Jedro

Ker je v zadevi odprto vprašanje, za kakšno obdobje se lahko prizna denarna socialna pomoč oziroma subvencionirana najemnina, je glede tega potrebno uporabiti določbo četrtega odstavka 36. člena ZSVarPre, kjer je določeno, da se ne glede na določbe drugega in tretjega odstavka tega člena denarna socialna pomoč lahko dodeli največ za obdobje enega leta, če zaradi starosti nad 63 let za ženske in nad 65 let za moške, bolezni ali invalidnosti ali drugih okoliščin, ni mogoče pričakovati izboljšanja socialnega položaja upravičenca. Denarna socialna pomoč je bila tako za tožničinega sina priznana za eno leto, saj tožnica ni izkazala, da obstajajo razlogi, določeni v petem odstavku 36. člena ZSVarPre, za dodelitev trajne denarne socialne pomoči. Tega ne zatrjuje niti v pritožbi. Glede subvencije najemnine za neprofitno stanovanje pa SZ-1 v šestem odstavku 121. člena določa, da so najemniki upravičeni do subvencioniranih najemnin največ za dobo enega leta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II., III. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 2. 2017 in odločbo CSD A. št. ... z dne 13. 1. 2016 v zavrnilnem delu glede upravičenosti do denarne socialne pomoči in pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev za tožnico ter zadevo v tem obsegu vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 15. 2. 2017 in odločbe CSD A. št. ... z dne 13. 1. 2016 v zavrnilnem delu glede upravičenosti tožnice do denarne socialne pomoči za sina ter pravice tožnice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in da se ji obe navedeni pravici priznata tudi za obdobje od 1. 4. 2013 do 1. 10. 2014 ter da ji je tožena stranka dolžna v 30 dneh od izdaje sodbe obračunati in plačati denarno socialno pomoč za sina z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka do plačila. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 15. 2. 2017 in odločbe CSD A. št. ... z dne 18. 2. 2016 v zavrnilnem delu glede upravičenosti do subvencije neprofitne najemnine za neprofitno stanovanje na naslovu C., D. oziroma v delu, kjer je bilo poseženo v odločbo Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine D. z dne 8. 11. 2011, tako da ta velja še naprej oziroma da se tožnici prizna subvencija neprofitne najemnine za neprofitno stanovanje na navedenem naslovu tudi od 1. 1. 2013 do 1. 10. 2014 in da jo je tožena stranka dolžna v 30 dneh od izdaje sodbe obračunati in plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka zapadle najemnine do plačila (II. in III. točka izreka). Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna za tožnico v 15 dneh povrniti stroške postopka v višini 102,97 EUR na račun Delovnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe je pritožbo vložila tožnica po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da iz sodbe izhaja, da je tožnica tožila tudi za obdobje, ko ni vlagala vlog za uveljavljanje pravic. Uradne evidence so bile napačne in sicer vse do 22. 4. 2014. Takoj, ko je za napako izvedela je nemudoma ukrepala in predlagala obnovo postopka. Zaradi nedodelitve javnih sredstev je utrpela škodo, saj ni mogla preživljati sebe in svojega sina. Formalno pisna vloga ni bila vložena. Je bil pa CSD z njenim stanjem ves čas seznanjen. Vloga je bila dejansko ustno podana tudi za obdobje daljše od enega leta. Vloge niso bile pisno vložene iz razloga, ker glede na premoženjsko situacijo tožnica z vlaganjem vlog naj ne bi bila uspešna, kar ji je CSD tudi ustno pojasnil. V tem primeru bi bilo edino pravilno in pravično, da bi bilo ugodeno zahtevku tožnice za celotno obdobje do vložitve nove vloge, torej do 1. 10. 2014. Delavke CSD tožnici tudi niso predlagale vlaganja novih (pisnih) vlog. To pa pomeni, da bi morala biti tožnici priznana pravica za celotno vtoževano obdobje, ne pa le za obdobje enega leta. Sodišče prve stopnje bi moralo v primeru, če je menilo, da ni upravičena do dajatev nad eno leto, to pa iz razloga, ker bi morala oddati novo formalno vlogo, zahtevek v delu nad enim letom zavreči, ne pa da je o njem odločilo in ga zavrnilo. S tem je namreč odločilo o zadevi, ki je sicer predmet drugega postopka. V drugem postopku bo sedaj tožena stranka lahko ugovarjala, da je o zadevi (zahtevku za denarno socialno pomoč in subvenciji najemnine za obdobje nad enim letom) že pravnomočno odločeno. Sodišče pa bi lahko tudi počakalo na dokončno odločitev v drugem postopku in v primeru razširitve tožbe, oba postopka po potrebi združilo. Tožnici tudi ni mogoče očitati, da bi se morala glede pravilnosti evidenc GURS pozanimati. Kot laik je verjela, da so slednje pravilne. Odločitev sodišča je tudi napačna v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov. Če bi sodišče pravilno odločilo po temelju, bi tožnici prisodilo tudi vse stroške postopka, in sicer njej, ne pa zanjo na račun sodišča. Slednje zato, ker stroški iz naslova brezplačne pravne pomoči, niti v delu še niso bili plačani. Sicer pa stroški tudi niso pravilno ovrednoteni po višini, saj je bil pcto. obračunan in določen. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša tudi pritožbene stroške ter predlaga, da se jo oprosti plačila sodnih taks.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v izpodbijanem delu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo dve dokončni odločbi tožene stranke, obe z dne 15. 2. 2017 v zvezi s prvostopenjskima odločbama CSD A. z dne 18. 2. 2016 in 13. 1. 2016. Z navedenima odločbama je bilo odločeno o subvencioniranju neprofitne najemnine za neprofitno stanovanje in upravičenosti do denarne socialne pomoči za tožnico in sina, plačilu prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje ter kritju do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

6. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in sicer v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do denarne socialne pomoči za tožnico. Glede tega je odpravilo obe izpodbijani odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Pritožba v tem delu odločitve sodišča prve stopnje ne izpodbija. Odprto je vprašanje, ali je tožnica za sina upravičena do denarne socialne pomoči ne samo za obdobje od 1. 4. 2012 do 31. 3. 2013, temveč tudi za obdobje od 1. 4. 2013 do 1. 10. 2014. Sporno je tudi vprašanje, ali je mogoče tožnici priznati subvencijo neprofitne najemnine, ne samo za obdobje enega leta (od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012), temveč za daljše obdobje in sicer do 1. 10. 2014. 7. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bilo z odločbo CSD z dne 20. 3. 2013 odločeno, da odločba JSS MOD. z dne 8. 11. 2011 glede subvencije najemnine za neprofitno stanovanje preneha veljati z 31. 12. 2011. Nadalje je bilo tudi odločeno, da se vloga za subvencijo najemnine zavrne. Razlog za nepriznanje vtoževanih pravic je bila ugotovitev, da ima tožnica v lasti premoženje, ki se upošteva po določbah Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS)2 in sicer v višini 22.364,39 EUR. Navedeni znesek presega cenzus v višini 13.780,00 EUR, kot je določen v prvem odstavku 27. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre)3 in v prvem odstavku 121. b člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1)4. Tožnica je nato 9. 6. 2015 prejela dopis GURS z dne 4. 6. 2015, s katerim so jo seznanili, da so bile njene nepremičnine napačno ovrednotene. S tem v zvezi je predlagala obnovo postopka, končanega z odločbo CSD z dne 11. 4. 2012. Na podlagi novega vrednotenja tožnica ni presegla zakonskega cenzusa. Tožena stranka je obnovila postopek ter odločila kot to izhaja iz odločbe z dne 15. 2. 2017 v zvezi z odločbo CSD z dne 13. 1. 2016. Glede subvencije najemnine je tožena stranka po uradni dolžnosti izdala odločbo z dne 18. 2. 2016, s katero je razveljavila odločbo z dne 20. 3. 2013 in tožnici priznala subvencionirano neprofitne najemnine za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012. 8. Ker je v zadevi odprto vprašanje, za kakšno obdobje se lahko prizna denarna socialna pomoč oziroma subvencionirana najemnina, je glede tega potrebno uporabiti določbo četrtega odstavka 36. člena ZSVarPre, kjer je določeno, da se ne glede na določbe drugega in tretjega odstavka tega člena denarna socialna pomoč lahko dodeli največ za obdobje enega leta, če zaradi starosti nad 63 let za ženske in nad 65 let za moške, bolezni ali invalidnosti ali drugih okoliščin, ni mogoče pričakovati izboljšanja socialnega položaja upravičenca. Denarna socialna pomoč je bila tako za tožničinega sina priznana za eno leto, saj tožnica ni izkazala, da obstajajo razlogi, določeni v petem odstavku 36. člena ZSVarPre, za dodelitev trajne denarne socialne pomoči. Tega ne zatrjuje niti v pritožbi. Glede subvencije najemnine za neprofitno stanovanje pa SZ-1 v šestem odstavku 121. člena določa, da so najemniki upravičeni do subvencioniranih najemnin največ za dobo enega leta.

9. V tem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča, tožena stranka ni imela nobene pravne podlage, da bi v obnovljenem postopku tožnici priznala denarno socialno pomoč za njenega sina in pa subvencionirano najemnino za obdobje, ki bi bilo daljše od enega leta. Sodišče pravilno poudarja, da tudi če gre za obnovo postopka ali za predlog stranke ali pa za odločanje po uradni dolžnosti, je tožena stranka vezana na materialne predpise, kjer je določeno za koliko časa se lahko prizna posamezna pravica. Za odločitev je pri tem bistvena okoliščina, da so bile obe sporni odločbi izdani v zvezi z zavrnilnimi odločbami o pravici do denarne socialne pomoči in pa pravici do subvencije najemnine. Ali je tožnica kasneje vlagala formalne ali zgolj ustne vloge za priznanje navedenih pravic, za odločitev v sporni zadevi ni odločilno, saj je to lahko le predmet novega postopka pri toženi stranki.

10. Upoštevaje že obrazloženo je sodišče pravilno odločilo o trajanju pravic, kot jih je tožnica uveljavljala v predmetni zadevi. Odločitev sodišča se nanaša na sporne odločbe in tako odločitev, da se zavrne zahtevek, nikakor ne vpliva na morebitne nove postopke in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

11. Sodišče je tudi pravilno odločilo glede povračila stroškov postopka. V sporni zadevi je tožnico po odločbi BPP 143/2017 z dne 4. 4. 2017 zastopala odvetnica. V takem primeru pa mora tožena stranka skladno s 46. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči dosojene stroške povrniti v korist proračuna RS oziroma na račun sodišča, ki je dodelilo BPP. Kdaj in kako bo odvetnica prejela plačilo, pa ni predmet odločanja v tem postopku, temveč je to predmet odločanja pristojnega organa v zvezi z brezplačno pravno pomočjo. Glede sklicevanja, da je bil pct. obračunan in določen, pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre v sporni zadevi za odločanje o pravicah iz socialnega zavarovanja in gre torej za neocenljivo zadevo kot je le-ta določena v tarifni številki 15, 1B, 3. alineja Odvetniške tarife.

12. V zvezi s predlogom za oprostitev sodnih taks pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se skladno z 71. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)5 v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, sodne takse ne plačujejo.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (II., III. in IV. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker tožnica, ki jo zastopa odvetnica, dodeljena z odločbo o brezplačni pravni pomoči6 s pritožbo ni uspela, je bilo posledično potrebno skleniti še, da stroški postopka na pritožbeni stopnji bremenijo proračunska sredstva sodišča prve stopnje (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 69/03 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. 6 BPP 387/18.