Jedro

Ker razmerje med strankama glede objektov za oglaševanje ni ustrezno pogodbeno urejeno, kar je v nasprotju s pogoji izdanega soglasja, je organ pravilno zaključil, da so za izrek ukrepa v skladu s 6. točko prvega odstavka 118. člena ZCes-1 podani vsi pogoji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da mora tožnik odstraniti postavljene objekte za oglaševanje, postavljene ob naslednjih javnih cestah: (1) križišče Pelechove in Kamniške ceste v ..., pri trgovini ..., ..., ...., ..., parc. št. 723/8, k.o. ..., (2) križišče Ljubljanske in Kamniške ceste, ..., v neposredni bližini objekta ... , ..., parc. št. 3889/9, k.o. ..., in (3) križišče Slamnikarske in Miklošičeve ceste, ..., v neposredni bližini objekta ..., ..., parc. št. 4022/6, k.o. ... V obrazložitvi je organ navedel, da je v inšpekcijskem postopku ugotovil, da tožnik za postavitev navedenih reklamnih panojev v cestnem svetu oziroma v varovalnem pasu javne občinske ceste ni pridobil potrebnih upravnih soglasij upravljavca ceste. Tožnik je sicer predložil pogodbe, ki urejajo civilna razmerja med njo in toženko, ni pa predložil veljavne upravne listine, soglasja upravljavca cest, s katerim se dovoli postavitev teh objektov.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zoper prvostopno odločbo zavrnil. V obrazložitvi je uvodoma ugotovil, da je prvostopni organ po prejemu pritožbe v skladu z 243. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)1 postopek dopolnil in (pri)tožniku na podlagi 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN)2 vročil zapisnike z dne 27. 9. 2017 o opravljenih inšpekcijskih pregledih: na Miklošičevi cesti v ..., na Ljubljanski cesti v ... in na Pelechovi cesti v ..., vse v zadevi posega v varovanem pasu občinskih cest brez soglasja upravljavca občinskih cest, in ga pozval k izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, čemur se je tožnik odzval z dopisom z dne 18. 10. 2017. Pojasnil je še, da se Pogodba o prevzemu avtorskih pravic do oblikovanja rešitev mestne komunalne opreme in postavitev avtobusnih postajališč v občini A. z dne 5. 6. 2001 (pogodba z dne 5. 6. 2001) nanaša na postavitev reklamnih panojev na avtobusnih postajališčih in ne na predmetne objekte za oglaševanje. Soglasje h gradnji, št. 37501-2/00-34, z dne 5. 6. 2000 (soglasje) pa se nanaša na postavitev oziroma zamenjavo 13 reklamnih panojev, med drugim tudi za postavitev oziroma zamenjavo predmetnih objektov za oglaševanje, vendar v nadaljevanju to soglasje terja, da je tožnik kot investitor za njihovo postavitev s toženko dolžan skleniti pogodbo za opravljanje dejavnosti, v kateri pogodbeni stranki v povezavi z oglaševanjem in reklamiranjem opredelita medsebojno razmerje. Toženka pa s takšno pogodbo ne razpolaga, niti je toženki ni predložil tožnik.

3. Tožnik je v tožbi navedel, da mu toženka v izjavo ni poslala zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu z dne 3. 5. 2017, kot tudi, da iz drugostopne odločbe izhaja, da inšpekcijski pregled 3. 5. 2017 ni bil opravljen, kar pomeni, da sploh ni bilo podlage za začetek postopka. Poleg tega je tožnik že v upravnem postopku večkrat predložil soglasje k postavitvi objektov. Dodal je še, da pogodba z dne 5. 6. 2001 ureja razmerja tudi glede predmetnih objektov za oglaševanje, iz lokacijske informacije pa izhaja, da je tudi toženka menila, da so objekti za obveščanje in oglaševanje postavljeni z vsemi ustreznimi soglasij. Glede na navedeno je tožnik sodišču predlagal, da tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo, zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje in toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve. Sklicevala se je še na 13. člen Odloka o oglaševanju in obveščanju na javnih površinah in površinah v lasti Občine A. Predlagala je, da sodišče izpodbijano odločbo potrdi.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da tožnik soglasje za postavitev spornih objektov za oglaševanje ima, prav tako med njima tudi ni sporno, da tožnik razpolaga s pogodbo z dne 5. 6. 2001. Sporno pa je, ali se navedena pogodba z dne 5. 6. 2001 nanaša na ureditev medsebojnih razmerij v zvezi z spornimi objekti za oglaševanje, tožnik pa ugovarja tudi kršitev načela kontradiktornosti.

7. Uvodoma se sodišče opredeljuje glede zatrjevane kršitve načela kontradiktornosti.

8. Po prvem odstavku 243. člena ZUP če organ, ki je izdal odločbo, ob reševanju pritožbe spozna, da je bil izvedeni postopek nepopoln in da je to utegnilo vplivati na odločitev o zadevi, dopolni postopek. Če pa nato odločbe ne nadomesti z novo odločbo, (pred tem pa spozna, da je vložena pritožba dovoljena in pravočasna in da jo je vložila upravičena oseba), jo mora poslati organu, ki je pristojen, da o njej odloči (prvi odstavek 245. člena ZUP v povezavi s tretjim odstavkom 243. člena ZUP). Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, je tako ravnal tudi prvostopni organ v obravnavani zadevi. Po vloženi pritožbi tožnika je postopek namreč dopolnil na način, da je tožniku vročil zapisnike z dne 27. 9. 2017 o opravljenih inšpekcijskih pregledih na Miklošičevi cesti v ..., na Ljubljanski cesti v ... in na Pelechovi cesti v ..., o njih pa se je tožnik tudi izjavil (dopis tožnika z dne 18. 10. 2017). Z opisano dopolnitvijo postopka pa je bila sanirana kršitev, storjena v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, zato ni mogoče slediti tožbenemu ugovoru o kršitvi načela kontradiktornosti. V zvezi z tožbenim očitkom glede oprave oziroma ne-oprave ogleda dne 3. 5. 2017 in posledično odsotnosti podlage za začetek postopka, pa sodišče tožniku najprej pojasnjuje, da pristojni organ postopek po uradni dolžnosti začne (kar inšpekcijski postopek nedvomno je - 2. člen ZIN), če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek (126. člen ZUP), začne se pa, ko opravi pristojni organ v ta namen kakršnokoli dejanje (127. člen ZUP). Ne iz obrazložitve prvostopne odločbe, ne iz podatkov spisa ne izhaja, da je prvostopni organ začel postopek z opravo ogleda 3. 5. 2017, je pa (kot izhaja iz poziva tožniku z dne 3. 5. 2017) postopek začel zaradi prejema obvestila o nedovoljeno postavljenih reklamnih panojih tožnika na tam navedenih lokacijah. To pa pomeni, da je glede na prej citirani določbi 126. in 127. člena ZUP imel podlago, da je postopek začel. Sodišče zato zavrača tudi ta tožbeni očitek.

9. Sodišče se v nadaljevanju opredeljuje še do ostalih tožbenih ugovorov.

10. Posegi v prostor varovalnega pasu občinske ceste so dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste (drugi odstavek 97. člena Zakona o cestah (ZCes-1)3). Inšpekcijski nadzor nad izvajanjem ZCes-1 in na njegovi podlagi izdanih predpisov na državnih cestah izvaja inšpektorat, pristojen za državne ceste, na občinskih in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet, pa občinski inšpekcijski organ, pristojen za ceste (112. člen ZCes-1). Pristojni inšpektor za ceste pa z opozorilom, če oceni, da je to zadosten ukrep, ali z odločbo odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v območju ceste postavljen brez soglasja ali v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja ali se uporablja v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja (6. točka prvega odstavka 118. člena ZCes-1).

11. Kot že povedano, tožnik soglasje, ki mu dovoljuje postavitev spornih predmetnih objektov za oglaševanje, ima. Tožnik sicer (tudi) meni, da bi moral organ, ker je bilo to soglasje izdano na podlagi 68. člena Zakona o javnih cestah, upoštevati ta zakon in ne ZCes-1, kar pa ne drži. Načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP namreč terja od organa uporabo materialnega prava, ki velja v času izdaje odločbe. V času izdaje izpodbijane odločbe pa je že veljal ZCes-1. Iz soglasja nedvomno (in je tudi nesporno) izhaja, da morata stranki (investitor - tožnik in Občina A. - toženka) za postavitev reklamnih tabel skleniti pogodbo za opravljanje dejavnosti, v kateri bosta pogodbeni stranki v zvezi z oglaševanjem in reklamiranjem opredelili medsebojno razmerje (drugi odstavek soglasja). Sodišče se strinja z ugotovitvijo toženke, da s pogodbo z dne 5. 6. 2001 tožnik in toženka nista uredili medsebojnih razmerij, kot jima to nalaga soglasje - ne glede predmeta pogodbe in konkretno tudi ne glede obravnavanih objektov za oglaševanje, saj to iz njene vsebine nedvomno ne izhaja. Predmet te pogodbe je namreč izdelava oblikovnih rešitev mestne komunalne opreme in odstop avtorskih pravic ter postavitev avtobusnih postajališč v občini A. kot del mestne komunalne opreme (1. člen), po kateri je sicer izvajalec pogodbe (tj. tožnik) pridobil izključno pravico in dolžnost za postavitev 15 avtobusnih postajališč v občini A. brez določitve konkretnih lokacij (4. člen). Tožnik se zato brez uspeha sklicuje na tretji odstavek 4. člena te pogodbe, po kateri se naj bi v primeru nemožne kvalitetne postavitve svetlobne vitrine z vidika prostora, trženja ali tehnoloških rešitev na določeni lokaciji ali glede na obliko avtobusnega postajališča določila nadomestna lokacija izven avtobusnega postajališča (kar naj bi po mnenju tožnika očitno pomenilo tudi za morebitne nadomestne, še ne določene lokacije, torej za tudi sedaj v tem postopku obravnavane objekte), saj mora biti pogodba (kot to nalaga soglasje) sklenjena v zvezi z objekti, ki so predmet (tega) soglasja. Druge pogodbe pa tožnik v postopku ni predložil, niti je ni predložil k tožbi. Tožnik pa se tudi ne more sklicevati na izdano lokacijsko informacijo. Slednja ima namreč značaj potrdila iz uradne evidence, z njo pa se lastnik zemljišča oziroma investitor lahko seznani (med drugim) s prostorskimi akti, ki veljajo na območju zemljiške parcele, namenski rabi prostora, območjih varovanj in omejitev, vrstah dopustnih dejavnosti, vrstah dopustnih gradenj in drugih del ter vrstah dopustnih objektov glede na namen, itd., nikakor pa ta ne nadomešča ustreznih (za konkreten primer) izdanih upravnih dovoljenj in z njimi povezanih pravnih poslov. Ker torej razmerje med strankama glede predmetnih objektov za oglaševanje ni ustrezno pogodbeno urejeno, kar je v nasprotju s pogoji izdanega soglasja, je organ pravilno zaključil, da so za izrek ukrepa v skladu s prej citirano 6. točko prvega odstavka 118. člena ZCes-1 podani vsi pogoji.

12. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)4 po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

13. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po kateri, v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl. 2 Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. 3 Ur. l. RS, št. 109/10 in nasl. 4 Ur. l. RS, št. 105/06 in nasl.