Jedro

Če bi morala tožeča stranka v subjektivnem roku 30 dni po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča RS vložiti predlog za obnovo postopka, bi to pomenilo, da bi morala ves čas od javnih objav 9. in 10. 5. 2017 do vročitve sodbe Vrhovnega sodišča 4. 2. 2019, se pravi skoraj eno leto in devet mesecev, ohranjati v spominu javne objave, v katerih so bila nova dejstva. To presega zahtevano skrbnost povprečne stranke, tudi povprečnega poslovodje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu prvonavedenim sklepom dovolilo obnovo postopka (I. točka izreka). Razveljavilo je sodbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 52/2017 z dne 22. 1. 2019 in Okrožnega sodišča v Celju I Pg 441/2016 z dne 24. 11. 2016 (II. točka izreka). Odločitev o stroških postopka za obnovo postopka je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka). Z v uvodu drugonavedenim dopolnilnim sklepom je razveljavilo še sodbo Višjega sodišča v Celju Cpg 37/2017 z dne 5. 4. 2017. Ugotovilo je, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke z izpovedbo potrdil, da se je šele na sestanku s sedanjim pooblaščencem 9. 6. 2020 seznanil z dejstvi in listinami, na podlagi katerih utemeljuje predlog za obnovo postopka. Izrecno je zanikal, da bi za nova dejstva in dokaze izvedel iz medijev in ne držijo trditve tožene stranke, da je potrebno predlog zavreči, ker ni vložen znotraj subjektivnega roka. Glede na izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke, da ni zasledil objavljenih novic s konkretno problematiko, ni utemeljen ugovor tožene stranke, da bi se lahko tožeča stranka seznanila z zatrjevanimi novimi dejstvi in listinami že iz medijev, saj spremljanje medijev ne sodi v sfero skrbnosti strank. Tožeča stranka se je z novimi dejstvi in dokazi seznanila 9. 6. 2020 in predlog za obnovo je pravočasen, ker ga je vložila pred potekom 30-dnevnega subjektivnega roka in 5-letnega objektivnega roka od pravnomočnosti. Predloženi novi dokazi nepreklicna izjava, kreditna pogodba in pogodba o zastavi terjatev izkazujejo, da je bila tožena stranka seznanjena, da je družba C. d.d. kljub prepovedi iz devetega odstavka 5. člena pogodbe D. .../09 v zavarovanje terjatev N. d.d. do C. d.d. po kreditni pogodbi zastavila vse obstoječe in bodoče terjatve do D. d.d. iz projekta predor M., da je bila tožena stranka seznanjena, da lahko vsa plačila neposrednemu izvajalcu C. d.d. veljavno opravi le tako, da jih plača N. d.d. oziroma je bila tožena stranka od marca 2010 dalje seznanjena s prepovedjo izpolnitve zastavitelju C. d.d.. Tožena stranka je kršila deveti odstavek 5. člena pogodbe D. Ta kršitev bi lahko pomenila spremembo neposrednega prejemnika plačil pri projektu predor M., kar pomeni, da gre za ravnanje, ki neposredno posega v pravne položaje tretjih, ki so zaupali v vsebino pogodbe, sklenjene v postopku javnega naročanja. Opisano ravnanje bi lahko pomenilo, da je izpolnjen pogoj protipravnosti, ki je eden izmed predpostavk odškodninske odgovornosti.

2. Zoper ta sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče ignoriralo izrecno izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke, da je bil že pred junijem 2020 v stalnem kontaktu s podizvajalci, ki so opravljali dela na M., ampak je pavšalno in poenostavljeno zaključilo, da spremljanje medijev ne sodi v sfero skrbnosti strank. Pri tem je spregledalo, da so se medijske objave, ki jih je predložila tožena stranka, konkretno nanašale izključno na spore med podizvajalci in toženo stranko glede predora M., pri čemer so nekatere izrecno omenjale tudi tožečo stranko. Ob tem je praktično nemogoče in izrazito neodgovorno oziroma v nasprotju z dolžno skrbnostjo, da družba, na katero se nanašajo medijske objave, te spregleda ali ignorira. Toženi stranki ni mogoče pripisati protipravnega ravnanja, saj ni bila ona tista, ki je kršila deveti odstavek 5. člena Pogodbe D. št. .../09, temveč jo je kršila C. d.d.. Slednja je zastavila svoje terjatve do tožene stranke v korist N. d.d. in podala sporno nepreklicno izjavo z dne 1. 3. 2010, tožena stranka je zgolj potrdila prejem, pri čemer je že potrditev sama po sebi vprašljiva, saj ni podpisana, kaj šele, da bi bila podpisana s strani pooblaščene osebe. Na podlagi nobenega svojega ravnanja tekom izvajanja projekta po pogodbi D. št. .../09 niti teoretično ni mogla predvideti, da bi z njim komurkoli, še zlasti ne tožeči stranki, lahko nastala škoda. Iz vidika temeljnih pravil izkustvene logike je nemogoče predvidevati, kaj šele očitati naročniku, da bi mogel predvideti, da bo določeno ravnanje v sedanjosti lahko povzročilo negativne posledice, škodo subjektom, ki v času očitanega ravnanja naročnika pri projektu sploh še niso sodelovali oziroma je naročnik zanje izvedel nekaj mesecev pozneje. Sodišče je spregledalo, da N. d.d. iz naslova kreditne pogodbe ne od C. d.d. ne od tožene stranke ni prejela ničesar, saj je njena terjatev do stečajnega dolžnika na 23. 2. 2011, ko se je nad C. d.d. začel stečajni postopek, znašala 9,580.862,79 EUR, kolikor znaša terjatev, ki jo je iz tega naslova prijavila N. d.d. v stečajni postopek. Tožeča stranka ni predložila nobenega potrjenega računa, da je C. d.d. priznal domnevno opravljene dobave tožeče stranke v zvezi s projektom predor M. Ni izkazala obstoja škode, pri čemer pomanjkljivosti ne more sanirati z domnevno novimi dejstvi oziroma dokazi o protipravnosti ravnanja tožene stranke, zato sodišče na podlagi teh dejstev ne more izdati ugodnejše odločbe za tožečo stranko.

3. Tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi v odgovoru na pritožbo navaja, da ne glede na to ali so se nekateri podizvajalci C. d.d. seznanili z dejstvi in dokazi, na katere je oprla predlog za obnovo postopka, se tožeča stranka ni seznanila s temi dejstvi in dokazi niti iz medijskih poročanj niti od drugih podizvajalcev C. d.d.. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je življenjsko logično in prepričljivo izpovedal, da ne spremlja medijskih poročanj zaradi obsega dela. Tega, kakor je pravilno ugotovilo sodišče, od zakonitega zastopnika tožeče stranke ni bilo mogoče pričakovati. Tožeča stranka je sodbo Višjega sodišča v Celju Cpg 37/2017 z dne 5. 4. 2017, s katero je odločilo v korist tožeče stranke, prejela 21. 4. 2017, torej pred medijskim poročanjem v maju 2017. Ni imela obveznosti skrbeti oziroma preverjati obstoja novih dejstev oziroma dokazov skozi spremljanje medijskih objav niti drugače. Tožena stranka je bila z nepreklicno izjavo že 1. 3. 2010 oziroma najpozneje 4. 3. 2010, ko je potrdila prejem, obveščena s strani C. d.d., da je slednja z zastavo vseh terjatev nasproti toženi stranki iz naslova projekta M. v korist N. d.d. eklatantno in namerno kršila Pogodbo D. .../09. Tožena stranka se na kršitev pogodbe ni odzvala, C. d.d. ni pozvala na odpravo kršitve in ni odstopila od pogodbe, čeprav bi to lahko storila. To pomeni, da je tožena stranka omogočila C. d.d. kršitev pogodbe. Zgolj pasivnost in molk tožene stranke sta vodila v matematično gotov nastanek škode vsem podizvajalcem C. d.d., med drugim tožeči stranki. Očitno je, da je za zastavo terjatev C. d.d. do tožene stranke prišlo do spremembe neposrednega prejemnika plačil pri izvedbi projekta M., kot je pravilno ugotovilo sodišče. 4. Pritožba ni utemeljena.

O pravočasnosti predloga:

5. Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje: (-) da se ni decedirano opredelilo do njenih trditev in dokazov, ki so opozarjali na nepravočasnost predloga, temveč je nanje odgovorilo zgolj s povzemanjem izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke in pavšalnim zaključkom, da spremljanje medijev ne sodi v sfero skrbnosti strank, (-) da je kršilo 22. člen Ustave RS, kar se v pravdnem postopku kaže kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, (-) da toženi stranki ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja navedb pred sodiščem. Sodišče prve stopnje se je zadosti opredelilo do trditev tožene stranke glede nepravočasnosti predloga z zaključkom, da je bil ta pravočasen (11. do 13. točka obrazložitve sklepa), katerega je sprejelo po izvedenem dokaznem postopku z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke in z vpogledom v listine (6., 11. točka obrazložitve sklepa).

6. Prav tako tožena stranka neutemeljeno navaja: (-) da dokazna ocena sodišča ni vsebinsko prepričljiva, da ni argumentirana z logičnimi razlogi glede na nasprotne navedbe in dokaze tožene stranke, (-) da se ne more preizkusiti materialnopravna pravilnost odločitve o pravočasnosti predloga, (-) da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednji očitek je podan takrat, če ima odločba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom odločbe ali če sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Tega ni mogoče očitati izpodbijanemu sklepu. Ali je dokazna ocena prepričljiva ali ne, je stvar popolnosti in pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja.

7. Ne drži očitek: (-) da je sodišče protipravno odločalo izven okvira trditvenega gradiva tožeče stranke, da ni trdila, da naj bi v začetku junija 2020 srečal direktorja družbe R. d.o.o., ki mu je povedal, da so uspeli s tožbo proti toženi stranki in ga seznanil s pooblaščencem, ki ga je zastopal na sodišču, (-) da je sodišče odvzelo toženi stranki pravico do izjave v smislu učinkovite obrambe, (-) da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tudi tega ni mogoče očitati izpodbijanemu sklepu. Ko je tožena stranka v odgovoru na predlog in v vlogah nasprotovala pravočasnosti predloga za obnovo postopka, je bilo jedro trditev tožeče stranke, da je ta pravočasen glede na to, da je šele na sestanku 9. 6. 2020 zakoniti zastopnik izvedel za nova dejstva. Da se je sodišče prve stopnje oprlo na njegovo izpoved in mu verjelo, je ponovno stvar popolnosti in pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja.

8. Ne drži naslednji očitek: (-) da se sodišče ni opredelilo do dokaznih listin in jih ni dokazno ocenilo, (-) da je dokazna ocena ne le pomanjkljiva in ni v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, da je sploh ni, (-) da zaradi slednje ni mogoče preizkusiti pravilnosti izpodbijane odločitve, (-) da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje vpogledalo v listine (6. točka obrazložitve sklepa) in se sklicevalo na skupni pojem medijev (11. točka obrazložitve sklepa), kar pomeni vse priložene listine o medijskih objavah (priloge B 79 do B 81).

9. Pritožbeni očitek: (-) da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 6. točko prvega odstavka 396. člena ZPP, (-) da predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer naj bi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, saj kolikor bi sodišče pravilno uporabilo to določbo ZPP, bi zavrglo predlog, predstavlja osrednji očitek zmotne uporabe materialnega prava glede skrbnosti tožeče stranke pri zbiranju procesnega gradiva.

10. Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke, da se je šele na sestanku s sedanjim pooblaščencem (nov glede na prvotnega pooblaščenca do odločitve o reviziji) 9. 6. 2020 seznanil z dejstvi ter listinami, na podlagi katerih utemeljuje predlog (11. točka obrazložitve sklepa), hkrati pa je zanikal, da bi za nova dejstva in dokaze izvedel iz medijev, ker objavljenih novic ni zasledil (11. točka obrazložitve sklepa). Iz spisa je razvidno, da je tožeča stranka vložila predlog za obnovo postopka priporočeno po pošti 1. 7. 2020 (list. št. 592 spisa), torej pravočasno po zaključku sodišča prve stopnje.

11. Tožena stranka neutemeljeno navaja: (-) da je sodišče nekritično sledilo zavajajočim in nepravilnim zatrjevanjem tožeče stranke in izpovedbi njenega zakonitega zastopnika, (-) da neutemeljeno ni upoštevalo oziroma je štelo za brezpredmetne navedbe in dokaze tožene stranke, ki opozarja na nepravočasnost predloga, (-) da je novi pooblaščenec tožeče stranke z dejstvi, ki jih v predlogu za obnovo označuje kot nova dejstva, seznanil slovensko javnost že maja 2017, ko je v medije lansiral podatke in so te povzeli vsi osrednji slovenski mediji in o njih obsežno poročali, (-) da se je o teh poročalo na osrednjih večernih poročilih na televizijskih programih K., P. in TV ... ter so bili objavljeni na portalih ... in ..., (-) da je bila tožeča stranka pozorna oziroma bi morala biti pozorna na poročanje medijev o uspehu podizvajalcev, (-) da so zatrjevana nova dejstva in dokazi, ko so bili javno objavljeni 2017, postali splošno znani v krogih, v katerih se giba tožeča stranka z drugimi podizvajalci, (-) da sodišče ni pojasnilo, zakaj oziroma na podlagi česa je sledilo izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke, (-) da ni mogoče preveriti resničnosti izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke, (-) da sodišče ni presojalo verodostojnosti izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke in ni upoštevalo, da ima taka izpovedba manjšo objektivno dokazno vrednost, saj naj bi stranka varovala svoj interes, (-) da je prezrlo opozorila tožene stranke in ni presojalo izpovedbe zakonitega zastopnika v luči, da ima zakoniti zastopnik, ki je hkrati lastnik tožeče stranke, oseben in ekonomski interes za uspeh v pravdi, (-) da je nekritično sledilo njegovi izpovedbi, (-) da tožeča stranka ni zmogla dokaznega bremena, (-) da zgolj trditev in izpoved zakonitega zastopnika ne zadošča za ugotovitev, da je bil predlog vložen pravočasno, (-) da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Kot izhaja iz povzetih pritožbenih navedb, so za toženo stranko bistven dokaz objave v medijih in te naj bi vplivale na skrbnost tožeče stranke pri zbiranju procesnega gradiva, ta pa na pravočasnost predloga za obnovo postopka. Gre za objave z dne 9. 5. 2017 na portalu... in ... (prilogi B 79, B 80), na portalu F. 10. 5. 2017 (priloga B 81)1 in poročilih. Za presojo skrbnosti tožeče stranke oziroma njenega zakonitega zastopnika je potrebno te javne objave umestiti v dejanski okvir celotne zadeve. Ko so bile javno objavljene informacije, ki predstavljajo nova dejstva, je bila tožeča stranka že uspešna s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in sodišče druge stopnje je s sodbo z dne 5. 4 2017 spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodba sodišča druge stopnje je bila vročena takratni pooblaščeni odvetniški družbi tožeče stranke 21. 4. 2017 (vročilnica pripeta list. št. 480 spisa). Od tega trenutka dalje tožeča stranka ni imela razloga za podrobno spremljanje kasnejših objav v medijih o istem projektu in o uspehu drugih podizvajalcev. Objave 9. in 10. 5. 2017 so lahko le še utrdile njeno prepričanje, da se utemeljeno pravda. Tudi po vročitvi revizije tožene stranke zoper sodbo sodišča druge stopnje 7. 6. 2017 (vročilnica pripeta list. št. 509), kar je bilo slab mesec po javnih objavah, ni bila dolžna za primer ugoditve revizije ohranjati v spominu informacije iz javnih objav. Sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 22. 1. 2019, s katero je bilo ugodeno reviziji tožene stranke in zavrnjen tožbeni zahtevek, je po ugotovitvi sodišča prve stopnje prejela 4. 2. 2019 (12. točka obrazložitve sklepa). Če bi morala tožeča stranka v nadaljnjem subjektivnem roku 30 dni po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča RS vložiti predlog za obnovo postopka, bi to pomenilo, da bi morala ves čas od javnih objav 9. in 10. 5. 2017 do vročitve sodbe Vrhovnega sodišča 4. 2. 2019, se pravi skoraj eno leto in devet mesecev, ohranjati v spominu javne objave, v katerih so bila nova dejstva. To presega zahtevano skrbnost povprečne stranke, tudi povprečnega poslovodje.

12. Tudi če je zakoniti zastopnik tožeče stranke izpovedal, da so bili konstantno v kontaktu s podizvajalci, ki so opravljali dela na M., ne pomeni, da je izpoved zakonitega zastopnika neverodostojna in da mu sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti. Ti kontakti ne dokazujejo, da so se zakoniti zastopniki podizvajalcev pogovarjali o vseh pravnih in dejanskih vidikih zadev, konkretno o novih dejstvih in dokazih. Posledično ne držijo navedbe: (-) da je sodišče to pavšalno in poenostavljeno zaključilo, (-) da je spregledalo medijske objave, (-) da je nemogoče oziroma neodgovorno in v nasprotju z dolžno skrbnostjo, da je tožena stranka spregledala ali ignorirala medijske objave, ki so se nanašale nanjo, (-) da je sodišče nezakonito dopustilo, da je začetek teka roka za vložitev predloga odvisen od ravnanja stranke, ki izve za ustrezne okoliščine, vendar ne odreagira in ne pridobi oziroma ne začne pridobivati dokazov oziroma listin, (-) da je bila od leta 2017 dalje seznanjena z novimi dejstvi in dokazi, vendar je čakala ali bo družba R. d.o.o. uspela z novimi dejstvi zoper toženo stranko in se po seznanitvi, da je bilo pravnomočno ugodeno zahtevku R. d.o.o., odločila, da poskusi na enak način s predlogom za obnovo postopka na podlagi novih dejstev. Glede na to, da nobena stranka ni predlagala dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika družbe R. d.o.o., da bi pritrdil nasprotujočim trditvam tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno verjelo zakonitemu zastopniku tožeče stranke, da se je šele na sestanku z novim pooblaščencem 9. 6. 2020 seznanil z dejstvi in listinami, na katerih utemeljuje predlog za obnovo postopka (11. in 13. točka obrazložitve sklepa).

13. Ugotovljeno je že bilo, da je tožeča stranka vložila predlog za obnovo postopka 1. 7. 2020. ZPP v 6. točki 396. člena določa, da se predlog za obnovo postopka vloži v 30 dneh od dneva, ko je stranka mogla navesti sodišču nova dejstva oziroma nova dokazila. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožeča stranka pravočasno vložila predlog (11. in 12. točka obrazložitve sklepa).

O utemeljenosti predloga:

14. Ne držijo očitki: (-) da je zaključek sodišča obremenjen z očitno logično napako non sequitur in glede na vsebino dokaznih listin napačen ter protispisen, (-) da ga je sodišče podalo izven trditvene podlage tožeče stranke, (-) da je o protipravnosti ravnanja tožene stranke odločilo preko trditvenega in dokaznega gradiva tožeče stranke, (-) da je kršilo pravico tožene stranke do izjavljanja in načelo kontradiktornosti, (-) da predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Jedro trditev tožeče stranke v predlogu je bilo, da je tožena stranka zamolčala, da je od 4. 3. 2010 dalje vedela, da tožeča stranka ne bo poplačana, da je bil nastanek škode za podizvajalce gotov dogodek, da je tožena stranka fravdolozno prekrivala (nove) dokaze, za katere tožeča stranka ni vedela, da obstajajo (5. stran predloga, list. št. 534 spisa). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila tožena stranka uradno seznanjena z ustanovitvijo zastavne pravice na terjatvah, da je C. d.d. kljub prepovedi v pogodbi v zavarovanje terjatev N. d.d. zastavila obstoječe in bodoče terjatve do D., da je bila seznanjena, da lahko vsa plačila neposrednemu izvajalcu C. d.d. veljavno opravi le tako, da jih plača banki oziroma je bila od marca 2010 dalje seznanjena s prepovedjo izpolnitve zastavitelju C. d.d. (25. in 26. točka obrazložitev sklepa). Če je bila tožena stranka seznanjena s temi okoliščinami, potem je bilo zanjo predvidljivo, da bo nastala škoda podizvajalcem, tudi tožeči stranki. Za tožečo stranko bi lahko bila v obnovljenem postopku izdana ugodnejša odločba, če bi vedela za novo predložene dokaze.

15. Ostale podrobne pritožbene navedbe se nanašajo na presojo novih dokazov, se pravi na novo sojenje in ne drži, da z njihovim upoštevanjem ne bi bila lahko za tožečo stranko izdana ugodnejša odločba. To so navedbe tožene stranke: (-) da toženi stranki ni mogoče pripisati protipravnega ravnanja, saj ni bila ona tista, ki je kršila pogodbo, temveč jo je kršila C. d.d., (-) da novi dokazi izkazujejo kvečjemu protipravnost ravnanja C. d.d., (-) da na podlagi nobenega ravnanja tekom izvajanja projekta po pogodbi ni mogla predvideti, da bi lahko tožeči stranki nastala škoda, (-) da je nemogoče predvidevati, očitati naročniku, da bi mogel predvideti določeno ravnanje v sedanjosti, ki bi lahko povzročilo škodo subjektom, ki v času očitanega ravnanja pri projektu sploh še niso sodelovali oziroma je tožena stranka zanje izvedela nekaj mesecev pozneje, (-) da je zgrešen materialnopravni zaključek sodišča o vsebini in pravni naravi nepreklicne izjave z dne 1. 3. 2010, da naj bi predstavljala obvestilo o zastavi terjatev, (-) da gre zgolj za izjavo, s katero je glavni izvajalec izjavil, da bo vse prilive po pogodbi usmerjal na transakcijski račun izvajalca pri N. d.d., (-) da sodišče ni ugotovilo, da N. d.d. po sklenjeni kreditni pogodbi z dne 1. 3. 2010 do 20. 9. 2010 ni imela zapadlih terjatev, kakor tudi ne, da N. d.d. iz vseh nakazil tožene stranke ni prejela nobenega poplačila terjatev po kreditni pogodbi z dne 1. 3. 2010, (-) da je sodišče napačno zaključilo, da s sprejemom nepreklicne izjave z dne 1. 3. 2010 za toženo stranko nastopila prepoved izpolnitve zastavitelju, (-) da tožeča stranka ni imela upravičenja iz naslova pogodbe, saj po njenih določilih ni bila obravnavana kot podizvajalec. Enako velja za pritožbene navedbe glede vzročne zveze: (-) da ne obstaja, (-) da N. d.d. ni prejela ničesar od C. d.d. ne od tožene stranke, (-) da v zvezi s kreditno pogodbo, pogodbo o zastavi terjatev ter nepreklicno izjavo ni nastala nikakršna škoda, posledično ni mogoče govoriti o vzročni zvezi. Prav tako glede obstoja škode: (-) da tožeča stranka ni predložila nobenega potrjenega računa, da je C. d.d. priznal opravljene dobave tožeče stranke, (-) da je vprašljivo ali je sploh opravila dobave, (-) da tožeča stranka ni izkazala obstoja škode, pri čemer pomanjkljivosti ne more sanirati z novimi dejstvi oziroma dokazi.

16. Deseta točka 394. člena ZPP določa, da se lahko postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Na podlagi listin nepreklicne izjave C. d.d., kreditne pogodbe in pogodbe o zastavi terjatev, vse z dne 1. 3. 2010 (priloge A 152, 154, 155), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka seznanjena z obremenjujočimi dejstvi zanjo, da glede tega ni nič ukrenila, da je to lahko pomenilo spremembo prejemnika plačil, kar bi lahko poseglo v pravni položaj tretjih, konkretno tožeče stranke (27. točka obrazložitve sklepa). Ali to dejansko drži in izvedba ostalih dokazov, je stvar novega sojenja. Pravilno je sodišče prve stopnje zato ugodilo predlogu za obnovo postopka in razveljavilo izdane sodbe.

17. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi druge točke 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

O stroških tega pritožbenega postopka:

18. O teh bo odločeno s končno sodbo, ker se zadeva vrača v novo sojenje pred sodišče prve stopnje in še ni znan končni uspeh strank (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Sodišče druge stopnje ne razveljavi odločbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje, če sodišče prve stopnje ni presodilo listin, pisnih izjav prič iz 236. a člena tega zakona, oglednih predmetov, ki so v spisu, in posredno izvedenih dokazov (217. in 218. člen, tretji odstavek 302. člena), stranke pa so imele možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje (tretja alineja 358. člena ZPP).