Jedro

Sodišče je resda navedlo, da mora biti za vsak vpogled podana poslovna upravičenost, da mora biti vpogled vezan na potrebe bančnih storitev po nalogu strank, po odredbi sodišča ali za določeno tržno akcijo, da mora torej biti podana dopustna pravna podlaga. Vendar pa je, kar prav tako izhaja iz izpodbijane sodbe in kar je po presoji pritožbenega sodišča ključno za ugotovitev neutemeljenosti pritožbenih navedb, bistveno predvsem to, da je tožnica vpogled izvedla za svoj zasebni namen, ki ni bil v nobeni zvezi z izvajanjem nalog delovnega mesta. Vpogledi so dovoljeni samo iz razlogov na strani tožene stranke, ne iz zasebnih razlogov bančnika.

To, da ji že sam sistem (nadzora) ni onemogočil nedopustnega vpogleda, ni okoliščina, ki bi lahko privedla do zaključka o nezakonitosti odpovedi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2018 nezakonita in se razveljavi. 2. Ugotovi se, da pogodba o zaposlitvi, ki jo je imela tožnica sklenjeno s toženo stranko za delo na delovnem mestu ... finančni svetovalec, z odpovedjo z dne 6. 2. 2018 ni prenehala in delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še traja, z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo. 3. Tožena stranka je dolžna tožnico v roku 8 dni pozvati nazaj na delo in ji za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja. 4. Tožena stranka je dolžna tožnico za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v obvezna zavarovanja ter ji obračunati plačo kot če bi delala, od te plače odvesti predpisane davke in prispevke, razliko pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov, in sicer od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila." Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek za plačilo 39.600,00 EUR odškodnine in odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede možnih in dopustnih vpogledov v podatke računov komitentov v praksi tožene stranke. Po mnenju sodišča naj bi bili ti vpogledi dovoljeni samo iz poslovnih razlogov - v okviru delovnih nalog, ne pa iz zasebnih razlogov, kar naj bi izhajalo iz skladnih izpovedi prič, kar pa ne drži. Sodišče je napačno ugotovilo, da je možno v račune komitentov vpogledati brez njihovega soglasja. Iz izpovedbe A.A. izhaja, da mora biti za vpogled v osebne podatke komitentov podana poslovna upravičenost, ta pa izhaja iz naloga strank, odredbe sodišča ali tržne akcije, temeljiti mora na privolitvi posameznikov, za vsak vpogled mora biti podano soglasje. Iz izpovedi prič izhaja praksa, da se je dovoljevalo vpoglede v osebne račune strank tudi brez njihovega soglasja. To je pomembno, ker kaže na relativiziranje predpisov na tem področju ter na to, da ravnanje tožnice ni izjemno odstopalo od ravnanja zaposlenih. Kršitve je treba presojati glede na razmere in običaje pri delodajalcu. Pri toženi stranki je pomanjkljiv sistem nadzora, ki omogoča prakso proti pravilom. Iz izpovedi A.A., B.B. in C.C. je sodišče zaključilo, da je bila zaostritev vpogleda v osebne podatke izvedena zgolj zaradi zakona o preprečevanju pranja denarja, ne pa torej zaradi vpogledov brez podlag. To iz izpovedi A.A. in C.C. ne izhaja. Sodišče je navedlo, da je tožena stranka izvajala izobraževanje zaposlenih o (ne)dopustni obdelavi osebnih podatkov in da je imela ničelno toleranco do obdelave podatkov brez podlage. Sodišče opravičuje vpogled B.B. v podatke podrejene, saj zaradi tega ni bila odpuščena. Spregleda Kodeks ravnanja v skupini D., ki določa spoštovanje zasebnosti zaposlenih. Tudi iz izpovedi E.E., A.A. in C.C. izhaja, da bi bilo vpogledovanje v račune podrejenih prepovedano. Gre za različno obravnavanje delavcev v enakih okoliščinah in za neizvajanje politike ničelne tolerance. Sodišče je zaradi vprašanja enake obravnave izpostavilo še tri primere, ki pa niso relevantni. Vselej bi bilo potrebno soglasje komitenta, ki pa ga ni bilo. Sporna odpoved je prestrog ukrep. Tudi je bila tožnica 25. 1. 2018 (odpoved kasnejša z dne 6. 2. 2018) pooblaščena za nadomeščanje vodje poslovalnice, torej ji je tožena stranka vendarle še zaupala. Sodišče je sledilo C.C., da je bilo pooblastilo že od prej, četudi datirano šele z navedenim datumom, ter da je bil postopek preverjanja še v teku. Obenem pa sodišče nasprotno ugotovi, da je bila tožena stranka seznanjena s kršitvijo na podlagi poročila z dne 15. 1. 2018, torej 10 dni prej. Očitno bi bilo možno nadaljevanje delovnega razmerja. Tudi v poročilu pooblaščenke za varovanje informacij in varstva osebnih podatkov A.A. z dne 15. 1. 2018 se omenja zgolj morebitni disciplinski ukrep. Ker se sodišče ni oprlo na izjave A.A. in F.F. je storjena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja se je sodišče oprlo le na izpoved C.C., da je bila tožena stranka odškodovana, ko je G.G. zamenjala banko in presnela sredstva. Spregledalo pa je izpoved iste priče in pisnih izjav 10 prič, da je nekaj strank banko zapustilo ravno zaradi odpusta tožnice, ker jim tožena stranka ni pravočasno sporočila, da je prišlo do spremembe osebnega bančnika ter da tožnica ni več njihova bančnica, saj so s tem izgubili zaupanje v toženo stranko. Izguba vsakega komitenta je poslovna škoda za banko. Toženi stranki je bilo očitno vseeno, kaj bo s komitenti, za katere je skrbela tožnica, raje se je odločila za odpoved. Ker se sodišče do tega ni opredelilo, je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožničina svakinja je zapustila toženo stranko zaradi preračunljivosti - ker je želela, da tožnica ostane brez službe. Sodišče je nekritično sledilo toženi stranki, da naj bi bila razlika med vpogledom v tržne namene kot pa v zasebne namene. Nedovoljen vpogled je nedovoljen, ni pomembno za kakšen namen gre. Sodišče ni presojalo sorazmernosti ukrepa. Ni pravilno upoštevalo primera VIII Ips 46/2015, iz katerega izhaja, da ni vsaka kršitev razlog za izredno odpoved. Navaja še, da je bila pri toženi stranki zaposlena 36 let, da ravnanje obžaluje, da se ni zavedala resnosti kršitve, da česa takega ne bi nikoli več storila, ter da jo je ukrep zelo prizadel, kar vse bi treba upoštevati pri tehtanju interesov in okoliščin strank.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 6. 2. 2018 podala tožnici iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja), ker je 13. 10. 2017 in 22. 11. 2017 v okviru dela na delovnem mestu finančne svetovalke brez pravne podlage trikrat vpogledala in obdelovala podatke na osebnih računih komitentke G.G. (sicer njene svakinje) ter nato zaupne osebne podatke uporabila za svoje zasebne namene.

7. Že v postopku pri toženi stranki tožnica očitanega ni zanikala, potrdila je vpogled v račun svakinje zaradi družinskega spora po smrti tašče. Vseeno pa v pritožbi vztraja, da so bili razni neutemeljeni vpogledi v račune strank redna praksa, ki se je dopuščala pri toženi stranki, s čimer tožnica prikazuje svojo neenako obravnavo ter izrek prestroge sankcije, ki naj bi bila nesorazmerna storjeni kršitvi. S tem smiselno uveljavlja, da ni izpolnjen dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi, ki ga zahteva prvi odstavek 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, pač pa je nujna takojšnja prekinitev delovnega razmerja.

8. Četudi je že sama narava in teža kršitve (glede na vsebino tožničinega delovnega mesta ter zlorabo nedopustno pridobljenih podatkov v zasebne namene) posebej obremenilna okoliščina na tožničini strani, je sodišče prve stopnje vseeno natančno raziskalo okoliščine za uporabo prvega odstavka 109. člena ZDR-1, odgovorilo na vse relevantne navedbe strank, kar vse je tudi ustrezno obrazložilo, tako da ni podan pritožbeni očitek neobrazloženosti sodbe po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ne očitek zmotne dokazne ocene.

9. Pritožba torej v zvezi z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na odločilna dejstva spora, potrebna za sprejem odločitve, neutemeljeno izpostavlja določene dele izjav prič ter prikazuje, kot da tožničino ravnanje ni odstopalo od ravnanja drugih bančnih uslužbencev, ter da naj bi se pri toženi stranki široko dopuščala praksa nedovoljenih vpogledov v račune komitentov. Sodišče je resda navedlo, da mora biti za vsak vpogled podana poslovna upravičenost, da mora biti vpogled vezan na potrebe bančnih storitev po nalogu strank, po odredbi sodišča ali za določeno tržno akcijo, da mora torej biti podana dopustna pravna podlaga. Vendar pa je, kar prav tako izhaja iz izpodbijane sodbe in kar je po presoji pritožbenega sodišča ključno za ugotovitev neutemeljenosti pritožbenih navedb, bistveno predvsem to, da je tožnica vpogled izvedla za svoj zasebni namen, ki ni bil v nobeni zvezi z izvajanjem nalog delovnega mesta. Vpogledi so dovoljeni samo iz razlogov na strani tožene stranke, ne iz zasebnih razlogov bančnika.

10. V zvezi s tem je nerelevantno tožničino poudarjanje, da naj bi bil pri toženi stranki pomanjkljiv sistem nadzora, ki omogoča prakso proti pravilom, saj to ni okoliščina, ki bi lahko privedla do ugotovitve o nezakonitosti odpovedi. Tožnica ob tem načeloma pravilno poudarja, da je treba kršitve presojati glede na razmere in običaje delodajalcu, vendar pa to za presojo tožničinega primera ni pomembno, saj bi ji moralo biti kot bančni uslužbenki popolnoma jasno, da vpogledi v podatke strank za zasebne namene niso dopustni. To, da ji že sam sistem (nadzora) ni onemogočil nedopustnega vpogleda, ni okoliščina, ki bi lahko privedla do zaključka o nezakonitosti odpovedi.

11. Tožničina kršitev ni takšna, kot so običajne kršitve v tovrstnih sporih, ko se delavcem očita napačno, pomanjkljivo izvajanje nalog v zvezi z izpolnjevanjem delovne obveznosti, pri tožnici je šlo za zlorabo delovnega mesta v zasebne namene. Sodišče med primeri, ki jih je raziskalo, ni ugotovilo takšnega primera. Zato ni res, da so drugi vpogledi, za katere tožnica vztraja, da so bili nepravilni, v bistvenem primerljivi z njenim. Tudi ni res, da je šlo za njeno različno obravnavo v enakih okoliščinah. Vpogledi v račune komitentov so dovoljeni samo iz poslovnih, tržnih razlogov na strani tožene stranke, ne iz zasebnih razlogov na strani bančnika.

12. Tudi ni pomembno zatrjevanje pritožbe, da mora biti za vsak vpogled v račun komitenta pridobljeno njegovo soglasje, saj tega tožničina svakinja za tožničin zasebni vpogled v račun očitno v nobenem primeru, ne predhodno, ne naknadno, ne bi dala.

13. Tožničina svakinja je namreč po razkritju spornega primera tudi prekinila sodelovanje s toženo stranko. Pritožba napačno prikazuje, da bi toženi stranki lahko nastala škoda le z izgubo enega komitenta (tožničine svakinje), ter da bi nadaljnjo škodo (sodelovanje s toženo stranko so namreč v posledici spornega dogodka prekinili še drugi komitenti) lahko preprečila, če tožnici ne bi odpovedala delovnega razmerja. Trdi, da je bilo toženi stranki očitno vseeno, kaj bo s komitenti, za katere je skrbela tožnica, ko se je raje odločila za odpoved. Takšno razlogovanje pritožbe za presojo odpovedi, v kateri se je tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno sklicevala na škodne posledice tožničinega ravnanja, res ni pravno relevantno.

14. Nepomembno je tudi razpravljanje pritožbe o tem, ali iz izpovedi prič A.A., B.B. in C.C. izhaja, da je bila zaostritev vpogleda v osebne podatke izvedena zaradi zakona o preprečevanju pranja denarja ali zaradi vpogledov brez podlag. Ne prvo ne drugo ne more spremeniti narave in ne zmanjšati teže tožničine kršitve.

15. Ne drži torej ključna pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede možnih in dopustnih vpogledov v podatke računov komitentov v praksi tožene stranke. Tudi ni res, da je podana izredna odpoved prestroga sankcija za storjene kršitve. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo sklicevanju tožnice na primer VIII Ips 46/2015, češ da delodajalec ne more uporabiti izredne odpovedi za prav vsako kršitev delovnih obveznosti. Kot obrazloženo, to za tožničin primer ne velja. Tudi ni pomembno, da je pooblaščenka za varovanje informacij in varstva osebnih podatkov v poročilu z dne 15. 1. 2018 omenjala zgolj morebitni disciplinski ukrep. Odločilnega pomena tudi ni okoliščina, da je tožena stranka tožnici 25. 1. 2018 izdala pooblastilo za nadomeščanje sodelavke. Pomembno je, da je nato ob podaji odpovedi 6. 2. 2018 ustrezno upoštevala okoliščine, ki utemeljujejo izrek najstrožje sankcije za kršitev delovne obveznosti, čemur je pravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje. Poudarilo in obrazložilo je izgubljeno zaupanje, saj je za opravljanje dela finančnega svetovalca, osebnega bančnika, zaupanje strank, sodelavcev ter nadrejenih nujno potrebno.

16. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnica zaradi neuspeha s pritožbo sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).