Jedro

Vprašanje lastništva premoženja ob podržavljenju je v postopku denacionalizacije predhodno vprašanje, ki ga je upravni organ dolžan razrešiti pred odločanjem o vračilu premoženja.

O lastništvu nepremičnin v času podržavljenja ni mogoče sklepati zgolj in izključno na podlagi temelja podržavljenja, ki je vpisan v zemljiški knjigi (oziroma na podlagi kasnejših zemljiškoknjižnih vpisov povojnih oblasti), kar velja še posebej v primeru, kakršen je obravnavani, ko je organ mnenja, da se zemljiškoknjižno stanje glede lastništva nepremičnin ob podržavljenju ne ujema z dejanskim stanjem. V primeru spora se lahko lastništvo dokazuje na kakršenkoli način, upoštevati pa je treba ne le zemljiškoknjižno stanje, pač pa tudi druge okoliščine, ki so bile po takrat veljavni zakonodaji lahko podlaga za morebiten (pravnoposlovni ali originaren način) pridobitve lastninske pravice.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Maribor št. 362-05-897/1993-212, z dne 22. 10. 2020, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka_

1. Upravna enota Maribor je dne 22. 10. 2020 z dopolnilno odločbo št. 362-05-897/1993-212 (v nadaljevanju: upravna enota) zavrnila zahtevo za denacionalizacijo, ki jo je vložil A. A., po katerem postopek denacionalizacije nadaljuje njegova pravna naslednica, B. B., zahtevek pa se nanaša na nepremičnine, podržavljene C. C., ob podržavljanju st. p. 346, stavba v izmeri 120 m², parc. št. 585/1, njiva 4 v izmeri 23642 m², parc. št. 585/4, njiva 4 v izmeri 2025 m² in parc. št. 586, njiva 4 v izmeri 67 m², vse pripisano pri vložni številki 113, k.o. ... v deležu do 1/8 od celote (1. točka izreka). Odločeno je bilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka).

2. Upravna enota pojasnjuje, da je A. A. po svojem pooblaščencu dne 6. 6. 1993 vložil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin bivšega lastnika C. C., ki so bile ob podržavljanju pripisane pri vložni številki 113, k.o. ... Ker je vlagatelj zahtevka za denacionalizacijo med postopkom (dne 25. 8. 2018) umrl, postopek denacionalizacije nadaljuje njegova pravna naslednica, B. B. (v nadaljevanju: tožnica). Za podržavljena zemljišča je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo uveljavljal odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. 3. V obrazložitvi odločbe upravna enota podrobneje povzema potek postopka denacionalizacije ter navedbe strank v tem postopku. Pojasnjuje, da so nepremičnine v času odvzema premoženja predstavljale v naravi športni kompleks s stavbo klubske uprave, slačilnicami, kopalnicami, atletsko stezo za trening in tekmovalno atletsko stezo ter nogometno igrišče z montažno leseno tribuno. Vlagatelj zahteve za denacionalizacijo je v postopku zatrjeval, da je bilo premoženje C. C. (ki se ni štel za jugoslovanskega državljana) podržavljeno na podlagi odločbe Mestne zaplembene komisije v Mariboru opr. št. 1632-a,b z dne 17. 10. 1945, v kateri so izrecno navedene tudi nepremičnine, pripisane vložni številki 113, k.o. ... Omenjena odločba je bila izdana na podlagi Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Ur. l. DFJ, 2/45; v nadaljevanju: Odlok AVNOJ), ki v obravnavani zadevi po mnenju vlagatelja zahteve predstavlja temelj podržavljenja. Ker so bile nepremičnine podržavljene že na podlagi Odloka AVNOJ, ni relevantno, da odločba o zaplembi kot podlaga podržavljenja v zemljiški knjigi ni bila vpisana.

4. Slovenski državni holding d.d. (v nadaljevanju: SDH d.d.) je v postopku zatrjeval, da iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da predstavlja v obravnavani zadevi temelj podržavljenja Zakon o prenosu imovine telesnovzgojnih društev na Zvezo fizkulturnih društev v Sloveniji (Uradni list SNOS in NSV, št. 48/45) in ne zaplembena odločba, s katero je bilo podržavljeno ostalo premoženje pravnega prednika vlagatelja zahteve za denacionalizacijo. Ker so bile nepremičnine dejansko last športnega kluba D., zahtevek za plačilo odškodnine zanje ne more biti utemeljen.

5. Tožnica je navedenim trditvam v postopku nasprotovala in zatrjevala, da društvo D. nikoli ni bilo lastnik obravnavanih nepremičnin, in da v postopku tudi ni bilo dokazano, da je zemljiškoknjižni lastnik C. C. svoj solastniški delež na nikakršen način odsvojil. Pri vpisu lastništva na Zvezo fizkulturnih društev Slovenije pa je po njenem mnenju prišlo do meritorne in procesne napake.

6. Upravna enota ugotavlja, da med strankama v postopku ni sporno, da je na območju nepremičnin, pripisanih pri vložni številki 113. k.o. ..., delovalo športno društvo D. Iz dokumentacije, pridobljene v postopku, o delovanju omenjenega društva izhaja, da so objekte oziroma naprave na zemljiščih zgradili člani in podporniki društva s prostovoljnimi denarnimi prispevki ter s svojim delom. Iz katastrskih podatkov in drugih pridobljenih uradnih dokumentov je razvidno, da je bilo zemljišče opredeljeno kot igrišče. Iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska za vložek številka 113, k.o. ..., je razvidno, da se je na podlagi kupne pogodbe z dne 2. 12. 1927 vknjižila solastninska pravica na ime C. C. do deleža 1/8 od celote.

7. Pravno podlago podržavljenja po ugotovitvi upravne enote predstavlja Zakon o prenosu imovine telesnovzgojnih društev na Zvezo fizkulturnih društev v Sloveniji, na podlagi katerega je premoženje po podržavljenju prešlo v last Zveze fizkulturnih društev Slovenije, sprememba lastništva pa je bila v zemljiški knjigi izvršena leta 1946 (z vpisom Dn. št. 355 z dne 18. 2. 1946).

8. Iz vpisov v zemljiški knjigi je nadalje razvidno, da se je na temelju dveh odločb Oddelka za notranje zadeve, pri ObLO Maribor št. III 7229/1 z dne 29. 12. 1948, vknjižila lastninska pravica na Splošno ljudsko premoženje (vpis Dn. št. 509/49, vloženo dne 27. 1. 1949). Na podlagi sklepa sodišča z dne 26. 3. 1949 se je, na podlagi Zakona predsedstva Slovenskega narodno osvobodilnega sveta z dne 24. oktobra 1945, št. 339 (Ur. l. št. 48 z dne 31. oktobra 1945), ponovno vzpostavilo prejšnje stanje na ime Zveze fizkulturnih društev Slovenije, z zaznambo spremembe naziva, in sicer na podlagi potrdila MLO glavnega mesta z dne 5. 11. 1948, na ime Fizkulturna zveza Slovenije v Ljubljani (vpis Dn. št. 1146/49, vloženo dne 26. 3. 1949). Na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru št. Gž 170/49-2 z dne 5. 5. 1949 pa se je na podlagi pritožbe Mestnega ljudskega odbora v Mariboru, zoper sklep Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 26. 3. 1949, lastninska pravica ponovno vknjižila na Splošno ljudsko premoženje (vpis Dn št. 1338, vloženo dne 13. 5. 1949).

9. V prvem odstavku 1. člena Zakona o prenosu imovine telesnovzgojnih društev na Zvezo fizkulturnih društev v Sloveniji je bilo določeno, da vse premično in nepremično imetje, ki je last katerega koli društva ali organizacije za telesno vzgajanje, ali ki je bilo namenjeno telesnovzgojnim namenom teh društev ali organizacij, preide v last in upravo Zveze fizkulturnih društev Slovenije. Navedeni zakon se je nanašal na premično in nepremično premoženje telesnovzgojnih športnih društev in ne fizičnih oseb. Navedeno po mnenju upravne enote pomeni, da so bile nepremičnine, pripisane pri vložni številki 113, k.o. ..., last Zveze fizkulturnih društev Slovenije, kateri so bile te nepremičnine tudi podržavljene. Pri vpisu lastninske pravice na Zvezo fizkulturnih društev Slovenije v zemljiški knjigi leta 1946 tako, po mnenju upravne enote, ni prišlo do pravne pomote oziroma napačnega vpisa.

10. V zvezi s sklepom št. Gž 170/49-2 z dne 5. 5. 1949 upravna enota pojasnjuje, da so za obravnavani primer ključni le zemljiškoknjižni vpisi pod št. Dn. 355 in št. Dn. 509/49 ter listine, ki so podlaga navedenima vpisoma. Glede odločbe Mestne zaplembene komisije v Mariboru št. 1632-a,b z dne 17. 10. 1945, ki je bila temelj podržavljenja vseh nepremičnin C. C., pripisanih pri vložnih številkah 175 in 216, k.o. ..., pa ugotavlja, da ta v zemljiški knjigi ni bila vpisana, in da ne predstavlja pravne podlage podržavljenja nepremičnin, pripisanih vložni številki 113, k.o. ...

11. Zoper navedeno odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor (sedaj: Ministrstvo za naravne vire in prostor; v nadaljevanju: ministrstvo) z odločbo št. 4902-1/2012-MZIP-24 z dne 14. 1. 2021, kot neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka). Zavrnilo pa je tudi zahtevo tožnice za povrnitev pritožbenih stroškov (2. točka izreka).

12. Po ugotovitvi ministrstva podatki v spisu kažejo na to, da je premoženje, pripisano pri vložni številki 113, k.o. ..., že pred podržavljanjem prešlo v last športnega društva D., kateremu je bilo premoženje, na podlagi Zakona o prenosu imovine telesnovzgojnih društev na Zvezo fizkulturnih društev Slovenije, tudi podržavljeno. Iz dokumentacije spisa jasno izhaja, da so obravnavana zemljišča v letu 1927 kupili člani tega društva z namenom izgradnje športnega kompleksa. Premoženje zato ni bilo zaplenjeno C. C. na podlagi Odloka AVNOJ. Neutemeljene so po mnenju ministrstva tudi pritožbene navedbe, da je pri vložni št. 113, k.o. ..., pri zapisu št. Dn. 355, prišlo do meritorne in procesne napake. Iz sklepa št. Gž 170/49-2 z dne 5. 5. 1949 pa tudi ne izhaja, da je premoženje prešlo v Splošno ljudsko premoženje, ker bi bilo ugotovljeno, da je bilo zaplenjeno C. C. _Tožbene navedbe_

13. Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, je tožnica v upravnem sporu vložila tožbo, v kateri navaja, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, in da so bila pri odločanju kršena pravila postopka. Kot zatrjuje, namreč upravna organa v postopku nista izvedla vseh dokazov, ki so v korist tožnice, v svojih odločbah pa tudi nista pojasnila, na katerih dejstvih in dokazih temelji njuna odločitev. Organ na prvi stopnji je zgolj kronološko navedel dejanja udeležencev denacionalizacijskega postopka in ni pojasnil dokazne ocene. Ker odločba ne vsebuje razlogov za odločitev, je ni mogoče preizkusiti.

14. Po mnenju tožnice bi bilo treba pri odločanju upoštevati zemljiškoknjižno stanje pred nacionalizacijo, iz katerega jasno izhaja, da je bil lastnik zaplenjenih nepremičnin C. C. Podlago za prenos premoženja v državno last pa predstavljata po njenem mnenju odločba Mestne zaplembene komisije št. 1632-a,b z dne 17. 10. 1945 in odločba OZK št. 233, 233 a z dne 17. 8. 1945, ki sta bili izdani na podlagi Odloka AVNOJ, in s katerima je bilo C. C. zaplenjeno celotno premoženje. Ker se šteje, da je prišlo do zaplembe premoženja že z uveljavitvijo Odloka AVNOJ dne 6. 2. 1945, za odločitev ni pomembno, da odločba o zaplembi ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Vpis v zemljiško knjigo je imel namreč v teh primerih zgolj deklaratoren učinek. Iz zgodovinskega izpisa iz zemljiške knjige tudi ni razvidno, da bi bil sklenjen kakršenkoli pravni posel, na podlagi katerega bi, v času od 17. 12. 1927 do podržavljanja, prišlo do prehoda lastninske pravice.

15. Pri vpisu lastninske pravice v zemljiški knjigi na Zvezo fizkulturnih društev Slovenije je prišlo po mnenju tožnice do očitne pomote oziroma pravne napake, saj za navedeni vpis ni obstajal pravni temelj. Iz izreka sklepa št. Gž 170/49-2 z dne 5. 5. 1949 namreč jasno izhaja, da se na podlagi vložene pritožbe odredi ponovna vknjižba lastninske pravice za Splošno ljudsko premoženje. Na podlagi omenjenega sklepa se je za nazaj (z učinkom ex tunc) izvedel vpis lastninske pravice na Splošno ljudsko premoženje, Zveza fizkulturnih društev Slovenije oziroma Fizkulturna zveza Slovenije v Ljubljani pa je bila izbrisana. Navedeno pomeni, da premoženje, ki je predmet tega postopka (zemljišča s pritiklinami), ni bilo zaplenjeno športnemu društvu D., pač pa C. C. Zaradi množičnih zaplemb leta 1945 je pri vpisu podatkov v zemljiško knjigo prišlo do napak, odločbe o zaplembi premoženja pa se v zemljiško knjigo niso več vpisovale. Napake pri vpisu v zemljiško knjigo, ki se je najverjetneje zgodila tudi v obravnavanem primeru, po mnenju tožnice zato ni mogoče šteti v njeno škodo.

16. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in odločbo Upravne enote Maribor št. 362-05-897/1993-212 z dne 22. 10. 2020 spremeni tako, da tožnici prizna pravico do denacionalizacije ter določi vrednost odškodnine za podržavljeno premoženje, pripisano vložni številki 113, k.o. ..., v deležu do 1/8 zaradi nemožnosti vrnitve naravi v višini 1,587.833,59 DEM, ki jo je zavezana, skupaj s priglašenimi stroški (vključno s taksami), izplačati SDH d.d. Podrejeno pa predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega in sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

_Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo_

17. Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je poslala upravni spis.

_Navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo_

18. Družba SDH d.d. je v odgovoru na tožbo navedla, da v postopku denacionalizacije ni bila storjena nobena procesna kršitev. Kot je pojasnila, gre v obravnavani zadevi za očiten primer neusklajenega zemljiškoknjižnega stanja s stanjem v naravi. Ob podržavljenju so se na zemljiščih nahajali športni objekti, zgrajeni pred 2. svetovno vojno, ki so bili, kot izhaja iz predloženih člankov, dejansko last športnega društva D., kateremu je bilo to premoženje, kot je to razvidno iz vpisa v zemljiško knjigo, na podlagi Zakona o prenosu imovine telesnovzgojnih društev na Zvezo fizkulturnih društev Slovenije, tudi podržavljeno. Glede na obrazloženo stranka z interesom sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

_Sodna presoja_ K točki I izreka:

19. Tožba je utemeljena.

20. V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, kdo je bil ob podržavljenju lastnik nepremičnin, ki so bile pripisane pri vložni številki 113, k.o. ... Upravičenec do vračila premoženja je namreč le tisti, ki mu je bilo premoženje, na podlagi katerega od predpisov naštetih v 3. členu ZDen, dejansko podržavljeno, torej nekdanji lastnik premoženja. Namen zakonske ureditve je v popravi krivic, ki so bile storjene nekdanjim lastnikom premoženja, ki je bilo odvzeto s prisilnimi predpisi oziroma na prisilen način med drugo svetovno vojno in v določenem obdobju po njej.1 Vprašanje lastništva premoženja ob podržavljenju je torej v postopku denacionalizacije predhodno vprašanje,2 ki ga je upravni organ dolžan razrešiti pred odločanjem o vračilu premoženja.

21. Zahtevek za vračilo podržavljenega premoženja se nanaša na nepremičnine, ki so v času podržavljenja v naravi predstavljale zemljišča (s parc. št. 585/1, 585/4 in 586, vse k.o. ...) z zgrajenim športnim kompleksom (s stavbo klubske uprave, slačilnicami, kopalnicami, atletsko stezo in nogometnim igriščem). Iz članka, ki se nahaja v upravnem spisu,3 je razvidno, da so navedene objekte (z denarnimi prispevki in delom) zgradili in za namen opravljanja športne dejavnosti uporabljali člani nemškega športnega društva D., ki je deloval v Mariboru pred drugo svetovno vojno in katerega član (v določenem obdobju pa tudi predsednik) je bil C. C., ki je bil v času od nakupa zemljišč v letu 1927 pa vse do podržavljenja v letu 1945 v zemljiški knjigi vpisan kot eden od petih solastnikov (v deležu 1/8 celote). Nanj se glasi tudi odločba Mestne zaplembene komisije št. 1632-a,b z dne 17. 10. 1945, ki med drugim kot predmet zaplembe na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ izrecno navaja tudi zemljišča, pripisana pri vložni številki 113, k.o. ...

22. Da Odlok AVNOJ oziroma omenjena (ali katerakoli druga) zaplembena odločba, izdana na ime C. C., ni bila vpisana v zemljiško knjigo kot podlaga podržavljenja, med strankami ni sporno. Iz historičnega izpiska zemljiške knjige, ki je bil pridobljen v denacionalizacijskem postopku, izhaja, da je bil v zemljiški knjigi kot temelj podržavljenja obravnavanih nepremičnin vpisan Zakon o prenosu imovine telesnovzgojnih društev na Zvezo fizkulturnih društev v Sloveniji, na podlagi katerega je bila leta 1946 (vpis št. Dn 355) lastninska pravica vknjižena v korist Zveze fizkulturnih društev Slovenije.

23. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je upravna enota pri ugotavljanju lastništva nepremičnin ob podržavljenju kot ključno štela dejstvo, da je bila v zemljiški knjigi po podržavljenju lastninska pravica na zemljiščih vknjižena v korist Zveze fizkulturnih društev Slovenije, iz česar naj bi po njenem mnenju izhajalo, da so bile nepremičnine dejansko podržavljene športnemu društvu D. in ne C. C., ki je bil pred podržavljenjem v zemljiški knjigi vpisan kot eden od solastnikov premoženja.

24. Takšno sklepanje pa po presoji sodišča, upoštevaje predpise in ostale v postopku pridobljene dokaze (zlasti tiste, ki jih je predlagala v dokaz svojih navedb tožnica) nima trdne podlage.

25. Kot navajata v obrazložitvi svojih odločb upravna organa, je namreč v last in upravljanje Zveze fizkulturnih društev Slovenije, po prvem odstavku 1. člena Zakona o prenosu imovine telesnovzgojnih društev na Zvezo fizkulturnih društev v Sloveniji, prešlo premoženje, ki je _bilo last_ katerega koli društva ali organizacije za telesno vzgajanje, _ali_ ki je _bilo namenjeno_ telesnovzgojnim namenom teh društev ali organizacij. Na podlagi omenjene zakonske dikcije bi bilo po presoji sodišča mogoče sklepati, da je bilo na Zvezo fizkulturnih društev Slovenije, na podlagi navedenega zakona, prenešeno tudi premoženje, ki ob uveljavitvi zakona ni bilo v lasti telesnovzgojnih društev (ampak drugih oseb), če je bilo premoženje _namenjeno_ dejavnosti teh društev oziroma je bilo skladno z nameni, za katerega so bila ta društva ustanovljena. Zato zgolj na podlagi ugotovitve (ob odsotnosti tudi drugih dokazov), da je bilo premoženje po podržavljenju na podlagi omenjenega zakona preneseno na Zvezo fizkulturnih društev Slovenije, ni mogoče sklepati, da je bilo to premoženje pred podržavljenem dejansko v lasti športnega društva D., ki je to premoženje (to med strankami ni sporno) pred podržavljenjem (čeprav ni bilo njegov zemljiškoknjižni lastnik) uporabljajo za namen športne dejavnosti. Razlog za to, da povojne oblasti zaplembene odločbe z dne 17. 10. 1945 niso vpisale v zemljiško knjigo kot podlage za odvzem premoženja C. C., bi torej lahko predstavljala tudi uveljavitev Zakona o prenosu imovine telesnovzgojnih društev na Zvezo fizkulturnih društev Slovenije konec oktobra leta 1945, ki je celotno premoženje športnih oziroma telesnovzgojnih društev (v njihovi lasti ali namenjeno njihovi dejavnosti) prenesel v last Zveze fizkulturnih društev Slovenije.

26. O lastništvu nepremičnin v času podržavljenja ni mogoče sklepati zgolj in izključno na podlagi temelja podržavljenja, ki je vpisan v zemljiški knjigi (oziroma na podlagi kasnejših zemljiškoknjižnih vpisov povojnih oblasti), kar velja še posebej v primeru, kakršen je tudi obravnavani, ko je organ mnenja, da se zemljiškoknjižno stanje glede lastništva nepremičnin ob podržavljenju ne ujema z dejanskim stanjem. V primeru spora se lahko lastništvo dokazuje na kakršenkoli način, upoštevati pa je treba ne le zemljiškoknjižno stanje pač pa tudi druge okoliščine, ki so bile po takrat veljavni zakonodaji lahko podlaga za morebiten (pravnoposlovni ali originaren način) pridobitve lastninske pravice. Po sodni praksi je namreč v postopku denacionalizacije dovoljeno dokazovati tudi drugačno lastninsko stanje v času podržavljenja od tistega, ki je bilo vpisano v zemljiško knjigo4, prav tako pa je dovoljeno dokazovati, da je temelj podržavljenja dejansko predstavljal nek drug predpis – in ne tisti, ki so ga v zemljiško knjigo kot temelj podržavljenja vpisale povojne oblasti.

27. Da se v obravnavani zadevi zemljiškoknjižno stanje glede lastništva nepremičnin ob podržavljenju ni skladalo z dejanskim stanjem, v obrazložitvi svoje odločbe ugotavlja tudi ministrstvo, ki navaja, da je premoženje, pripisano vložni številki 113, k.o. ..., že pred podržavljanjem prešlo v last športnega društva D. Ta svoj zaključek pa ministrstvo v obrazložitvi odločbe ni pojasnilo in tudi ni navedlo, na podlagi katerih dokazov konkretno in na podlagi katerih predpisov je prišlo do tega zaključka. Zgolj dejstvo, da so navedena zemljišča kupili člani športnega društva z namenom izgradnje športnega kompleksa, takšen zaključek (brez navedbe konkretnih okoliščin, ki nakazujejo prenos lastnine po takrat veljavnih predpisih in konkretizirane obrazložitve, ki bi se dala preizkusiti) samo po sebi še ne utemeljuje. Iz vsebine člankov, pridobljenih v postopku, je sicer mogoče razbrati več podatkov, ki omogočajo sklepanje o tem, na kakšen način je društvo pridobilo zemljišča v uporabo in kdo je financiral in zgradil športne objekte na navednih zemljiščih, vendar se do teh podatkov upravna organa pri ugotavljanju lastništva (tako nepremičnin kot tudi objektov na njih) ob podržavljenju nista konkretneje opredelila, prav tako pa nista navedla pravne podlage za sklepanje, da je bil dejanski lastnik društvo in ne v zemljiško knjigo vpisani pravni prednik vlagatelja zahteve za denacionalizacijo oziroma tožnice.

28. Upravni organ, ki ugotavlja dejansko stanje, mora z namenom, da v celoti in pravilno ugotovi dejansko stanje, pomembno za odločitev, ovrednotiti vse v postopku izvedene dokaze, tako tiste, ki potrjujejo kot tudi tiste, ki zanikajo obstoj pravno pomembnih dejstev (npr. o lastništvu v času podržavljenja). Oceno izvedenih dokazov (vsakega dokaza posebej in skupaj z drugimi izvedenimi dokazi) mora upravni organ v obrazložitvi odločbe tudi prepričljivo pojasniti in navesti pravno podlago za svoje sklepanje o obstoju lastništva in konkretizirano podati obrazložitev.

29. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba katere pravice, dolžnosti in interes so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno lahko poda samo, kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem primeru kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS in pravica do poštenega postopka iz 6. člena EKČP. 30. Sodišče tako pripominja, da morajo biti iz obrazložitve upravnega akta konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev pooblaščene osebe v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli, kakor tudi, da jih ob morebitno vloženi tožbi lahko preizkusi sodišče. Tako bi v konkretnem primeru morale biti v izpodbijanem aktu jasno navedene pravno relevantne in konkretizirane okoliščine ter materialno pravna podlaga za zaključek o tem, kdo je bil v času podržavljenja lastnik nepremičnin, vračilo katerih se v postopku denacionalizacije zahteva.

31. Glede na obrazloženo sodišče ugotavlja, da je treba tožbi ugoditi, saj je dejansko stanje glede vprašanja lastništva nepremičnin v času podržavljenja, ki je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo predhodno vprašanje, bilo nepopolno ugotovljeno, odločbi, izdani v upravnem postopku, pa posledično tudi nista nista ustrezno obrazloženi. Ker podatki upravnega in sodnega spisa za to ne dajejo zanesljive podlage (predhodno vprašanje je ostalo nerešeno), sodišče ni sledilo zahtevku tožnice, naj o zahtevi za denacionalizacijo odloči samo v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Izpodbijano prvostopno odločbo je zato sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), v skladu s podredno postavljenim tožbenim zahtevkom, odpravilo ter vrnilo zadevo upravnemu organu na prvi stopnji v ponovno odločanje.

32. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ natančno pojasniti svoje zaključke o lastništvu nepremičnin v času podržavljenja, pri tem pa bo svoje ugotovitve moral podpreti z navedbo konkretnih dokazov, ki so bili izvedeni v upravnem postopku. Če bo presodil, da je to potrebno, bo dokazni postopek moral tudi dopolniti in pridobiti dodatna dokazila, vse z namenom, da se ugotovi za odločitev pomembno dejansko stanje o lastništvu nepremičnin v času podržavljenja in na koncu izdati odločbo z ustrezno obrazložitvijo.

33. V ponovljenem postopku bo upravni organ moral odločiti tudi o zahtevi tožnice za povrnitev priglašenih stroškov upravnega pritožbenega postopka.

34. Sodišče je o zadevi na podlagi 279.a. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo izven glavne obravnave, na podlagi pisnih vlog strank in predlaganih pisnih dokazov, prav tako pa so se stranke izvedbi glavne obravnave v vlogah odpovedale.

K točki II izreka:

35. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je toženka dolžna tožnici, ki je v postopku uspela, povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožnik, ki ga je v postopku zastopal odvetnik, zadeva pa je bila rešena izven glavne obravnave, upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR. Te stroške je sodišče skupaj z zneskom DDV, kar znaša skupaj 347,70 EUR, naložilo v plačilo toženki.

36. Obresti od zneska stroškov postopka je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2000, Janez Breznik in ostali, str. 10. 2 Tako sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1998/2006 z dne 9. 11. 2006. 3 Članek z naslovom: „Pionirska vloga Nemcev pri organiziranem igranju nogometa v Mariboru in mariborsko-nemški nogometni klubi“, Tin Mudražija, Časopis za zgodovino in narodopisje 2016/4, razprave – studies, str. 21 – 37. 4 Sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1765/94 z dne 27. 2. 1997 in sodbi Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1484/2003 z dne 15. 12. 2005 in opr. št. I U 1998/2006 z dne 9. 11. 2006.