Jedro

Glede na dejansko in pravno podlago v času odločanja v upravnem postopku (leta 1997 in leta 1998) tožnik ne more z uspehom uveljavljati statusa prisilnega mobiliziranca, če njegova prisilna mobilizacija ni bila opravljena ne na območju Slovenije, ne na ozemlju Republike Italije oz. Republike Avstrije, ki je lahko po noveli iz leta 1996 prav tako dejanska podlaga za priznanje uveljavljanega statusa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 594/98-9 z dne 25.8.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbi tožene stranke z dne 18.2.1998 in z dne 30.9.1998. S prvo je tožena stranka ob reviziji odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 18.3.1997, s katero je tožniku bil priznan status žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca in vrnila zadevo v ponovni postopek in odločanje prvostopnemu organu. Z drugo pa je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote K. z dne 17.3.1998, s katero tožniku ni bil priznan uveljavljani status.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da Zakon o žrtvah vojnega nasija (Uradni list RS, št. 63/95 in 8/96, v nadaljevanju ZZVN) določa v 1. členu, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. V 4. členu je določeno, da je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila z aktom okupacijskih oblasti prisilno mobilizirana v redne vojaške enote okupatorja. Na podlagi Zakona o dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list SRS, št. 44/96) pa je na podlagi 1. člena žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno na ozemlju dežele Furlanije - Julijske krajine v Republiki Italiji oziroma na območju dežele Koroške v Republiki Avstriji in oseba, ki je imela od prenehanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ne glede na to, na katerem ozemlju bivše kraljevine Jugoslavije ji je bil nasilni ukrep ali dejanje povzročeno. Ni sporno, da se je tožnik učil kovaške obrti in jezika v kraju M. v deželi Štajerski. Zato je pravilno stališče tožene stranke v prvi njeni odločbi z dne 18.2.1998, da je potrebno ugotoviti, kje se je tožnik šolal in kje se navedeno mesto v Avstriji, od koder je bil prisilno mobiliziran, nahaja. ZZVN postavlja določene omejitve oziroma pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Pravilno je tudi stališče tožene stranke v drugi odločbi z dne 30.9.1998. Če tožnik ni bil prisilno mobiliziran z ozemlja Republike Slovenije, niti iz dežele Koroške v Republiki Avstriji, niso izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca. 1. odstavek 2. člena v zvezi z 1. členom ZZVN določa, da je priznanje žrtve vojnega nasilja vezano na nasilna dejanja ali prisilne ukrepe, storjene v vojni ali v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo, to pa je bilo razširjeno na ozemlje dežele Koroške v Republiki Avstriji. Tožnik ne izpolnjuje pogoja, da mu je bilo nasilno dejanje ali ukrep storjen v vojni ali v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo ali, da bi bilo povzročeno na ozemlju Koroške. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da mu uveljavljanega statusa ni bilo mogoče priznati.

Tožnik v pritožbi navaja, da mu je bil poziv za prisilno mobilizacijo poslan na naslov njegovega stalnega prebivališča, to je P.t., v Sloveniji. Ker ga takrat ni bilo doma, so brez popravka naslova in vsebine, poziv posredovali v Avstrijo v kraj M., kjer se je začasno nahajal. Iz tega sledi, da je bil nasilno mobiliziran v Sloveniji. Smiselno predlaga razveljavitev sodbe in priznanje uveljavljanega statusa.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede na dejansko in pravno podlago v času odločanja v upravnem postopku v zadevi pravilno odločilo. Tožbo zoper prvo odločbo tožene stranke je pravilno zavrnilo zato, ker ni bilo ugotovljeno, kje leži kraj M. Pri zavrnitvi tožbe zoper drugo odločbo tožene stranke, pa je izhajalo iz pravilne razlage določb Zakona o žrtvah vojnega nasilja, na katere se sklicuje in, ki jih razlaga v izpodbijani sodbi. Iz samih pritožbenih navedb tožnika izhaja, da njegova prisilna mobilizacija ni bila opravljena ne na območju Slovenije, ne na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije in tudi ne na tistem ozemlju Republike Italije oziroma Republike Avstrije, ki je lahko po noveli iz leta 1996 prav tako dejanska podlaga za priznanje uveljavljanega statusa prisilnega mobiliziranca. Zato v zadevi ne more biti pomembno, če je bila tožniku pošta poslana na naslov v Sloveniji in potem še v navedeni avstrijski kraj. Odločilno je, kje je bil prisilni ukrep izveden.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.