Jedro

Sporazum med prednikom in potomcem o razveljavitvi sporazuma o anticipirani odpovedi dediščini ni v nasprotju z dednopravnimi predpisi.

Stališče, da za razveljavitev soglasja zadošča sporazum med prednikom in potomcema, ki sta soglasje podala (brez sodelovanja potomca, ki mu je bilo premoženje izročeno), je materialnopravno zmotno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnika sta dolžna v 15 dneh tožencu nerazdelno povrniti 983,55 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnika in toženec so sestra in brata, potomci 1. 5. 1901 rojenega in 17. 4. 1994 umrlega J. K. Po dednopravnih predpisih bi bili njegovi zakoniti dediči, če bi imenovani zapustil premoženje. Vendar ga ni: z izročilno pogodbo II R 79/53, sklenjeno 29. 6. 1953 pred sodnikom Okrajnega sodišča v Kranju, je vse svoje premično in nepremično premoženje izročil sinu K. K., tožencu. Tožnika sta v tožbi trdila, da se z izročitvijo premoženja tožencu nista strinjala, zato je treba pogodbo šteti kot darilno pogodbo ter uveljavljala vsak denarno vrednost 1/6-ine nepremičnin, ki so bile predmet pogodbe in jih je toženec že odtujil, kot odmeno za pripadajoči jima nujni dedni delež.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da sta tožnika z očetom pred Okrajnim sodiščem v Kranju sklenila sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju R I 17/64, s katerim sta potrdila, da sta po očetu dedno odpravljena ter izjavila, da se odpovedujeta dedovanju po njem in da soglašata z izročilno pogodbo. Sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju po pravnem naziranju prvostopenjskega sodišča sklenitelji ne morejo spremeniti, ker je po svoji pravni naravi dedna izjava, ki je nepreklicna, zato nadaljnja ugotovitev, da sta tožnika z očetom 22. 2. 1990 pri odvetniku sklenila sporazum o razveljavitvi sporazuma o odpovedi dedovanju z dne 13. 4. 1964, na odločitev ni vplivala. In ker sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju velja, zajema pa tudi izjavo tožnikov o strinjanju z izročilno pogodbo, predmeta pogodbe ni mogoče šteti za darilo tožencu; če ni šlo za darilo, pa tudi ne more biti govora o prikrajšanju nujnega deleža ter dolžnosti vrnitve darila za njegovo dopolnitev oziroma za plačilo njegove denarne vrednosti.

3. Drugostopenjsko sodišče je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Soglašalo je z njegovo presojo, da sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju sklenitelji ne morejo naknadno spremeniti ali razveljaviti oziroma da to lahko veljavno storijo le zaradi napak volje in le na podlagi tožbe. Enako je stališče pritožbenega sodišča glede razveljavitve izjave o odobritvi izročilne pogodbe. V nasprotnem primeru bi moral biti stranka sporazuma tudi toženec, pa ni bil. 4. Sodbo pritožbenega sodišča tožnika izpodbijata z revizijo. Uvodoma pojasnjujeta, da jo, ker toženec ni izpolnjeval svojih pogodbenih obveznosti do očeta, pač pa je zanj vrsto let skrbel in ga preživljal tožnik, doživljata kot krivično. Prepričana sta tudi o njeni materialnopravni zmotnosti. Nasprotujeta pravnemu stališču, da je mogoče sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju razveljaviti le zaradi napak volje in le na podlagi tožbe. Menita, da lahko sklenitelji tak sporazum razveljavijo na enak način, kot so ga sklenili, torej ob upoštevanju predpisane obličnosti, v pravdi ali, kot so storili tudi v konkretnem primeru, izven pravde. Če bi bila razveljavitev mogoča samo na podlagi tožbe in samo zaradi napak volje, potem v taki pravdi ne bi bilo dovoljeno skleniti sodne poravnave ali pripoznati zahtevka, pa take prepovedi ni ne v dednopravnih ne v procesnih predpisih. Nadalje grajata stališče pritožbenega sodišča, da bi moral pri sklenitvi sporazuma z dne 22. 2. 1990 o razveljavitvi sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju z dne 13. 4. 1964, da bi bil veljaven, sodelovati tudi toženec: to ni potrebno, saj tudi pri sklenitvi sporazuma, ki je bil naknadno razveljavljen, ni sodeloval. Tudi njuna izjava, da soglašata z izročilno pogodbo, je bila dana samo očetu, na pa tudi tožencu, zato ni bilo potrebno njegovo sodelovanje pri sklenitvi sporazuma niti glede razveljavitve te izjave. Drugače bi bilo, če bi bil sporazum sklenjen pred ali istočasno kot izročilna pogodba – v takem primeru bi namreč toženec izročilno pogodbo sklenil v utemeljenem prepričanju, da tožnika ob očetovi smrti ne bosta upravičena do nujnega deleža. V konkretnem primeru, ko je bil sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju, katerega del je tudi izjava tožnikov, da soglašata z izročilno pogodbo, sklenjen kasneje, se je moral tožnik ob sklenitvi izročilne pogodbe zavedati, da se bo ta štela za darilno pogodbo. Dodajata, da sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju sploh nista podpisala, da ne odraža njune volje, da po očetu nista bila dedno odpravljena in da toženec ni izpolnil svojih pogodbenih obveznosti do njiju.

5. Revizija je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in revizijskemu sodišču predlagal, naj jo zavrne, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), zato se po določbi drugega odstavka njegovega 130. člena nadaljuje po Zakonu o pravdnem postopku v besedilu, veljavnim pred novelo (v nadaljevanju ZPP).

7. Revizija ni utemeljena.

Dejanska podlaga spora

8. Pri presoji utemeljenosti revizije je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, saj revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). V konkretnem primeru so odločilne (in razvidne iz že povedanega) ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih tožnika s pritožbo nista izpodbijala, sledeče: (i) oče pravdnih strank J. K. je s svojim sinom K. K. 29. 6. 1953 sklenil pred sodnikom takratnega Okrajnega sodišča v Kranju izročilno pogodbo II R 79/53; z njo mu je proti prevzemu točno določenih bremen v korist izročevalca, njegove žene in obeh tožnikov) izročil vse svoje premično in nepremično premoženje; (ii) hči in sin J. K., F. M. (takrat J.) in Jo. K., ki nista bila stranki izročilne pogodbe z dne 29. 6. 1953, sta 13. 4. 1964 pred sodnikom takratnega Občinskega sodišča v Kranju z očetom sklenila sporazum o odpovedi dedovanja Ri 17/64; ta sporazum vsebuje izjavo F. M. in Jo. K., da sta bila po očetu J. K. že dedno odpravljena in/ker da jima je K. K. izročil vse, kar jima je bil po izročilni pogodbi dolžan izročiti, izjavo o soglasju z izročilno pogodbo in pogodbo med njima in očetom o odpovedi dedovanju za primer očetove smrti; (iii) sklenitelji sporazuma o odpovedi dedovanju J. K. starejši (oče), F. M. (hči) in Jo. K. mlajši (sin) so 22. 2. 1990 Pri odvetniku Z. B. sklenili sporazum o razveljavitvi sporazuma o odpovedi dedovanju (ki ga je, kot je razvidno iz spisa, sodnica takratnega temeljnega sodišča v Kranju, Enote v Kranju, overila 26.2.1990 pod opravilno številko II R 90/90). V njem Jo. K. mlajši in F. M. trdita, da sporazuma o odpovedi dedovanju nista nikoli podpisala, kar J. K. starejši potrjuje, ter da sporazum zato ne odraža njune prave volje; zato in ker ne drži, da bi bila po očetu dedno odpravljena, za očeta pa namesto K. K., ki je to obveznost prevzel z izročilno pogodbo, že več kot 30 let skrbi Jo. K. mlajši, so sporazum o odpovedi dedovanju sporazumno razveljavili.

Pravna narava spora

9. Sporazum z dne 13. 4. 1964 torej vsebuje dva pravna posla: (i) odobritev izročilne pogodbe in (ii) pogodbo o odpovedi neuvedenemu dedovanju. Vsak od navedenih pravnih poslov, če ni neveljaven, tožnikoma jemlje pravico do nujnega deleža po očetu: zaradi njunega soglasja k izročilni pogodbi le-ta ne šteje za darilno pogodbo in prevzemnik posledično ni dolžan nujnim dedičem izročiti nujnih deležev, zaradi odpovedi neuvedenemu dedovanju pa tožnika sploh nista dediča. 10. Odločitev o utemeljenosti revizije je potemtakem odvisna od presoje, ali je, in če je, pod katerimi pogoji je mogoče veljavno sporazumno razveljaviti ali spremeniti (i) sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju in (ii) soglasje k pogodbi o izročitvi in razdelitvi.

11. Vprašanja, ali je mogoče sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju razveljaviti s sporazumom strank, ki so ga sklenile, zakon ne rešuje, in sicer ne sedaj veljaven Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ne Zakon o dedovanju, ki je veljal v času sklenitve izročilne pogodbe oziroma v času sklenitve sporazuma o odpovedi dedovanju. Ker so določbe obeh, uporabljene v tej zadevi, vsebinsko identične, jih revizijsko sodišče zaradi lažje razumljivosti označuje skladno s sedaj veljavnim zakonom.

12. Sodišči prve in druge stopnje sta na navedeno vprašanje odgovorili nikalno in sicer z argumentom, da je anticipirana odpoved dediščini po svojem bistvu negativna dedna izjava, zato je treba tudi zanjo, enako kot za dedno izjavo, podano po uvedbi dedovanja, uporabiti določbo drugega odstavka 138. člena ZD, po kateri je mogoče dedno izjavo izpodbijati le zaradi napak volje.

13. Presoja pravilnosti takega stališča terja medsebojno primerjavo temeljnih značilnosti dedne izjave, podane po uvedbi dedovanja in anticipirane odpovedi dedovanju.

Dedna izjava

14. Dedna pravica na dediče preide ipso iure, v trenutku zapustnikove smrti.(1) V trenutku zapustnikove smrti hkrati z dedno pravico nastane tudi (v razmerju do nje stranska) pravica odpovedati se dediščini; nihče pač ni dolžan biti dedič proti svoji volji.(2) Negotovost o tem, ali bo dedič ali ne, k dedovanju poklicana oseba odpravi tako, da poda dedno izjavo.

15. Dedna izjava je izrecna, enostranska, strogo formalna in nepreklicna izjava volje te osebe o sprejemu dediščine (pozitivna dedna izjava) ali o odpovedi dediščini (negativna dedna izjava). Veljavna je, če ni delna ali pogojna, če ni omejena z rokom ali bremenom in če je bila podana brez napak volje. Če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti, dedič, ki jo je podal, lahko zahteva njeno razveljavitev.(3)

16. Glede oblike zakon določa, da dedič lahko dedno izjavo poda pisno in jo podpiše osebno ali po zastopniku, pri čemer overitev podpisa ni potrebna, jo pa lahko sodišče v dvomu zahteva;(4) lahko pa dedno izjavo poda na sodni zapisnik pred zapuščinskim ali katerimkoli drugim stvarno pristojnim sodiščem, sodišče pa ga opozori, da se dediščini lahko odpove samo v svojem imenu ali pa tudi v imenu svojih potomcev.(5)

17. Kot že rečeno, zapuščina preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti po samem zakonu. Z negativno dedno izjavo dedič domnevo, da dediščino sprejema, ovrže.(6) Učinek negativne dedne izjave je v tem, da se šteje, da dedič, ki jo je podal (in njegovi potomci, razen, če jo je podal le v svojem imenu) sploh ni postal dedič.(7) Če se dedovanju odpove oporočni dedič, gre njegov dedni delež zakonitim dedičem,(8) če se odpove zakoniti dedič, se povečajo dedni deleži sodedičev.(9) Sprememba oziroma razveljavitev dedne izjave

18. V pravni teoriji je nesporno, da dedič potem, ko je podal dedno izjavo, le-te z enostransko izjavo zapuščinskemu sodišču (torej samostojno in neodvisno od volje sodedičev, na način, kot jo je podal) ne more preklicati ali spremeniti. V tem je srž zakonske določbe o njeni nepreklicnosti. V teoriji se utemeljuje z razlogi procesne ekonomije(10) in pravne varnosti.(11)

19. Stališče o tem, ali jo lahko prekliče ali spremeni, če s tem soglašajo vsi, ki jih tako razpolaganje zadeva (sodediči), ni nesporno,(12) sodna praksa slovenskih sodišč pa se o njem še ni izrekla. Proti njem govorita argumenta, (i) da jo je dedič podal na podlagi okoliščin, obstoječih ob uvedbi dedovanja oziroma v od tega časovno neoddaljenem trenutku in (ii) da če zaradi njene nepreklicnosti dedič dedne izjave, ki (ker) je takoj, ko je bila podana, to je po uvedbi dedovanja, že povzročila pravne učinke, ne sme spremeniti ali razveljaviti sam, z enostransko izjavo, potem tega tudi s sporazumom ne more veljavno storiti; razpolaganje, ki je po zakonu nedovoljeno, ne more postati dovoljeno samo zato, ker je z njim soglašal določen krog (zainteresiranih) oseb. Zanj govori predvsem razlog pragmatičnosti: če je med vsemi, ki se jih izjava tiče, soglasje o tem, da se deduje drugače, kot bi se dedovalo na podlagi dedne izjave, tega, razen v izjemnih primerih(13), praktično ni mogoče preprečiti, le, da bodo dogovorjeni način pridobitve aktive (in porazdelitve morebitne pasive) zapustnika pač prisiljeni doseči na drug način, na primer s pogodbami(14).

Sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju

20. Eno temeljnih načel dednega prava je, da nihče ne more razpolagati s pričakovano dediščino(15), zato se pred zapustnikovo smrtjo ne more odpovedati dediščini.(16) Tudi (bodoči) zapustnik ne more veljavno pogodbeno razpolagati s premoženjem, ki ga bo imel ob smrti(17). Če poda soglasje k izjavi svojega (bodočega) dediča, da se ta odpoveduje pričakovani dediščini, stori prav to: razpolaga s premoženjem, ki ga bo imel ob smrti(18); vsebina njegovega razpolaganja je v tem, da omogoči, da bodo premoženje, ki bi pripadlo po njegovi smrti temu dediču, podedovali njegovi sodediči. 21. Dednopravne pogodbe so pozitivne (klasične) ali negativne. S pozitivnimi dednopravnimi pogodbami bodoči zapustnik sopogodbeniku ali tretjemu nakloni svojo zapuščino. Zakon jih prepoveduje.(19) Negativne dednopravne pogodbe so pogodbe o odpovedi dediščini. Niti te, razen ene izjeme, niso dovoljene. Izjemoma se namreč lahko potomec, ki sme samostojno razpolagati s svojimi pravicami, v sporazumu s prednikom odpove dediščini, ki bi mu šla po njegovi smrti.(20) Krog oseb, ki lahko veljavno sklenejo tak sporazum, je omejen samo na prednika in potomca (ne morejo ga skleniti tudi drugi bodoči zapustniki in dediči, na primer zakonca med sabo, stric z nečakom). Za razliko od negativne dedne izjave, podane po zapustnikovi smrti, ki je enostranski pravni posel, je anticipirana odpoved dedovanju, ki še ni uvedeno, dvostranski pravni posel: prednik (bodoči zapustnik) in potomec (bodoči dedič) o tem skleneta sporazum (pogodbo) v obliki, določeni z zakonom.(21)

22. Sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju, ki ga sklenejo prednik in njegovi potomci, je edina dednopravna pogodba, ki je v slovenskem pravnem redu dovoljena. Bistvo sporazuma med prednikom in potomcem o odpovedi dediščini, ki bi šla potomcu po prednikovi smrti,(22) je v prvi vrsti v potomčevem razpolaganju s pričakovano dediščino. Mnenja o pravni naravi sporazuma so deljena na stališče, da je njegova pravna narava dvojna: v tem, da se potomec odpove pričakovani dediščini, gre za obligacijskopravno pogodbo, v tem, da prednik to odpoved sprejme in tako razpolaga s svojo bodočo zapuščino, pa za dednopravno pogodbo, ter na stališče o obligacijskopravni naravi z dednopravnimi učinki.

23. Pravne posledice anticipirane odpovedi dediščini na podlagi sporazuma med prednikom in potomcem so enake pravnim posledicam enostranske odpovedi dediščini po zapustnikovi smrti: šteje se, da je potomec umrl pred zapustnikom, zato se ne upošteva ne pri ugotavljanju kroga k dedovanju poklicanih oseb in, če se ni odpovedal samo v svojem imenu, ne pri določanju velikosti ter vrednosti dednih deležev.(23) Prav tako je, meni teorija, možnost izpodbijanja omejena na razlog napak volje po splošnih pravilih o izpodbijanju pravnih poslov,(24) čeprav, za razliko od enostranske dedne izjave, za katero je tako izrecno določeno v zakonu,(25) glede anticipirane odpovedi take zakonske določbe ni.

24. Sporazum mora biti sklenjen v zakonsko predpisani (strožji) obliki: ob sklenitvi spornega sporazuma v pisni obliki in overjen po sodniku(26) ter sedaj v obliki notarskega zapisa;(27) sankcija za kršitev obličnosti je ničnost.(28) Pravne posledice so enake kot v primeru enostranske odpovedi že uvedenega dedovanja: šteje se, da je potomec (in njegovi potomci, če se ni odpovedal samo v svojem imenu) umrl pred zapustnikom.

Razveljavitev oziroma sprememba sporazuma o neuvedenem dedovanju

25. Zakonska določba o nepreklicnosti dedne izjave(29) se ne nanaša (tudi) na pogodbeno odpoved neuvedenemu dedovanju.(30) Ta norma je kogentna, kogentne norme pa je treba razlagati ozko. In ker norma jasno govori le o izjavi – enostranskem pravnem poslu, je ni mogoče širiti na sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju – dvostranski pravni posel. Zakonske prepovedi naknadne razveljavitve ali spremembe sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju torej ni. V primerjalnem pravu nemški BGB v paragrafu 2351 izrecno določa, da je odpoved neuvedenemu dedovanju preklicna (v obliki, ki velja za sklenitev pogodbe). Poleg tega se v teoriji zastopa (tudi) stališče, da zapustnik z oporoko lahko zapusti premoženje zakonitemu dediču, ki se je dedovanju odpovedal. 26. Teza o dopustnosti razveljavitve sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju (tudi izven razlogov ničnosti po splošnih predpisih obligacijskega prava in izven razlogov izpodbojnosti po pravilih dednega prava) s sporazumom med prednikom in potomcem, ki sta ga sklenila, ima zagovornike v teoriji.(31)

27. Revizijsko sodišče, ki se o tem vprašanju doslej še ni izreklo, sodi, da sporazum med prednikom in potomcem o razveljavitvi sporazuma o anticipirani odpovedi dediščini ni v nasprotju z dednopravnimi predpisi (po sklepanju od večjega k manjšemu to še toliko bolj velja za spremembo sporazuma). Argumentov za to je več. Najprej, (i) gre za razpolaganje, ki z zakonom ni prepovedano,(32) pa tudi ne v nasprotju z moralo. Nadalje ni brez pomena, da je (ii) pogodba o odpovedi neuvedenemu dedovanju sklenjena za življenja prednika, ko zapuščina še ni prešla na dediče in da se lahko do njegove smrti, ko se uvede dedovanje, bistveno spremenijo okoliščine, ki so odločilno vplivale na njegovo sklenitev. Ker sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju lahko razveljavijo ali spremenijo le prednik in potomci, ki so ga sklenili, je možnost razveljavitve ali spremembe omejena na čas življenja prednika; to pomeni, da (iii) do razveljavitve ali spremembe sporazum (za razliko od enostranske negativne dedne izjave) še ni povzročil nobenih pravnih učinkov.(33)

28. Po mnenju revizijskega sodišča pa mora biti tak sporazum, da je veljaven, sestavljen v obliki, predpisani za sklenitev pravnega posla, ki se z njim razveljavlja oziroma spreminja. Obligacijskopravni predpisi sicer določajo, da je mogoče oblične pogodbe razvezati z neobličnim sporazumom, razen če je za določen primer z zakonom predvideno kaj drugega ali če namen, zaradi katerega je za sklenitev predpisana oblika, zahteva za razvezo pogodbe enako obliko,(34) vendar pa jih po oceni revizijskega sodišča v konkretnem primeru, ko gre za razveljavitev pravnega posla, ki ima, čeprav je vsaj delno obligacijskopravne narave, pomembne dednopravne učinke, prav zaradi slednjih ni mogoče uporabiti.(35) V nemškem pravu, ki preklic sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju izrecno dovoljuje, je v paragrafu 2351 BGB predpisana enaka oblika kot za posel, ki je predmet preklica, notarski zapis.

O razveljavitvi oz. spremembi naknadnega soglasja k pogodbi o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja po 106. členu ZD

29. S pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja prednik s pravnim poslom med živimi izroči in razdeli svoje premoženje svojim otrokom, posvojencem in svojim potomcem, če se prednikov zakonec s tem strinja, pa lahko prednik s pogodbo zaobseže tudi njega. Tudi ta pogodba (poleg že obravnavane pogodbe o odpovedi neuvedenemu dedovanju) pomeni izjemo od pravila o ničnosti pogodb, s katerimi prednik pred smrtjo razpolaga s svojim premoženjem na tak način, da to premoženje ob uvedbi dedovanja ne postane del zapuščine.

30. Upoštevaje zakonsko ureditev predpostavk za veljavnost pogodbe, predmet izročitve in razdelitve ter učinke in pravne posledice(36), je mogoče pogodbo o izročitvi in razdelitvi opredeliti kot dvostranski pravni posel med živimi, ki ga sklene prednik s potomci in eventualno s svojim zakoncem, s katero nanje še za življenja prenese vse svoje premoženje ali samo njegov del (kar predstavlja obligacijskopravne učinke pogodbe) pod pogojem, da se vsi tisti potomci, ki spadajo v krog prednikovih zakonitih dedičev, s tako izročitvijo in razdelitvijo strinjajo, tako da premoženje, ki je predmet pogodbe, po prednikovi smrti ne preide v zapuščino po njem (v čemer so dednopravni učinki pogodbe).

31. Pogoj, da pogodba glede celote premoženja, ki je njen predmet, učinkuje kot pogodba o izročitvi in razdelitvi za življenja je, da se vsi potomci, ki bi bili poklicani k dedovanju, z izročitvijo in razdelitvijo strinjajo(37) – tudi tisti, ki jim s pogodbo ni bilo izročenega ničesar. Tudi oni so nujni subjekti pogodbe. Soglasje lahko podajo že ob sklenitvi pogodbe, tisti potomci, ki ob sklenitvi pogodbe soglasja nisi podali, bodisi zaradi nestrinjanja z njo, bodisi iz drugih razlogov, na primer zaradi nesodelovanja pri sklepanju pogodbe,(38) pa ga lahko podajo naknadno(39) in sicer v obliki, ki je predpisana za pogodbo samo. Vsi so pogodbene stranke, ne glede nato, ali so soglasje podali ob sklenitvi pogodbe ali naknadno. Soglasje k pogodbi implicira odpoved dedni pravici na predmetu pogodbe.(40) Če se kakšen dedič ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo, se deli premoženja, dani drugim dedičem, štejejo za darila in se z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem.(41) Če ni soglasja, pogodba ni neveljavna, nima pa (v obsegu, nanašajočem se na delež izročenega premoženja, ustrezen nujnemu deležu potomca, ki soglasja ni dal), dednopravnih učinkov.(42)

32. V konkretnem primeru sta tožnika soglasje k pogodbi, ki jo je oče pravdnih strank sklenil s tožencem v letu 1953, podala naknadno, v letu 1964, ter je vnesena v sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju. Res je, da sta tožnika s svojim očetom naknadno, v letu 1990, sklenila sporazum o razveljavitvi sporazuma iz leta 1964. Toda iz tega sporazuma je jasno razvidno, da so njegovi podpisniki razveljavili le sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju, ne pa tudi soglasja k pogodbi o izročitvi in razdelitvi za življenja. Pogodba je tako v razmerju do njiju ohranila dednopravne učinke (kot bodo pojasnjeni v nadaljevanju); tožbeni zahtevek je že iz tega razloga neutemeljen.

33. Ne glede na navedeno revizijsko sodišče odgovarja še na revizijske trditve, da za razveljavitev soglasja zadošča sporazum med prednikom in potomcema, ki sta soglasje podala (brez sodelovanja potomca, ki mu je bilo premoženje izročeno). Zavrača jih kot materialnopravno zmotne. Podaja soglasja tožnikov je pomembno vplivala na pravni položaj toženca: z njim je pogodba, sklenjena med očetom pravdnih strank in tožencem, pričela pravno učinkovati kot pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja tudi glede deležev, ki bi njima pripadli ob dedovanju. Pravna posledica tega je, da se premoženje v tem obsegu ne šteje več kot darilo tožencu, zaradi česar sta potomca, ki sta soglasje dala, izgubila pravico za primer očetove smrti zahtevati vrnitev dela darila, potrebnega za dopolnitev nujnega deleža. In ker je soglasje tožnikov takoj, ko je bilo podano, povzročilo pravne učinke na toženčevi strani, je pravilna presoja v izpodbijani sodbi, da že iz razloga, ker toženec ni bil stranka sporazuma o razveljavitvi pravnega posla, ki je vseboval tudi sporno soglasje, ta sporazum zanj ne more imeti neugodnih pravnih posledic. Navedeno pa predstavlja dodaten razlog za neutemeljenost tožbenega zahtevka. Vprašanja, iz katerih razlogov je sploh mogoče zahtevati razveljavitev soglasja (to je ali samo zaradi napak volje) in ali ga je mogoče zahtevati samo s tožbo (takšno je pravno naziranje pritožbenega sodišča) tako revizijskemu sodišču ni bilo potrebno načenjati.

34. Revizija ni utemeljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (387. člen ZPP) in tožnikoma naložilo tožencu povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

35. O stroških revizijskega postopka, odmerjenih skladno z veljavnima Odvetniško tarifo in Taksno tarifo, je Vrhovno sodišče odločilo skladno z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): ZD v 132. členu določa, da pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti.

Op. št. (2): Nikola Gavella, Nasljedno pravo, Informator, Zagreb 1990, stran 94. Op. št. (3): Drugi odstavek 138. člena ZD.

Op. št. (4): Prvi in drugi odstavek 208. člena ZD.

Op. št. (5): Četrti in peti odstavek 208. člena ZD.

Op. št. (6): Karel Zupančič, Dedno pravo, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1984, stran 154. Op. št. (7): Glej prvi, drugi in četrti odstavek 133. člena ZD.

Op. št. (8): Glej 139. člen ZD.

Op. št. (9): Primerjaj 140. člen ZD.

Op. št. (10): Slavko Marković, Nasledno pravo u Jugoslaviji, stran 63, povzeto po Anita Dolinšek, Sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju tudi med zakonci-zakaj pa ne?, Pravna praksa 45/2003, stran 17. Op. št. (11): Nikola Gavella, navedeno delo, stran 99. Op. št. (12): Alojzij Finžgar, Dedno pravo, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 1973, stran 255, zapiše: “Izjava, s katero se poklicani odpove dediščini ali sprejme dediščino, se praviloma ne more preklicati. Izjava se tudi ne more spremeniti, zlasti se ne more menjati dedni naslov, se na primer namesto na podlagi oporoke priglasiti k dedovanju na podlagi zakona ali narobe ali izjavo dopolniti z novim dednim naslovom. Taka izjava ustvarja definitivno pridobitev ali izgubo dediščine. Izjava se lahko spremeni le tedaj, če se spremene okoliščine ali če se vsi prizadeti s tem strinjajo. Sklicuje se na odločbo hrvaškega vrhovnega sodišča Gzz 150/56. Karel Zupančič, navedeno delo, stran 150, zapiše le, da »se izjavo po sodni praksi lahko spremeni samo v primeru, če se bistveno spremenijo okoliščine in če se vsi prizadeti s tem strinjajo«. Pri tem se ne sklicuje na nobeno konkretno odločitev.

Mihailo Mitić, Naslednička izjava, Pravna misao 1969/9-10, stran zastopa nasprotno stališče. Poudarja, da dedne izjave, ko je enkrat podana, ni mogoče preklicati ali spremeniti. Dodaja, da je predstavnik Vrhovnega sodišča Jugoslavije v neki (nenavedeni) zadevi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri se je zavzemal za stališče, da je mogoče dedno izjavo spremeniti, če kasneje med postopkom nastanejo nove okoliščine, ki spreminjajo pravni položaj dediča, ki je podal dedno izjavo ali če vsi dediči pristanejo na spremembo dedne izjave ter da je to stališče sprejelo Vrhovno sodišče Vojvodine v zadevi Gzz 55/55, medtem, ko je Vrhovno sodišče Srbije tako stališče zavrnilo.

Op. št. (13): Ni npr. vedno mogoče skleniti pogodbe za kmetijsko zemljišče. Op. št. (14): To ne bo mogoče na primer takrat, ko sporazumno dogovorjenega končnega lastninskega stanja na zapustnikovih nepremičninah s pogodbo ne bi bilo mogoče doseči zaradi omejitev iz Zakona o kmetijskih zemljiščih.

Op. št. (15): Prvi odstavek 104. člena ZD določa, da je neveljavna pogodba, s katero kdo odtuji pričakovano dediščino, kakor tudi vsaka pogodba o dediščini po kom drugem, ki je še živ.

Op. št. (16): Prvi odstavek 137. člena ZD predpisuje, da odpoved dedovanju, ki še ni uvedeno, nima pravnega učinka.

Op. št. (17): 103. člen ZD določa, da je neveljavna pogodba, s katero kdo zapušča svojo zapuščino ali njen del svojemu sopogodbeniku ali komu drugemu.

Op. št. (18): Karel Zupančič, navedeno delo, stran 135. Op. št. (19): 104. člen, glej opombo 11. Op. št. (20): Drugi odstavek 137. člena ZD dovoljuje, da se lahko potomec, ki sme samostojno razpolagati s svojimi pravicami, izjemoma v sporazumu s prednikom odpove dediščini, ki bi mu šla po prednikovi smrti.

Op. št. (21): V času sklenitve spornega sporazuma je bila prepisana pisna oblika in overitev po sodniku.

Op. št. (22): Glej 137. člen ZD.

Op. št. (23): Karel Zupančič, Dedno pravo, ČZP Uradni list SRS, Ljubljana 1994, stran 150. Op. št. (24): Branko Hrvatin, v: Jadranko Crnič in soavtorji, Novo nasljednopravno uređenje, Narodne novine, Zagreb 2003, stran 129. Op. št. (25): Drugi odstavek 138. člena ZD.

Op. št. (26): Tretji odstavek 137. člena ZD, ki je prenehal veljati z uveljavitvijo Zakona o notariatu v letu 1994. Op. št. (27): Tretja točka 47. člena Zakona o notariatu.

Op. št. (28): Tretji odstavek 137. člena ZD oziroma 48. člen Zakona o notariatu.

Op. št. (29): 138. člen ZD.

Op. št. (30): Tako v že navedenem članku tudi Anita Dolinšek.

Op. št. (31): Mihajlo Kreč in Đuro Pavić, Komentar zakona o nasljeđivanju, narodne novine, Zagreb 1964, na strani 463 sicer brez utemeljitve, a izrecno, zapišeta, da je sporazum o odpovedi dedovanju mogoče razveljaviti z naknadnim sporazumom strank, na strani 464 pa stališče o dopustnosti sporazumne razveljavitve še posredno potrdita z zapisom, da mora sodnik ob overitvi sporazuma o odpovedi dedovanju potomca poučiti, da brez soglasja prednika ne bo mogel preklicati svoje izjave o odpovedi dedovanju, ki je del sporazuma o odpovedi.

Tudi Branko Hrvatin v že navedenem delu, stran 128, ob obravnavi oblike pogodbe o odpovedi neuvedenemu dedovanju opozarja, da je pooblaščena oseba (konkretno sodnik oziroma notar) dolžna preveriti in ugotoviti, da pogodbene stranke razumejo vsebino in pomen pogodbe, ki jo sklepajo ter njene pravne posledice. Pri tem posebej izpostavlja nujno vsebino pravnega pouka o pravnih posledicah sklenitve pogodbe o anticipirani odpovedi dediščini; eno od nujnih opozoril je opozorilo potomcu, da ne more enostransko, brez soglasja prednika, preklicati izjave o odpovedi dediščini.

Op. št. (32): Glej 18. točko obrazložitve.

Op. št. (33): Učinkuje namreč šele od prednikove smrti kot trenutka, ko bi potomec sicer pridobil pravico, ki se ji je vnaprej odpovedal. Nasprotno pa dedna izjava o odpovedi dediščini v primeru že uvedenega dedovanja učinkuje takoj, ko je podana.

Op. št. (34): Tako 68. člen času sklenitve sporazuma ( v letu 1990) veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma 53. člen sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika.

Op. št. (35): Anita Dolinšek, prav tam.

Op. št. (36): Primerjaj določbe 111. člena in naslednje v času sklenitve pogodbe v letu 1953 in v času podaje soglasja v letu 1964 veljavnega ZD iz leta 1955 ter določbe 106. člena in naslednjih ZD v besedilu, veljavnem do uveljavitve OZ, ko so bile vsebinsko nespremenjene prenesene vanj.

Op. št. (37): Prvi odstavek 107. člena ZD v besedilu, veljavnem pred uveljavitvijo OZ, ki ga glede na določbo njegovega 1060. člena ni mogoče uporabiti za konkretno pogodbeno razmerje, nastalo pred njegovo uveljavitvijo.

Op. št. (38): Nikola Gavella, navedeno delo, stran 361, pojasnjuje, da ni nujno, da morajo sklenitvi pogodbe prisostvovati prednik in vsi njegovi potencialni dediči ter da je pogodba veljavna tudi, če naknadno pristopijo tisti potomci, ki pri sklenitvi pogodbe niso sodelovali ali se z njo niso strinjali.

Op. št. (39): Četrti odstavek 107. člena ZD v besedilu, veljavnem pred uveljavitvijo OZ.

Op. št. (40): Nikola Gavella, prav tam.

Op. št. (41): 110. člen ZD v besedilu, veljavnem do uveljavitve OZ.

Op. št. (42): Tako sodba II Ips 436/2004, ki se sklicuje na določbo drugega odstavka 109. člena ZD. Poudarja, da ZD določa, da zaradi odsotnosti soglasja ni neveljavna pogodba, pač pa izročitev.