Jedro

Odločba, izdana na zahtevo bivše solastnice, katero je izdal organ, na katerega so prešle pristojnosti komisije za nacionalizacijo, ima po vsebini značaj dopolnilne odločbe k odločbi o izvzetju iz nacionalizacije. Zato ne gre več za podržavljeno premoženje in ni podlage za denacionalizacijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z delno odločbo Sekretariata za urejanje prostora občine z dne 13.4.1993 je odločeno, da se na poslovnem prostoru v izmeri 65,66 m2 v pritličju hiše ... in njemu pripadajočih skupnih delov in naprav hiše ter ustreznem delu zemljišča parc. št. 15/1, vpisani v vl. št. 780, vzpostavi lastninska pravica v korist A.P. in M.-M.P. vsakega do 5/12 in M.-M.K. do 2/12. Zahteva za vrnitev v last in posest kletnih prostorov v isti hiši v izmeri 56,45 m2 in 25,50 m2 pa se zavrne (točka 4 izreka).

S sklepom istega organa z dne 30.3.1993 je bil zavrnjen tudi predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahtevka za kletni prostor v izmeri 56,45 m2 v hiši ... z obrazložitvijo, da zahtevek ni verjetno izkazan.

Tožnica je vložila pritožbo zoper obe navedeni odločbi. Tožena stranka je obe zadevi združila v enotno obravnavanje in je z izpodbijano odločbo pod točko 1 izreka zavrnila pritožbo proti sklepu o začasni odredbi, pod točko 2 izreka pa proti delni odločbi o denacionalizaciji z dne 13.4.1993, s katero je bilo pod tč. 4 izreka odločeno o denacionalizaciji kletnih prostorov. V obrazložitvi navaja, da zahteva za vrnitev kletnega prostora ni verjetno izkazana, zato v 12. členu zakona o lastninskem problikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92, 31/93) ni podlage za izdajo predlagane začasne odredbe. Pritrjuje tudi ugotovitvi organa prve stopnje, da sta kletna prostora v izmeri 56,45 m2 in 25,50 m2 bila z odločbo z dne 29.10.1974 izločena iz nacionalizacije v korist M.P. tedaj lastnice štirisobnega stanovanja v prvem nadstropju hiše, ki ju je tudi oddajala v najem. Ker tako ne gre za podržavljane prostore, ni podlage za denacionalizacijo.

V tožbi tožnica uveljavlja tožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi navaja, da je njenim pravnim prednikom bil podržavljen poslovni prostor v izmeri 140 m2, v površino katerega sta bila vključena tudi sporna prostora v izmeri 56,45 m2 in 25,50 m2. Za navedeno površino je z odločbo z dne 2.11.1964 bila tudi določena in plačana odškodnina. Zato meni, da je veljavna ta realizirana odločba in ne odločba z dne 29.10.1974, na podlagi katere tožena stranka ugotavlja, da sta prostora v izmeri 56,45 m2 in 25,50 m2 bila izločena iz nacionalizacije. Zato je zgrešeno stališče tožene stranke, da zaradi te odločitve ni mogoče ponovno odločati o isti stvari, čeprav je v preteklosti bilo odločeno v isti stvari dvakrat. Meni, da bi upravni organ moral ugotoviti resnično dejansko stanje in od vseh uporabnikov in lastnikov hiše zahtevati dokazila o pridobitvi lastninske pravice oziroma pravice uporabe ter posesti na spornih prostorih, saj je namen zakona ta, da se vrne v naravi tisto, kar je bilo dejansko odvzeto, če to ni mogoče pa se plača odškodnina. Če sta navedena prostora bila dodeljena komu drugemu in ni možna vrnitev v naravi, bi bilo potrebno odločiti o odškodninskem zahtevku. Tako sedaj ni jasno, kaj pripada bivšim lastnikom, če nimajo pravice do navedenih dveh lokalov v kleti, ki sta služila slaščičarski dejavnosti in ne potrebam stanovanja. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter toženi stranki naloži povrnitev njenih stroškov.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Prizadeti stranki na tožbo nista odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijano odločbo je sodišče preizkusilo v okviru tožbenih razlogov.

Tožena stranka obrazlaga tožbo glede zavrnilnega dela odločbe, ki se nanaša na zahtevano vrnitev kletnih prostorov v izmeri 56,45 m2 in 25,50 m2. Denacionalizacijskim upravičencem se vrača premoženje, ki jim je bilo podržavljeno po predpisih navedenih v 1. odstavku 3. člena zakona o denacionalizaciji in na način določenim v 4. in 5. členu zakona (v nadaljevanju: ZDEN, Uradni list RS, št. 27/91, 31/93). Po ugotovitvah organa prve stopnje, ki niso izpodbijane, je na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58) bila podržavljena nepremičnina - hiša z gospodarskim poslopjem in dvoriščem v izmeri 440 m2. Vsa stanovanja v hiši so bila izvzeta iz nacionalizacije. V družbeni lastnini je ostal poslovni prostor v pritličju hiše v izmeri 65,66 m2, ki se sedaj vrača v last. Sporno pa je, ali sta ostala v družbeni lastnini kletna prostora v izmeri 66,45 m2 in 25,50 m2, vrnitev katerih zahteva tožnica. Točno je sicer, da je z odločbo z dne 2.11.1964 bila bivšim lastnikom priznana odškodnina za nacionalizirano zgradbo in zemljišče nujno za funkcionalno rabo, iz katere je razvidno, da skupna površina poslovnega prostora znaša 140 m2. Toda določena in delno plačana odškodnina (ugotovitev v odločbi o odškodnini) sama zase še ne vpliva na veljavnost odločbe z dne 29.10.1974, s katero se ugotavlja, da sporna prostora v izmeri 56,45 m2 in 25,50 m2 v kleti hiše spadata k stanovanju v prvem nadstropju, ki je izločeno iz nacionalizacije v korist M.P. Prav tako ne gre za ponovno odločanje o isti stvari, saj je šlo za drugačen zahtevek. Navedena odločba je bila izdana v letu 1974 na zahtevo bivše solastnice hiše M.P., katero je izdal organ, na katerega so prešle pristojnosti komisije za nacionalizacio, ki ima po vsebini funkcijo dopolnilne odločbe k odločbi o izvzetju stanovanja iz nacionalizacije. Zato je tudi po oceni sodišča pravilen sklep o dejanskem stanju, da navedena prostora v kleti hiše nista več v družbeni lastnini, zato ni pravne podlage za njuno vrnitev v last (51. člen ZDEN) niti podlage za plačilo odškodnine, saj se le-ta plača, če podržavljenega premoženja ni mogoče vrniti v naravi (16. in 42. člen). Kako in na kakšni podlagi sta sedanja posestnika spornih kletnih prostorov pridobila posest in eventuelno lastninsko pravico, pa ni stvar tega postopka.

Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno tudi o pritožbi zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe v zavarovanje zahtevka za obravnavani kletni prostor v izmeri 56,45 m2 (pod točko 1 izreka). Tožeča stranka sicer v tožbenem predlogu predlaga odpravo izpodbijane odločbe v celoti, vendar ne navaja nikakršnih razlogov, zakaj meni, da je odločba nezakonita v delu, ki se nanaša na zavrnitev predlagane začasne odredbe. Po določbi 12. člena ZLPP se začasna odredba lahko izda, če je zahtevek, katerega zavarovanje se zahteva, verjetno izkazan. Glede na zgoraj obrazloženo v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, zato je tudi po oceni sodišča utemeljeno zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe.

Uveljavljana tožbena razloga torej nista podana, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

O zahtevi za povrnitev stroškov postopka sodišče ni odločalo, ker v upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (61. člen ZUS). ZUS je sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije smiselno uporabilo kot republiški predpis.