Jedro

Neobrazložena zavrnitev predlaganega dokaza pa ni v skladu s procesnimi pravili, ki naj strankam omogočijo v ustavi določeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 33/91-I do 69/04). Ker v sporu, v katerem je tožnik dokazoval, da je padel s pločnika, toženka pa je dokazovala, da je padel s strehe in so nekatere od zaslišanih prič različno izpovedovale o dogodku, sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je toženki z nezakonito zavrnitvijo dokaznega predloga onemogočilo enakopravno obravnavanje pred sodiščem, kar je po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizije se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen. Ugotovilo je namreč, da se je 3.3.1992 vračal iz šole domov, ko mu je na drobnem pesku na pločniku "spodletelo" oziroma spodrsnilo ter je padel v škarpo med pločnikom in zgradbo tožene gospodarske družbe. Zaradi tega padca si je poškodoval desno zapestje oziroma podlakt. Ker je sodišče ugotovilo, da tožnik ne bi padel, če bi toženka zavarovala svoje dvorišče, je na podlagi 154. in 158. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) štelo, da je bila malomarna in da je zato odgovorna za povzročeno škodo.

Po pritožbi toženke je sodišče druge stopnje zavrnilo njeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

2.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je toženka pravočasno vložila revizijo. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja kršitev pravil iz materialnega in procesnega prava. Meni da toženka ni odgovorna, če je tožniku spodrsnilo na pločniku, ker niti pločnik, niti škarpa nista v njeni lasti. Zagotovljeno je bilo, da so bila gradbena dela izvedena po predpisih, sama pa ni imela možnosti posegati vanje. Ne strinja se z zavrnitvijo predlaganega dokaza z ogledom kraja nezgode, ker sodišče prve stopnje tega sklepa sploh ni razložilo, sodišče druge stopnje pa je navedlo, da ogled ni bil potreben, saj so iz fotografij jasno razvidni kraj in okoliščine, v katerih je prišlo do nezgode. S takim stališčem se ne strinja, ker fotografije prikazujejo kraj vsaka z določenega zornega kota, tako da sodišče ni imelo realnega vpogleda in ni moglo razbrati posameznih nagibov terena in razdalj (npr. razdalje med pločnikom in škarpo, širine in globine škarpe ...), zaslišana priča E. Z. pa je te razdalje le ocenil, kar ne zadošča za odločitev o tem, ali se je škodni dogodek dejansko lahko zgodil tako, kot opisuje tožnik. Pri tem navaja dve izdelani mnenji strokovnjakov, ki ju je pridobila naknadno. Zato meni, da je zavrnitev predloga, da bi sodišče opravilo ogled kraja nezgode, odločilno vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Napada tudi razlago sodišča druge stopnje, češ da je toženka s tem, ko je tožniku oziroma njegovemu očetu ponudila plačilo določenega zneska, priznala podlago tožbenega zahtevka. Gre za zmotno domnevo, ker nikoli ni priznala podlage tožbenega zahtevka, poravnalne ponudbe pa ne morejo vplivati na sodbo o sporu. Ker je sodišče druge stopnje taka dejstva ugotovilo brez glavne obravnave, mu očita bistveno kršitev Zakona o pravdnem postopku.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04 - u.p.b.-90/05) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

3.

Revizija je utemeljena.

Toženka je v sporu najprej navajala, da mora tožnik dokazati sporna dejstva. Že v svoji vlogi 2.11.1999 (torej pri prvem pravdnem dejanju po uveljavitvi novele ZPP v Uradnem listu RS, št. 26/99) pa je v dokaz svoji trditvi, da zaradi oddaljenosti pločnika od škarpe in dejstva, da je zid dvignjen nad preostalim zemljiščem in da tožnik ni mogel pasti s pločnika v škarpo, predlagala ogled škodnega dogodka. Ta predlog je ponovila na glavni obravnavi 11.11.1999 in 25.11.1999, ko ga je sodišče prve stopnje zavrnilo in ni niti ustno, niti kasneje v pisni utemeljitvi sodbe navedlo razlogov. Po toženkini pritožbi zaradi tega pa je sodišče druge stopnje odgovorilo, da je sodišče prve stopnje sicer res kršilo določbo prvega odstavka 339. člena ZPP, vendar ta opustitev ne zadošča za procesno upoštevno bistveno kršitev, ker ne vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Po mnenju pritožbenega sodišča ogled kraja škodnega dogodka ni bil nujno potreben, saj so iz priloženih fotografij jasno razvidni kraj in okoliščine, v katerih je prišlo do nezgode.

Taka zavrnitev predlaganega dokaza pa ni v skladu s procesnimi pravili, ki naj strankam omogočijo v ustavi določeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 33/91-I do 69/04). Ker v sporu, v katerem je tožnik dokazoval, da je padel s pločnika, toženka pa je dokazovala, da je padel s strehe in so nekatere od zaslišanih prič različno izpovedovale o dogodku, sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je toženki z nezakonito zavrnitvijo dokaznega predloga onemogočilo enakopravno obravnavanje pred sodiščem, kar je po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pri odločanju o tem, komu bo verjelo, se je pri odločitvi o okoliščinah nezgode zaneslo le na predložene fotografije in oceno prič, čeprav bi bilo potrebno, da bi si kraj ogledalo in neposredno zaznalo možnost tožnikovega zdrsa s pločnika ali vzpenjanja na streho in padca od tam. Samo z neposrednim ogledom kraja bi sodišče v skladu s prvim odstavkom 4. člena ZPP lahko zanesljivo odločilo o tem, ali bo verjelo tožnikovemu opisu nezgode ali obrambi toženke. Z ogledom bi sodišče nedvoumno ugotovilo razmerja med pločnikom in škarpo ter hišo oziroma streho in presodilo možnost padca tožnika, pa tudi dolžnost toženke, da s svojo lastnino ne ogroža mimoidočih in da morebiten pristop ali preprečitev padca zavaruje z ograjo.

Po toženkini pritožbi je tudi sodišče druge stopnje kršilo procesno pravo, ker ne more z arbitrarnim pojasnilom nadomestiti razlogov za zavrnitev dokaznega predloga pred sodiščem prve stopnje.

Ker sta torej sodišči prve in druge stopnje bistveno kršili določbe ZPP, je sodišče po prvem odstavku 379. člena ZPP ugodilo utemeljeni reviziji in razveljavilo izpodbijani odločbi. O stroških revizije bo odločeno na koncu postopka skupaj z odločitvijo o vseh pravdnih stroških, zato je sodišče pridržalo odločitev o stroških revizije po tretjem odstavku 165.člena ZPP.