njeni odsotnosti, ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, s čimer naj bi bila kršena njena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave). Pravica do izjave, ki izhaja iz 22. člena Ustave, ne pomeni, da stranka mora sodelovati v postopku. Pač pa to ustavno procesno jamstvo zavezuje sodišče, da stranki zagotovi realno možnost za to. Iz obrazložitev izpodbijanih sodb in iz navedb v ustavni pritožbi izhaja, da je sodišče pritožnico na glavno obravnavo pravilno povabilo. Višje sodišče je v obrazložitvi zapisalo tudi, da pritožnica svojega izostanka do začetka obravnave ni opravičila.

4.Dejstvo, da je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo v zgoraj navedenih okoliščinah, bi lahko pomenilo kršitev 22. člena Ustave v primeru, če bi se pritožnica naroka iz upravičenega razloga ne mogla udeležiti. Pritožnica kršitev pravice do izjave očita stališču Vrhovnega sodišča v izpodbijani sodbi, ki se nanaša na vprašanje utemeljenosti njenega opravičila za izostanek z naroka. Vrhovno sodišče je presodilo, da pritožnica ni dokazala upravičenih razlogov za svojo odsotnost. To oceno je oprlo na zdravniško potrdilo nekonkretizirane vsebine in na dejstvo, da je pritožnica na dan glavne obravnave prišla na sodišče. Ustavno sodišče je že večkrat povedalo, da je treba vprašanje preložitve naroka (enako kot vprašanje vrnitve v prejšnje stanje) presojati tudi ob upoštevanju položaja nasprotne stranke in njene pravice do sodnega varstva ter do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Zato je možnost preložitve naroka kot izjemna (poleg primerov, ko to zahteva izvedba dokazov) omejena na primere, ko za to obstajajo upravičeni razlogi, kakršni bi utemeljili tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Glede na to je pritožničin očitek o kršitvi 22. člena Ustave neutemeljen.[1]

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekove pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

6.Po prvem odstavku 34. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni bilo razloga za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče o predlogu za povrnitev stroškov odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in drugega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić

Opomba:

[1]Primerjaj N. Betetto v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga (1. do 150. člen), GV Založba, Ljubljana 2005, str. 574: "Opravičiti izostanek ne pomeni le predložiti zdravniško potrdilo. Sodnik se mora na podlagi predloženega potrdila in upoštevaje druge pomembne okoliščine prepričati, ali je izostanek dejansko opravičljiv. Če je v zdravniškem potrdilu navedeno le, da se pacient iz "zdravstvenih razlogov" oziroma "zaradi zdravstvenega stanja" ni sposoben udeležiti obravnave, to ne more utemeljevati opravičljivosti izostanka."