Jedro

Stiki ne morejo biti določeni pogojno in morajo biti opredeljeni čim bolj natančno, še zlasti, če je komunikacija med staršema slaba.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišče prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se stiki med mladoletnima M. R. in N. R. ter materjo K. S. določijo: dvakrat tedensko od 16. do 19. ure, vsak drug konec tedna od 16. ure v petek do 18. ure v nedeljo, polovico jesenskih, božično-novoletnih in zimskih šolskih počitnic, polovico poletnih šolskih počitnic, od tega 14 dni neprekinjeno v mesecu juliju, 14 dni neprekinjeno pa v mesecu avgustu, pri čemer na začetek stika otroke pripelje oče, ob koncu stika pa jih očetu pripelje mati.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo mladoletna sinova pravdni strank M. R. (roj. 14. 6. 2004) in N. R. (roj. 28. 7. 2007) zaupalo v varstvo in vzgojo očetu (I. tč.). Toženki je kot materi naložilo plačilo preživnine za sinova za čas od 1. 7. 2012 dalje v višini 140 EUR mesečno za M. in 125 EUR za N. (II. tč.). Stike med toženko in otrokoma je sodišče začasno določilo pod nadzorom, in sicer enkrat tedensko v prostorih CSD (ob sredah med 15. in 17. uro), najdlje do 16. 4. 2013, od tedaj pa dvakrat na teden od 16. do 19. ure ter vsak drugi vikend v mesecu od peka od 16. ure do nedelje do 18. ure, vsake druge državne praznike ter v času šolskih počitnic najmanj šest dni naenkrat (III. tč.), pod pogojem, da proti materi ne bo začet kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja otrok in surovega ravnanja zaradi dogodka 15. 10. 2012. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je sodišče prve stopnje zavrnilo (IV. tč.). Zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je mati zahtevala, da se otroka njej zaupata v varstvo in vzgojo, da se očetu naloži plačilo preživnine ter da se določijo stiki med sinovoma in očetom, je sodišče prve stopnje zavrnilo (V. tč.). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (VI. tč.).

2. Proti sodbi se pritožuje toženka (tožnica po nasprotni tožbi, do tu in dalje: toženka), sklicuje se na vse formalne pritožbene razloge s predlogom za spremembo sodbe tako, da se ugodi njenemu zahtevku, tožnikovega pa zavrne oziroma za razveljavitev sodbe. Navaja, da se je iz skupnega stanovanja morala odseliti zaradi psihičnega in fizičnega nasilja tožnika, o čemer je predložila dokaze. Ker si je morala urediti stanovanje, je pustila otroka pri očetu. Ko je njuna skupnost še trajala, je bila vsa skrb in breme na njej, oče se z otrokoma ni ukvarjal. Praktično jih je vzgajala sama, tudi ko se je vrnil iz tujine, se zanje ni dosti brigal. Ko je šla, ji je grozil, da jih nikoli več ne bo videla. Vseskozi je tudi ona tista, ki spremlja šolske obveznosti M. Očitki o nasilju niso utemeljeni. Enkrat je M. bolj močno prijela, da bi ga umirila, tožnik pa je to izkoristil z namenom, da se ji maščuje. Ne more biti razlog, da se otroka zaupa očetu, češ da ta skrbi zanje že mesece, saj je bila ta skrb prej leta in leta samo na njej. Oče je brezposeln, nima primernega stanovanja, ona pa ima službo in stanovanje, kjer bosta imela otroka svoj prostor. Sicer pa še očita, da je izrek sodbe pomanjkljiv, saj stiki niso jasno in natančno določeni. Pa tudi razlogov o tem, kateri od staršev bo omogočil zdrav telesni in duševni razvoj, v sodbi ni. Otroka sta navezana na oba starša, a meni, da bi sama lahko otrokoma zagotovila kvalitetnejše življenje.

3. Tožnik (toženec po nasprotni tožbi, do tu in dalje: tožnik) na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je sicer v (še) zadostni meri pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, bistvenih kršitev določb postopka pa pri tem ni storilo, materialno pravo je večinoma pravilno uporabilo, stikov med obema otrokoma in materjo pa ni v redu določilo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je dodelitev mladoletnih M. in N. v vzgojo in varstvo očetu v njuno (naj)večjo korist. Takšne zaključke je sodišče prve stopnje utemeljeno naredilo na podlagi mnenja pristojnega Centra za socialno delo in izpovedb obeh roditeljev.

7. Poročilo CDS, katerega namen je razjasnitev določenih dejanskih vprašanj, ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja: izvidu, to je ugotovitvam dejstev, sledi mnenje, katerega bistvo je ocena dejstev s stališča stroke oziroma pravil znanosti. CSD v sporih iz razmerij med starši in otroki organ kot socialnega skrbstva nastopa kot specifičen pomočnik sodišča in z njim sodeluje v funkciji varstva javnega interesa. Z zbiranjem podatkov o osebnih in družinskih razmerah otrok in njihovih staršev opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa, hkrati pa ima poseben procesni položaj, ki je zaradi njegovega strokovnega znanja in izkušenj blizu položaju sodnega izvedenca (1).

8. Ni sporno, kar poudarja tudi pritožnica, da sta otroka navezana na oba starša. Iz psihološkega poročila CSD izhaja, da ne mati ne oče situacije ne obvladujeta popolnoma, da sta nezrela in da potrebujeta svetovanje pri krepitvi svojih starševskih kompetenc. Otroka sta močno navezana na dom starih staršev, to je staršev tožnika, ki je v neposredni bližini doma otrok oziroma očeta. Starejši sin pravdnih strank M.(9 leta) je kljub razumljivi stiski in razdvojenosti povedal, da bi želel ostati v S., torej tu, kjer stanuje sedaj, to pa je pri očetu. Upoštevaje situacijo je CSD podal mnenje, da se otroka zaupata očetu, čemur je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo. Pri oceni koristi otroka je treba tudi v primerih, kot je ta, predvsem upoštevati, da je za normalen otrokov razvoj bistven kontinuiran sistem varstva in vzgoje (2). Mati je sicer razumljivo prizadeta, češ da je sama dlje (vse od rojstva) skrbela za oba otroka brez pomoči tožnika, na kateremu je tako breme le nekaj manj kot eno leto. Vendar je to eno leto v smislu zgoraj navedenega pomembno, še zlasti v luči tega, da je mati zapustila skupno bivališče in sta otroka vezana na domače okolje, kot ga poznata že vse svoje življenje, v tem okolju (poleg vrtca in šole) pa sta pomemben element stabilnosti tudi babica in dedek. Zaradi povedanega tudi toliko ne moti, da je sodišče prve stopnje opustilo raziskovanje vzroka, ki je toženko pripravil do tega, da zapusti življenjsko skupnost s tožnikom, s tem pa tudi oba otroka (3). Tožnikova (trenutna) brezposelnost, ki jo poudarja toženka, tu (glede odločitve o vzgoji in varstvu) ni odločilen faktor. V kolikor bi se v tem pogledu okoliščine tako bistveno spremenile, je možno zaradi koristi otrok predlagati izdajo nove odločbe (421. čl. Zakona o pravdnem postopku).

9. Utemeljeno pa se toženka pritožuje proti odločitvi o stikih. Ti so določeni premalo natančno in celo pogojno, kar ni prav. Trenutno ima mati po začasni odredbi stike enkrat tedensko pod nadzorom, in sicer na podlagi incidenta z elementom nasilja nad starejšim sinom M., ki se je s stika z materjo enkrat vrnil z modrico, ker ga je po eni verziji mati porinila na posteljo brez vzmetnice, ker jo je motil pri telefonskem pogovoru, po drugi (njeni) verziji pa, ker ga je grobo potegnila izpod postelje, kamor se ji je skril. Mati je že sprejela nasvet CSD, da poišče pomoč, in jo je v okviru Društva za nenasilno komunikacijo (kar za očeta, ki mu je bila tudi svetovana pomoč, ni izkazano). Sodišče prve stopnje je pri pristojnem Okrožnem državnem tožilstvu ugotovilo, da proti toženki ni bilo podane ovadbe niti poročila. Po presoji pritožbenega senata vsa ta dejstva ne dajejo dovolj podlage za omejitev stikov na način, da se izvajajo le enkrat tedensko in pod nadzorom. Čeprav je očitno šlo za dogodek z elementom nasilja, zgolj na tej podlagi brez kakršnihkoli drugih dodatnih indicev, ki bi pričali o nasilnem vedenju toženke do otrok, še ni mogoče zaključiti, da sta otroka na stiku z materjo ogrožena in da je te stike v njihovo korist treba omejiti in nadzirati. Stiki tudi ne morejo biti določeni pogojno, morajo biti pa čim bolj natančno opredeljeni, še zlasti, če je zaupane med obema roditeljema porušeno in je nujna komunikacija slaba. Pritožbeno sodišče je zato določilo stike v obsegu, kot bi to storilo prvostopenjsko sodišče brez dodatnega pogojevanja in brez začasnega nadzora ter bolj natančno, med počitnicami pa tudi bolj uravnotesženo oziroma enakomerno glede časa, ki ga bosta otroka preživela pri enemu oziroma drugemu od staršev. Vsebinsko je to enako, kot je z nasprotno tožbo predlagala toženka za stike med otrokoma in očetom.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje glede stikov spremenilo (5. al. 358. čl. ZPP),sicer pa je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. čl. ZPP), saj kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), sicer ni našlo.

(1) Prim. odločitev Vrhovnega sodišče RS v zadevi II Ips 682/2007. (2) Prim. odločitev Vrhovnega sodišče RS v zadevi II Ips 646/2005. (3) Ob tem le opomba, da ne glede na to, da bi sodišče posamezne dokaze lahko izvedlo tudi brez predloga strank, po uradni dolžnosti, pa toženka kljub izrecnemu drugačnemu zatrjevanju ni predložila nobenega dokaza za svoje trditve o razlogih, zaradi katerih navaja, da se je odselila.