Jedro

Ko se odloča o odvzemu otroka staršem, prvi odstavek 221. člena ZUP ne more biti podlaga za izdajo odločbe brez izvedbe ugotovitvenega postopka po 88. členu ZSV, če niso podani razlogi o neogibni potrebnosti izdaje takšne odločbe. Odvzem otroka staršem pomeni hud poseg tako v otrokovo, kot tudi v življenje staršev, zato mora biti takšna odločitev sprejeta po tem, ko je pridobljeno mnenje strokovne komisije. Ker ima mnenje komisije naravo izvedeniškega mnenja, je potrebno starše pred izdajo odločbe z njim seznaniti in jim omogočiti, da se o njem izjavijo.

Izrek

Tožbi se ugodi, začasna odločba Centra za socialno delo ... št. 1203-52/2011 z dne 7. 9. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano začasno odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da se mld. A.A. dne ... odvzame tožniku in se namesti v rejniško družino. Nadalje je bilo odločeno, da se odvzem izvrši dne 7. 9. 2011 ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 120. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v povezavi s prvim odstavkom 221. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Odločitev prvostopenjskega organa temelji na ugotovitvah strokovnega tima pri oblikovanju mnenja o otrokovih koristih glede zaupanja v vzgojo in varstvo ter stikov in izjavi tožnika, da ne soglaša z oddajo hčere v rejništvo, ampak želi prevzeti skrb zanjo sam. Toženka je v skladu z načelom zaslišanja stranke po telefonu trikrat poskušala vzpostaviti kontakt s tožnikom z namenom seznaniti ga z nujnostjo namestitve deklice v rejniško družino, izdajo začasne odločbe ter možnostjo pritožbe na odločbe, vendar je bil tožnik po telefonu nedosegljiv. Zaradi zaščite mladoletne hčere v 2. točki izreka izpodbijane odločbe ni navedla, v katero konkretno družino je bila deklica oddana v začasno vzgojo, varstvo in oskrbo.

Drugostopenjski upravni organ je ob reševanju tožnikove pritožbe odpravil zadnji del stavka iz izreka izpodbijane začasne odločbe, ki se glasi „se namesti se v rejniško družino“ in ga nadomestil z delom stavka, ki se glasi „se v soglasju z materjo B.B. namesti v rejniško družino“, v ostalem delu pa je izpodbijano začasno odločbo potrdil, pritožbo tožnika pa kot neutemeljeno zavrnil. Presodil, je, da je prvostopenjski upravni organ pravilno ocenil, da je potrebno deklico celovito zaščititi z umikom v nevtralno okolje. Pomemben razlog za odločitev o odvzemu otroka tožniku je dejstvo, da je bila tožniku aprila 2011 izrečena prepoved približevanja deklici.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in sodišču v tožbi predlaga, naj izpodbijano začasno odločbo v celoti odpravi, ugotovi, da je prvostopenjski organ z začasno odločbo in odvzemom hčere nezakonito posegel v njegove pravice iz 53. in 52 v zvezi s 56. členom Ustave, da se prepove izvrševanje posamičnega dejanja – odvzema hčerke tožniku, odvzem pa od 7. 9. 2011 odpravi in da toženki naloži povrnitev stroškov postopka v 15 dneh po prejemu sodbe brezobrestno, nato pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila. V razlogih tožbe med drugim navaja tudi, da je izpodbijana začasna odločba nična zaradi nepravilne uporabe 158. člena ZZZDR in zaradi konflikta med sodnim in upravnim postopkom. Toženka ni upoštevala določb ZZZDR in mu omogočila, da aktivno sodeluje v postopku. Ker upravna organa nista pojasnila, kako in v kakšnem obsegu bi bil ogrožen otrokov razvoj, če bi bil pri očetu, je bila kršena njegova pravica do pravnega sredstva. Nedokazane in z dokazi nepodprte pa so tudi ugotovitve organa, da obstaja dvom o globini odnosa med tožnikom in otrokom in utemeljen sum, da bi otroka uporabljal kot čustveno kontrolo in nadzor otrokove matere. Nepravilen in neutemeljen je zaključek toženke, da stiki z njim otroku niso v korist. Določba 221. člena ZUP organu ne daje pooblastila, da pri svojem delu ne ugotovi resničnega dejanskega stanja. Vse v tožbi navedene kršitve pa pomenijo poseg v tožnikove pravice iz 52. ter 54. v zvezi s 56. členom Ustave RS.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Prizadeta stranka B.B. na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka: V obravnavanem primeru je sporna pravilnost in zakonitost odločitve toženke, da se tožniku z dnem 7. 9. 2011 odvzame mld. hči in se jo namesti v rejniško družino.

Po prvem odstavku 120. člena ZZZDR sme center za socialno delo odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo, ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. Določba 88. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) pa določa, da kadar odločajo centri za socialno delo o pravicah in koristih otroka, med drugim tudi po 120. členu ZZZDR, si morajo v posebnem ugotovitvenem postopku pred odločitvijo pridobiti mnenje strokovne komisije in razpisati ustno obravnavo. Glede na navedeno niti ZZZDR niti ZSV nimata takšnih materialni določb, ki bi bile podlaga za odločanje o odvzemu otroka po skrajšanem postopku.

V obravnavanem primeru je bila izpodbijana začasna odločba izdana med ugotovitvenim postopkom, ki teče po 120. členu ZZZDR ter je bila izdana na podlagi 221. člena ZUP. Ta v prvem odstavku določa, da če je glede na okoliščine primer neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločbo, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja, se izda taka (začasna) odločba na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se izda. Vendar po presoji sodišča v primeru, ko se odloča o odvzemu otroka staršem, prvi odstavek 221. člena ZUP ne more biti podlaga za izdajo odločbe brez izvedbe ugotovitvenega postopka po 88. členu ZSV, če niso podani razlogi o neogibni potrebnosti izdaje takšne odločbe. Odvzem otroka staršem pomeni hud poseg tako v otrokovo, kot tudi v življenje staršev, zato mora biti takšna odločitev sprejeta po tem, ko je pridobljeno mnenje strokovne komisije. Ker ima mnenje komisije naravo izvedeniškega mnenja, je potrebno starše pred izdajo odločbe z njim seznaniti in jim omogočiti, da se o njem izjavijo (načelo zaslišanja stranke, 9. člen ZUP). Opravljena pa mora biti tudi ustna obravnava, s katero se zagotovi kontradiktornost postopka.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila izdana na podlagi mnenja strokovnega tima, ki ga je podal v postopku, ki teče pred pravdnim sodiščem v zvezi s tožnikovo tožbo za dodelitev mld. hčere v varstvo, vzgojo in oskrbo in da toženka v predmetnem postopku ustne obravnave ni razpisala. Ker iz izpodbijane odločbe razlogi o neogibni potrebnosti za njeno izdajo brez izvedbe ugotovitvenega postopka ne izhajajo, pač pa toženka le povzema mnenje strokovnega tima, podanega v pravdnem postopku, prvi odstavek 221. člena ZUP ne more biti podlaga za njeno izdajo, če poseben ugotovitveni postopek, določen v 88. členu ZSV, ni bil izveden, ne glede na to, da ima odločba o odvzemu otroka samo začasen značaj. Sodišče je zato izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi tretje točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Ker iz tožbenih navedb in podatkov spisa izhaja, da je Okrožno sodišče v Novem mestu v sporu iz razmerij med starši in otroki, ki ga je sprožil tožnik, z začasno odredbo z dne 13. 9. 2011 zaupalo tožnikovo hči v varstvo, vzgojo in oskrbo drugi osebi, ta začasna odredba pa velja še 15 dni po pravnomočnosti sporne pravdne zadeve, mora toženka ugotoviti, ali je potreba po izdaji začasne odločbe sploh še podana.

K II. točki izreka: Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini, kot jo določa drugi odstavek 3. člena Pravilnika, tj. v višini 350,00 EUR.