Jedro

Glede na različnost dejanskih položajev zavezancev v lokalni skupnosti ni mogoče govoriti, da gre za nerazumno visoko obremenitev zavezancev – lastnikov oz. uporabnikov nezazidanega stavbnega zemljišča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je davčni organ prve stopnje tožeči stranki odmeril nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča za leto 2009 za tam navedene parcele v višini 5.761,65 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča odmerjeno na podlagi določb Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Slovenska Bistrica (Odlok).

Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za finance z odločbo DT-499-13-264/2013-2 z dne 12. 9. 2013 in v obrazložitvi med drugim pritrdilo davčnemu organu prve stopnje, da sporna zemljišča izpolnjujejo pogoje določene v 218 a in 218 b členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Za območje k.o. ... velja Odlok o zazidalnem načrtu za stanovanjsko obrtno zazidavo Bistrica. Za izvedbo komunalne infrastrukture na navedenem območju so bila pridobljena gradbena in uporabna dovoljenja, prvostopni organ pa je pridobil tudi podatke o komunalni opremljenosti posameznih stavbnih zemljišč. Razvidno je, da imajo vsa stavbna zemljišča izvedene priključke na javno vodovodno omrežje oz. v primeru, da priključkov nimajo, imajo možnost priključitve nanje, enako velja tudi za priključke na kanalizacijsko omrežje. Iz potrdila Elektra Maribor d.d. z dne 12. 2. 2010 pa je razvidno, da imajo vsa navedena stavbna zemljišča možnost priključitve na električno omrežje, čeprav samega odjema energije še nimajo prijavljenega. Kot neutemeljeno je zavrnilo pritožbeno navedbo, da je izrek odločbe v nasprotju z razlogi in da gre za bistveno kršitev postopka. Ugotavlja, da iz obrazložitve prvostopne odločbe izhaja kako je prvostopni organ ugotovil višino nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, zato obrazložitev ni v nikakršnem nasprotju z izrekom. Tožeča stranka prav tako ne navaja, da ne bi bila lastnica navedenih parcel, niti da bi bilo za posamezne parcele nadomestilo odmerjeno za napačno obdobje. V zvezi z uvrstitvijo v skupino glede na namen uporabe pritožbeni organ ugotavlja, da je le-ta v skladu z Odlokom. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na domnevno neskladje Odloka z zakonom in ustavo ugotavlja, da te pritožbene navedbe za postopek niso pomembne. Presoja, ali so v pritožbi navedene določbe odloka v skladu z zakonom in Ustavo RS niso v pristojnosti upravnega organa. Predmet presoje je izpodbijana prvostopna odločba in njena pravilnost, zato pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v drugih občinah in s tem povezana domneva neenakopravnosti tožeče stranke z občani drugih občin, na odločitev ne vplivajo. Prav tako za postopek niso pomembne pritožbene navedbe v zvezi s pridobitvijo navedenih parcel, postopkom komasacije in vrednostjo parcel. Za postopek je bistveno, da so izpolnjeni pogoji glede opredelitve spornih zemljišč za nezazidana stavbna zemljišča in nato pravilna uporaba določb za izračun višina za uporabo stavbnega zemljišča. Pri tem pritožbeni organ ugotavlja, da je izpodbijana odločba izdana v skladu z veljavnim materialnim pravom.

Tožeča stranka v tožbi nasprotuje izpodbijani odločitvi in ponavlja pritožbene ugovore, da ji je bilo v postopku denacionalizacije vrnjeno nepremično premoženje v naravi, vendar so bile nepremičnine zajete v postopek komasacije, v komasacijskem postopku pa je na podlagi pogodbe o komasaciji z dne 30. 11. 2005 postala solastnica navedenih parcel v k.o. ..., pri čemer te takrat niso bile opredeljene kot nezazidano stavbno zemljišče. Zatrjuje neskladje med Odlokom in določbami 281. člena ZGO-1. Ponavlja neenakopravno obravnavo z ostalimi zavezanci v ostalih občinah. Opozarja tudi na popravek površin nezazidanega stavbnega zemljišča, ki ga je opravila Občina Slovenska Bistrica v letu 2013. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve prvostopne in drugostopne odločbe. V zvezi s tožbenimi navedbami o popravku površin nezazidanega stavbnega zemljišča, ki ga je opravila Občina Slovenska Bistrica v letu 2013 pojasnjuje, da se za leto 2009 odmera opravi po stanju na dan 31. 12. 2008, pozneje spremenjeni podatki pa se uporabljajo od spremembe dalje. Za leto 2013 pa tožeči stranki odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča še ni bila izdana. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožeča stranka izpodbija odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2009, izdano na podlagi 404. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki določa, da izda davčni organ odločbo o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, ki velja na dan 1. 1. leta, za katerega se določa nadomestilo. V tej zadevi, v kateri je sporna odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za nezazidana stavbna zemljišča, ki so v lasti tožeče stranke, je zato treba uporabiti določbe Odloka izdanega na podlagi 58. in 61. člena ZSZ/84, pri njihovi razlagi in presoji, ali je v zadevi sploh dopustno odmeriti nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, pa je potrebno upoštevati določbe ZGO-1, ki je pričel veljati 1. 1. 2003, torej pred odmero spornega nadomestila za leto 2009. V skladu z določbo prvega odstavka 218. člena ZGO-1 je pogoj za odmero nadomestila za nezazidano stavbno zemljišče, da to ustreza pojmu nezazidanega stavbnega zemljišča, kot ga opredeljuje ZGO-1. V prvem odstavku 218. b člena ZGO-1 je v zvezi s tem določeno, da se z dnem uveljavitve tega zakona šteje, da so s tretjim odstavkom 218. člena ZGO-1 kot nezazidana stavbna zemljišča določene tiste zemljiške parcele, za katere je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja določene vrste objekta iz tretjega odstavka 218. člena, če je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto in če ležijo znotraj območja, za katerega je občina z odlokom o nadomestilu določila, da se plačuje nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča. Po četrtem odstavku istega člena in v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-286/04-46 z dne 26. 10. 2006 se šteje, da so zemljišča komunalno opremljena v zahtevanem obsegu, če imajo zagotovljen dostop do javnega cestnega omrežja in je zanje možno izvesti priključke na javno vodovodno, javno elektroenergetsko ter na javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznice oz. malih čistilnih naprav. Le za tako komunalno opremljena nezazidana stavbna zemljišča je mogoče odmeriti nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Tako iz prvostopne, kot tudi iz drugostopne odločbe davčnega organa je razvidno, to pa potrjujejo tudi podatki predloženega upravnega spisa, da je bila v okviru komunalne opremljenosti za sporna zemljišča upoštevana opremljenost z vodovodom, elektriko, kanalizacijo in možnost priključka na javno cesto, pri čemer tako prvostopenjski upravni organ, kot tudi tožena stranka v obrazložitvi navajata konkretne podlage, na katerih temelji ugotovitev obsegov komunalne opremljenosti. Iz predloženih spisnih podatkov je tudi razvidno, da je bila tožeča stranka z navedenimi dokazi seznanjena. V zadevi tudi ni sporno, da v skladu s 4. členom Odloka, v katerem so določena 4 kakovostna območja, na katerih se plačuje nadomestilo glede na kriterije, ki upoštevajo lokacijske in druge prednosti posameznih stavbnih zemljišč, sporne parcele sodijo v II območje in da v skladu s 6. členom Odloka, ki določa višino nadomestila, ob upoštevanju 7. člena Odloka, v katerem se zemljišča po namembnosti oz. namenu uporabe razdelijo v 4 skupine (A, B, C in D), sporne parcele sodijo v skupino B: za poslovne dejavnosti.

S spremembami in dopolnitvami Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč (Ur. list RS, št. 73/2003) je bila v prvem odstavku 2. člena Odloka, ki določa, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje tudi za nezazidana stavbna zemljišča, določba prvega odstavka dopolnjena tako, da določa, da se to nadomestilo plačuje od nezazidanega stavbnega zemljišča po merilih, ki jih določa zakon, v dodanem tretjem odstavku pa je vsebina pojma nezazidanega stavbnega zemljišča povzeta po 218. b členu ZGO-1. Glede na navedeno je zato tožbeni ugovor tožeče stranke, da je Odlok v delu, ki se nanaša na obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča tudi za nezazidana stavbna zemljišča, v neskladju z določbami 218. b člena ZGO-1, neutemeljen. Sodišče soglaša tudi z utemeljitvijo tožene stranke v izpodbijani odločbi, da okoliščina, da so bila sporna zemljišča vrnjena v denacionalizacijskem postopku, oz. da so bila pozneje zajeta v postopku komasacije, ne preprečuje, da od spornih zemljišč ne bi bilo mogoče odmeriti nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, soglaša pa tudi z ostalimi razlogi, s katerimi sta upravna organa utemeljila izpodbijano odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

Po presoji sodišča je neutemeljen tudi tožbeni ugovor glede neenakosti obremenitve v primerjavi z zavezanci v drugih občinah. Ugovor je sicer zelo pavšalen, saj ni razvidno v primerjavi s katerimi zavezanci in v katerih občinah je ta obremenitev višja. Kot izhaja iz določb Odloka je normativna ureditev v zvezi s plačilom nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča od nezazidanega stavbnega zemljišča v skladu z določbami ZSZ/84, ZSZ in ZGO-1. V skladu s 4. členom odloka se zemljišča po kriteriju upoštevanja lokacijskih in drugih prednosti posameznih stavbnih zemljišč, razvrščajo v 4 območja (I, II, III, IV) in v zadevi med strankami ni sporno, da sodijo sporna zemljišča tožeče stranke v II območje. Po kriteriju namembnosti oz. namenu uporabe se zemljišča zgoraj navedenih štirih območij v skladu s 7. členom Odloka razvrščajo v 4 skupine (A, B,C, D) in tudi po presoji sodišča so bila sporna zemljišča tožeče stranke pravilno razvrščena v skupino B (poslovni namen). Glede na navedeno je tudi točkovanje v skladu z 9. členom Odloka, ki glede na lego in namembnost stavbnega zemljišča le-tega točkuje v primeru, ko gre za drugo območje s številom točk v razponu od 300 za skupino A, 250 točk za skupino B, 100 točk za skupino C in 60 točk za skupino D, za sporna zemljišča v skupini B sorazmerno glede na obremenitev v ostalih treh skupinah. Lokalna skupnost je v Odloku v poglavju V določila merila za odmero stavbnega zemljišča za nezazidana stavbna zemljišča (člen 13 do 21). Po 13. členu se število točk za kvadratni meter nezazidanega stavbnega zemljišča določi glede na vrsto dejavnosti oz. namen uporabe, tako da je v zvezi z zemljišči, ki se uporabljajo za poslovni namen točkovanje določeno v razponu od 1000 točk za I območje, 800 točk za II, 600 točk za III in 400 točk za IV območje, med tem ko je točkovanje v zvezi s počitniškimi objekti višje (v razponu od 1000 za I in II območje, do 1200 točk za III in IV območje), nižja pa je obremenitev za stanovanjske objekte (od 100 do 300 točk), kar po presoji sodišča pomeni, da tudi po tem kriteriju ni mogoče govoriti o normativni ureditvi, ki bi bila v nerazumnem sorazmerju z položajem drugih zavezancev glede na njihov različen dejanski položaj. Ker pa tožeča stranka v tožbi zgolj pavšalno zatrjuje neenako obremenitev z zavezanci v drugih občinah, je sodišče lahko opravilo preizkus normativne različnosti v obremenitvi posameznih zavezancev v okviru lokalne skupnosti, v kateri ležijo sporna zemljišča tožeče stranke, ni pa moglo opraviti preizkusa glede na normativne ureditve v drugih občinah. Tako je po vsem povedanem ugotovilo, da glede na različnost dejanskih položajev zavezancev v lokalni skupnosti, ni mogoče govoriti, da gre za nerazumno visoko obremenitev zavezancev – lastnikov oz. uporabnikov nezazidanega stavbnega zemljišča. Glede na navedeno je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.