Jedro

Čeprav zakon ne zahteva posebne obličnosti pri uveljavljanju dokaznih predlogov, pa zgolj omenjanja raznih oseb med postopkom ni mogoče šteti za dokazni predlog.

Ker je sodišče v zvezi z obstojem kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ ugotovilo, da je oškodovanka zaradi obsojenčevih udarcev utrpela občutljivost področja obeh ličnic, kar ustreza zakonskemu znaku - prizadeti telesni celovitosti (ne glede na to ali so bile te poškodbe vidne ali ne), navedba o "vidni" poškodbi, ki je v nasprotju z izvedenskim mnenjem, ne predstavlja kršitve iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj ne gre za nasprotje glede odločilnega dejstva.

Izrek

Zahteva obsojenega J.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Radovljici je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo J.H. za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Izreklo mu je 120.000 SIT denarne kazni.

Pritožbo obdolženca je kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 3.3.2004 ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča) je vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb ZKP, ki so vplivale na zakonitost prvostopenjske sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter odloči v skladu s 1. oziroma 3. odstavkom 426. člena ZKP oziroma podrejeno, da odloči v skladu s 427. členom tega zakona.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V pretežni meri namreč obsojenec uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritrditi pa je potrebno zahtevi, da so navedbe v sodbi delno protispisne, vsaj kar se tiče navedb o poškodbah odškodovanke, vendar pa bo glede na ugotovljeno ravnanje obdolženca in glede na ugotovljene posledice njegovega ravnanja, kar v izreku in obrazložitvi sodba vendarle opiše, Vrhovno sodišče kljub uveljavljanim pomanjkljivostim lahko ugotovilo, da do kršitev ni prišlo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbami, da obsojenec oškodovanke ni klofnil ampak je šlo le za gesto podobno klofuti, s katero jo je hotel umiriti, zagovornica ne uveljavlja kršitve določb kazenskega zakona temveč le zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

V zahtevi uveljavljene kršitve določb ZKP so naslednje:

1. Kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP: a) Protispisna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obdolženčev zagovor ocenilo, do njega zavzelo stališče in navedlo prepričljive razloge, zakaj mu ne sledi. Sodišče prve stopnje se v sodbi namreč ni ukvarjalo z obdolženčevim hotenjem prizadeti oškodovankino telesno in duševno celovitost, to pomembno vprašanje pa je povezano z elementom krivde, oziroma celo dejanske zmote (kar je posledično pripeljalo tudi do kršitve kazenskega zakona).

b) Sodba sodišča prve stopnje govori o "vidni poškodbi obraza" čeprav iz izvedenih dokazov izhaja, da vidnih poškodb ni bilo, temveč je bila ugotovljena le občutljivost področja obeh ličnic.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišči prve in druge stopnje nista zagrešili kršitve določb ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Uveljavljana kršitev je namreč med drugim podana le tedaj, če sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (protispisnost). Odločilna dejstva pa so vsa tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe. Torej bo tudi ta kršitev podana le tedaj, če gre za precejšnjo protispisnost in če se nanaša na kakšno odločilno, pravnorelevantno dejstvo.

V konkretni kazenski zadevi so materialnopravno releventna dejstva naslednja: - da je obdolženec grdo ravnal z oškodovanko s tem, da jo je večkrat (5-krat) z roko klofnil po obrazu, - da so zaradi tega nastale posledice - prizadeta telesna celovitost oškodovanke (obtolčenine po obrazu) in njena duševna celovitost (bila je močno psihično prizadeta, saj je zaradi stresa bruhala in imela vrtoglavico), ter - da je dejanje storil naklepno.

O vsem navedenem pa ima izpodbijana pravnomočna odločba prepričljive razloge.

Ad.1/a Sodišče prve stopnje nedvoumno ugotavlja, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje s krivdno obliko direktnega naklepa, in se pri tem opira na obdolženčev zagovor, moč in število udarcev ter dejstvo, da je oškodovanki najprej onemogočil obrambo, čeprav gre za fizično šibkejšo osebo, nato pa udarce usmeril proti njenemu obrazu, kar kaže na to, da se je obdolženec zavedal, da je njegovo ravnanje prepovedano, pa se je kljub temu zanj odločil in ga tudi hotel storiti (zadnji odstavek na str. 3 in prvi odstavek na str. 4 sodbe sodišča prve stopnje). Na strani 3 prvostopenjske sodbe pa je tudi jasno navedeno, da sodišče obdolženčevemu zagovoru ni sledilo glede moči in števila udarcev, saj je ocenilo kot prepričljivejši izpovedbi oškodovanke ter priče J.M. (njuni izpovedbi sta potrjeni tudi z izvedenskim mnenjem dr. T.L.). Drugostopenjsko sodišče se je zaključkom prvostopenjskega sodišča glede oblike krivde v celoti pridružilo. Glede na navedeno očitki zagovornika, da se sodišče prve stopnje z obdolženčevim "hotenjem prizadeti oškodovankino telesno in duševno celovitost" ni ukvarjalo, kar naj bi pritožbeno sodišče s pavšalno zavrnitvijo pritožbenih razlogov prezrlo, ni utemeljeno, oziroma sodišče ni zagrešilo uveljavljane kršitve določb ZKP.

Ad.1/b Utemeljeno sicer vložnik zahteve opozarja, da vsebuje sodba sodišča prve stopnje med razlogi tudi očitek o "vidni" poškodbi obraza, čeprav kot izhaja iz mnenja izvedenca medicinske stroke dr. L., naj drugih vidnih sprememb (razen občutljivosti področja obeh ličnic) ne bi bilo, vendar pa ta okoliščina ne predstavlja nasprotij med odločilnimi dejstvi, kar edino bi lahko, kot je bilo že povedano, predstavljalo kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče namreč ugotavlja, da je v posledici obsojenčevih udarcev oškodovanka utrpela občutljivost področja obeh ličnic, kar ustreza zakonskemu znaku - prizadeti telesni celovitosti (ne glede na to ali so bile te poškodbe vidne ali ne).

2. V zahtevi uveljavljani očitki, da so med izpovedbami oškodovanke ter priče M. razlike oziroma nasprotja ter da so v izpovedbi oškodovanke nelogičnosti, pa vložnik zahteve ne uveljavlja kršitve določb ZKP temveč le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, torej razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

3. Sodišče je obdolžencu kršilo pravico do obrambe, ker je zavrnilo njegov dokazni predlog za zaslišanje sestre.

Tretji odstavek 16. člena ZKP daje obdolžencu pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist. Ta določba mu torej omogoča, da se aktivno brani, kar pomeni, da v primeru, če se odloči za takšno obrambo, lahko uspe s svojimi trditvami le, če so te konkretizirane in podkrepljene z dokazi, ker jih sicer sodišče ne more preizkusiti. Zakonske določbe, ki predpisujejo, kaj mora vsebovati vloga strank, s katerimi se navajajo nova dejstva in predlagajo dokazi, veljajo torej tudi za obdolženca, ki mora v dokaznem predlogu natančno navesti, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi, ter na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagani dokaz lahko služil ugotovitvi določenega dejstva.

V konkretni kazenski zadevi je, kot je razvidno iz podatkov v spisu, sodišče na glavni obravnavi najprej ugotovilo, da stranke nimajo nadaljnjih dokaznih predlogov, da pa sicer obdolženec omenja drugo sestro, za katero pove, da ni bila navzoča pri dogodku, ampak so se kasneje vsi trije (obsojenec, oškodovanka in sestra) o tem pogovarjali. Zatem je sodišče dokazovanje zaključilo, ker ni bilo dokaznih predlogov.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje obsojenca (tedaj obdolženca) spoznalo za krivega.

V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje pa je obdolženec med drugim navedel, da je sodišče zavrnilo njegov dokazni predlog po zaslišanju sestre, pri čemer je ta dokazni predlog v pritožbi tudi opredelil tako z delnimi podatki, potrebnimi za identifikacijo priče (sestra A.B.), kakor tudi z navedbo dejstva, o katerem naj bi bila imenovana priča zaslišana (da ga je oškodovanka hotela udariti z mamino berglo, kar naj bi oškodovanka povedala sestri - priči približno pol leta po obravnavanem dogodku).

Višje sodišče je pritožbene navedbe zavrnilo z obrazložitvijo, da obdolženec na glavni obravnavi ni predlagal novega dokaza, kar je jasno razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi. Zato tudi pritožnik neutemeljeno izpodbija sodbo, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker je sodišče zavrnilo izvedbo dokaza, ki ga je predlagal (5. odstavek na str. 2 sodbe pritožbenega sodišča).

V zahtevi za varstvo zakonitosti pa, kot rečeno, obsojenec uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza, enako pa tudi sodišče druge stopnje, ki je narobe tolmačilo postopkovne določbe zakona, da stranke niso imele novih dokaznih predlogov, zaradi česar je tudi po mnenju obsojenca pritožbeni "očitek" (verjetno presojo oziroma zaključek pritožbenega sodišča) napačen. Sicer pa graja materialnoprocesno vodstvo sodišča prve stopnje, ki bi moralo, če "omenjanja priče" v delu postopka, ki je namenjen predlaganju novih dokazov, že ni štelo kot dokazni predlog, to vsaj razčistiti ob upoštevanju, da gre za laično stranko.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi v delu, kjer uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ni utemeljena. Vrhovno sodišče se v celoti pridružuje stališču sodišča prve in druge stopnje, da obsojenec na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje ni predlagal izvedbe nobenega dokaza. Iz zapisnika o glavni obravnavi je namreč razvidno, da je obsojenec imel možnost predlagati dokaze, pa tega ni storil. Sodnica je očitno dvakrat narekovala ugotovitev "da ni novih dokaznih predlogov", pa obsojenec kljub temu izvedbe dokazov ni predlagal, niti ni imel pripomb na zapisnik, pri čemer je iz nadaljnjega teka postopka oziroma njegovih vlog povsem jasno razvidno, da je vedel, kaj pomeni dokazni predlog in tudi za zakonsko pravico predlagati dokaze. Zakon sicer ne zahteva posebne obličnosti pri uveljavljanju dokaznih predlogov, vendar pa zgolj omenjanja raznih oseb med postopkom (pri čemer v konkretnem primeru ta oseba niti ni bila imenovana) nikakor ni moč šteti za dokazni predlog. Nasprotno, drugačno tolmačenje bi namreč lahko pripeljalo do zlorab in zavlačevanja postopka, oziroma bi bila dana strankam možnost, da določene pravice, ki jim jih sicer zakon daje, uporabljajo na način, ki bi imel za posledico nejasen in nepregleden postopek, s takšnim načinom vodenja postopka pa bi sodišče kršilo 15. člen ZKP, ki nalaga sodniku, da pri izvajanju procesnega vodstva preprečuje procesne zlorabe, mora pa si prizadevati tudi, da se postopek izvede brez zavlačevanja.

Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da je obsojenec prvič navedel, da bi moralo sodišče zaslišati sestro A.B., v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ko je svoj dokazni predlog tudi substanciral. Vendar pa tudi pritožbeno sodišče obsojencu ni kršilo pravice do obrambe. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo in da obsojenec s svojimi pritožbenimi navedbami ugotovitev sodišča ne more omajati. Očitno je torej ocenilo, da je predlagani dokaz tak, da ne more biti uspešen (gre za dokaz o nepomembnem dejstvu, ki je bilo sicer že ugotovljeno - da se je hotela z mamino berglo ubraniti pred obsojencem, je povedala sama oškodovanka). Sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč bo izvedlo le tiste, ki so pravno relevantni, pri čemer pa mora obramba, obstoj in pravno relevantnost izkazati, česar pa obsojenec v obravnavani zadevi ni storil. 4. Kršitev določila člena 17 ZKP Obsojenec meni, da bi moralo sodišče izvesti dokaz z zaslišanjem izvedenca psihiatra o psihičnem stanju oškodovanke v kritičnem času, saj meni, da bi z zaslišanjem izvedenca uspel dokazati, da oškodovankino slabo psihično stanje ni bilo posledica njegovega ravnanja temveč splošnega slabega psihofizičnega stanja, v katerem se je nahajala v tistem obdobju in še posebej tistega dne ob upoštevanju dopoldanskega izbruha mame.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenec s temi navedbami ne uveljavlja kršitve določb ZKP temveč z izraženimi dvomi v dokazno oceno sodišča izpodbija le ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar z zahtevo tudi v tem delu ni mogel uspeti. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa tudi ni dovoljeno uveljavljati novih dokaznih predlogov, saj je namen tega izrednega pravnega sredstva odpraviti kršitve zakona, zagrešene v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi ali v postopku, ki je tekel pred izdajo te odločbe. Nova dejstva in dokazi so lahko razlog za obnovo postopka (3. točka 1. odstavka 410. člena ZKP), vendar le če utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem zakonu.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb kazenskega zakona ali določb Zakona o kazenskem postopku, zahteva pa je deloma vložena zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo težo in zapletnost obravnavane kazenske zadeve ter v podatkih spisa izkazane premoženjske razmere obsojenca.