Jedro

Pomočnika izvršitelja sta v danih okoliščinah dejansko izvrševala sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah In 115/2007 z dne 7. 1. 2021, na podlagi katerega se je izvršba zoper dolžnico G. A. nadaljevala z rubežem in cenitvijo dolžničinih premičnin. Sodišči sta pojasnili, da je bil odvzem zarubljenega vozila, za katerega je bila dan kasneje razpisana dražba, sestavni del rubeža in s tem izvršbe. Prvostopenjsko sodišče se je obrazloženo opredelilo tako do okoliščine, da sta oba uradni osebi, ki delujeta v imenu izvršitelja, da med opravila pomočnika izvršitelja sodi tudi oprava rubeža premičnin in da je uradno dejanje fizičnega odvzema premičnin in njihov odvoz v hrambo opredeljeno v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in v Pravilniku o opravljanju službe izvršitelja ter da lahko pomočnika brez navzočnosti izvršitelja opravljata odvzem premičnine, ki jih je dolžnik dolžan izročiti. Pri tem se je sklicevalo na pravilne pravne podlage in napravilo tudi logičen sklep, da sta pomočnika izvršitelja izvrševala sklep sodišča.

Glede na opis so elementi, ki opredeljujejo očitek kaznivega dejanja umora po 2. in 4. točki 116. člena KZ-1, med seboj prepleteni in se pri opredelitvi kaznivega dejanja, ki naj bi ga obtoženec storil "iz drugih nizkotnih nagibov", v bistvenem ne ločijo od okoliščin, s katerimi je opisan očitek, da je dejanji storil "zaradi postopka in odločitve sodnika". Tako se pri obeh očitkih podvaja, da je šlo za dejanje odvzema premičnine - vozila, da sta pomočnika izvršitelja delovala v okviru svojih pristojnosti in zadolžitev, da sta izvrševala sklep sodišča, da je obtoženec temu nasprotoval. V preostanku opisa, "da jima je obtoženec z ustrelitvijo preprečil, da bi odpeljala osebni avtomobil in se izmaknil obveznosti izročitve zarubljenega osebnega avtomobila," pa kljub temu, da gre za vsekakor zavržno ravnanje, tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da tak opis obtoženčevih ravnanj ne dosega praga, da bi ga bilo mogoče pravno opredeliti kot kaznivi dejanji umora, storjeni iz drugih nizkotnih nagibov. Pritrditi je zaključku drugostopenjskega sodišča v točki 87 obrazložitve, da je tak opis mogoče strniti pod očitek ene kvalifikatorne okoliščine in sicer, da je obtoženec dve kaznivi dejanji umora storil zaradi postopka in odločitve sodnika po 2. točki 116. člena KZ-1.

Izrek

I.Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdita sodbi sodišča druge in prve stopnje.

II.Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Celju je s sodbo III K 11301/2022 z dne 27. 10. 2023 obtoženega A. A. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj umora po 2. in 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu za vsako kaznivo dejanje umora določilo kazen 26 let zapora. Na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 53. člena KZ-1 mu je izreklo enotno kazen 30 let zapora in mu v enotno kazen vštelo čas, ki ga je obtoženi prestal v priporu, in sicer od 24. 2. 2022 od 18.17 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 mu je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, to je pištole znamke "Češka Zbrojovka", model 27, kalibra 7,65 mm, ki je bila uporabljena za kaznivi dejanji. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, odločilo pa, da mora na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP povrniti potrebne izdatke oškodovancev B. B., mladoletnega C. B. in D. B. in potrebne izdatke in nagrado njihovih pooblaščencev, o katerih bo po pravnomočnosti sodbe izdan poseben sklep. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornikov obtoženca, ki sta mu bila postavljena po uradni dolžnosti, Marka Meznariča in mag. Albine Vedenik, bremenijo proračun. Odločilo je tudi, da na podlagi prvega in drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovance B. B., mladoletnega C. B. in D. B. z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki napoti na pravdo.

2.Višje sodišče v Celju je s sodbo I Kp 11301/2022 z dne 5. 6. 2024 pritožbi obtoženčevega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o krivdi tako, da je iz opisa kaznivih dejanj po prvem in tretjem odstavku izpustilo besedilo "iz nizkotnih nagibov", v pravni opredelitvi tako, da se kaznivi dejanji umora pravno opredelita po 2. točki 116. člena KZ-1, v odločbi o kazni pa tako, da se obtožencu za vsako kaznivo dejanje umora določi kazen le po 2. točki 116. člena KZ-1. V preostalem je pritožbo zagovornika, pritožbo obtoženca pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3.Zoper sodbi so se pritožili:

‒obtoženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, po vsebini pa iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s prošnjo, da pride do pravičnega sojenja;

‒zagovornik obtoženca v pritožbi in njeni dopolnitvi iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP s predlogom Vrhovnemu sodišču, "da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, razveljavi tudi sodbo sodišča prve stopnje ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje pred spremenjenim senatom in z drugim državnim tožilcem;"

‒okrožna državna tožilka je pritožbo vložila iz razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP, to je zaradi kršitve kazenskega zakona in predlagala, da Vrhovno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča druge stopnje glede sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da v odločbi o krivdi sodbe sodišča prve stopnje v prvem in tretjem odstavku opisa kaznivih dejanj ponovno doda besedilo "iz nizkotnih nagibov," v pravni opredelitvi sodbe sodišča prve stopnje obe kaznivi dejanji umora pravno opredeli po 2. in 4. točki 116. člena KZ-1 in v odločbi o kazni sodbe sodišča prve stopnje obtožencu za vsako kaznivo dejanje določi kazen po 2. in 4. točki 116. člena KZ-1.

4.Obtoženčev zagovornik je v odgovoru na pritožbo državne tožilke Vrhovnemu sodišču predlagal, da njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

5.Državna tožilka je na pritožbo obtoženca in na pritožbo njegovega zagovornika odgovorila in predlagala, da Vrhovno sodišče pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika v celoti zavrne kot neutemeljeni.

6.Obtoženec je v vloženi pritožbi zahteval, da se ga obvešča o pritožbeni seji Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 398. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 378. člena ZKP opravilo javno pritožbeno sejo, ki so se je udeležili obtoženec A. A., njegov zagovornik, odvetnik Marko Meznarič in vrhovni državni tožilec Harij Furlan in na seji predstavili glavne poudarke svojih pritožb in odgovorov nanje.

7.Pritožbe niso utemeljene.

8.Vloga Vrhovnega sodišča, ko odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje, je izrazito kontrolne narave (enako kot vloga pritožbenega sodišča, ko odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, le da Vrhovno sodišče ne more preveriti pravilnosti dokazne ocene z izvedbo dokazov na obravnavi, kakor to lahko stori pritožbeno sodišče), kar pomeni, da Vrhovno sodišče kontrolira metodo, s katero je nižje sodišče prišlo do svojih zaključkov in argumente, s katerimi je te zaključke obrazložilo. Dejansko stanje bo pravilno ugotovljeno takrat, ko bo podana gotovost v ugotovljena dejstva, pomembna za meritorno odločanje z uporabo materialnega prava. Pot, po kateri pride sodišče do takšnega zaključka, pa mora biti korektno izpeljan dokazni postopek, pri katerem bo sodišče izvedlo vse relevantne dokaze in izreklo sodbo po načelu proste presoje dokazov. Vrhovno, kot pritožbeno sodišče bo glede na svojo kontrolno funkcijo lahko podvomilo v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, če bo menilo, da je bil nek dokaz napačno ocenjen, da nižje sodišče ni presodilo vseh odločilnih dejstev v njihovi medsebojni povezavi, ali da kakšnih pomembnih delov določenega dokaza sploh ni presojalo, ter v primeru, ko bo ugotovilo, da dokazna ocena sodišča ni logična in prepričljivo obrazložena (zmotna ugotovitev dejanskega stanja). Izpodbijano sodbo pa bo razveljavilo tudi v primeru, če bo ugotovilo, da sodišče kakšnega pomembnega dejstva za presojo sploh ni ugotavljalo in zato tudi ni ugotovilo (nepopolno ugotovljeno dejansko stanje).

Ker tudi drugostopenjska sodba o ugovorih pravne narave nima nobenih razlogov, po stališču pritožnika sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe in je zagrešilo bistveno kršitev določb po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, obtoženca pa prikrajšalo za njegovo pravico po prvem odstavku 322. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitane kršitve niso podane. Sodišče prve stopnje je s sklepom II Ks 11301/2022 z dne 25. 7. 2022 odločilo o ugovoru zoper obtožnico in ugovor, ki ga je vložil zagovornik, zavrnilo. Nadaljnji ugovori obrambe glede obtožnice pa so se nanašali na opis dejanja, torej na dejansko stanje, ki ga je na glavni obravnavi ugotavljalo sodišče prve stopnje v dokaznem postopku. Zato je pritrditi stališču višjega sodišča v točki 18 obrazložitve, da tosmerne pritožbene navedbe pomenijo zgolj zagovornikovo problematiziranje dejanskega stanja. Zagovornik v delu pritožbe, v katerem se sklicuje na določbe ZKP, ki določajo, kaj mora vsebovati obtožnica, niti ne pojasni, česa slednja ne vsebuje, zato se do takšnih nekonkretiziranih navedb ni mogoče izjaviti.

19.Državni tožilec sme med dokaznim postopkom spremeniti obtožnico, kadar spozna, da izvedeni dokazi kažejo, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje.

Po ustaljeni praksi

sme tožilec v okviru istega historičnega dogodka spremeniti obtožbo neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne; zadošča že njegova (drugačna) subjektivna ocena izvedenih dokazov, s čimer se zasleduje uresničitev načela materialne resnice. Pooblastilo za spreminjanje obtožnice samo po sebi ni v neskladju z obdolženčevimi procesnimi jamstvi v kazenskem postopku, če tožilec pooblastil ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da nasprotna stranka varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kot če do spremembe obtožbe ne bi prišlo.

Ključno je, da sprememba obtožbe ne okrni obdolženčeve pravice do obrambe, kar zajema ne le možnost, da vnaprej pripravi obrambo, pač pa tudi, da zaradi spremembe obtožnice ni prevaran ali spravljen v zadrego pri pripravi in predstavitvi obrambe ter da ni postavljen v položaj presenečenja.

Sodišče prve stopnje je spremembo obtožnice z dne 20. 9. 2023 sprejelo. Obtoženec je 5. 10. 2023 na naroku za glavno obravnavo v zvezi s spremembo obtožnice podal dodaten zagovor, v katerem je takšni spremembi nasprotoval in poudaril, da je dejanje storil v neprištevnem stanju, saj je bil pod vplivom alkohola, bil je zelo razburjen in napaden je bil s solzivcem. Zagovornik je spremembi obtožnice nasprotoval z navajanjem in zatrjevanjem drugačnega poteka dogodkov, kot ta izhaja iz spremenjene obtožnice ter s trditvijo, da je bil obtoženec neprišteven. Kot je to v točki 18 svoje obrazložitve ustrezno navedlo že višje sodišče, je bila sprememba obtožnice posledica ugotovitve državne tožilke, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, izvedena je bila torej v skladu s 344. členom ZKP. Na tak način se je višje sodišče do pritožbenih navedb, ki so se nanašale na spremembo obtožnice, obrazloženo opredelilo. Vrhovno sodišče pa k vsemu že obrazloženemu še dodaja, da po določbi tretjega odstavka 344. člena ni ugovora zoper spremenjeno obtožnico, zato zagovornik odgovore obeh sodišč na "ugovor zoper spremenjeno obtožnico" neutemeljeno pogreša. Ker je spremenjena obtožnica nadomestila prvotno, pa zagovornik v zvezi s spremembo obtožnice tudi ne more uspeti z uveljavljanjem bistvene kršitve določb po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP - torej z očitkom, da sodišči nista popolnoma rešili predmeta obtožbe.

20.Zagovornik v vloženi pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da izrek sodbe sodišča druge stopnje nasprotuje razlogom sodbe in tako uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Meni, da je navedba sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi v 22. točki obrazložitve v nasprotju z izrekom oziroma odločitvijo pritožbenega sodišča. S tem, ko je drugostopenjsko sodišče sodbo spremenilo in iz opisa kaznivih dejanj izpustilo del opisa o nizkotnem nagibu, je po mnenju obtoženčevega zagovornika pritrdilo ne le pritožbi zagovornika glede pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč je ugodilo tudi obtoženčevi pritožbi, medtem ko je v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe nepravilno navajalo, da je pritožba obtoženca v celoti neutemeljena. Pritožnik s takšnim pritožbenim navajanjem ne more uspeti. Sodišče druge stopnje je namreč v zvezi z vsebino pritožbe obtoženčevega zagovornika glede opis dejanja (in ne v zvezi z dejanskim stanjem) ugotovilo kršitev kazenskega zakona, saj je obtoženčev zagovornik v pritožbenem postopku pred višjim sodiščem oporekal pravni opredelitvi kaznivih dejanj. Odločilo je, da se pritožbi obtoženčevega zagovornika delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni v odločbi o krivdi tako, da je iz opisa kaznivih dejanj po prvem in tretjem odstavku izpustilo besedilo "iz nizkotnih nagibov", posledično s tem pa je poseglo tudi v pravno opredelitev kaznivega dejanja in v odločbo o kazni, medtem ko je v preostalem pritožbo zagovornika, pritožbo obtoženca pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na takšen način je vsebinske razloge podalo v točki 5 kot tudi v točkah 84 do 90 svoje obrazložitve. Obrazložitev se ne nanaša na to, da je sprememba opisa, pravne opredelitve in odločbe o kazenski sankciji posledica zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, temveč ugotovitve, da nizkoten nagib iz opisa dejanj ne izhaja, zato zatrjevana kršitev ni nastala. Povsem neobrazloženo pa zagovornik zatrjuje obstoj nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje, ki se nanaša na 22. točko, saj v tej sodišče zgolj povzema bistvene poudarke obtoženčeve pritožbe in pritožbe njegovega zagovornika glede nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato se Vrhovno sodišče do takšnih navedb ne more obrazloženo opredeliti.

21.Obtoženčev zagovornik v zaključku drugostopenjskega sodišča, da je do spora med obtožencem in E. B. prišlo po krivdi obtoženca in da naj bi on napadel E. B. ter da pomočnika izvršitelja zaradi obtoženčevega nasilnega ravnanja nista imela niti časa niti možnosti poklicati policije, prepoznava kršitev obtoženceve pravice do obrambe, ker je višje sodišče dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, samo spremenilo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ter s tem poseglo v ustavno varovano jedro pravice do pritožbe oziroma dvostopenjskega sojenja. Pri tem uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki in po 10. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je bila obtožba prekoračena in je bilo na ta način glede omenjenega odločilnega dejstva odločeno v škodo obtoženca, čeprav se je obravnavala le njegova pritožba oziroma pritožba njegovega zagovornika. Pritožnik ne more uspeti s tezo, da so te navedbe pritožbenega sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi sodišča prve stopnje, da za takšno sklepanje pritožbeno sodišče ni navedlo nobenih prepričljivih razlogov in da je prezrlo, da je bil obtoženec v prvem stiku s pomočnikoma izvršitelja neoborožen in da je šele po prvem verbalnem in fizičnem konfliktu odšel v hišo po pištolo. Pritožnik s povzemanjem obtoženčevega zagovora glede uveljavljanja bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ne more ovreči pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča o dinamiki dogajanja na kraju, ki jih je višje sodišče v svoji sodbi kot odgovor na pritožbene navedbe zagovornika navedlo, zato je potrebno sodbi sodišča prve in druge stopnje brati kot celoto. Zatrjevane kršitve pravice do obrambe zagovornik v pritožbi ni z ničemer izkazal, sodišče druge stopnje je svoj zaključek v točki 38 izčrpno obrazložilo, zato kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ni podana, v zaključku drugostopenjskega sodišča, ki ga problematizira pritožba, pa tudi ni prepoznati bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 9. točki in po 10. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki sta zatrjevani povsem posplošeno in neobrazloženo.

22.Obtoženčev zagovornik v pritožbi vztraja, da bi sodišče prve stopnje dopis oškodovanca D. B. z dne 11. 3. 2023 moralo izločiti, ker je bil oškodovanec pred tem že zaslišan. Izločiti pa bi moralo tudi izvedensko mnenje dr. Riglerja, in sicer zaradi očitka o njegovi pristranskosti. Pritožnik s takšnimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Pritožnik ne navaja, kakšno kršitev s takšnimi neobrazloženimi navedbami uveljavlja. Gre za tako posplošena navajanja o tem, da bi morali biti dopis (ker je bil D. B. že zaslišan) in izvedensko mnenje (ker je izvedenec prekoračil svoje pristojnosti) izločena, zagovornik pa tudi ne izkaže vpliva na (ne)zakonitost izpodbijane sodbe, da bi se lahko opravila presoja morebitnega uveljavljanja obstoja kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Če pa pritožnik meni, da gre v teh primerih za kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa je v zahtevi izostala obrazložitev, iz katerih razlogov sta dopis in izvedensko mnenje nezakonita, zato Vrhovno sodišče na tako neobrazložene pritožbene navedbe ne more odgovoriti.

23.Zagovornik v pritožbi in njeni dopolnitvi na več mestih uveljavlja kršitev pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker sta sodišči zavrnili dokazne predloge obrambe, kar je razlog, da sta dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovili. Po stališču obrambe sta sodišči neutemeljeno zavrnili naslednje dokazne predloge:

‒pridobitev fotokopije izvirnika sporazuma med upnikom in dolžnico G. A.,

‒pridobitev poročila CSD o družinskih razmerah obtoženca,- pridobitev treh pritožb zoper pomočnika izvršitelja E. B. pri Zbornici izvršiteljev Slovenije in dveh pritožb pri Ministrstvu za pravosodje,

‒postavitev sodnega izvedenca za toksikologijo,

‒zaradi dvoma v pravilnost mnenja dr. Preglja bi moral biti postavljen nov izvedenec psihiatrične stroke, glede na predhodne ugotovitve dr. Lundra pa bi sodišče moralo sprejeti njegovo mnenje,

‒angažirati novega izvedenca kliničnopsihološke stroke,

‒pridobiti skupno mnenje izvedencev psihiatrične in kliničnopsihološke stroke.

‒pridobiti izvedensko mnenje izvedenca oftalmologa, ki bi bilo glede vpliva solzivca na obtoženca po stališču obrambe še kako dobrodošlo,

‒zaslišati J. J. v zvezi z njegovo pisno izjavo in pribavo tožbe v pravdni zadevi P 76/2023 Okrožnega sodišča v Mariboru, kar vse potrjuje dejstva iz obtoženčevega zagovora,

‒zaslišati priči K. K. in L. L. glede razjasnitve obtoženčeve osebnosti oziroma njegovega prejšnjega življenja.

24.Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v pritožbi sicer skopo, a pri večini dokaznih predlogov še vedno zadovoljivo obrazloži, zakaj bi sodišči morali izvesti posamezne predlagane dokaze. Z zavrnitvijo le-teh sodiščema očita kršitev pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP, vpliv na zakonitost izpodbijanih sodb pa pojasnjuje s tezo, da bi sodišči z izvedbo predlaganih dokazov pritrdili obtoženčevemu zagovoru in torej dejansko stanje ugotovili drugače kot to izhaja iz obeh sodb. Zagovornik se ne strinja z obrazložitvijo drugostopenjskega sodišča, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza in oporeka celo navajanju vira v zvezi s takšno obrazložitvijo.

25.Kriterije, ki jih sodišča uporabljajo pri odločanju o dokaznih predlogih, je po presoji Vrhovnega sodišča višje sodišče korektno povzelo. Ob tem tudi samo izpostavlja, da pri odločanju o dokaznem predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave sodišče zavezujejo merila, ki so se izoblikovala v ustaljeni (ustavno)sodni praksi: (i) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; (ii) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; (iii) predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; (iv) pravno relevantnost predlaganega dokaza mora stranka utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in (v) v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca ter ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen.

26.Stranka mora navesti (i) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza; (ii) dokazno sredstvo in (iii) z navedbami okoliščin utemeljiti, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obdolženca.

26.Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, (a) če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, (b) če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, (c) če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo, (d) ali če obramba ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu ter obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice v postopku s pravnimi sredstvi. V takšnem primeru mora obramba v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper odločitev sodišča, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj dokaza ni izvedlo, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o pravnem sredstvu odločala.

27.Do dokaznih predlogov obtoženčevega zagovornika, ki jim sodišče prve stopnje ni sledilo in je predloge zavrnilo, sta se sodišči obrazloženo opredelili in sicer sodišče prve stopnje v točki 4 svoje obrazložitve, višje sodišče pa zlasti v točkah od 72 do vključno 83. Njunim razlogom, ki so jasni, tehtni in prepričljivi, pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, kar pojasnjuje v nadaljevanju.

28.Sodišči sta po oceni Vrhovnega sodišča utemeljeno zavrnili dokazne predloge obrambe, ki se nanašajo na ugotavljanje družinskih razmer obtoženca (poročilo CSD o družinskih razmerah obtoženca), saj navedeni dokazni predlog ni bil obrazložen na način, da bi sodišče lahko ugotovilo, katero dejstvo bi s pribavo tega poročila obramba dokazovala. Prav tako nista sledili dokaznemu predlogu v zvezi z razjasnitvijo obtoženčeve osebnosti oziroma njegovega prejšnjega življenja (zaslišanje prič K. K. in L. L.). Sodišče prve stopnje je v zvezi z obtoženčevo osebnostjo izvajalo dokaze, ko je zaslišalo priče H. H., M. M. in G. A. ter odredilo izdelavo izvedenskega mnenja kliničnopsihološke stroke, ki ga je izdelal dr. Rigler in svoje ugotovitve in mnenje tudi jasno in strokovno obrazložil, zaradi česar se ob izostanku navedbe obrambe o tem, kaj bi predlagani priči vedeli o obravnavanem dogodku, takšen dokazni predlog tudi po presoji Vrhovnega sodišča izkaže za nepotrebnega.

29.Sodišči sta kot nepotreben zavrnili tudi dokazni predlog obtoženčevega zagovornika, da se pribavi fotokopija izvirnika sklenjenega sporazuma med pooblaščencem upnika in dolžnico G. A. Sodišče prve stopnje je pridobilo izvršilni spis In 115/2007 Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, na podlagi česar je v dokaznem postopku ugotovilo, da je G. A. en obrok v višini 3.000 EUR plačala, za kolikor je bila izvršba tudi utesnjena, prav tako pa je sodišče v zvezi s tem kot priči zaslišalo N. N. in G. A. ter razpolagalo tudi s sicer nepodpisanim Sporazumom o poplačilu dolga z dne 1. 6. 2021, zato se razlogom obeh sodišč o zavrnitvi navedenega dokaznega predloga pridružuje tudi Vrhovno sodišče.

30.Prav tako je pritrditi stališču obeh sodišč o neutemeljenosti dokaznega predloga obrambe, poudarjenega tudi v pritožbi, da bi sodišče moralo pridobiti tri pritožbe zoper pomočnika izvršitelja E. B. pri Zbornici izvršiteljev Slovenije in dve pritožbi pri Ministrstvu za pravosodje ter zaslišati pritožnike. Sodišče prve stopnje je o morebitnih disciplinskih postopkih zoper pomočnika izvršitelja E. B. zaslišalo D. B. in opravilo poizvedbe pri Zbornici izvršiteljev Slovenije, obramba pa je predložila tudi odgovor Ministrstva za pravosodje. Utemeljen je zaključek sodišča, da upoštevaje naravo dela pomočnika izvršitelja, njegovo delovanje ni izstopajoče, zlasti pa je pravilna ocena, da ravnanja E. B. v drugih postopkih ne morejo predstavljati podlage za ugotavljanje, kakšno je bilo njegovo obnašanje v obravnavanem času, zato sta sodišči ta dokazni predlog utemeljeno zavrnili.

31.Neutemeljeno obtoženčev zagovornik oporeka zavrnitvi dokaznega predloga za izdelavo izvedenskih mnenj s področja toksikologije in oftalmologije. Glede na pritožbene navedbe, "da bi bilo angažiranje izvedenca oftalmologa glede vpliva solzivca na obtoženca še kako dobrodošlo" se Vrhovno sodišče do tako pavšalno izražene pritožbene navedbe izrecno ne bo izjavljalo, ugotavlja pa, da sta o tem dokaznem predlogu in njegovi neutemeljenosti obe sodišči navedli tehtne in sprejemljive razloge (prvostopenjsko sodišče v točki 4, višje sodišče pa v točki 82).

32.Vrhovno sodišče pa pritrjuje tudi razlogom obeh sodišč v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe, da se v dokazovanje pritegne še izvedenca s področja toksikologije. Zagovornik v pritožbi zatrjuje, da bi bila pritegnitev slednjega izredno pomembna za pravilno odločitev v tej zadevi in se pri tem sklicuje na ugotovitve dr. O. O. ter izpostavlja, da je ta navedla, da je pri obtožencu v času dejanja kot zelo verjetna koncentracija alkohola v krvi 1,83 g/kg. Glede zavrnitve tega dokaznega predloga je sodišče prve stopnje navedlo obširne razloge, ki jih je moč strniti in sicer, da je tak predlog neutemeljen. Razloge je črpalo iz zaslišanj obeh izvedecev s področja psihiatrije, ki sta se glede tega vprašanja skladno opredelila in sicer izvedenec dr. Pregelj (da ni pričakovati, da bi ugotovitve toksikologa pomembneje vplivale na že podano mnenje) kot tudi izvedenec dr. Lunder (da toksikologa pri izdelavi mnenja ne potrebuje, ker ima v spisu na voljo rezultate odvzema telesnih tekočin obtožencu). Ob že navedenem je poudariti, da se v postopku rezultati toksikoloških preiskav za obtoženca, ki jih je izdelala Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani dne 10. 3. 2022, nikoli niso problematizirali, navedene podatke sta za izračune uporabila tako izvedenec dr. Lunder, kot tudi izvedena priča dr. O. O.. Dr. Pregelj ob zaslišanjih na glavni obravnavi, ko je bil soočen z dr. Lundrom in nato soočen tudi z rezultati dr. O. O. (da je vrednost 1,83 g/kg lahko obravnavana kot zelo verjetna koncentracija alkohola v krvi v času dogodka), njunim izračunom ni oporekal, je pa pri obtožencu v zvezi s stopnjo intoksikacije v času obravnavanih dogodkov upošteval tudi toleranco posameznika na alkohol v času obravnavanih dogodkov, kar pa lahko ugotavlja le psihiater. Iz navedenih razlogov zato pritožnik z izražanjem nestrinjanja z zaključki izvedenca dr. Preglja, razlogov obeh sodišč, ki dokaznemu predlogu nista sledili, ne more ovreči.

33.Neutemeljene so pritožbene navedbe obtoženčevega zagovornika glede kršitve pravice do obrambe, ki se nanašajo na odreditev novih izvedenskih mnenj psihiatrične stroke in kliničnopsihološke stroke oziroma na potrebo po izdelavi skupnega mnenja izvedencev psihiatrične in kliničnopsihološke stroke, kar je povezano tudi z ugotavljanjem obeh sodišč glede obtoženčeve prištevnosti kot bistvenega elementa krivde. Pritožnik vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje k dokazovanju pritegniti novega izvedenca kliničnopsihološke stroke, glede izvedenskih mnenj s področja psihiatrije pa po eni strani vztraja, da sodišče sprejme izvedensko mnenje dr. Lundra, hkrati pa tudi, da bi moralo določiti novega izvedenca s tega področja ter odrediti izdelavo skupnega mnenja izvedencev obeh strok. Po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča je vprašanje, kdaj je potrebno dopolnjevanje izvedenskega mnenja še z mnenjem drugih izvedencev, stvar dokazne presoje - torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem. 258. člen ZKP samo določa, kako ravnati takrat, kadar so v mnenju vrzeli, ki jih ni mogoče odpraviti z zaslišanjem istega izvedenca. Kdaj so te vrzeli oziroma nejasnosti podane, pa je dejansko vprašanje. To, kar mora sodišče storiti, je le, da strankino kritiko izvedenskemu mnenju, ki je taka, da po njenem predstavlja podlago za postavitev novega izvedenca (258. člen ZKP), obravnava in če je razumno obrazložena, nanjo tudi odgovori. Samo to je (pravna) dolžnost sodišča, ki jo narekuje poštenost postopka (tisti vidik, ki pomeni pravico do izjavljanja).