Jedro

Dejstvo, da je tožnik, ki se je zaradi poškodbe pri delu, kljub zaključenem bolniškem staležu, čutil nesposobnega za delo in dva dni izostal z dela, pri čemer je lahkomiselno mislil, da mu bo delodajalec za dva dni nazaj odobril dopust, kljub nedvomni kršitvi delovnih obveznosti po presoji nižjih sodišč ne pomeni tako hude kršitve, ki bi opravičevala izredno odpoved. Predvsem pa tožena stranka ni dokazala, da so ob tožnikovi kršitvi obstajale okoliščine in interesi, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega procesa do izteka odpovednega roka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 3. 2007, ki jo je vročila tožena stranka tožniku in posledično ugodilo zahtevku na reintegracijo in reparacijo. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Sodišče druge stopnje je v konkretnem primeru napačno uporabilo materialno pravo glede vprašanja, ali ugotovljeno dejansko stanje daje podlago za zaključek, da obstajajo vsi zakonski pogoji po 1. odstavku 110. člena ZDR za podajo izredne odpovedi, prav tako pa je bistveno kršilo določila ZPP, saj ima sodba v delu, ki se nanaša na tožnikov subjektivni odnos do kršitve pomanjkljivosti, zaradi česar se ne more preizkusiti. Razlogi o tem odločilnem dejstvu so nejasni in med seboj v nasprotju. V zvezi z odločilnim dejstvom tožnikovega subjektivnega odnosa do kršitve obstaja tudi nasprotje med navedbami sodišča druge stopnje o zaključkih sodišča prve stopnje in obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje. Če je tožnik naklepno dva dni neopravičeno izostal z dela in je bil njegov subjektivni odnos po storjeni kršitvi lahkomiseln in neustrezen, ko je mislil, da mu bo za nazaj odobren dopust, potem ni jasno, v čem ima sodišče podlago za zaključek, da je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Sodišče ni ugotovilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje veljavnega ZPP. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do vseh pritožbenih navedb, tako glede bistvenih kršitev določb postopka kot glede pravilne uporabe materialnega prava. Neutemeljena je revizijska navedba, da je za odločitev o zakonitosti podane odpovedi tako po zaključku sodišča prve kot po zaključku sodišča druge stopnje bistven subjektivni odnos tožnika do kršitve. Obe sodišči sta namreč obravnavali, ali je prišlo do kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ali je bila ta kršitev hujša, ali je dokazana zatrjevana stopnja delavčeve krivde in ali res ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Do teh vprašanj sta se opredelili in obrazložili svojo odločitev in šele ob upoštevanju vseh teh elementov skupaj prišli do odločitve, da je bila podana odpoved nezakonita. Pri tem sta kot bistveno šteli, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil zaradi ravnanja tožnika huje moten delovni proces in da niso bile podane okoliščine in interesi, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Prav tako ni nasprotja med navedbami sodišča druge stopnje o zaključkih sodišča prve stopnje ter obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje. Obe sodišči v razlogih sodbe enako navajata, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti s tem, ko je neopravičeno izostal z dela dva dni in pri tem lahkomiselno mislil, da se bo lahko naknadno z vodjo dogovoril za koriščenje dopusta za dva dni svojega neopravičenega izostanka. Glede na navedeno očitek bistvene kršitve določb postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. V skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri tem pa ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (111. člen ZDR, v povezavi s 1. odstavkom 110. člena ZDR), pri čemer mora obstoj vseh teh predpostavk dokazati delodajalec. Navedena zakonska ureditev je v skladu z določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ – Mednarodna pogodbe, št. 4/84 – Konvencija MOD št. 158), po kateri delovno razmerje delavcu ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca.

9. Iz zaključkov nižjih sodišč izhaja, da je delavec nedvomno kršil svoje delovne obveznosti. Za sankcioniranje kršitev delovnih obveznosti s strani delavca ima delodajalec več možnosti, od neformalnega ustnega opozorila, izreka disciplinskih sankcij, do formalnega pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve iz 1. odstavka 83. člena ZDR. V ZDR je odpoved pogodbe o zaposlitvi predvidena kot skrajno sredstvo (2. odstavek 88. člena), izredna odpoved pa izključno za primere, ko nadaljevanje delovnega razmerja tudi do izteka odpovednega roka ni več mogoče. Dejstvo, da je tožnik, ki se je zaradi poškodbe pri delu, kljub zaključenem bolniškem staležu, čutil nesposobnega za delo in dva dni izostal z dela, pri čemer je lahkomiselno mislil, da mu bo delodajalec za dva dni nazaj odobril dopust, kljub nedvomni kršitvi delovnih obveznosti po presoji nižjih sodišč ne pomeni tako hude kršitve, ki bi opravičevala izredno odpoved, zlasti glede na dejstvo, da je tožena stranka morala organizirati delo zaradi odsotnosti tožnika že do 12. 3. 2007, ko bi tožnik moral nastopiti delo. Predvsem pa tožena stranka ni dokazala, da so ob tožnikovi kršitvi obstajale okoliščine in interesi, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega procesa do izteka odpovednega roka.

10. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.