Jedro

Drugačna opredelitev rabe spornega zemljišča v prostorskih planskih aktih od tiste, ki je razvidna iz zemljiškoknjižnih podatkov, ne more biti ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen za vračanje zemljišča v denacionalizacijskem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 12.3.2002, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote L., Izpostave C. z dne 24.1.2002. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje med drugim odločil, da se pri zemljišču s parc. št. 3146 - v naravi dvorišče v izmeri 550 m2, ki je vpisano pri zemljiškoknjižnem vložku, št. 74 k.o. A. kot družbena lastnina v upravljanju občine L.C., vzpostavi lastninska pravica v korist R.S., L.J.B. in V.S., vsakega do 1/3. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in pritrjuje njeni ugotovitvi, da ovir za vračilo sporne parcele v naravi v obravnavani zadevi ni mogoče izkazovati s sklicevanjem na prostorske akte, po katerih naj bi se navedena parcela nahajala na območju, opredeljenem kot javni park in naj bi tako štela po Zakonu o stavbnih zemljiščih (ZSZ) za objekt javne infrastrukture, saj gre pri prostorskih aktih za podatke o predvideni namembnosti ne pa o dejanski rabi. Ugotovitev o dejanski rabi sporne parcele kot "dvorišče" ne more biti vprašljiva, saj tožeča stranka ni predložila nobenega (proti) dokaza, da naj bi šlo za javno infrastrukturo in čeprav se sklicuje pri tem na ZSZ, zatrjevane okoliščine ni izkazala z listinami, ki v smislu ZSZ opredeljujejo nepremičnino kot javno infrastrukturo in javno dobro. Sodišče prve stopnje pa se ne strinja z razlago tožene stranke, da naj bi določba 2. odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) predstavljala pravni temelj za vračilo sporne parcele, ker naj bi predstavljala funkcionalno zemljišče k že vrnjenim objektom. Če naj bi sporna pacela kot funkcionalno zemljišče bila vrnjena, bi morala kot taka biti vrnjena že v postopku denacionalizacije objektov, katerim naj bi kot funkcionalno zemljišče služila, seveda ob pogoju, da bi bila kot funkcionalno zemljišče k tem objektom predhodno na predpisan način določena. Za odločitev o vrnitvi nepremičnine v naravi je namreč ključna ugotovitev o tem, ali obstajajo ovire (19. člen ZDen) in kadar te obstajajo, vračila v naravi ni mogoče priznati. V obravnavani zadevi pa tožeča stranka uveljavlja oviro, ki ni izkazana in je to razlog, da se zemljišče lahko vrne v naravi. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, potrjuje pa to tudi spisna dokumentacija, ob ogledu (20.6.2001) ni bila ugotovljena dejanska raba parcele kot park, niti taka vrsta rabe ne izhaja iz zemljiškega katastra, kajti odločba geodetskega organa, z dne 20.1.1997, kot vrsto rabe za parc. št. 3146 izkazuje "dvorišče". Ali je ta odločba, za katero ni sporno, da je v času odločanja o denacionalizaciji bila pravnomočna, v tem času tudi že bila zemljiškoknjižno izvedena ali še ne, pa za odločitev o zadevi ni pomembno, saj se nanaša na podatke o zemljiški parceli, glede katerih zemljiški kataster predstavlja relevantno (javno) evidenco (in zadnje stanje) in ne zemljiška knjiga, zato tožeča stranka neutemeljeno ugovarja, da odločitev ni pravilna, ker naj bi zemljiškoknjižno stanje izkazovalo še staro parc. št. 8. Pomembno je, da so bili upravičenci oziroma vlagatelji zahteve za denacionalizacijo v ta postopek geodetskega organa zaradi obnove zemljiškega katastra, v katerem je bila izdana geodetska odločba z dne 20.1.1997, vključeni in da postopku niso nasprotovali. Obstoj ovir za vračilo nepremičnin v naravi pa se praviloma ugotavlja po stanju v času vračanja.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in samo odloči o stvari oziroma podrejeno, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovni postopek. Navaja, da je nacionalizirana parcela, št. 3146 k.o. A., ob uveljavitvi ZDen vknjižena v zemljiško knjigo pod enotno parc. št. 8 iste k. o., ki v naravi predstavlja park oziroma grajeno javno dobro. Pridobila je informacijo o namembnosti spornega zemljišča, iz katere izhaja, da je parc. št. 3146 k.o. A. zemljišče zgrajenega infrastrukturnega objekta - parka in otroškega igrišča, ki je bilo urejeno s sredstvi Komunalne skupnosti občine L.C. Po tedaj veljavnem ZSZ je nepremičnina opredeljena kot javno dobro, na katerem po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen ni mogoče pridobiti lastninske pravice, ker je izvzeta iz pravnega prometa. Ob uveljavitvi ZDen je bila predmetna nepremičnina v dejanski javni rabi, dostopna vsem pod enakimi pogoji, zlasti so otroško igrišče uporabljali otroci bližnjih stanovalcev in otroških vrtcev, kar je smiselno navajala tekom celotnega postopka. Meni, da je za odločanje o zahtevku za vrnitev nepremičnine, relevantno stanje ob uveljavitvi ZDen, to je dne 7.12.1991, oziroma ob vložitvi zahtevka in se ne strinja z mnenjem tožene stranke, da je odločilno le stanje nepremičnine v času vračanja. Ker se je tekom postopka enotna parc. št. 8 k.o. A., v naravi park, po odločbi območne geodetske uprave, z dne 20.1.1997, delila v tri nove parcele, parc. št. 3145, park 1283 m2, parc. št. 3146, dvorišče 550 m2 in parc. št. 3147, gospodarsko poslopje v izmeri 104 m2 in je ob tem prišlo tudi do spremembe vrste rabe zemljišča, je nastalo stanje, da upravičenci dalje zahtevajo vrnitev parc. št. 3146 te k.o., ki jo sicer ne bi zahtevali, če bi bila navedena parcela še vedno sestavni del parc. št. 8 te k.o., v naravi park, kot ob uveljavitvi ZDen.

Pravni nasledniki denacionalizacijskih upravičencev: U.B. in L.A.B. po pok. upravičencu L.J.B., E.G. po pok. upravičencu R.S. ter upravičenec V.S., ki jih zastopa Odvetniška pisarna M.S., L., V.S. pa tudi odvetnica T.K.J., L., se v odgovorih na pritožbo med drugim strinjajo z izpodbijano sodbo in predlagajo zavrnitev pritožbe tožeče stranke.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Temeljno načelo ZDen je prioriteta vračanja v naravi (2. člen ZDen). Ovire, zaradi katerih upravičencem premoženja ni mogoče vrniti v naravi, so določene z zakonom in temeljijo na osnovnem izhodišču, da se s popravljanjem krivic ne sme delati novih. V obravnavani zadevi tožeča stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspela izkazati, da je pri zemljišču s parc. št. 3146 k.o. A. podana ovira za vračanje po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Po tej zakonski določbi nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Kot izhaja iz izpiskov iz zemljišče knjige in iz potrdila o zemljiško-katastrskih podatkih parcel z dne 26.3.1992, ki so med predloženimi spisi, je bilo v času podržavljenja zemljišče parc. št. 8, iz katerega je nastala parc. št. 3146, ki je predmet vračanja v tem denacionalizacijskem postopku, vpisano kot "vrt", po spremembi kulture pa kot "nerodovitno". Tožeča stranka sicer zatrjuje, da navedena parcela kot park oziroma otroško igrišče ne more biti predmet denacionalizacije in se v oporo svoji navedbi sklicuje na Informacijo o namembnosti zemljišča z dne 30.12.2001. Toda, tožeča stranka v postopku ni uspela izkazati, da je bilo v času podržavljenja ali kasneje, ko je stopil v veljavo ZDen, sporno zemljišče vpisano v zemljiško knjigo kot park ali kot otroško igrišče, niti to ne izhaja iz predloženih spisov. Drugačna opredelitev rabe spornega zemljišča v prostorskih planskih aktih od tiste, ki je razvidna iz zemljiškoknjižnih podatkov, pa po presoji pritožbenega sodišča ne more biti ovira po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen za vračanje zemljišča v denacionalizacijskem postopku. To pa je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.