Jedro

Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le, če predlagatelj, poleg opravičenih razlogov za zamudo, izkaže tudi nastanek zanj neugodnih pravnih posledic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog drugega toženca (v nadaljevanju toženec) za vrnitev v prejšnje stanje, ker ni izkazal upravičenega razloga, da se zadeva vrne v stanje na dan 31. 7. 2009. Toženec je vložil laično pritožbo, brez navedbe zakonsko opredeljenih pritožbenih razlogov. Navaja, da je v sklepu o ustavitvi postopka z dne 31. 7. 2009 napisano, da je dal soglasje za umik tožbe, čeprav ga ni dal in je za tako soglasje izvedel šele ob prejemu sklepa. Nastali so mu relativno visoki stroški, zato je „soglasje“ zanj škodljivo in nepravično. Pričakuje, da se bo postopek nadaljeval brez tega odstavka obrazložitve in da bo tožeča stranka z njim sklenila poravnavo. Pritožbo je pravočasno še dopolnil; navaja, da je v umiku tožbe lažna navedba, da je bila z njim sklenjena poravnava, in da v pritožbi ne omenja odvzema 1.561,40 EUR. Postopek hoče nadaljevati, da bo lahko vložil pritožbo z zahtevkom za 1.174,69 EUR in zamudne obresti. Zadeva je zanj obremenilna, zato prosi sodišče, da jo še enkrat vzame v postopek in pravično reši. Pritožba ni utemeljena.

Vrnitev v prejšnje stanje je procesnopravni institut, ki omogoča, da se odpravijo posledice zamude in da se pravda vrne v stanje, v kakršnem je bila pred zamudo. Glede na določilo prvega odstavka 116. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je vrnitev v prejšnje stanje mogoča le tedaj, ko stranka, ki jo predlaga, dokaže, da so razlogi za to, da ni mogla sodelovati v postopku, opravičeni, in da so zanjo nastale neugodne pravne posledice. Toženec pa slednjega ni dokazal, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

Res je sicer, da toženec ni dal soglasja k umiku tožbe. Vendar pa njegovo soglasje v obravnavanem primeru tudi ni bilo potrebno, saj se še ni spustil v obravnavanje glavne stvari (prvi odstavek 188. člena ZPP). Tožeča stranka je namreč tožbo umaknila potem, ko jo je pravdno sodišče, kateremu jo je odstopilo izvršilno sodišče kot pristojnemu za odločanje o zahtevku in stroških postopka, pozvalo, da poda tožbene trditve. Ker niti še ni bilo tožbenih trditev, toženec tudi še ni mogel odgovoriti nanje.

Učinek predlagane vrnitve v prejšnje stanje bi bil, da bi se toženec lahko pritožil zoper sklep o ustavitvi postopka. Čeprav je prvostopenjsko sodišče zmotno navedlo, da je toženec podal soglasje k umiku tožbe, pa glede na prej obrazloženo to na pravilnost izreka sklepa o ustavitvi postopka ne vpliva. Ustavitev postopka je za toženo stranko ugoden zaključek pravde. Za vložitev tožbe, če meni, da mu tožeča stranka kaj dolguje, pa ni potrebno nadaljevati tega postopka, saj lahko vloži samostojno tožbo. Tako za toženca glede glavne stvari (plačila vtoževane terjatve) s sklepom o ustavitvi postopka niso nastale nobene neugodne pravne posledice, kar je pogoj za ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (prvi odst. 116. člena ZPP).

Glede na določilo 158. in 163. člena ZPP bi bil toženec v primeru, da bi to po vročitvi sklepa o ustavitvi postopka pravočasno zahteval, upravičen do povračila stroškov postopka. Skladno s četrtim odstavkom 117. člena ZPP mora stranka, ki predlaga vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka, hkrati z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje opraviti tudi zamujeno dejanje. Toženec je sicer predlogu priložil pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka, ne pa tudi specificirane zahteve za povrnitev stroškov postopka. Zato povrnitve stroškov postopka toženec ne more več zahtevati, tudi če bi bilo ugodeno njegovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Toženec torej tudi pri odločitvi o stroških postopka ne more več doseči zanj ugodnejšega izida postopka.

Zato tudi če je toženec rok za pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka zamudil iz opravičenih razlogov (izkazane zdravstvene težave), njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen, saj zaradi zavrženja pritožbe kot prepozne, zanj niso nastale neugodne pravne posledice. Ob obrazloženem je bilo potrebno njegovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje (2. točka 365. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.