Jedro

Na podlagi zdravstvenih listin, ki jih je tožnica predložila, ni izkazano, da bi pretrpela takšno vrsto in intenzivnost duševnih bolečin, da bi ji bilo mogoče prisoditi odškodnino za duševne bolečine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena zahteva tožnice kot prosilke za uveljavljanje odškodnine po Zakonu o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (ZOZKD), ker niso izpolnjeni vsi materialni pogoji za priznanje odškodnine po 6. členu ZOZKD. Ta med drugim določa, da je do priznanja odškodnine upravičen samo prosilec proti kateremu je bilo storjeno nasilno naklepno dejanje in zaradi katerega je utrpel telesno poškodbo, okvaro zdravja ali duševne bolečine in da je utrpel škodo, priznano s tem zakonom. Takšno dejanje je podrobneje opredeljeno v tretji alinei 3. člena ZOZKD, ki določa, da je to dejanje tisto, ki ima znake kaznivega dejanja, ki se po kazenskem zakoniku (KZ) lahko stori naklepno, z uporabo sile ali kršitvijo spolne nedotakljivosti in za katero se sme izreči zapor nad eno leto. Ker je iz predloženih listin izdanih s strani pristojne policije razvidno, da se v konkretnem primeru vodi postopek zaradi kaznivega dejanja ropa po 206/I. KZ-1, za katero je predpisana kazen zapora do 15 let, tako vloga ta zakonski pogoj izpolnjuje. Po 6. členu ZOZKD je med materialnimi pogoji za priznanje odškodnine naveden tudi pogoj, da je bila prosilcu z dejanjem storjena škoda, priznana s tem zakonom. Prosilka je z vlogo uveljavljala škodo zaradi duševnih bolečin. V zvezi s tem zahtevkom tožena stranka pojasnjuje, da se odškodnina za duševne bolečine lahko priznava v skladu z 10. členom ZOZKD do največ 10.000 € in sicer v skladu z obligacijskim zakonikom (OZ), glede na okoliščine primera, stopnjo in trajanje bolečin. OZ v svojem 179. členu pravno priznane duševne bolečine specificira kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zaradi skaženosti, zaradi razžalitve dobrega imena in časti, zaradi okrnitve svobode in zaradi okrnitve osebnostne pravice ali smrti bližnjega. Odškodnina za takšno vrsto škode se lahko prizna samo za trajne posledice poškodbe. Na podlagi zdravstvenih listin, ki jih je prosilka priložila, ni izkazano, da bi šlo v njenem primeru za obstoj takšne vrste in intenzivnosti duševnih bolečin, na podlagi katere bi ji bilo mogoče po temelju priznati odškodnino za duševne bolečine, saj gre za bolečine, ki niso trajne narave in bodo sčasoma prešle. Komisija zato tudi glede škode za duševne bolečine ugotavlja, da prosilka zaradi dejanja ni utrpela takšnih duševnih bolečin, ki bi se jih lahko štelo za škodo po tem zakonu. Ker prosilka ne uveljavlja drugačne škode, razen odškodnine za duševne bolečine, oz. ker drugačna škoda iz vloge in vloženih listin ni razvidna niti izkazana, komisija ugotavlja, da prosilka ne izpolnjuje materialnega pogoja za priznanje odškodnine po ZOZKD navedenega v 6. alinei 6. člena citiranega zakona (da je bila prosilki z dejanjem storjena škoda, priznana s tem zakonom), zato je bilo potrebno njeno zahtevo zavrniti v celoti.

Tožnica vlaga tožbo, ker meni, da je izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na telesne in duševne bolečine v smislu 179. člena OZ, zaradi bistvene kršitve pravil postopka preuranjena oz. nezakonita. Tožnici, v nasprotju z določbami ZUP-a, ni bila omogočena udeležba v ugotovitvenem postopku. Skladno z 9. in 146. členom ZUP-a bi namreč tožena stranka morala tožnico pred odločitvijo seznaniti z uspehom dokazovanja ter ji s tem omogočiti, da se o njem izreče in da še pred izdajo izpodbijane odločbe dopolni ter pojasni svoje trditve. V določbah ZOZKD namreč ni podlage za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, če pogoji za tovrstni ugotovitveni postopek po določbah ZUP niso izpolnjeni. Nesporno je, da je tožnica v skladu z določbo drugega odstavka 27. člena ZOZKD zahtevala ter uveljavljala odškodnino in na obrazcu opisala tako dejanski dogodek ter posledice dejanja ter navedla vrsto odškodnine. Poleg tega je pisni zahtevi priložila tudi pisne listine ter tisto medicinsko dokumentacijo, ki je navedena v obrazložitvi izpodbijane odločbe in za katero je pričakovano menila, da je odločilnega pomena za presojo o tem, da je upravičena do odškodnine na podlagi ZOZKD. Žal pa toženka v nasprotju s pričakovanji tožnice ni pribavila kazenskega spisa v zadevi II K 49293/2010 Okrožnega sodišča v Mariboru, iz katerega bi bila razvidna tako obsojenčev način storitve kaznivega dejanja, kot stopnja tožničine ogroženosti, prav tako pa ni imenovala izvedenca medicinske stroke, ki bi se izjasnil o naravi telesne poškodbe, ki jo je utrpela tožnica. Ni bil imenovan niti izvedenec medicinske stroke ali psihiater, ki bi glede na navedeno ter upoštevajoč posebne okoliščine primera, podal izvedeniško mnenje za imaterialno škodo v smislu 179. člena OZ. Tožnica je v obravnavani zadevi opisala dejansko stanje kratko ter po resnici, med tem ko je posledice dejanja opisala laično ter brez obljubljene pomoči delodajalca, zaradi česar pri imaterialni škodi znotraj zakonsko določenega razpona tudi ni navedla stopnje ter čas trajanja bolečin. Predlaga, da sodišče tožnico, ki je bila žrtev kaznivega dejanja in ki je ob sestavi tožbe še vedno v bolniškem staležu, povabi na glavno obravnavo, jo zasliši kot stranko, da bo lahko pojasnila vse postopkovne nepravilnosti, ki jih je zasledila v postopku ter sodbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi ni sporno, da tožnica izpolnjuje formalne pogoje za priznanje odškodnine po ZOZKD. Sporno pa je izpolnjevanje materialnega pogoja po 6. členu ZOZKD in s tem postopanje upravnega organa v postopku določitve odškodnine in posledično izpodbijana odločba o zavrnitvi zahteve za priznanje odškodnine žrtvam kaznivih dejanj.

Materialno podlago za odločanje v tej zadevi daje ZOZKD, ki v svojih določbah ureja pravico do odškodnine žrtvam nasilnih, naklepnih dejanj in njihovim svojcem, postopek za uveljavljanje teh pravic ter organe, ki odločajo in sodelujejo v postopku odločanja o teh pravicah. V splošnih določbah zakona je določena vsebina zakona, pomen izrazov, glede vprašanj postopka, ki z zakonom niso urejena, pa je predvidena smiselna uporaba določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zahtevo za uveljavljanje odškodnine vloži prosilec pri ministrstvu pristojnem za pravosodje na obrazcu, ki ga določi minister za pravosodje (27. člen ZOZKD). Zahteva mora vsebovati osebne podatke prosilca, opis dejanja, opis posledic dejanj in navedbo vrste odškodnine, ki jo zahteva (prvi odstavek 28. člena ZOZKD). Zahtevi morajo biti priložene listine, navedene v prvem odstavku 30. člena ZOZKD, to je dokazilo o državljanstvu, potrdilo policije o zaznavi oz. naznanitvi dejanja kot kaznivega dejanja, ustrezna zdravniška potrdila oz. listine, ki izkazujejo, da je upravičenec utrpel telesno poškodbo, okvaro zdravja ali duševne bolečine, izjavo upravičenca o uveljavljanju posameznih vrst škode priznane s tem zakonom iz drugih pravnih naslovov in druge listine, ki dokazujejo obstoj pogojev po tem zakonu in upravičenec z njimi razpolaga. Listine morajo biti v izvirniku ali overjenem prepisu, listinam v tujem jeziku mora biti priložen overjen prevod (drugi in tretji odstavek 30. člena ZOZKD).

Kot izhaja iz predloženega spisa, je tožnica uveljavljala odškodnino na predpisanem obrazcu. V tem obrazcu je v rubriki III.a opisala dogodek, v rubriki III.b pa posledice dejanja, v rubriki IV. pa je navedla, da zahteva odškodnino za duševne bolečine (stres). Ta zahtevek pa je bil po presoji sodišča pravilno zavrnjen. Za duševne bolečine se glede na okoliščine primera, stopnjo in trajanje bolečin v skladu z določbami OZ prizna odškodnina največ do 10.000,00 €. OZ v svojem 179. členu pravno priznane duševne bolečine specificira kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zaradi skaženosti, zaradi razžalitve dobrega imena in časti, zaradi okrnitve svobode in zaradi okrnitve osebnostne pravice ali smrti bližnjega. Odškodnina za takšno vrsto škode se lahko prizna samo za trajne posledice poškodbe. Na podlagi zdravstvenih listin, ki jih je tožnica priložila, tudi po presoji sodišča ni izkazano, da bi šlo za obstoj takšne vrste in intenzivnosti duševnih bolečin, na podlagi katere bi ji bilo mogoče po temelju priznati odškodnino za duševne bolečine. Iz naknadno poslanega mnenja A. št. P13/2010 z dne 30. 7. 2010, ki ga je tožnica posredovala med postopkom (dne 25. 10. 2010) namreč izhaja ocena družinske terapevtke, da si je tožnica po travmatskem dogodku dobro opomogla, da se je v začetku julija vrnila na delovno mesto, da pa še vedno doživlja strah v zvezi s sodnimi postopki, ki zaradi srečanja s storilcem potencirajo podoživljanje dogodka. Navedeno tudi po presoji sodišča pomeni, da je tožena stranka utemeljeno ugotovila, da tožnica ni utrpela takšnih duševnih bolečin, ki bi se jih lahko štelo za škodo po tem zakonu. Sicer pa ZOZKD vrste priznane škode po tem zakonu taksativno našteva v 8. členu, med njimi pa škode zaradi strahu ni.

Upoštevaje vse navedeno zato tudi po presoji sodišča tožnica neutemeljeno zatrjuje kršitev pravil postopka, saj je bila seznanjena z listinami, ki jih je pridobil organ po uradni dolžnosti, prav tako pa jo je pozval, da natančno, določno in po resnici navede ter predloži ustrezne dokaze, ki dokazujejo, da je upravičena do vrste škode, ki jo z vlogo zatrjuje (obvestilo s pozivom stranki zaradi uveljavljanja in zavarovanja njenih pravic v postopku za uveljavljanje odškodnine št. 008-51/2009 z dne 7. 10. 2010, ki je bilo tožnici vročeno dne 11. 10. 2010). Kot je bilo že navedeno je tožnica na podlagi tega poziva predložila poročilo A., drugih dokazil pa ni predložila. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, ki se nanašajo na zahtevo po postavitvi izvedenca zaradi ugotavljanja intenzitete telesnih in duševnih bolečin.

Ker je glede na navedeno izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.