Jedro

Kadar sodišče prve stopnje ugotovi, da že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetno izkazana terjatev, ni izpolnjen, ni dolžno preverjati obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe po citiranih določbah ZDSS-1 oziroma ZIZ. Zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso odločilnega pomena in jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki zaradi zavarovanja denarne terjatve tožeče stranke v zneskih in z zapadlostjo razvidno iz I. točke izreka prepoveduje odtujiti ali obremeniti in razpolagati z premičninami, katerih lastnik je tožena stranka in se nahajajo na naslovu A. cesta 182, B., z vknjižbo te prepovedi v Register zastavnih pravic na premičninah in z rubežem premičnin, ki se nahajajo na tem naslovu; da bo rubež premičnin na naslovu A. cesta 182, B. opravljal sodni izvršitelj C.C.; da sodišče nalaga banki D. d. d., E. 15, B., da mora toženi stranki ali komu drugemu po nalogu tožene stranke odreči izplačilo kakršnegakoli denarnega zneska z računa tožene stranke, odprt pri tej banki, dokler stanje na navedenem računu tožene stranke ne dosega 15.293,14 EUR. Ko stanje na računu preseže 15.293,14 EUR, pa lahko tožena stranka razpolaga le s presežkom sredstev nad tem zneskom; da se prepoveduje ministrstvu, kjer ima tožena stranka bančno garancijo v znesku 30.000,00 EUR, uveljavljanje garancije v terjanem znesku, oziroma se mu prepoveduje, da komurkoli izplača terjani znesek; da ta začasna odredba velja 30 dni po pravnomočnosti odločbe v pravdnem postopku opr. št. I Pd 152/2013, ki teče pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka po odmeri sodišča, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeni sklep, s katerim je sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri presojanju utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe kot podlago za svojo odločitev neutemeljeno uporabilo navedbe strank in predlagane dokaze v pravdni zadevi in sicer je vpogledalo in prebralo vse priloge in zapisnike o izpovedbah upnice, zakonite zastopnice, dolžnika ter prič in svojo odločitev oprlo na navedbe in dokazne predloge, ki jih upnica v predlogu za izdajo začasne odredbe sploh ne navaja oziroma ne predlaga. Ker sodišče prve stopnje razlogov za svojo odločitev, da bo ugotavljalo in dokaze izvajalo po uradni dolžnosti, niti ni pojasnilo, to predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Namen začasne odredbe je, da sodišče oceni predlagane dokaze upnice, ki je začasno odredbo predlagala in na podlagi predlaganih dokazov odloči o upravičenosti zahtevka. Sodišče v postopku izdaje začasne odredbe ni pristojno, da ocenjuje posamezne dokaze, saj ne izvaja dokaznega postopka. V konkretni zadevi je sodišče oprlo svojo odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe na dokaze, ki jih upnica konkretnemu predlogu sploh ni predložila oziroma jih je (pa še to le nekatere, ne pa vseh, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev) predložila samo kot dokaz o teku oziroma obstoju pravdnega postopka med strankama, ni pa jih predlagala kot dokaz o verjetnosti obstoja terjatve. Neutemeljeni so zaključki sodišča, da upnica ni izkazala za verjetno obstoj terjatve ali da bo terjatev zoper tožnika nastala ter nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. V četrtem odstavku 1. točke navedenega predloga za izdajo začasne odredbe upnica navaja nedvomna dejstva in predlaga resnične dokaze za potrditev navedenega, zato upnica trdi, da je sodišče neupravičeno dalo večjo težo dokazom dolžnika. Upnica je s predloženimi dokazi vsaj za verjetno, dokazala obstoj denarne terjatve, ki jo ima nasproti dolžniku. Omenjeno upnica jasno izkaže s predloženo pogodbo o zaposlitvi, izpiski prometa na računu upnice od maja do oktobra in decembra 2012, razliko med izplačanimi plačami in obračunanimi plačami. Za dokaz o prenakazilu plač dolžnika pa predlaga še izpisek prometa dolžnika na transakcijskem računu. Upnica se ne strinja z odločitvijo sodišča, da ni izkazala konkretne, verjetno obstoječe nevarnosti za izterjavo terjatve. Dejstvo je, da je dolžnik sam priznal, da nima sredstev za izplačilo plač in tudi jih ni izplačal, kar je upnica dokazala z dvema dopisoma. Po priloženih podatkih iz AJPES-a o bilanci stanja v letu 2014 pa je jasno, da upnik posluje z izgubo in da so velike možnosti, da kljub uspehu v pravdnem postopku upnica iz naslova premalo izplačanih plač in prispevkov od dolžnika ne bo dobila nič. Za izdajo začasne odredbe zadostuje izkazana verjetnost, da je dolžnik v finančni stiski in da odtujuje in prodaja premično in nepremično premoženje, kar pa je upnica utemeljila in vsaj za verjetno izkazala slabo poslovanje in finančno stanje dolžnika. Kot dokaz je predlagala zaslišanje F.F.. Sodišče prve stopnje navaja, da na podlagi zaslišanja ene predlagane priče tudi ne bi štelo za dokazano, da je dolžnik kot podjetje na prodaji, vendar sodišče ne more vnaprej presoditi kaj bi povedala priča in ne more vnaprej presoditi kakšen pomen bi imelo njeno zaslišanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, zlasti pa ne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijani sklep vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, tako da ga je vsekakor mogoče preizkusiti, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. Tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu s tožbo z dne 31. 1. 2013 vtožuje izplačilo zneska v višini 15.293,14 EUR, ker ji je tožena stranka v obdobju od 1. 4. 2012 do 31. 10. 2012 obračunala in izplačala prenizko plačo. 6. Tožeča stranka je dne 10. 9. 2015 vložila predlog za izdajo začasne odredbe z obrazložitvijo, da ji je toženka v obdobju od 1. 4. 2012 do 31. 10. 2012 obračunala in izplačala za 15.293,14 EUR prenizko bruto plačo in kot dokaz navedenemu predlagala pregled prometa toženke, izpiske o prenakazilu plače in regresa. Obstoj nevarnosti, da bo zaradi odtujevanja, skrivanja ali kakršnega drugačnega ravnanja toženke s premoženjem uveljavitev njene terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena ali precej otežena, je dokazovalo z dopisom z dne 12. 5. 2015 in 9. 6. 2015, v katerem je toženka priznala, da delavcem ni izplačala plač za marec in april 2015. Prav tako je navajala, da je toženka kot podjetje naprodaj, o čemer je tožečo stranko obvestila F.F.. Iz bilance stanja na dan 31. 12. 2014 pa izhaja, da toženka posluje z izgubo v višini 59.448,00 EUR, iz poslovnega izida toženke pa izhaja, da znaša znesek bilančne izgube toženke v obdobju leta 2014 v višini 122.926,00 EUR, toženka pa je dne 27. 5. 2014 zaprla tudi enega od transakcijskih računov. Da je toženka v hudih finančnih težavah naj bi kazali tudi objavljeni članki na spletni strani G. in spletni strani portala H..

7. Za zavarovanje te svoje terjatve je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe po 1., 3. in 4. točki prvega odstavka 271. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s sprem.) v povezavi z 270. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje je predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljenega, ker je ugotovilo, da za predlagano začasno odredbo niso bili izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za izdajo začasne odredbe za zavarovanje takšne terjatve določa 270. člen ZIZ. Sodišče prve stopnje je o predlagani začasni odredbi odločalo tudi upoštevaje določbo 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki v četrtem odstavku določa, da se začasne odredbe izdajajo po določbah tega zakona, ki ureja zavarovanje, če ni z ZDSS-1 določeno drugače. 8. Pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve določa 270. člen ZIZ. Temeljna predpostavka za izdajo tovrstne začasne odredbe je v tem, da izkaže upnik za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da terjatev v tej fazi postopka še ni verjetno izkazana. V navedenem individualnem delovnem sporu so bili v dokaznem postopku opravljeni že tri naroki za glavno obravnavo, zaslišane priče, na dokazne predloge strank opravljene poizvedbe pri ministrstvu in na DURS, Davčni urad B. ter predložene dokazne listine. Iz listin v spisu tudi izhaja: - da je bila tožeča stranka pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2012 za nedoločen čas od 1. 4. 2012 dalje s tedensko obveznostjo 32 ur (A1); - da je tožena stranka v dokaznem postopku predložila drugo pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 3. 2012 iz katere izhaja, da sta stranki delovno razmerje sklenili za nedoločen čas od 1. 4. 2012 dalje za 4 ure tedensko (B2); - da je tožeča stranka sama v dopisu toženki z dne 20. 10. 2012 (s katerim je zahtevala premalo izplačane plače) navedla, da se pogodba, na podlagi katere zahteva izplačilo domnevno premalo izplačanih plač nahaja na ministrstvu in je nesporna (B19); - da iz zapisnikov o inšpekcijskem nadzoru toženke z dne 13. 4. 2012 izhaja, da je tožeča stranka pri toženi stranki zaposlena od 1. 4. 2012 dalje in sicer z obveznostjo 16 ur dela na teden, kar je manj kot v zvezi s tem zatrjuje sama tožeča stranka.

9. Pravdni stranki sta v fazi dokaznega postopka predložili številne listine in predlagali zaslišanja prič, dokazni postopek je v teku in še ni v celoti izveden. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da v tej fazi postopka tožeča stranka še ni z verjetnostjo izkazala obstoj denarnih terjatev do toženke, saj so med strankama sporne že temeljne predpostavke obstoja dogovorjenega obsega tedenske oziroma mesečne obveznosti pri toženki in posledično tudi, ali je tožeča stranka sploh upravičena do vtoževane razlike v plači, kar bo v nadaljevanju predmet vsebinskega preizkusa. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da na podlagi dosedaj izvedenega dokaznega postopka in ponujenih dokazov verjetnost uveljavitve tožničine terjatve še ni izkazana.

10. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve s tem, ko je upoštevalo tudi navedbe strank, predložene listinske dokaze, ki sta jih stranki v teku izvedbe dokaznega postopka predlagali in ne le tistih, ki jih je tožeča stranka podala v predlogu za izdajo začasne odredbe. Ker je tožeča stranka predlagala začasno odredbo, ko je dokazni postopek že tekel in so bili opravljeni še trije naroki, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi do tedaj podane in izvedene dokaze, glede katerih tožeči stranki ni bila kršena pravica do izjavljanja, zato so nasprotne pritožbene navedbe protispisne.

11. Kadar sodišče prve stopnje ugotovi, da že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetno izkazana terjatev ni izpolnjen, ni dolžno preverjati obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe po citiranih določbah ZDSS-1 oziroma ZIZ. Zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso odločilnega pomena in jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

12. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).