Jedro

Tožena stranka je skozi postopek zatrjevala, da je pregled izvajala v skladu s standardi HACCP, tako da je pregledala 3-4 škatle na paleto, ki vsebuje 54 škatel orehov po 10kg. Zahteva po natančnemu pregled celotne pošiljke bi bila pretirana, glede na to, da so bili orehi zapakirani v 54 škatel po 10 kg orehov in da tožena stranka na trgu deluje kot posrednik, ki blago nato prodaja naprej svojim kupcem.

Primeren rok za grajanje napak je določen kot pravni standard, ki mu v vsakem konkretnem primeru da vsebino sodišče. Tožena stranka kot kupec je bila zgolj posrednik v verigi. Ob prejemu blaga je v skladu s standardi pogledala zgolj vzorec nekaj škatel z mnogo večje palete. Pomanjkljivosti glede orehov so se pokazale šele, ko je končni kupec odprl celotno pošiljko. Ker je tožena stranka o napakah obvestila tožečo še isti dan, kot so njo obvestili končni kupci, je zato osem oziroma dvanajst dnevni rok še primeren. Da je bil v obravnavanem primeru rok za grajanje primeren, kaže tudi to, da tožeča stranka ni ugovarjala reklamaciji in je izdala dobropis.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v: - točki II (b) izreka v delu, da v presežku do 13.285,47 EUR terjatev tožene stranke ne obstoji; - točki II (d) izreka v delu, da je tožena stranka dolžna v petnajstih dneh od prejema te sodbe, tožeči stranki plačati:

1. znesek 1.216,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.08.2016 dalje za čas do plačila;

2. znesek 1.877,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.08.2016 dalje za čas do plačila;

3. zakonske zamudne obresti od 272,55 EUR za čas od 30.08.2016 do 25.09.2018;

4. znesek 2.343,50 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09.09.2016 dalje za čas do plačila; - točki III izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 130482/2016 z dne 14.12.2016 razveljavi v celotnem še nerazveljavljenem delu (I. točka izreka). Pod točko II izreka je (a) ugotovilo obstoj tožnikovih terjatev v zneskih 1.216,88 EUR, 2.150,00 EUR in 2.343,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; (b) ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke v znesku 272,55 EUR in da v presežku do 13.285,47 EUR terjatev tožene stranke ne obstoji; (c) izvedlo pobot do višine 272,55 EUR in pod (d) odločilo, da je tožena stranka v petnajstih dneh dolžna plačati tožeči stranki zneske 1.216,88 EUR, 1.877,45 EUR, 2.343,50 EUR vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in zakonske zamudne obresti za znesek 272,55 EUR. V presežku, to je glede zneska 272,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.2018 je zahtevek zavrnilo. Pod III. točko izreka je toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka.

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo ugovor ugasle terjatve, ko je ugotovilo, da v pobot uveljavljena odškodninska terjatev tožene stranke ne obstaja. Tožeča stranka je konkludentno priznala kršitev pogodbenih obveznosti, ko je sprejela reklamacijo tožene stranke z dne 22.9.2016 in ji 3.10.2016 izdala dobropis št. 122 v znesku 3.633,50 EUR. Zato se zdaj na nepravočasnost in nepravilnost reklamacije ne more več sklicevati. Sodišče je zato nepravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala kršitve pogodbe. Takšen zaključek je tudi protisloven, saj je sodišče toženi stranki priznalo v pobot uveljavljeni odškodninski terjatvi v zneskih 272,55 EUR in 238,12 EUR, glede zneska 12.775,00 EUR pa ni ugotovilo, da bi tožeča stranka kršila pogodbo. Zaradi sprejete reklamacije so tudi neutemeljeni zaključki sodišča, da se reklamacija M. ne nanaša na orehe po vtoževanih računih, ampak na katerekoli orehe drugega dobavitelja. Sodišče se ni opredelilo do izvedenih dokazov, ki kažejo na to, da je šlo prav za orehe, ki jih je dobavila tožeča stranka. Tožena stranka vztraja, da je pregled orehov opravila ustrezno, v skladu s standardi, in pravočasno obvestila tožečo stranko o napakah. Pregled sleherne škatle orehov bi bil preveč zamuden in pomeni tudi higienski riziko. Tožeča stranka je vedela, da se pregleda vzorec zgolj nekaj kartonov orehov na vrhnjem delu palete. Zato je pokvarjene orehe podtaknila na dno palete, kar so lahko opazili šele končni odjemalci. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v še spornem delu zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je v pravdi zahtevala plačilo računov. Tožena stranka je podala ugovor ugasle terjatve in je v procesni pobot uveljavila odškodninsko terjatev iz naslova kršitve pogodbe.

6. Iz relevantnega dejanskega stanja, ugotovljenega pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da sta tožeča stranka kot prodajalec in tožena stranka kot kupec imeli sklenjeno pogodbo glede dobave orehov. Tožena stranka na trgu deluje kot posrednik, ki orehe prodaja naprej svojim strankam. V juliju, avgustu in septembru 2016 je prišlo do nekaterih spornih dobav tožeče stranke (računi 108, 114, 117, 118). Dobavo z dne 17.7.2016 (račun 108) je tožena stranka dne 20.7.2016 dostavila naprej odjemalcu P., ki je reklamacijo toženi stranki podala 25.7.2016. Tožena stranka je isti dan po telefonu o reklamaciji obvestila tožečo stranko. Dobave po računih 114, 117 in 118 je tožena stranka prejela po dnevih 26.8.2016, 1.9.2016 in 5.9.2016. Orehe po računih 114 in 117 je tožena stranka dobavila M. dne 2.9.2016 (ni podatka o dostavi po računu 118). M. je orehe po računih 114, 117 in 118 toženi stranki reklamiral dne 12.9.2016. Tožena stranka je isti dan po telefonu o reklamaciji obvestila tožečo stranko, nato pa je dne 22.9.2016 podala še pisno reklamacijo. Tožeča stranka je 3.10.2016 toženi stranki na podlagi njene reklamacije izdala dobropis v znesku 3.633,50 EUR. Dva kupca tožene stranke (P. in M.) sta zaradi dobave nekvalitetnih oz. pokvarjenih orehov odpovedali nadaljnje poslovanje s toženo stranko. Tožena stranka odškodninsko terjatev iz naslova izpada dobička zaradi izgube teh dveh strank uveljavlja v procesni pobot. 7. Sodišče prve stopnje je v pobot priznalo terjatev tožene stranke v višini 272,55 EUR kot izgubljeni dobiček, ker je šlo za škodo, ki jo je tožeča stranka sprejela nase v okviru odločitve, da bo izstavila dobropis.1 Sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo obstoja odškodninske terjatve iz naslova izgubljenega dobička zaradi izgube strank P. in M. v skupni višini 12.775,00 EUR. Zaključilo je, da toženi stranki ni uspelo dokazati kršitve pogodbe s strani tožeče stranke. Postavilo se je na stališče, da telefonski reklamaciji s strani tožene stranke nista bili ustrezni, ampak je šlo zgolj za trditev o tem, da je toženi stranki subjekt iz nadaljnje verige povedal, da naj bi bili orehi pokvarjeni. Prav tako reklamaciji nista bili podani v primernem roku, glede na to, da sta bili podani osem oz. vsaj deset dni po dobavi. Nazadnje pa tudi zaključuje, da škoda, ki jo v pobot uveljavlja tožena stranka, za tožečo stranko v trenutku sklenitve pogodbe ni bila predvidljiva.

8. Pravno podlago v obravnavanem primeru predstavlja Konvencija združenih narodov o mednarodni prodaji blaga – CISG, saj gre za pogodbo o prodaji blaga, sklenjeno med strankama, ki imata sedeže na ozemljih različnih držav, ki so države pogodbenice CISG. V 38. členu CISG je določena obveznost kupca pregledati blago v čim krajšem možnem roku. V 39. členu CISG je določeno, da kupec izgubi pravico, da se sklicuje na pomanjkljivosti glede blaga, če o tem prodajalcu ni poslal obvestila, v katerem je navedel naravo pomanjkljivosti, v primernem roku od trenutka, ko jo je odkril ali bi jo bil moral odkriti. Če kupec iz opravičljivega razloga ni poslal prodajalcu obvestila v primernem roku, lahko še vedno zahteva znižanje cene in odškodnino, a ne za izgubljen dobiček (44. člen CISG). Stranka, ki ji je zaradi kršitve pogodbe druge stranke nastala škoda, ima pravico zahtevati odškodnino. Ta je v skladu s 74. členom CISG enaka pretrpljeni izgubi in izgubljenemu dobičku, ne sme pa biti večje od izgube, ki jo je kršitelj pogodbe predvidel ali bi jo bil moral predvideti pri sklenitvi pogodbe kot možno posledico njene kršitve, glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da je napačen materialnopravni zaključek, da tožeča stranka ni kršila pogodbe o dobavi orehov. Predmet pogodbe so bili orehi standardne kakovosti, kupca tožene stranke pa sta v dobavljenih orehih odkrila črvive orehe, molje in celo kovinski tujek (ribiški trnek). Napačni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, ko je sledilo trditvam tožeče stranke, da se reklamaciji P. in M. ne nanašata na orehe tožeče stranke, ampak na katerekoli druge orehe drugega dobavitelja (točka 84 in 86 obrazložitve). Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke in izvedenih dokazov, ki kažejo na to, da tožena stranka v tistem obdobju ni imela drugih dobaviteljev orehov. Navedeno sta potrdili priča B. V. in kot stranka zaslišani zakoniti zastopnik tožene stranke I. M. Nadalje je iz fotografije (B12) razvidna številka lota, ki sovpada z dobavnico M. (B10), iz skladiščnega kartona (B44 in B45) pa ne izhaja, da bi tožena stranka imela še drugega dobavitelja orehov kot tožečo stranko. Vse navedeno potrjuje, da so orehi, reklamirani s strani P. in M., prav tisti, ki jih je toženi dobavila tožeča stranka, zaradi česar je drugačen zaključek sodišča prve stopnje zmoten.

10. Pritožbeno sodišče nadalje zaključuje, da je tožena stranka ustrezno pregledala orehe ob dobavi in napake tudi pravočasno grajala tožeči stranki. Tožena stranka je skozi postopek zatrjevala, da je pregled izvajala v skladu s standardi HACCP, tako da je pregledala 3-4 škatle na paleto, ki vsebuje 54 škatel orehov po 10kg. Pritožba poudarja, da bi bil pregled vsake škatle v vsaki dostavi časovno nevzdržen in pomeni tudi higienski riziko zaradi večje možnosti kontaminacije. Da gre za standarden način pregleda v živilski industriji, sta potrdila tudi priča M. T. in zaslišani zastopnik tožene stranke I. M. Pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da je bil pregled opravljen ustrezno. Zahteva po natančnemu pregled celotne pošiljke bi bila pretirana, glede na to, da so bili orehi zapakirani v 54 škatel po 10 kg orehov (način pakiranja je razviden tudi na fotografiji B45) in da tožena stranka na trgu deluje kot posrednik, ki blago nato prodaja naprej svojim kupcem.

11. Orehi, dobavljeni toženi stranki po računu 108 na dan 17.7.2016, so bili P. dostavljeni dne 20.7.2016. Slednja je orehe grajala toženi stranki 25.7.2016, tožena stranka pa je to tožeči še isti dan sporočila po telefonu. Tožena stranka je napako torej grajala 8 dni po dobavi. Orehi, dobavljeni toženi stranki po računih 114 in 117 na dneva 26.8.2016 in 1.9.2016, so bili M. dostavljeni 2.9.2016, medtem ko datum nadaljnje dostave orehov po računu 118, ki jih je tožena stranka prejela 5.9.2016, ni znan. M. je orehe grajal toženi stranki 12.9.2016, ta pa je to tožeči stranki še isti dan sporočila po telefonu. Dne 22.9.2016 je tožena stranka tožeči podala še pisno reklamacijo (B4) glede orehov po računih 117 in 118. Tožena stranka je napake na blagu po računih 117 in 118 po telefonu grajala tožeči stranki dvanajst oziroma osem dni od prejema. Stališče sodišča prve stopnje, da osem in dvanajst dnevni rok presegata standard primernega roka v skladu z 39. členom CISG, je po presoji pritožbenega sodišča prestrogo. Primeren rok je določen kot pravni standard, ki mu v vsakem konkretnem primeru da vsebino sodišče. Treba je upoštevati, da je v obravnavnem primeru tožena stranka kot kupec zgolj posrednik v verigi, da je ob prejemu blaga v skladu s standardi pogledala zgolj vzorec nekaj škatel z mnogo večje palete ter da so se pomanjkljivosti glede orehov pokazale šele, ko je končni kupec odprl celotno pošiljko. Ker je tožena stranka o napakah obvestila tožečo še isti dan, kot so njo obvestili končni kupci, je zato osem oziroma dvanajst dnevni rok še primeren. Orehi po presoji pritožbenega sodišča tudi niso blago, ki bi se pokvarilo tako hitro, da bi bilo kot pravočasno grajanje primerno le takojšnje grajanje. Da je bil v obravnavanem primeru rok za grajanje primeren, kaže tudi to, da tožeča stranka ni ugovarjala reklamaciji z dne 22.9.2016 in je izdala dobropis z dne 3.10.2016. 12. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje napravilo napačen zaključek, da tožena stranka ni uspela dokazati kršitve pogodbe. Tožeča stranka je dobavila neustrezne orehe in s tem kršila svoje pogodbene obveznosti. Pomanjkljivosti se zaradi načina pakiranja blaga niso mogle ugotoviti med pregledom ob prevzemu, ampak so to lahko odkrili šele končni kupci. Napake na blagu pa je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka grajala v primernem roku. Izguba poslovnih partnerjev zaradi dobave pokvarjenega blaga se odraža v izgubljenem dobičku, kar mora biti za prodajalca, ki blago v večjih količinah prodaja posredniku v verigi, predvidljivo. Ni potrebno, da kršitelj pogodbe pozna natančen znesek škode, kar je praviloma tudi nemogoče. Zadostuje zavedanje, da bi lahko druga pogodbena stranka zaradi tega utrpela izgubo dobička. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožena stranka dokazala kršitev pogodbe in je to tudi grajala v primernem roku.

13. Hkrati pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravnomočna je ugotovitev o obstoju terjatve tožene stranke v višini 238,12 EUR. V izpodbijani sodbi je sodišče ugotovilo še obstoj terjatve tožene stranke v višini 272,55 EUR. Obe terjatvi izvirata iz poslovne odškodninske odgovornosti. Ena od predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti je kršitev pogodbe. Zaradi tega so si razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, saj sodišče po tem, ko že ugotovi obstoj terjatve na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti, zaključi, da kršitve pogodbe ni bilo (točke 101 – 104 obrazložitve).

14. Zaradi zgoraj navedenega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo kot izhaja iz izreka te odločbe in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o odškodninski terjatvi tožene stranke, ki jo ta uveljavlja v procesni pobot. V kolikor bo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovilo obstoj vseh predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti, se bo po tem moralo še podrobneje ukvarjati z njeno višino in pri tem ugotoviti obstoj in trajanje pogodb, pričakovani dobiček in morebitne stroške, ki jih je pri tem imela tožena stranka. Z višino odškodnine tožene stranke se sodišče prve stopnje še ni ukvarjalo, glede na to, da je odločilo, da terjatev ne obstoji že po temelju. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne more samo odpraviti pomanjkljivosti glede na to, da sodišče prve stopnje o višini odškodnine ni odločalo in bi bila v primeru, če bi se o tem prvič odločalo na drugi stopnji, strankama odvzeta pravica do pritožbe. Zato je sodbo v tem delu razveljavilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Pri tem je v veljavi pustilo točko II (a) izreka, v kateri je ugotovljena terjatev tožeče stranke, saj pritožba v bistvu ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje glede njenega obstoja, ampak samo nasprotuje temu, da sodišče ni ugotovilo obstoja terjatve tožene stranke v celotni višini. Drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP), pa pritožbeno sodišče ni zaznalo.

15. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da si je razpravljajoči sodnik že izoblikoval dokončno stališče o zadevi, saj je v ponovljenem sojenju že drugič zaključil, da terjatev tožene stranke ne obstoji. Zato je utemeljeno, da se zadeva vrne v novo sojenje drugemu sodniku, kot predlaga pritožnica (356. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v dveh izvodih. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Že pravnomočna je odločitev o obstoju terjatve tožene stranke do tožeče v višini 238,12 EUR na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. IX Pg 389/2017 z dne 19.12.2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Cpg 67/2018 z dne 11. 5. 2018 (prvo sojenje v tej zadevi).