Jedro

Z ozirom na določbo tretjega odstavka 60. člena ZIZ v zvezi s šestim odstavkom 65. člena ZIZ, ki kot pravilo lex specialis prekluzijo pri navajanju novih dejstev ter predlaganju dokazov v pravdi za nedopustnost izvršbe, kakor je tudi predmetna, opredeljuje strožje kot 286. člen ZPP, tako da je trditve o dejstvih in v tej povezavi dokaze mogoče pravočasno ponuditi le še v vlogi, s katero tožeča stranka odgovarja na navedbe tožene stranke (upnika) v odgovoru na tožbo. Ker tožeča stranka ni pravočasno navajala, da je vodni skuter po sklenitvi kupoprodajne pogodbe prevzela v svojo dejansko oblast tako, da ga je odpeljala, čeprav sta o tem izpovedala tako tožeča stranka sama kot priča M.V., pravilno zaključilo, da tožeča stranka trditvenega in dokaznega bremena o tem, da ji je bil vodni skuter dejansko izročen v posest, ni zmogla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami, vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavlja, da se izvršba v zadevi In 241/2012, ki je pri Okrajnem sodišču na Ptuju v teku po predlogu upnika - tožene stranke F.B. zoper dolžnika M.V. zaradi izterjave 860.000,00 EUR s pripadki, glede premične stvari - vodnega skuterja Bombardier, dolžine 3,31 m, letnik 2008, označba IZ, št. trupa CA-YDV47272L708, z motorjem Rotax št. M6831252, 1503 HO SCIC (v nadaljevanju vodni skuter) kot predmeta izvršbe, izreče za nedopustno, ter s katerim je uveljavljala povračilo pravdnih stroškov (I. točka izreka). Tožečo stranko je posledično zavezalo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne njene pravdne stroške v višini 1.524,12 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati navedbe tožeče stranke ter navedbe priče glede izročitve vodnega skuterja, dokumentov in ključev, saj je bilo njuno pričanje skladno z določbo 60. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) pravočasno predlagano, in sicer že v tožbi. Na osnovi teh navedb pa bi moralo tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Tudi sicer pa je pritožnica mnenja, da sodišče prve stopnje določila 60. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ter razlago k temu členu v komentarju tega predpisa napačno tolmači. Položaj, ko prenosnik ni posestnik stvari, je po prepričanju pritožbe namreč le en primer, ko z izročitvijo listine pride do veljavne izročitve premične stvari. Z ozirom, da v drugem odstavku 60. člena SPZ ni navedeno, da naj bi izročitev z izročitvijo listine veljala le za primere, ko prenosnik ni posestnik stvari, je takšno tolmačenje te zakonske norme preozko, kar je nedopustno in nesprejemljivo. Po prepričanju tožeče stranke za pravno formalno izročitev premične stvari zadostuje že izročitev listine, v obravnavanem primeru overjene kupoprodajne pogodbe. Tudi v kolikor sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo navedb tožeče stranke in priče glede izročitve stvari, bi tožbenemu zahtevku moralo ugoditi. Do izročitve je ob pravilni uporabi materialnega prava namreč prišlo že z izročitvijo kupoprodajne pogodbe. Napačno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Na podlagi rubežnega zapisnika sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da je bil vodni skuter v času rubeža v hrambi pri dolžniku M.V. To namreč ne drži, saj je vodni skuter že od podpisa in overitve pogodbe v lasti in posesti tožeče stranke. V času, ko naj bi izvršitelj vodni skuter zarubil, to je 24. 8. 2012, je bil ta nesporno pri tožeči stranki, ki o rubežu ni vedela ničesar. Kot je tožeča stranka že pojasnila, je vodni skuter, ki je bil na prikolici, po podpisu in overitvi pogodbe ter po poplačilu kupnine priklopila na svoje osebno vozilo ter ga po izročitvi ključev in prometnega dovoljenja s strani prodajalca odpeljala. Objektivno nemogoče je zato, da bi bil skuter zarubljen in ocenjen v času, ko je bil še v posesti M.V.. Tožeča stranka je zato prepričana, da je izvršitelj rubež opravil le na podlagi podatkov, ki so izhajali iz registra morskih plovil. Tako se pokaže, da izpodbijana sodba temelji na neresničnih podatkih oziroma so zaključki sodišča protispisni, zaradi česar je podana tudi bistvena kršitev določb postopka. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov tožeče stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbena izvajanja tožeče stranke v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja, podani pa nista niti kršitvi določb postopka iz prvega odstavka in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju uveljavlja pritožba. Izhajajoč iz pravočasnih zatrjevanj pravnih strank ter upoštevaje povezanost trditvenega in dokaznega bremena je sodišče prve stopnje pravno relevantno dejansko stanje v zadevi pravilno razjasnilo. Ob tako ugotovljenem dejanskem substratu pa je prvostopenjska odločitev tudi materialnopravno pravilna.

6. Tožeča stranka nedopustnost izvršbe nad vodnim skuterjem kot predmetom izvršbe v zadevi In 241/2012 uveljavlja sklicujoč se na lastninsko pravico na tej premičnini, ki naj bi jo pridobila na podlagi pravnega posla, in sicer kupoprodajne pogodbe z dne 8. 4. 2011 (priloga A5). Za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice na premičninah SPZ zahteva veljavni pravni naslov (zavezovalni pravni posel), iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico (40. člen SPZ), ter izročitev premične stvari v posest pridobitelja (prvi odstavek 60. člena SPZ), za veljavnost katere kot razpolagalnega pravnega posla mora biti prenosnik razpolagalno sposoben. Za veljaven prenos lastninske pravice iz premoženjske sfere odsvojitelja v premoženje pridobitelja pa morajo biti zgoraj navedene predpostavke kumulativno izpolnjene, kakor v izhodišču pravne presoje v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe vse pravilno izpostavlja že sodišče prve stopnje. Po izvedenem dokaznem postopku to zaključuje, da tožena stranka trditvenega in dokaznega bremena o tem, da je bila kupoprodajna pogodba glede vodnega skuterja dne 8. 4. 2011 med M.V. (dolžnik v izvršilnem postopku) kot prodajalcem ter tožečo stranko kot kupcem (v nadaljevanju kupoprodajna pogodba) zgolj navidezno sklenjena oziroma je nična, ni zmogla (215. člen ZPP). Z ozirom, da tak zaključek temelji na pravilni uporabi materialnega prava (50. in 86. člen Obligacijskega zakonika - OZ), pritožba tožene stranke, ki je zatrjevala neveljavnost zavezovalnega pravnega posla, pa glede na uspeh v sporu ni vložena, je ob pritožbenem preizkusu zadeve potrebno izhajati iz prepričanja, da je bila kupoprodajna pogodba z dne 8. 4. 2011 med pogodbenikoma veljavno sklenjena. Ker v obravnavani zadevi ni spora o tem, da je bil M.V. ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe lastnik spornega vodnega skuterja in s tem razpolagalno sposoben, da lastninsko pravico prenese na tožečo stranko kot pridobitelja, kar ima podlago tudi v izvedenih dokazih (list. št. 128 do 131), je v predmetnem pritožbenem postopku potrebno kot sporno obravnavati le še vprašanje veljavnosti razpolagalnega pravnega posla oziroma izpolnitev drugih zakonsko določenih pogojev za pridobitev lastninske pravice (40. člen SPZ).

7. Razpolagalni pravni posel predstavlja stvarnopravni sporazum, s katerim prenosnik izjavi, da prenaša lastninsko pravico, pridobitelj pa, da to pravico sprejema. Za takšno stvarnopravno razpolaganje z lastninsko pravico se pri premičninah praviloma ne zahteva nobena oblika. Prenosni posel se lahko opravi ustno, pisno, največkrat pa s konkludentnim ravnanjem. Slednje prestavlja realno dejanje (pridobitni način), ki zagotavlja publiciteto razpolagalnega pravnega posla in pomeni izpolnitev v 40. členu SPZ zahtevanega »drugega z zakonom določenega pogoja« za prenos lastninske pravice. Z ozirom, da je v prvem odstavku 60. člena SPZ glede premičnih stvari uveljavljeno tradicijsko načelo, bo takšno realno dejanje kot pogoj za pridobitev lastninske pravice izpolnjeno, če prenosnik pridobitelju stvar, ki je predmet prodajne pogodbe, izroči v posest. V kolikor razpolagalni pravni posel ni bil izolirano izražen že prej,(1) šteje, da je izjavljena volja prenašati oziroma sprejemati lastninsko pravico na premičnini s tem, ko prenosnik izroča premičnino pridobitelju in jo slednji sprejema.(2) Da do izročitve vodnega skuterja kot predmeta kupoprodajne pogodbe z dne 8. 4. 2011 v smislu navedenega in s tem do prenosa lastninske pravice na tej premičnini na tožečo stranko kot pridobitelja ni prišlo, pa sodišče prve stopnje izhajajoč iz pravočasne trditvene podlage pravdnih strank ter ob uporabi drugega v zvezi s prvim odstavkom 60. člena SPZ v izpodbijani sodbi pravilno zaključuje.

8. Skladno s prvim odstavkom 60. člena SPZ se lastninska pravica na premičnini pridobi z njeno izročitvijo v posest pridobitelja. Skladno z drugim odstavkom istega člena pa izročitev premičnine šteje za opravljeno tudi z izročitvijo listine, na podlagi katere lahko pridobitelj razpolaga s premičnino (kot tudi z izročitvijo kakšnega njenega dela, ali pa z izločitvijo ali drugačno označitvijo stvari, ki pomeni njeno izročitev). V nasprotju s prepričanjem pritožbe je pravno pravilna razlaga citiranega določila v izpodbijani sodbi, da je izročitev z izročitvijo listine, na podlagi katere pridobitelj lahko razpolaga s premičnino, v zvezi s čemer ni odveč pripomniti, da takšna zakonska dikcija ne daje sklepati, da je za veljavno izročitev zadostujoča že zgolj listina o sklenjeni obligacijski pogodbi, veljavno opravljena zgolj, v kolikor prenosnik v času izročitve ni v posesti premične stvari, ki je predmet razpolaganja. Najprej velja izpostaviti, da simbolična izročitev, v drugem odstavku 60. člena SPZ normirana z ozirom, da narava premične stvari vselej ne dopušča izročitve iz roke v roko (na primer motorna vozila, surovine, ipd.), ni poseben primer nadomestne, fiktivne izročitve (prenos posesti s sporazumom strank, brez dejanske izročitve - tretji in četrti odstavek 60. člena SPZ), temveč poseben primer dejanske izročitve (traditio vera). Ta šteje za opravljeno, v kolikor prenosnik stori vse, kar je potrebno, da pridobitelj lahko začne izvrševati posestna dejanja nad stvarjo.(3) V primeru, ko je odsvojitelj v neposredni dejanski oblasti nad stvarjo, pa tako zahtevanemu standardu zgolj z izročitvijo listine o veljavno sklenjenem zavezovalnem pravnem poslu ne more biti zadoščeno. Pritožba ne prereka, da je bil vodni skuter ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe dne 8. 4. 2011 oziroma ob overitvi prodajalčevega podpisa na njej 11. 4. 2011, ki na pravno naravo kupoprodajne pogodbe kot pogodbe obligacijskega prava v ničemer ne vpliva, v neposredni posesti prodajalca M.V. Stališče, da je bila upoštevaje navedeno izročitev vodnega skuterja kot predmeta kupoprodajne pogodbe v smislu stvarnopravne tradicije veljavno opravljena že zgolj z izročitvijo pogodbe obligacijskega prava tožeči stranki kot pridobitelju, bi tako utemeljevalo nastop stvarnopravnih učinkov kljub dejstvu, da ti učinki pri pravnoposlovnem prenosu lastninske pravice na premičnih stvareh nastopijo šele s sklenitvijo razpolagalnega pravnega posla kot stvarnopravnega posla ter z izročitvijo premičnine v posest pridobitelja (pridobitni način). Takšna izenačitev pravnih učinkov obligacijkopravne zaveze s stvarnopravnim razpolaganjem pa v sistemu našega stvarnega prava, ko je z uveljavitvijo SPZ pri pravnoposlovnem prenosu kot derivativnem prenosu lastninske pravice tako na premičninskem kot na nepremičninskem področju dosledno uveljavljen sistem ločevanja zavezovalnega(4) ter razpolagalnega pravnega posla,(5) pri čemer sta slednja kavzalno povezana tako, da je veljavnost zavezovalnega pravnega posla pogoj za veljavnost razpolagalnega, ni sprejemljiva. Kot že izpostavljeno se za prenos lastninske pravice na premičnini na podlagi pravnega posla zahteva veljaven zavezovalni kot razpolagalni pravni posel, ki zahteva še razpolagalno sposobnost prenositelja, ter izpolnitev drugih z zakonom določenih pogojev, to je izročitev premičnine v dejansko oblast pridobitelja. V skladu z načelom ločevanja pa morajo biti za uspešen prenos lastninske pravice izpolnjeni prav vsi navedeni pogoji hkrati (kumulativno). Glede na ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje, ki ga pritožba ne more omajati, kot izhaja iz obrazložitve v nadaljevanju, pa sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da to v obravnavani zadevi ni bil primer.

9. V kolikor zaradi velikosti in teže oziroma drugih lastnosti premične stvari ni mogoča dejanska izročitev iz roke v roko, se skladno z drugim odstavkom 60. člena SPZ izročitev sicer lahko veljavno opravi tudi z izročitvijo kakšnega njenega dela, ali pa z izločitvijo ali drugačno označitvijo stvari, ki pomeni njeno izročitev (simbolična izročitev - traditio symolica). O tem, da je bila takšna izročitev spornega vodnega skuterja opravljena, pa tožeča stranka, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme glede te pravno relevantne okoliščine na njeni strani (212. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP), ni ponudila pravočasne trditvene podlage. Kot obrazloženo že zgoraj se ob pravilni uporabi materialnega prava pokaže, da izročitev spornega vodnega skuterja zgolj z izročitvijo overjene kupoprodajne pogodbe tožeči stranki, o čemer je slednja ponudila zadostno trditveno osnovo, ni bila veljavno opravljena. Zgolj s sklicevanjem na zakonsko dikcijo prvega odstavka 60. člena SPZ, po katerem se lastninska pravica na premičnini pridobi z njeno izročitvijo v posest pridobitelja, ter s povzemanjem predpostavk za uspešen pravnoposlovni prenos lastninske pravice na premičninah pa tožeča stranka ni zagotovila substancirane trditvene osnove, ki bi sodišču prve stopnje narekovala raziskovanje dejanskega stanja v smeri dejansko opravljene izročitve spornega vodnega skuterja v posest pridobitelja (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 60. člena SPZ). Zatrjevanja o tem, da ji je prodajalec M.V. ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe izročil oba originalna ključa ter prometno dovoljene vodnega skuterja, nakar je tožeča stranka tega s prikolico odpeljala, pa je tožeča stranka na prvem naroku za glavno obravnavo 7. 3. 2014 z ozirom na določbo tretjega odstavka 60. člena ZIZ v zvezi s šestim odstavkom 65. člena ZIZ, ki kot pravilo lex specialis prekluzijo pri navajanju novih dejstev ter predlaganju dokazov v pravdi za nedopustnost izvršbe, kakor je tudi predmetna, opredeljuje strožje kot 286. člen ZPP, tako da je trditve o dejstvih in v tej povezavi dokaze mogoče pravočasno ponuditi le še v vlogi, s katero tožeča stranka odgovarja na navedbe tožene stranke (upnika) v odgovoru na tožbo, podala prepozno, čemur s pritožbo niti ne nasprotuje. Sodišče prve stopnje, skladno z razpravnim načelom (prvi odstavek 7. člena ZPP) vezano na pravočasna zatrjevanja pravdnih strank, teh zatrjevanj tožeče stranke zato pravilno ni upoštevalo.

10. Sicer drži, kot navaja pritožba, da je bilo zaslišanje tožeče stranke ter priče M.V. v predmetnem postopku pravočasno predlagano že v tožbi (tretji odstavek 60. člena ZIZ v zvezi s šestim odstavkom 65. člena ZIZ). Iz njunih izpovedb res izhaja, da je tožeča stranka ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe oziroma njeni overitvi vodni skuter dejansko prevzela v svojo neposredno posest. Po poplačilu kupnine, ko je prejela ključe vodnega skuterja ter prometno dovoljenje, je namreč skuter na prikolici odpeljala. Zmotno pa je prepričanje, da bi sodišče pravno relevantna dejstva, o katerih sta izpovedala tožeča stranka ter priča M.V., pri pravni presoji moralo upoštevati kot pravočasno tdritveno podlago tožeče stranke. Kot izpostavljeno že zgoraj tožeča stranka pravočasnih zatrjevanj o dejanski oziroma simbolični izročitvi vodnega skuterja ni postavila. Ker pa (posledično) tudi dokaznega predloga z njenim lastnim zaslišanjem ter z zaslišanjem priče M.V. ni podkrepila z navedbo, o katerih pravno relevantnih okoliščinah bosta imenovana izpovedala(6) (na primer o predaji ključev in dokumentov vodnega skuterja, ter o tem, da ga je tožeča stranka po sklenitvi kupoprodajne pogodbe odpeljala, na osnovi česar bi sodišče prve stopnje lahko sklepalo, da je prodajalec s simbolično izročitvijo ključev in dokumentacije storil vse potrebno, da bi kupec lahko prevzel posest nad predmetom prodaje, kar je slednji tudi storil, zato je bila izročitev sporne premičnine veljavno opravljena), pa je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko že zgoraj povzetih izpovedb glede pravno odločilnih dejstev za pravno presojo v zadevi ni povzelo kot pravočasnih zatrjevanj tožeče stranke. Pravilno o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena kot je izraženo v 212. členu ZPP(7) namreč ne dopušča, da bi izvedba predlaganega dokaza sanirala pomanjkljivosti v trditveni podlagi pravdnih strank.(8) Ker tožeča stranka ni pravočasno navajala, da je vodni skuter po sklenitvi kupoprodajne pogodbe prevzela v svojo dejansko oblast tako, da ga je odpeljala, je sodišče prve stopnje, brez da bi pri tem zašlo v procesno kršitev relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, čeprav sta o tem izpovedala tako tožeča stranka sama kot priča M.V., pravilno zaključilo, da tožeča stranka trditvenega in dokaznega bremena o tem, da ji je bil vodni skuter dejansko izročen v posest, ni zmogla (215. člen ZPP).

11. Zgoraj navedeno velja sploh, ko je sodišče prve stopnje ob vpogledu v rubežni in cenilni zapisnik z dne 24. 8. 2012 v prilogi A4 ugotovilo, da je bil vodni skuter ob času rubeža v hrambi pri dolžniku, to je pri prodajalcu - priči M.V. Z ozirom, da rubežni in cenilni zapisnik, ker se služba izvršitelja opravlja kot javna služba (prvi odstavek 280. člena ZIZ), predstavlja javno listino, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da so podatki v tej točni in jih je v izpodbijano sodbo tudi pravilno povzelo. Na navedeno ne vpliva opomba izvršitelja, da se rubež opravi na podlagi podatkov, pridobljenih od UE Laško, saj navedeno ne odpira dileme o pravilnem povzemanju vsebine dokazne listine v izpodbijano sodbo.(9) Pritožbeno zatrjevana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ne more biti podana. Tudi sicer pa po prepričanju naslovnega sodišča UE Laško s podatki o morskih plovilih in lastništvu na njih niti ne razpolaga, saj slovenski ladijski register, kamor je (bil)(10) kot čoln vpisan tudi sporni vodni skuter, vodi Uprava Republike Slovenije za pomorstvo, za dotični vodni skuter izpostava v Izoli.

12. Tožeča stranka pa se tudi na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja neutemeljeno sklicuje. Ne gre namreč spregledati, da je sporni rubežni in cenilni zapisnik kot dokaz predložila tožeča stranka sama. V kolikor pa v postopku na prvi stopnji ni pravočasno zatrjevala, da podatek o hrambi vodnega skuterja pri prodajalcu - dolžniku v času opravljenega rubeža ni točen, saj je sporni vodni skuter že ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe prevzela v neposredno posest, pa more iz razlogov kot so zgoraj pojasnjeni že v zvezi s pomanjkljivo trditveno podlago o izročitvi vodnega skuterja v posest pridobitelja, posledice neizkazanosti tega pravno odločilnega dejstva skladno z določbo 215. člena v zvezi z 212. členom ZPP prevzeti nase. V dispozitivnem pravdnem postopku, kjer je tudi odločati dovoljeno samo v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP), je sodišče po razpravnem načelu, izraženem v prvem odstavku 7. člena ZPP, pri pravni presoji namreč vezano na pravočasna zatrjevanja pravdnih strank, ki jih izvedba dokazov ne more nadomestiti. Z ozirom na navedeno in upoštevaje, da tožeča stranke pravočasne in v potrebni meri substancirane trditvene podlage o okoliščinah prevzema vodnega skuterja v posest, z ozirom, da zahtevi po obrazloženem podajanju dokaznih predlogov zgolj s povzemanjem zakonske dikcije ni zadoščeno, ni ponudila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da izročitev vodnega skuterja v smislu stvarnopravne tradicije tožeči stranki ni bila opravljena.

13. Prepričanje, da je bil vodni skuter še tudi v času rubeža v neposredni dejanski oblasti prodajalca, priče M.V., pa je še dodatno utrjeno ob dejstvu, da je bil slednji v času oprave rubeža v slovenskem ladijskem registru vpisan kot njegov lastnik. Kot pravilno izpostavlja že sodišče prve stopnje, vpis v ladijski register za pridobitev oziroma prehod lastninske pravice na vodnem skuterju, ki je v tem registru vpisan kot čoln, ni konstitutivnega pomena, saj Pomorski zakonik (v nadaljevanju PZ) pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom med živimi z vpisom v ladijski register predvideva le za ladje (221. člen PZ). Kljub izpostavljenemu pa ne gre spregledati, da je slovenski ladijski register javna knjiga (prvi odstavek 208. člena PZ), potrdilo, ki ga pristojen organ za vodenje tega registra izda o stanju vpisov v vpisniku, pa predstavlja javno listino (četrti v zvezi s tretjim odstavkom 208. člena PZ). Navedeno namreč pomeni, da je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da so v tem registru vodeni podatki o lastništvu spornega vodnega skuterja pravilni. Tožeča stranka je v predmetnem postopku sicer imela možnost dokazovati drugače, vendar pa je sodišče prve stopnje po vsem zgoraj obrazloženem pravilno zaključilo, da dokaznega bremena v tej smeri ni zmogla (215. člen ZPP).

14. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker tožeča stranka ne beleži pritožbenega uspeha, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Sama pa stroške vloženega odgovora na pritožbo krije tudi tožena stranka, saj njena izvajanja v njem niso v bistvenem pripomogla k rešitvi predmetne zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1) : V pravni teoriji pri širšem pojmovanju razpolagalnega posla izročitev v pomenu stvarnopravne tradicije pomeni sestavni del tega (razpolagalnega) pravnega posla, pri ožjem pojmovanju razpolagalnega pravnega posla pa se izročitev razume kot dodaten pogoj, ki ga za prenos lastninske pravice na premičnini določa zakon (M. Juhart v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 250).

Op. št. (2) : M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 307. Op. št. (3) : M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 309. Op. št. (4) : Zavezovalni pravni posel kot pravni naslov za prenos lastninske pravice (iustus titulus) ima naravo obligacijskopravne pogodbe, iz katere izhaja zaveza pogodbene stranke (prodajalca), da prenese lastninsko pravico.

Op. št. (5) : Razpolagalni pravni posel kot stravnopravni posel učinkuje neposredno na obstoječo pravico tako, da jo obremeni ali omeji z novo pravico ali da obstoječo pravico prenese iz premoženja ene osebe v premoženje druge osebe. Predstavlja sporazum med odsvojiteljem in pridobiteljem glede prenosa lastninske pravice tako, da prvi izjavi voljo, da lastninsko pravico prenaša, drugi pa, da jo sprejema. Za veljavno sklenitev razpolagalnega pravnega posla mora biti odsvojitelj razpolagalno sposoben.

Op. št. (6) : Tožena stranka v svojem dokaznem predlogu ni navedla, katero svojo trditev bi dokazala niti katero trditev tožeče stranke bi izpodbila s predlaganim dokazom. Če dokazni predlog ni substanciran, je že to razlog za njegovo zavrnitev. Informativnih dokazov sodišče ne le ni dolžno izvajati, temveč jih niti ne sme izvajati (tako VSL v sodbi I Cpg 458/2014 z dne 12. 5. 2015, smiselno enako tudi VS RS v sodbi II Ips 166/2013 z dne 21. 5. 2015).

Op. št. (7) : 212. člen ZPP: »Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.« Op. št. (8) : Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov (tako VS RS v sodbi VIII Ips 157/2010 z dne 3. 4. 2012).

Op. št. (9) : O protispisnosti ni mogoče govoriti, kadar se očitek o napaki sodišča nanaša na nekaj, kar je rezultat sodniškega sklepanja, ko gre torej za vrednostno opredelitev sodišča do vsebine nekega dokaza, pač pa le tedaj, ko gre za napako povsem tehnično-prenosne narave. To pomeni, da mora sodišče listini pripisati drugačno vsebino od tiste, ki jo ima v resnici, nič več, sicer očitek vsebinskega neujemanja z razlogi sodbe iz protispisnosti kaj hitro preraste v prikrito kritiko dokazne ocene (tako VS RS v sodbi II Ips 733/2008 z dne 20. 3. 2012).

Op. št. (10) : Tožeča stranka je na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 16. 7. 2013 (list. št. 123) sporni vodni skuter prodala D. K., ki se je v ladijskem registru vpisal kot njegov lastnik (list. št. 119). Na njegovo zahtevo je bil vodni skuter nato izbrisan iz evidence morskih čolnov Uprave republike Slovenije za pomorstvo zaradi vpisa čolna v tuj register - Hrvaška (list. št. 117).