Jedro

S tem, ko tožena stranka situaciji ni pravočasno ugovarjala, je slednja postala samostojni pravni temelj za nastanek plačilne obveznosti. S tem je nastala obveznost plačila fakture za celoten v računu naveden znesek. To pa ne pomeni, da tožena stranka višini terjatve sploh ne more več ugovarjati. Pomeni zgolj, da je prišlo do spremembe dokaznega bremena. Namesto, da bi v pravdi morala tožeča stranka trditi in dokazati, da je njena obveznost nastala, bo morala v obravnavanem primeru tožena stranka dokazati, da do tega ni prišlo

Izrek

I. Pritožbi zoper I. in III. točko izreka prvostopenjske sodbe se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi: - v I. točki izreka za znesek 8.751,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2010 dalje do plačila in znesek 137,73 EUR (izvršilnih stroškov) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2010 dalje do plačila, ter - v III. točki izreka in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zoper I. točko izreka zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

III. Pritožba zoper II. točko izreka se zavrže. IV. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 32193/2010 z dne 12. 3. 2010 v 1. odstavku zaradi plačila 12.467,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2010 dalje do plačila in v 4. odstavku zaradi plačila 196,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 1.273,24 EUR tožničinih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper celotno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naloži v plačilo toženčeve pravdne in pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne, potrdi sodbo sodišča prve stopnje in toženi stranki naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, bi tožena stranka dejstvo, da je dopis z dne 24. 12. 2009 oddala na pošto v 8 dneh od prejema, lahko dokazovala na primer s potrdilom o oddaji pošiljke (v kolikor je bila ta oddana priporočeno), z zaslišanjem osebe, ki je pošiljko oddala, zaslišanjem drugih prič, ... Ker dokazov v tej smeri ni predlagala in ker ni sporno, da je tožeča stranka pošiljko prejela šele 4. 1. 2010, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožena stranka ni izkazala, da je reklamacijo oddala pravočasno. Kot pravilno opozarja odgovor na pritožbo, namreč ni bistveno, kdaj je bil dopis napisan oziroma kateri datum je nanj zapisala tožena stranka. Ključnega pomena je, kdaj je bil posredovan tožeči stranki.

6. Tudi pritožbeno sklicevanje na 15 dnevni rok, ki naj bi ga za potrditev končne situacije določale Posebne gradbene uzance (v nadaljevanju PGU), ni utemeljeno. PGU se uporabljajo za razmerja iz gradbene pogodbe subsidiarno - torej zgolj glede vprašanj, ki niso urejena niti s pogodbo niti z dispozitivnimi določbami Obligacijskega zakonika. Ker sta pravdni stranki v 5. členu Pogodbe št. 026/09 (priloga A2) določili, da je rok za potrditev situacij (tako začasnih kot končne) 8 dni, se tožeča stranka na drugačna določila PGU ne more sklicevati.

7. Nadalje višje sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega, da je s tem, ko tožena stranka situaciji ni pravočasno ugovarjala, slednja postala samostojni pravni temelj za nastanek plačilne obveznosti. S tem je nastala obveznost plačila fakture za celoten v računu naveden znesek. To pa ne pomeni, da tožena stranka višini terjatve sploh ne more več ugovarjati. Pomeni zgolj, da je prišlo do spremembe dokaznega bremena. Namesto, da bi v pravdi morala tožeča stranka trditi in dokazati, da je njena obveznost nastala, bo morala v obravnavanem primeru tožena stranka dokazati, da do tega ni prišlo. (1)

8. Tožena stranka je zatrjevala, da se količine izkopanega materiala in nekaterih drugih postavk računa št. 211/2009 (katerih in koliko je natančno specificirala v prvi pripravljalni vlogi, v spisu na l. št. 64), ne ujemajo z dejanskim stanjem in ponudbo tožeče stranke ter da posledično tega ni dolžna plačati. V dokazne namene je predlagala vpogled v predračune in zaslišanje nadzornega organa pri izvajanju pogodbenih del (ki naj bi, na podlagi skic, ogledov in meritev, ugotovil katera dela (in koliko) je tožeča stranka zaračunala previsoko). Ravnanje sodišča prve stopnje, ko se do takšnih trditev tožene stranke ni opredelilo in v zvezi s tem ni izvajalo dokazov, zahtevku pa je ugodilo le iz razloga, da tožena stranka situacije ni pravočasno grajala, je materialnopravno napačno (napačna razlaga 63. člena PGU). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, in to v tolikšni meri, da višje sodišče samo ne more dopolniti postopka in teh pomanjkljivosti odpraviti. Pritožba je tako v tem delu utemeljena. Višje sodišče ji je ugodilo, izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

9. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati zadevo v nakazani smeri in predvsem presoditi, ali je tožeča stranka upravičena do celotnega vtoževanega plačila, ali pa je to (kot trdi tožena stranka) previsoko.

Glede varščine po računih št. 186/2009 in št. 211/2009

10. Pravdni stranki sta v 5. členu Pogodbe št. 026/09 določili, da bo naročnik pri vsaki situaciji zadržal znesek v višini 10% od zneska situacije, kot varščino za pravočasno in kvalitetno izvedbo pogodbenih del. Zadržani znesek se bo izplačal na osnovi končne situacije. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopenjskega, da račun št. 211/2009 predstavlja končno situacijo. Iz dopisa št. 09-0103 z dne 24. 12. 2009 (priloga B4) pa izhaja, da je situacijo kot takšno razlagala tudi tožena stranka. V njem je namreč navedla, da tožeči stranki pošilja potrjen in popravljen končni račun št. 211/2009. 11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo 112. člen PGU. Ta določa, da se v primeru, ko naročnik začne uporabljati objekt pred njegovim sprejemom in izročitvijo šteje, da sta bila sprejem in izročitev opravljena z dnem začetka uporabe. Ta člen ne določa omejitve, da bi delo v tistem trenutku moralo biti brez napak. V kolikor bi se te pojavile, bi tožena stranka lahko zahtevala njihovo odpravo ali zoper tožečo stranko uveljavila druge jamčevalne zahtevke (633. do 640. člen OZ).

12. Pritožbeno sodišče nadalje ne dvomi v zaključek sodišča prve stopnje, da so bila dne 26. 11. 2009 vsa dela po pogodbi opravljena (obrazloženo v 11. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe). Tožeča stranka je pojasnila, da je pripomba v gradbenem dnevniku povesem običajna in pomeni zgolj, da je potrebno kanal, zaradi vseh posegov vanj, očistiti (ne pa, da ima delo napake). Navedla je, da je to tudi storila, saj sicer kanal sploh ne bi funkcioniral. Tožena stranka je v zvezi s tem trdila, da je napako (zamakanje) pravočasno grajala in da je tožeča stranka nikoli ni odpravila, saj je leta 2011 ponovno prišlo do zastajanja vode v istem kanalu. Iz tega nadalje izpelje napačen zaključek, da dela zato sploh niso bila končana. V primerih, ko imajo dela napake, to ne pomeni, da slednja niso končana. Celo obratno, naročnik lahko uveljavlja napake na izvršenem delu šele, ko je le-to končano. (2) Nesporno dejstvo je, da je bilo zastajanje vode v kanalu grajano 26. 11. 2009. Dela so bila nato prevzeta decembra 2009 (ko je tožena stranka začela uporabljati kanalizacijo). Iz tega lahko izpeljemo zaključek, da je bil kanal do tedaj očiščen (iz neprerekanih trditev tožeče stranke namreč izhaja, da ta sicer sploh ne bi funkcioniral). Po prevzemu del tožena stranka napak ni več grajala, niti ni nasproti tožniku uveljavljala jamčevalnih zahtevkov. Tudi okoliščina, da je leta 2011 ponovno prišlo do zastajanja vode v istem jašku, ne more pomeniti, da dela niso bila dokončana in zato terjatev za plačilo 10% varščine ni zapadla. Pomenilo bi lahko kvečjemu, da je delo imelo napake, ki pa jih tožena stranka ni grajala.

13. Iz Pogodbe št. 026/09 ne izhaja, da bi bila zapadlost varščine vezana na izročitev gradbiščne dokumentacije. Takšna posledica opustitve izročitve ne izhaja niti iz določb 9. in 16. člena Pravilnika o vsebini in načinu vodenja dnevnika o izvajanju del ter o načinu označitve gradbišč niti iz Zakona o graditvi objektov. (3) O napačni uporabi materialnega prava tako ni mogoče govoriti.

14. Ugotovljeno je torej bilo, da je delo bilo dokončano in da je toženec prejel končno situacijo. Skladno s 5. členom pogodbe mora tožena stranka zneske, zadržane na podlagi varščine, izplačati na osnovi končne situacije. Tako je potrebno pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da je terjatev za plačilo 10% varščine po računu št. 186/09 (v višini 2.588,74 EUR) zapadla v plačilo hkrati s končno situacijo. Istočasno je zapadla v plačilo tudi varščina, ki jo je tožena stranka zadržala ob plačilu nespornega dela končne situacije (v višini 1.127,14 EUR). Tožena stranka je tako dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.715,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2010 dalje do plačila in 59,03 EUR izvršilnih stroškov (tožeča stranka je uspela s 30% zahtevka, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti 30% izvršilnih stroškov).

15. Višje sodišče še ugotavlja, da tožena stranka prvostopenjsko sodbo izpodbija v celoti - torej v vseh točkah izreka. V II. točki izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki presegajo obresti, odmerjene v I. točki izreka. Tožena stranka zoper takšno odločitev nima pravnega interesa za pritožbo - v primeru razveljavitve sodbe v tem delu se njen pravni položaj ne bi v ničemer izboljšal. Pritožba zoper navedeno točko izreka zato ni dovoljena in jo je pritožbeno sodišče kot takšno zavrglo (4. odstavek 343. člena v zvezi s 352. členom ZPP).

16. Ker je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in vrnilo v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. in 4. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Tako tudi VSL v sodbi I Cpg 1496/99 ter VS RS v sodbi 14/2006 (v 9. in 10. točki obrazložitve pove, da bi tožena stranka v kolikor je menila, da dela niso bila opravljena oz. so imela napake, o tem podati ustrezne trditve)

(2) OZ v 633. členu (ki se skladno z določbo 660. člena OZ uporablja tudi za gradbene pogodbe) določa, da mora naročnik pregledati izvršeno delo in o ugotovljenih napakah obvestiti podjemnika.

(3) Pri tem velja pripomniti, da Pravilnik na katerega se sklicujeta tako pogoba kot pritožnik prenehal veljati 2. 7. 2004, pogodba pa je bila sklenjena 1. 7. 2009.