Jedro

Delo, pri katerem se je poškodovala tožeča stranka (ko je izklopila varnostno stikalo in menjala rezilo na stroju) in utrpela poškodbo mezinca leve roke z zlomom končnega členka, je delo s povečano nevarnostjo. Pri delu na stroju (starejša izvedba stroja), ki je imel podajanje obdelovanca s pomočjo vrvi in uteži, se namreč lahko obdelovalna palica zaradi vpliva sile uteži na palico premakne, kljub izključenemu varnostnemu stikalu in povzroči poškodbo delavcu, kar se je tožeči stranki tudi zgodilo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek prisojene odškodnine zniža na znesek 3.300,00 EUR (namesto 8.850,00 EUR). V presežku za znesek 5.550,00 EUR se tožbeni zahtevek zavrne.

Delno se spremeni tudi odločitev o pravdnih stroških (III. točka izreka) in sicer tako, da v tem delu v celoti glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 246,12 EUR, tožena stranka pa krije stroške izvedenca s področja varstva pri delu v znesku 665,52 EUR in stroške izvedenca medicinske stroke v znesku 1.079,16 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. ... pri Uradu za javna plačila ..., vse v roku 15 dni brez obrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 359,72 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 8.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati iz naslova regresa za letni dopust za leto 2006 znesek 590,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2006 dalje (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pooblaščenke v višini 969,00 EUR, stroške izvedenca s področja varstva pri delu v znesku 665,52 EUR ter stroške izvedenca medicinske stroke v znesku 1.079,16 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo v I. in III. točki izreka vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, I. in III. točko izreka sodbe spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo celotne pravdne stroške skupaj s pritožbenimi stroški. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno sklepalo, da naj bi tožničino delo na stroju, na katerem se je poškodovala, predstavljalo delo na nevarnem stroju oziroma opravilo, iz katerega izhaja povečana nevarnost za nastanek škode. Napačno je tudi ugotovilo, da tožena stranka naj ne bi predložila potrdila o pregledu in preizkusu stroja po ZVZD, ki bi moralo biti veljavno v času nezgode. Tožena stranka je namreč sodišču predložila potrdilo o pregledu in preizkusu strojev, za vse stroje v delavnici tožene stranke, kjer je prišlo do poškodbe, tudi za stroj s tovarniško številko .... Pregled in preizkus je bil opravljen konec leta 2005, torej manj kot eno leto pred nezgodo in potrdilo o pregledu in preizkusu strojev je bilo v času nezgode dne 2. 8. 2006 nedvomno veljavno. Nasprotno dejstvo (torej da stroj naj ne bi deloval pravilno in brezhibno) bi morala dokazati tožeča stranka, kakor tudi za kakšno napako je šlo in da je bila ravno ta napaka vzrok škodnega dogodka. Zgolj teoretična možnost, da bi bil stroj lahko pokvarjen, ne more biti osnova za odločitev sodišča, da je tožena stranka odgovorna za škodni dogodek in škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki. Dejstvo, da je tožena stranka stroj prodala in ni bilo mogoče opraviti preizkusa le-tega, ne more iti v škodo tožene stranke. Sodišče je tudi štelo za dokazano, da se je škodni dogodek zgodil tako kot je izpovedala tožeča stranka. Ob upoštevanju predloženega potrdila o brezhibnosti stroja in izpovedb prič A.A., A.B. in A.C. je mogoče utemeljeno sklepati nasprotno od ugotovitve sodišča. Varnostni inženir je povedal, da ima varnostno stikalo enako funkcijo kot glavno stikalo in da se v njegovi 30-letni karieri še ni zgodilo, da bi se stroj sam vklopil, saj se z izklopom varnostnega stikala izklopijo vsi zunanji pomiki na stroju, ki lahko povzročijo poškodbe. Tožena stranka podrejeno vlaga pritožbo tudi glede same odmere odškodnine, ker sodišče ni upoštevalo v zadostni meri dejstva, da si je tožnica poškodovala neznatni del telesa – končni sklep mezinca leve roke, ki nima nobene posebne funkcije pri izvajanju običajnih vsakodnevnih življenjskih aktivnosti, prav tako pa tudi ne pri izvajanju tožničinega poklicnega dela. Tožnica je desničarka, kar pomeni, da večino del tako izvaja z desno in ne z levo roko. Poškodovan je bil tudi le minimalni del manjšega prsta na roki in ne cel prst. Tudi upoštevaje neprijetnosti povezane z zdravljenjem, tožena stranka meni, da je glede na prestane telesne bolečine prisojena odškodnina bistveno previsoka. Sodišče tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je tožnici prisodilo odškodnino iz naslova prestanih psihičnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Denarna odškodnina za tovrstno škodo se lahko prizna le izjemoma, v konkretnem primeru pa pogoji za priznanje niso podani in se sodišče nanje tudi ni sklicevalo. Sodišče je tudi nepravilno ugotovilo, da naj bi zmanjšanje splošnih življenjskih in delovnih zmožnosti trajalo dva meseca in teden dni. Iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke namreč izhaja, da je bila tožnica omejena pri delu in pri vsakodnevnih opravilih (umivanje roke, obuvanje, jedi s priborom, oblačenju, itd) tri tedne, ne pa dva meseca in teden dni, kot je to navedlo sodišče. Kljub poškodbi mezinca leve roke je lahko še naprej vsa običajna opravila izvajala z drugo roko, torej povsem zdravo dominantno desno roko. Tožnica pa tudi v postopku ni navajala nobenih posebnih okoliščin, ki bi opravičevale tovrstno odškodnino, sodišče pa le teh ni ugotavljalo. Sodišče je tožnici priznalo tudi odškodnino iz naslova prestanih psihičnih bolečin zaradi skaženosti, kar po mnenju tožene stranke ni utemeljeno. Pri tožnici je v posledici poškodbe ostala prisotna manjša brazgotina in spremenjeno obnohtje na mezincu, kar pa je neopazno in ne predstavlja skaženosti. Tudi odškodnina iz naslova strahu, ki jo je sodišče prisodilo v višini 850,00 EUR, je v konkretnem primeru previsoka, ker ni šlo za kakšen intenziven in dalj časa trajajoč strah, prav tako pa ta strah ni vplival na duševno ravnovesje tožnice. Dosojena odškodnina po mnenju tožene stranke bistveno presega primerno in pravično odškodnino za nastalo škodo v konkretnem primeru. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba, ni storilo, vendar je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba sodišča prve stopnje skladne in jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki so bili podlaga za odločitev, hkrati pa ni nasprotij med razlogi sodbe in listinami v spisu. V kolikor pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka vtožuje plačilo odškodnine zaradi nezgode pri delu, ker se je dne 2. 8. 2008 kot delavka tožene stranke poškodovala. Pri menjavi rezilne plošče na stružnem avtomatu je prišlo do pomika obdelovanca in v posledici tega je tožeči stranki zgrabilo mezinec leve roke, kljub izključenemu varnostnemu stikalu. Utrpela je odprti zlom končnega členka levega mezinca. Vtožuje odškodnino v znesku 8.850,00 EUR in sicer iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v višini 5.500,00 EUR, strahu v višini 850,00 EUR, skaženosti v višini 1.000,00 EUR in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 1.500,00 EUR.

Odškodninska odgovornost tožene stranke temelji na določilu 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), po katerem mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki mu je bila povzročena pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava. Glede odškodninske odgovornosti Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) predvideva krivdno (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom (1. odstavek 131. člena in 135. člen OZ), izjemoma pa predpisuje tako imenovano objektivno odgovornost v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. V 1. odstavku 131. člena OZ je določeno, da je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo tožečo stranko, številne priče in upoštevajoč izvedensko mnenje izvedenca s področja varstva pri delu, ugotovilo, da je bilo tožničino delo na stroju, na katerem se je poškodovala, delo na nevarnem stroju oziroma je šlo za opravilo, iz katerega izvira povečana nevarnost za nastanek škode. Tožeča stranka je opravljala delo pri starejšem tipu stroja, ki se ob nenadni sprostitvi čeljusti (kot je povedal izvedencu vodja proizvodnje), zaradi sistema podajanja obdelovalne palice s pomočjo uteži in vrvi, stružna palica, zaradi vpliva sile teže uteži na palico, premakne oziroma poda v smeri rezilne plošče, kar pa pri novejšem tipu ni več mogoče. Po ugotovitvah sodnega izvedenca pogonski motorji lahko obratujejo, kljub temu da se aktivira izklop stroja v sili. Namen izklopa v sili je zgolj ta, da se ustavijo aktivni premiki stroja na zunanjosti, pogonski motorji torej iz notranjosti pri starejšem tipu stoja (na katerem je delo opravljala tožnica) lahko delujejo. Tudi hidravlična črpalka lahko deluje, ker določene funkcije še vedno opravlja in se ne ustavi v trenutku. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da je tožnica dne 2. 8. 2006 opravljala delo na stroju, ki je imel podajanje obdelovanca s pomočjo vrvi in uteži, to je starejša izvedba stroja, pri katerem se lahko obdelovalna palica zaradi vpliva sile uteži na palico premakne in povzroči poškodbo delavcu.

Pojem nevarne dejavnosti je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem primeru posebej pojasniti. Sodna praksa šteje za povečano nevarnost tisto dejavnost, ki v določenih okoliščinah pomeni po svoji naravi in načinu izvajanja povečano nevarnost za nastanek škode za življenje in zdravje ljudi in kjer že najmanjša nepravilnost lahko povzroči veliko škodo. Po 150. členu OZ za škodo od nevarne dejavnosti odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja. V 153. členu OZ pa je določeno, kdaj je tisti, ki je objektivno odgovoren za škodo, prost odgovornosti. V 2. odstavku tega člena je predvidena popolna oprostitev odgovornosti, v 3. odstavku pa je določeno, da je imetnik prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma sam kriv za škodo. Čeprav toženka izraža prepričanje, da do poškodbe ni moglo priti tako kot zatrjuje tožeča stranka, je sodišče prve stopnje po zaslišanju vseh prič, posebej pa še sodnega izvedenca s področja varstva pri delu A.E. (izvedensko mnenje z dne 11. 6. 2010 in dopolnitve z dne 5. 9. 2011, 7. 11. 2011 in 21. 11. 2011) pravilno zaključilo, da je šlo pri delu, pri katerem se je poškodovala tožeča stranka (ko je izklopila varnostno stikalo in menjala rezilo) in utrpela poškodbo mezinca leve roke z zlomom končnega členka, za delo s povečano nevarnostjo. Pri delu na stroju (starejša izvedba stroja), ki je imel podajanje obdelovanca s pomočjo vrvi in uteži, se namreč lahko obdelovalna palica zaradi vpliva sile uteži na palico premakne, kljub izključenemu varnostnemu stikalu in povzroči poškodbo delavcu, kar se je tožeči stranki tudi zgodilo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeči stranki ni mogoče očitati, da ni izklopila glavnega stikala, ker so si bili delavci pri menjavi rezil dolžni pomagati z varnostnim stikalom. Pri toženi stranki je bil običajen in sprejet način menjave rezilne ploščice z ustavitvijo stroja z varnostnim stikalom in je tožeča stranka ravnala v skladu z običajno in uveljavljeno prakso. Tako tožeči stranki ni mogoče očitati sokrivde, ker je ravnala v skladu z navodili in uveljavljeno prakso pri toženi stranki, sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da je bila vešča dela in ni z ničemer prispevala k nastanku škode ali povzročila, da je ta večja kot bi bila sicer.

Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je v primeru ugovora deljene odgovornosti, dokazno breme na toženi stranki (vsi ugovori spadajo v trditveno podlago in dokazno breme tožene stranke – njihova skupna značilnost je namreč, da ne posegajo v tožničine trditve o dejstvih, namreč tem trditvam dodajo še trditve o drugih pravno pomembnih dejstvih). Vsako ravnanje delavca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, še ni razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti delodajalca. Ravnanje delavca mora biti neskrbno. Praviloma se pri odraslih oškodovancih vzame kot merilo skrbnosti povprečen razumen odrasel človek. Vendar je pri delovnih nesrečah, ko je oškodovanec delavec, merilo strožje. Kot merilo je treba vzeti skrbnost povprečno ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost. Po 36. členu Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nadaljnji) mora delavec tudi upoštevati predpisane varnostne ukrepe, uporabljati predpisana sredstva in opremo za osebno varnost pri delu in se odzvati na zdravstvene preglede. Če delavec ne ravna tako, se šteje, da ogroža svojo varnost in zdravje drugih delavcev. V konkretnem primeru toženka, na kateri je dokazno breme, ni uspela dokazati, da bi tožnica kakorkoli prispevala k nastanku škode. Sodišče je tudi pravilno dokazno upoštevalo, da je tožena stranka sporni stroj odtujila, kar ne more biti v škodo tožeče stranke. Toženka tudi ni trdila, posledično pa tudi ne dokazala, da bi bilo (neko konkretno) ravnanje tožnice do takšne mere neskrbno, da bi odstopalo od skrbnosti povprečno ustrezno usposobljenega delavca. Sodišče prve stopnje je glede na takšno situacijo pravilno odločilo, da tožničin soprispevek k škodnemu dogodku ni podan.

Tožena stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu nepremoženjske škode, ki jo je sodišče povzelo po izvedenskem mnenju, pač pa meni le, da je sodišče zanjo priznalo previsoko odškodnino, kar pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Glede na dejanske ugotovitve o nastalih poškodbah, izidu in dolgotrajnosti zdravljenja ter trajnih posledicah, je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali je tožeča stranka upravičena do odškodnine za prestane telesne bolečine v znesku, ki ga je presodilo sodišče prve stopnje. Za to obliko nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje denarno satisfakcijo odmerilo v višini 5.500,00 EUR, to je v višini 5,5 povprečnih plač v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Odmerjena odškodnina je, ob upoštevanju določbe 179. člena OZ in glede na sodno prakso v podobnih primerih, odmerjena v previsokem znesku, kot ga sodišča odmerjajo v podobnih primerih, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Iz izvedenskega mnenja dr. A.D. izhaja, da je tožnica trpela neprestane hude bolečine 3 dni (prejemala je Analgin ampule 2 dni v bolnišnici), da je imela en dan občasno hude bolečine (ob pritisku na celeče se poškodbe, ob odstranjevanju šivov in žice, ob začetku fizikalne terapije in ob začetku obremenjevanja), da so hude bolečine skupaj trajale 3 dni, srednje hude bolečine pa so trajale teden dni. Neprestane lahke bolečine so trajale 3 dni, občasne lahke bolečine je trpela tožnica teden dni v razdobju pol leta, lahke bolečine pa so trajale osem dni. Pri tem je utrpela nevšečnosti med zdravljenjem in sicer, da je tri tedne nosila opornico, tri tedne si ni mogla umivati roke, bila je ovirana pri jedi s priborom, obuvanju in oblačenju, torej pred vsakodnevnih opravilih, osemkrat je bila izpostavljena ionizirajočemu žarčenju, dva meseca je morala izvajati fizikalno terapijo, bila je na kontrolnih pregledih pri kirurgu in zdravniku, kovinsko žico v prstu je nosila 3 tedne, na bolniškem dopustu je bila 9 tednov, od tega 2 dni hospitalizirana in enkrat operirana v lokalni anesteziji. Pritožbeno sodišče z ozirom na poškodbo tožnice, kot jo je ugotovil sodni izvedenec medicinske stroke, zaključuje, da je poškodbo, ki jo je utrpela tožeča stranka uvrstiti med lahke telesne poškodbe (druga stopnja po Fischerjevi razdelitvi). Tudi sam izvedenec je v izvedeniškem mnenju navedeno poškodbo opisal kot lahko telesno poškodbo. Z ozirom na opisane telesne bolečine je po stališču pritožbenega sodišča in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih primerna odškodnina v višini 2.000,00 EUR (1). V tožbi zahtevana odškodnina iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin v višini 5.500,00 EUR je pretirana, prvostopenjsko sodišče je tožnici iz tega naslova presodilo več, kot bi bila pravična denarna odškodnina v smislu 179. člena OZ. Pritožbeno sodišče se je glede na vse navedeno odločilo, da se prisojeni znesek odškodnine iz tega naslova zniža na 2.000,00 EUR, to je znesek, ki po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino.

Glede prisojene odškodnine v znesku 850,00 EUR zaradi strahu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi iz tega naslova prisojena odškodnina pretirana. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnica utrpela primarni strah, poškodovanje je bilo nenaden, nepričakovan, boleč in za njeno telo agresiven dogodek, zato se ga je ustrašila. Sekundarni strah, da ima hujše notranje, na zunaj neopazne poškodbe prsta pa je trajal vse do pregleda v urgentni ambulanti. Kasneje je bila v strahu za izid zdravljenja v smislu gibalne rehabilitacije ter uporabnosti prsta mezinca. Zahtevana odškodnina iz naslova strahu je pretirana, tako da je sodišče tožnici iz tega naslova presodilo več kot bi bila pravična denarna odškodnina, zato je pritožbeno sodišče prisojen znesek odškodnine iz tega naslova znižalo na 300,00 EUR, kar je znesek, ki po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino.

Glede prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodni izvedenec ugotovil, da je anatomska posledica zožitev nohta, deformirano obnohtje ter brazgotine kože in podkožja, funkcionalna posledica pa je zmanjšana gibljivost končnega členka mezinca za 6 %, ki pa ne zmanjšuje tožničine splošne življenjske in delovne zmožnosti in je zmožna delati kot kovinostrugarka. Glede na takšno ugotovitev sodnega izvedenca, je sodišče prve stopnje tožnici iz tega naslova presodilo več, kot bi bila pravična denarna odškodnina. Pritožbeno sodišče se je glede na vse navedeno odločilo, da je prisojeni znesek iz naslova duševnih bolečin tožnice zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 1.000,00 EUR znesek, ki predstavlja pravično denarno odškodnino.

Glede zahtevane odškodnine v znesku 1.000,00 EUR iz naslova skaženosti, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da brazgotina na končnem členku in spremenjeno obnohtje ne prestavlja skaženosti (enako je ugotovil tudi izvedenec), zato iz naslova skaženosti odškodnine tožeči stranki ni priznalo, kar zmotno uveljavlja pritožba. Pravilno pa opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je prisodilo tožeči stranki odškodnino iz naslova prestanih psihičnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih zmožnosti, ki je trajalo 2 meseca in teden dni, torej za čas bolniškega staleža tožeče stranke. Navedeno začasno zmanjšanje splošnih življenjskih in delovnih zmožnosti je že zajeto v odškodnini iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki iz tega naslova priznalo 1.000,00 EUR, pri čemer tožeča stranka zahtevka iz tega naslova sploh ni postavila.

Glede na obrazloženo po stališču pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina za vso tožničino negmotno škodo znaša skupaj 3.300,00 EUR, to je v višini 3,3 povprečnih plač v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Takšna odškodnina je v sorazmerju s siceršnjimi odškodninami, ki jih za podobne primere presoja sodišče v naši državi (2). V presežku za 5.550,00 EUR, je pritožbeno sodišče tožničin zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je v posledici vsega navedenega na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je odmerjeno odškodnino znižalo na znesek 3.300,00 EUR, v presežku (za znesek 5.550,00 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako odmerjena odškodnina je skladna z navedenimi kriteriji in uvrščena v okvir odškodnin, prisojenih v primerljivih primerih. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka, torej na prvi kot tudi na drugi stopnji.

Tožeča stranka je s tožbenih zahtevkom uspela v višini 37,3 %, tožena stranka pa v višini 62,7 %. V tem sorazmerju morata stranki druga drugi povrniti odmerjene pravdne stroške. Skupni potrebni stroški pooblaščenke tožeče stranke po izračunu sodišča prve stopnje znašajo 969,00 EUR, od tega 37,3 % teh stroškov znaša 361,44 EUR. Skupni potrebni stroški sodnega postopka tožene stranke znašajo 969,00 EUR, od tega 62,7 % znaša 607,56 EUR. Po medsebojnem pobotanju priznanih in odmerjenih stroškov sodnega postopka obeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče glede na uspeh v sporu odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti del njenih stroškov sodnega postopka v višini 246,12 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila.

V skladu z določbo 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) lahko sodišče plačilo stroškov, ki so nastali z izvedbo dokazov, v celoti naloži delodajalcu. Pogoja sta dva. Pri pogoj je, da mora delavec vsaj delno uspeti z zahtevkom, naslednji pogoj pa je, da zaradi delne zavrnitve zahtevka delavca niso nastali posebni stroški. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta oba navedena pogoja v tem sporu izpolnjena, zato je v skladu z 38. členom ZDSS-1 plačilo stroškov, ki so nastali z izvedbo dokaza z izvedencem varstva pri delu in medicinske stroke naložilo delodajalcu, toženki, kakor izhaja iz izreka sodbe.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odstavka 154. člena ZPP. S pritožbo je tožena stranka delno uspela v višini 62,7 %. Tožeča stranka je tako dolžna povrniti toženi stranki ustrezen del pritožbenih stroškov, katerih višino je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 573,72 EUR za postopek s pritožbo tar. št. 3210 v višini 465,60 EUR; 20,00 EUR po tar. št. 6002 in 20 % DDV po tar. št. 6007 v višini 97,12 EUR. Ob upoštevanju 62,7 % uspeha je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 359,72 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka tega roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 564/2011 z dne 6. 9. 2011, opr. št. Pdp 1152/2011 z dne 19. 10. 2011, opr. št. Pdp 787/2010 z dne 18. 11. 2010 in opr. št. Pdp 211/2011 z dne 25. 5. 2011. Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 889/2009 z dne 27. 1. 2010.