Jedro

Oškodovanec, ki se je nepoklicano in kljub prepovedi lotil dela na nevarnem stroju, nosi 60 % odgovornosti za škodo, ki jo je zaradi tega utrpel.

Izrek

Tožnikovi pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke z vmesno sodbo delno spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za 40 % tožnikove škode, v odločbi o stroških postopka pa se razveljavi.

V preostalem delu (glede odgovornosti tožene stranke po temelju za preostalih 60 %) se tožnikova pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka in o stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožniku 3,500.000,00 SIT odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v nesreči pri delu. V razlogih je navedlo, da je prišlo do škodnega dogodka izključno zaradi tožnikovega dejanja, ki ga njegov delodajalec (zavarovanec tožene stranke) ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje tožnik in predlaga razveljavitev. Navaja, da tožnikov delodajalec ni izpolnjeval pogojev, ki jih zahteva varstvo pri delu. Varnostni predpis (Pravilnik o higienskih in tehničnih varstvenih ukrepih pri mehaničnem predelovanju in obdelovanju lesa in podobnih materialov) določa obveznost organizacije, da za delo pri lesnoobdelovanih strojih ne sme uporabljati nekvalificiranih delavcev. Kljub temu je bil tožnik razporejen k opravljanju del pri krožni mizni žagi.

Sodišče prve stopnje je prezrlo izpovedbo priče F.B., da so bili žaganci za oglavnike izredno suhi in so se ob žaganju zatresli. Ker material ni bil takšen, ki bi zagotavljal varno delo, je tudi zaradi tega podana krivda zavarovanca tožene stranke. Končno tožniku ob nastopu zaposlitve ni bil vročen Pravilnik o varstvu pri delu. To je še nadaljnja okoliščina, zaradi katere je tožnikov delodajalec krivdno odgovoren za škodo. O odločilnih dejstvih obstaja v sodbi tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih in med vsebino izpovedb, zlasti priče F.B. o kvaliteti materiala.

Pritožba je delno utemeljena.

Zgrešen je pritožbeni očitek, da "obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino izpovedb glede priče B.F. o "kvaliteti" materiala". Zatrjevana nasprotja ne obstajajo, izpodbijana sodba pa ima glede odločilnih dejstev dovolj razlogov, da jo je mogoče preizkusiti. Očitana kršitev postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) torej ni podana.

Neutemeljeno je pritožbeno naziranje, da je prišlo do škode zaradi krivdnega ravnanja zavarovanca tožene stranke, ker da je za delo pri lesnoobdelovalnem stroju uporabil nekvalificiranega delavca (kar je v nasprotju s Pravilnikom o higienskih in tehničnih varstvenih ukrepih pri mehaničnem predelovanju in obdelovanju lesa in podobnih materialov). Tožniku, sicer nekvalificiranemu delavcu, namreč ni bilo zaupano delo na mizni krožni žagi. Res se je poškodoval pri takem delu (ko je žagal kos lesa). Vendar se ga je lotil nepoklicano in samovoljno. Njegove delovne naloge so bile namreč nakladanje lesnih odpadkov na voz, zlaganje po čeljenju ter pomočniška dela pri mizni krožni žagi in ročnem transportu. Tudi če bi tožnikovemu delodajalcu (zavarovalncu tožene stranke) mogli očitati kršitev omenjenega pravilnika, zaradi tega, ker se je tožnik žaganja lotil samovoljno in kljub izrecnim prepovedim, ne bi bila podana vzročna zveza med očitanim krivdnim ravnanjem zavarovanca tožene stranke in škodnim dogodkom.

Prav tako je irelevantno pritožbeno zatrjevanje, "da so bili žaganci za oglavnike izredno suhi in so se ob žaganju zatresli, čeprav bi moral biti obdelovani material takšen, da ne bi "tresel"". Dejstvo, da so bili žaganci za oglavnike (ki jih je tožnik samovoljno žagal) suhi, namreč ni ne v vzročni zvezi z nesrečo (do nje je prišlo zato, ker se je tožnik nepoklicano lotil žaganja), niti ni videti, zakaj naj bi bil tožnikov delodajalec kriv, da so bili oglavniki suhi oz.

zakaj suhih oglavnikov ne bi bilo dovoljeno žagati. Drugo je seveda vprašanje usposobljenosti delavca za žaganje tudi takih oglavnikov (tožniku, ki za to ni bil kvalificiran, je bilo prepovedano žagati).

Končno je jalovo še pritožbeno zatrjevanje, da tožniku "ob nastopu zaposlitve ni bil vročen Pravilnik o varstvu pri delu". Kot že rečeno, je (poleg same žage) pravno relevanten vzrok za nesrečo dejstvo, da se je tožnik lotil žaganja, čeprav za to ni bil usposobljen in čeprav mu je bilo to prepovedano. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi zanesljivo ugotovilo, da je tožnik opravil 2-urni uvodni tečaj iz varstva pri delu, kar je zadosten čas za seznanitev novih delavcev z elementi varstva pri delu in, kar je najpomembnejše, tožniku je bilo žaganje izrecno prepovedano. Tudi če mu "ni bil vročen Pravilnik o varstvu pri delu" (kot to zatrjuje tožena stranka), ta opustitev zato ne bi bila v vzročni zvezi z nesrečo. Pritožbene navedbe torej niso utemeljene. Ker pa mora pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP), je preizkusilo tudi pravilnost pravnega zaključka sodišča prve stopnje, da je podana oprostitev odškodninske odgovornosti zaradi (že omenjenega) oškodovančevega ravnanja. Tu pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 2. odst. 177. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), po kateri se objektivno odškodninsko odgovorna oseba oprosti svoje odgovornosti, če je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

Tožnikovo ravnanje, čeprav sicer samovoljno in v nasprotju z večkratnimi opozorili nadrejenih (zlasti F.B.), da žaganje ni njegovo delo ter da se tega dela zato ne sme lotiti, vendarle ni bilo nepričakovano. To še posebej, če imamo pred očmi izpovedbo priče F.B. (vodje stroja in tožnikovega nadrejenega), da je tožnik poskušal izkoristiti vsako priložnost, da bi žagal in da je moral vedno paziti, da se ni nepoklicano lotil žaganja (glej 5. stran izpodbijane sodbe). Že samo dejstvo, da je delodajalec po svojih ljudeh opozarjal delavce, da se ne smejo lotevati del, ki jim niso zaupana in za katera niso usposobljeni, kaže, da je računal z možnostjo, da se lahko kdo od delavcev loti tudi takega dela. To, da se je tožnik nepoklicano lotil žaganja z namizno krožno žago, zato za delodajalca (zavarovanca tožene stranke) ni bilo nepredvidljivo, kar zadošča za zaključek, da v konkretnem primeru ni podana oprostitev odgovornosti.

Gre torej za konkurenco objektivne odgovornosti in oškodovančevega krivdnega ravnanja, kar ima za posledico delno oprostitev odgovornosti (3. odst. 177. čl. ZOR). Pri iskanju razmerja med deleži odgovornosti je pritožbeno sodišče (ki je imelo za to podlago v zadostnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje) upoštevalo na eni strani stopnjo nevarnosti mizne krožne žage (gre za izjemno nevarno napravo, pri kateri lahko pride delavčeva roka v neposreden stik z ostrino rezila; po Pravilniku o varstvu pri delu zavarovanca tožene stranke je delo na taki žagi kvalificirano kot delo z večjo nevarnostjo za poškodbe, zaradi česar so za takšna dela predvideni posebni varstveni ukrepi), po drugi strani pa tožnikovo krivdno ravnanje (ki je v tem, da se je nepoklicano in kljub prepovedi lotil nevarnega dela, za katerega ni bil usposobljen), ki ga ne zmanjšuje kako krivdno ravnanje njegovega delodajalca (glej o tem tisti del obrazložitve, ki se nanaša na obravnavanje pritožbenih razlogov).

Tako je ugotovilo, da znaša tožnikov delež soodgovornosti 60 %. Zato je pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke z vmesno sodbo (330. čl. ZPP) delno spremenilo tako, da je ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke za 40 % tožnikove škode (4. tč. 373. čl. ZPP) ter razveljavilo odločbo o stroških postopka (o stroških bo namreč mogoče odločati šele, ko bo znan končni uspeh strank - tako po temelju kot po višini). Sicer (glede odgovornosti tožene stranke po temelju za preostalih 60 %) pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP). V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti še o znesku tožbenega zahtevka in o stroških postopka.