Jedro

Tožnica ni v tožbi, niti v pritožbi kakorkoli argumentirano oporekala ugotovljenim dejstvom, da si nikoli ni pridobila dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji in da ni bila sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije, kar povedano z drugimi besedami obenem tudi pomeni, da ne izpolnjuje taksativno predpisanih zakonskih pogojev iz 1., 2. in 3. alineje 2. odstavka v zvezi s 4. odstavkom ZPŠOIRSP, da bi bila upravičena do zahtevane odškodnine na podlagi 1. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju: Upravna enota) na podlagi 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) zavrnila zahtevo tožnice za izplačilo denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je Upravna enota vlogo tožnice (z dekliškim priimkom A.) z dne13. 1. 2016 obravnavala skladno z določili 2. člena ZPŠOIRSP, ki opredeljuje, kdo so upravičenci do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V nadaljevanju opisuje svoje ugotovitve v postopku, in sicer, da je na podlagi podatkov uradnih evidenc Registra stalnega prebivalstva, Registra državljanstev, Matičnega registra in Registra tujcev ugotovila, da tožnica nikoli ni podala vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, niti ni podala vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ter da je bila iz registra stalnega prebivalstva izbrisana dne 26. 2. 1992 na podlagi 81. člena Zakona o tujcih (ZTuj). Zato po presoji Upravne enote tožnica, ki ne spada v nobeno izmed navedenih kategorij upravičencev do povračila škode po določbah 2. člena ZPŠOIRSP, ni upravičena do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. O zadevi je odločila skladno s 1. in 2. točko 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) po skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je dejansko stanje v celoti ugotovila na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana, in na podlagi uradnih podatkov iz uradnih evidenc, zato je presodila, da lahko odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku po 1. in 2. točki 1. odstavka 144. člena ZUP, ker za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, ni bilo potrebno dodatno opraviti še kakšnega dejanja v postopku.

3. Zoper odločitev Upravne enote je tožnica vložila pritožbo, o kateri je odločalo Ministrstvo za notranje zadeve kot pritožbeni organ druge stopnje. Pritožbo je zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP v povezavi z 2. in 8. členom ZPŠOIRSP ob ugotovitvi, da je odločitev Upravne enote pravilna in zakonita, saj je utemeljena na določilih 2. člena ZPŠOIRSP, ker se tožnica ne uvršča med upravičence po določilih 2. člena ZPŠOIRSP.

4. Tožnica v tožbi uvodoma navaja, da je Upravna enota z izpodbijano odločbo odločila o tožničini prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, tožnica pa njene odločitve ne priznava, češ da temelji na "nepravilno in nepopolno določenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava, kar je imelo za posledico izdajo zavrnilne odločbe". Tožnica meni, da bi Upravna enota morala upoštevati izpostavljeno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v zadevi Kurić in drugi proti Republiki Sloveniji). Smiselno predlaga, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 4. 6. 2016 podaja pripombe na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, ki ji ga je sodišče posredovalo v vednost in ji določilo trideset dnevni rok za vložitev morebitnega odgovora.

K točki 1:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožba uperjena zoper dokončno zavrnilno odločbo upravnega organa prve stopnje v obravnavani sporni zadevi, v kateri sta zaporedoma odločala o tožničini vlogi za povračilo škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva z dne 13. 1. 2015 oziroma pritožbi z dne 31. 1. 2016 na prvi in drugi stopnji upravnega odločanja tako, da je najprej odločila Upravna enota in jo je zavrnila kot neutemeljeno, zatem pa je Ministrstvo za notranje zadeve kot pritožbeni organ druge stopnje odločilo o tožničini pritožbi zoper navedeno prvostopno odločbo in jo je kot neutemeljeno prav tako zavrnilo. Sodišče je zato tožbo zoper uvodoma navedeno izpodbijano dokončno odločbo upravnega organa prve stopnje obravnavalo v skladu z določilom 5. odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), po katerem je toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. To je v konkretnem primeru Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za notranje zadeve, zato je sodišče glede na vsebino tožbenih navedb štelo, da je tožena stranka v konkretnem primeru Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za notranje zadeve.

9. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru pa je dokončna zavrnilna odločitev o tožničini zahtevi z dne 13. 1. 2016 za določitev denarne odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva po določilih ZPŠOIRSP (ne pa odločitev glede izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, kot zmotno navaja tožnica v tožbi).

10. ZPŠOIRSP ureja pravico in upravičence do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe, določene s tem zakonom, ki jim je, ko so zanje pričele veljati določbe Zakona o tujcih, v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča. Tako je po 1. odstavku 2. člena ZPŠOIRSP upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva bodisi pridobila dovoljenje za stalno prebivanje (po Zakonu o tujcih, Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali Zakonu o začasnem zatočišču) bodisi je bila po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije. Upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je na podlagi 2. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP tudi oseba, ki izpolnjuje taksativno določene zakonske pogoje iz 1., 2. in 3. alineje 2. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, in sicer, da je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva in pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD-B, Uradni list RS, št. 50/2010) vložila vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih, ZUSDDD ali Zakonu o začasnem zatočišču ali vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in je bila vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, a ne iz razlogov nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo, mednarodne odnose ali izvrševanja kaznivih dejanj ali obstoja razlogov iz 3. člena ZUSDDD ali je bil postopek ustavljen zaradi nesodelovanja stranke pri ugotavljanju teh razlogov, in če je oseba v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti odločbe ali sklepa (s katerim je bila vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen) v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela.

11. Pri svoji odločitvi sta se oba upravna organa prve in druge stopnje oprla na določbe 2. člena ZPŠOIRSP, ki določa upravičence in ureja pravico do denarne odškodnine. Med strankama ni sporno, da si tožnica ni pridobila ne državljanstva Republike Slovenije, niti dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Prav tako ni sporno, da je bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992, niti ni sporno, da tožnica, ki živi v tujini, nikoli ni vložila zahteve za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, niti je ni vložila po uveljavitvi ZUSDDD-B, to je pred dnem 24. 7. 2010 (1. alineja 2. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP).

12. Tožnica namreč ni v tožbi, enako kot pred tem tudi ni niti v pritožbi kakorkoli argumentirano oporekala ugotovljenim dejstvom, da si nikoli ni pridobila dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji in da ni bila sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije, kar povedano z drugimi besedami obenem tudi pomeni, da tožnica ne izpolnjuje taksativno predpisanih zakonskih pogojev iz 1., 2. in 3. alineje 2. odstavka v zvezi s 4. odstavkom ZPŠOIRSP, da bi bila upravičena do zahtevane odškodnine na podlagi 1. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP. Ker na podlagi pooblastila zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi, sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da v tej zadevi lahko v celoti sledi utemeljitvi obeh izpodbijanih dokončnih upravnih aktov, saj tožnica niti ne oporeka v postopku ugotovljenim relevantnim dejstvom, na katerih v dejanskem pogledu temeljita obe uvodoma navedeni upravni odločbi obeh upravnih organov prve in druge stopnje, zato gre za med strankama nesporna dejstva.

13. Po presoji sodišča je odločitev obeh upravnih organov prve in druge stopnje, da tožnica ne izpolnjuje enega od pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za določitev denarne odškodnine po 1. alineji 2. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP v zvezi s 4. odstavkom 2. člena ZPŠOIRSP, pravilna in zakonita. Odločitev obeh upravnih organov pri tem pravilno temelji na ugotovitvi, da tožnica ni nikoli vložila ne prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD in tudi nikoli ni vložila prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, kar nadalje namreč pomeni, da tožnica ne izpolnjuje enega izmed taksativnih zakonskih pogojev iz 1. alineje 2. odstavka v zvezi s 4. odstavkom 2. člena ZPŠOIRSP, ki bi morali biti za ugoditev njeni prošnji kumulativno izpolnjeni.

14. Po presoji sodišča sta v obravnavani sporni zadevi torej oba upravna organa pravilno odločila, sprejeto odločitev pa dovolj argumentirano obrazložila, ob pravilni interpretaciji določb ZPŠOIRSP, ki prav tako ne nasprotuje sodbi Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić and Others v. Slovenia, 26. 6. 2012 (9. točka izreka), na katero tožnica v tožbi zgolj smiselno nakazuje s posplošenimi navedbami, ki jih je uveljavljala tudi v svoji pripravljalni vlogi z dne 4. 6. 2016. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v izpostavljeni sodbi sicer načeloma določilo obveznost države Slovenije, da uredi odškodninsko shemo za odpravo posledic nezakonitega izbrisa. Vendar pa iz citirane sodbe ne izhaja obveznost, da mora odškodnina pripadati vsakomur, ki je bil, tako kot tožnica v konkretnem primeru, izbrisan iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992, ne glede na okoliščine v zvezi z izbrisom in odhodom izbrisanega iz Slovenije. Tako med drugim iz 292. odstavka obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Kurić na primer izhaja, da dva pritožnika nista izkazala statusa žrtve izbrisa, ker v obdobju po izbrisu nista na noben način izkazala volje oziroma interesa, da bi živela v Sloveniji in nista podala nobene ustrezne vloge, s katero bi si hotela urediti pravni naslov za prebivanje v Sloveniji. Zato tudi v konkretnem primeru sodišče nima pomislekov glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, saj tožnica, kot rečeno, ne izpolnjuje nobenega izmed predpisanih zakonskih pogojev po določilih 1., 2., 3. ali 4. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP.

15. Ker je po povedanem odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.