Jedro

Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, kdaj je bil zaključni račun za leto 1991 predložen SDK, česar tudi obtožni akt ni vseboval. Zato je treba v korist obsojenih pravne in odgovornih oseb šteti, da je bil očitani gospodarski prestopek storjen po izteku leta 1991, torej s 1.1.1992, zaradi česar je nastopilo absolutno zastaranje pregona zaradi gospodarskega prestopka, še preden je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje (22.1.1998).

Izrek

Zahtevi zagovornice obsojene pravne osebe T.Č. in obsojenih odgovornih oseb Z.K. in O.P. za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Krškem z dne 23.10.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22.1.1998 spremeni: 1/ v odločbi o odgovornosti tako, da se izpusti besedilo " v zaključnem računu za 1991 prikazano stanje družbenega kapitala 806,005.855,20 SIT za 38,062.825,00 SIT prenizko, stanje delniškega kapitala 133,637.504,40 SIT za 39,946.221,00 SIT previsoko, stanje rezervnega sklada 29,475.578,40 SIT za 1,384.138,00 SIT prenizko in stanje nerazporejenega dobička 10,863.872,80 SIT za 500.158,00 SIT prenizko", 2/ v odločbi o kazni tako, da se obsojeni pravni osebi T.Č. izreče denarna kazen 1,000.000,00 (milijon) tolarjev, obsojeni odgovorni osebni Z.K. izreče denarna kazen 100.000,00 (stotisoč) tolarjev, obsojeni odgovorni osebi O.P. pa izreče denarna kazen 50.000 (petdesetisoč) tolarjev.

Sicer pa se zahteva zagovornice obsojene pravne osebe T.Č. in obsojenih odgovornih oseb Z.K. in O.P. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 23.10.1997 obsojeno pravno osebo T.Č. in obsojeni odgovorni osebi Z.K. in O.P. spoznalo za odgovorne gospodarskega prestopka po 13. točki 1. odstavka 92. člena Zakona o računovodstvu v zvezi s 3. točko 570. člena Zakona o gospodarskih družbah in obsojeno pravno osebo obsodilo na 1,200.000 tolarjev denarne kazni, obsojeno odgovorno osebo Z.K. na 120.000 tolarjev denarne kazni ter obsojeno odgovorno osebo O.P. na 60.000 tolarjev denarne kazni. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 22.1.1998 pritožbo zagovornice obsojene pravne osebe in obsojenih odgovornih oseb zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Iz podatkov v spisu je razvidno, da so bile izrečene denarne kazni in stroški postopka plačani.

Zagovornica obsojene pravne osebe in obsojenih odgovornih oseb, odvetnica T.A., je dne 30.4.1998 priporočeno po pošti vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da uveljavlja kršitev zakona ter kršitev določb postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije F.M. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlagal, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Z navedbami, da je sodišče kršilo določbe gospodarskokazenskega materialnega prava, ker je obsojeno pravno osebo in obsojeni odgovorni osebi spoznalo za odgovorne, da so uporabili napačno metodologijo za izračun revaloziranega družbenega kapitala, pri čemer trdi, da so obsojenci opravili to revalorizacijo v skladu s tedaj veljavnimi predpisi, ter z navedbami, da je bil kršeno gospodarsko- kazensko materialni zakon, ker sodišče ni uporabilo inštituta neznatne družbene nevarnosti, zagovornica uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Sicer pa je zagovornica obsojenih pravne osebe in obsojenih odgovornih oseb enako navajala že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa je razlogih sodbe podrobno pojasnilo, zakaj njena pritožba, vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljena, prav tako pa sta že sodišče prve stopnje in tudi pritožbeno sodišče v razlogih podrobno pojasnili, iz katerih razlogov v obravnavani zadevi ni bilo pogojev za uporabo inštituta dejanja majhnega pomena oziroma neznatne družbene škodljivosti iz 2. odstavka 2. člena Zakona o gospodarskih prestopkih.

Zagovornica obsojene pravne osebe in obsojenih odgovornih oseb v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila storjena s tem, da v razlogih sodbe ni pojasnjeno, s kakšno krivdno obliko je bil gospodarski prestopek storjen, ter s tem, da sodišče, čeprav je uporabilo milejše določilo 92. člena Zakona o računovodstvu, v razlogih sodbe ni navedlo razlogov za uporabo omilitvenih določil. Take navedbe zagovornice niso utemeljene. Povsem enako je zagovornica obsojene pravne osebe in obsojenih odgovornih oseb navajala že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, na strani 2 razlogov sodbe pritožbenega sodišča pa ji je bilo podrobno pojasnjeno, iz katerih razlogov njene pritožbene navedbe niso utemeljene. Njene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje niso navedeni razlogi za uporabo določil o omilitvi kazni, so prav tako neutemeljene. Obsojeni pravni osebi in obsojenim odgovornima osebama niso bile izrečene kazni z uporabo določil o omilitvi kazni, pač pa so jim bile izrečene denarne kazni po določilu 1. oziroma 2. odstavka 92. člena Zakona o računovodstvu v zvezi Zakonom o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur. list. RS, štev. 55/92), torej po zakonu, ki je bil milejši in ki je veljal v času, ko je bil gospodarski prestopek storjen, ne pa po določilih Zakona o gospodarskih družbah, v katerem so predpisane strožje denarne kazni.

Utemeljena pa je zahteva za varstvo zakonitosti zagovornice obsojene pravne osebe in obsojenih odgovornih oseb, v delu, v katerem navaja, da je bil kršen kazenski zakon s tem, ker so bile obsojena pravna oseba in obsojeni odgovorni osebi spoznane za odgovorne tudi zaradi gospodarskega prestopka, opisanega pod točko 1) izreka sodbe sodišča prve stopnje. Potrebno je pritrditi njenim izvajanjem, da iz izreka sodbe sodišča prve stopnje (česar že tudi obtožni predlog ni vseboval) ni razvidno, kdaj naj bi bil zaključni račun za leto 1991 predložen Službi družbenega knjigovodstva. Po določilu 1. odstavka 354. člena ZKP se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni in razširjeni obtožnici. V obtožnem predlogu in tudi v izreku sodbe sodišča prve stopnje pa ni navedeno, kdaj je bil zaključni račun za leto 1991 predložen Službi družbenega knjigovodstva. Zato je treba v korist obsojenih oseb šteti, da je bil očitani gospodarski prestopek storjen po izteku leta 1991 - torej s 1.1.1992. V času izrekanja sodbe sodišča prve stopnje, ki je sodbo izreklo dne 23.10.1997, sicer še ni nastopilo absolutno zastaranje pregona zaradi gospodarskega prestopka, opisanega pod točko 1), pač pa je glede na opis dejanja v obtožnem predlogu šteti, da je absolutno zastaranje pregona tega gospodarskega prestopka nastopilo, preden je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje 22.1.1998. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je ugotovilo absolutno zastaranje pregona zaradi gospodarskega prestopka, zahtevi zagovornice obsojene pravne osebe in obsojenih odgovornih oseb za varstvo zakonitosti ugodilo tako, da je pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je iz njenega izreka izpustilo očitek, opisan pod točko 1), glede na tako odločitev pa spremenilo tudi odločbe o denarnih kazni, ki jih je znižalo, kot je razvidno iz izreka te sodbe, upoštevaje pri tem manjši obseg gospodarskega prestopka ter v razlogih sodbe sodišča prve stopnje naštete okoliščine, ki so vplivale na odmero kazni.