Jedro

Pri odločanju o zahtevi za vračilo odtegnjenega zenska so bili presojeni vsi ugovori tožeče stranke v zvezi z izvršenim pobotom, ki ga kot dejanje napada s tožbo. O (isti) vsebini, ki se izpodbija s tožbo, je bila torej izdana upravna odločba in s tem akt iz 2. člena ZUS-1, zoper katerega je dovoljena tožba. S tem je zagotovljeno sodno varstvo, to pa pomeni, da v konkretnem primeru ni več podlage za tožbo iz 4. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka vlaga tožbo na podlagi določb 4. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju: ZUS-1) zoper dejanje tožene stranke, s katerim se posega v njene ustavne pravice, zlasti v njeno lastninsko pravico, ki je varovana na podlagi 33. člena Ustave. Tožena stranka je, po navedbah v tožbi, neupravičeno opravila enostranski pobot terjatev ter s tem tožečo stranko oškodovala za 16 701,38 EUR. O svojem dejanju je davčni organ tožečo stranko zgolj obvestil. Zoper obvestilo pa ni možna pritožba, zato so izpolnjene procesne predpostavke za vloženo tožbo. Ker je bil izvedeni pobot neupravičen, sodišču predlaga, da s sodbo ugotovi, da je tožena stranka s svojim dejanjem z dne 30. 1. 2009 nezakonito posegla v premoženjske pravice tožnika ter toženi stranki naloži, da v roku 8 dni odpravi posledice takšnega posega, in sicer tako, da na poslovni račun tožeče stranke nakaže neupravičeno odtegnjeni znesek v višini 16 701,38 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2009 dalje do plačila in ji povrne stroške postopka, prav tako z zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitve obveznosti do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožeča stranka na podlagi omenjenega obvestila vložila zahtevo za vračilo odtegnjenega zneska. O zahtevi je organ prve stopnje odločil z odločbo št. DT 4200-9/2009 0204 05 z dne 2. 3. 2009 in zahtevek tožeče stranke zavrnil. Zoper odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, o kateri teče postopek pri organu druge stopnje, lahko pa bo tudi sprožila upravni spor, kolikor ne bo zadovoljna z odločitvijo druge stopnje. Zato tožeča stranka po mnenju tožene stranke ne izkazuje pravnega interesa za tožbo.

Tožbo je moralo sodišče zavreči. V upravnem sporu, sproženem na podlagi 4. člena ZUS-1, sodišče odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi državni organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Vendar pa to stori samo primeru, če zoper akt ali dejanje ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

V konkretnem primeru po presoji sodišča ne gre za primer iz citirane zakonske določbe. Tožnik sicer ugovarja pobotu, o katerem je bil sprva samo obveščen in ni bila izdana odločba. Odločba je bila, po podatkih upravnih spisov, ki jim tožnik ne ugovarja, izdana kasneje, na podlagi tožnikove zahteve z dne 12. 2. 2009, da se mu vrne odtegnjeni znesek. Iz spisov, konkretno iz obrazložitve odločbe, tudi kot nesporno sledi, da so bili pri odločanju o zahtevi presojeni vsi ugovori tožeče stranke v zvezi z izvršenim pobotom, ki ga kot dejanje napada s tožbo. O (isti) vsebini, ki se izpodbija s tožbo, je bila torej izdana upravna odločba in s tem akt iz 2. člena ZUS-1, zoper katerega je dovoljena tožba. S tem je zagotovljeno sodno varstvo, to pa pomeni, da v konkretnem primeru ni več podlage za tožbo iz 4. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 24. člena ZUS-1.