Jedro

Bistveno je, da tožeča stranka sodišču ne očita nikakršnega protipravnega ravnanja, ampak zahteva ugotovitev ničnosti izvršilnega postopka le kot posledice nedopustnih dejanj v zvezi s sestavo notarskega zapisa in sodne poravnave.

Izrek

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča za odločanje v tej zadevi se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka v tožbi z dne 22.10.2007 zatrjuje protizakonito ravnanje toženih strank pri sestavi notarskega zapisa SV 163/1997 z dne 15.4.1997 in sklenitvi sodne poravnave P 344/2002 z dne 24.1.2005 pred Okrožnim sodiščem v Kranju. Ker sta izvršilna naslova nična, se na njuni podlagi po njenem mnenju pred Okrajnim sodiščem v Radovljici ne more voditi izvršilni postopek In 2005/00072. Stvarno in krajevno pristojno Okrajno sodišče v Radovljici predlaga prenos pristojnosti za odločanje v zadevi na drugo stvarno pristojno sodišče, saj bi dejstvo, da bi o zahtevku odločalo sodišče, ki vodi izvršilni postopek In 2005/00072, ki še ni končan, vzbudilo vtis objektivne pristranskosti sodišča. Poleg tega izvršilni postopek vodi sodnica, ki ji je bila dodeljena pravdna zadeva.

Predlog ni utemeljen.

Določilo 23. člena Ustave Republike Slovenije predvideva pravico do sodnega varstva, iz katere izhaja tudi zahteva, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohranja videz nepristranskosti. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja torej ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. V nasprotnem primeru sta lahko ogrožena tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišča nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.

Pomemben procesni institut, s katerim se zagotavlja ustavna pravica do nepristranskega sojenja, je delegacija pristojnosti (67. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 73/07, ur. p. b., 45/08). Pravni standard „drugih tehtnih razlogov“ zajema različne okoliščine, ki niso v neposredni zvezi s samim sporom, ampak nanj lahko vplivajo od zunaj, in zadevajo celotno sodišče. Mednje po oceni Vrhovnega sodišča ne spada s strani stvarno in krajevno pristojnega sodišča zatrjevana okoliščina, da tožeča stranka med drugim zahteva ugotovitev ničnosti izvršilnega postopka In 2005/00072, ki se vodi pred tem sodiščem. Bistveno je, da tožeča stranka temu sodišču ne očita nikakršnega protipravnega ravnanja, ampak zahteva ugotovitev ničnosti citiranega izvršilnega postopka le kot posledico nedopustnih dejanj v zvezi s sestavo notarskega zapisa SV 163/97 z dne 15.4.1997 in sodne poravnave P 344/2002 z dne 24.1.2005. Takšnega dejanskega stanja ni mogoče subsumirati pod pravni standard „drugega tehtnega razloga“. Objektivna nepristranskost sodišča, ki se izraža v percepciji javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije namreč v konkretnem primeru po razumnih merilih ne more biti prizadeta, če bo v zadevi odločalo krajevno in stvarno pristojno sodišče. Ker uveljavljane okoliščine ne utemeljujejo prenosa krajevne pristojnosti, je bilo treba predlog zavrniti.