Jedro

Tožnik večine zadev, vezanih na njegovo podjetje, ni vedel, kar je pri toženi stranki utemeljeno vzbudilo domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS, saj je iz nepoznavanja teh zadev logično pravilno sklepala, da gre za poskus sistematične zlorabe pri pridobivanju dovoljenja, oziroma je utemeljeno podvomila o dejanskem namenu prebivanja tožnika v Sloveniji, saj navedeno tudi po presoji sodišča že samo po sebi vzbuja dvom, da prošnja za dovoljenje v konkretnem primeru ni bila vložena zaradi opravljanja dela tožnika v podjetju, ampak zaradi drugih namenov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo za izdajo prvega dovoljenja na podlagi 37. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2, Uradni list RS, št. 50/2011 in 57/2011 – popravek) za začasno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) iz razloga zaposlitve ali dela, ki jo je zanj vložila gospodarska družba A., d.o.o, iz Ljubljane, zastopana po prokuristu B.B. V obrazložitvi povzema navedbe tožnika v zapisniku ustnega zaslišanja na Veleposlaništvu RS v Prištini dne 9. 7. 2014, iz katerih med drugim izhaja, da je tožnik lastnik podjetja A. d.o.o. Kupil ga je od B.B. in še navedel, da je denar za nakup podjetja sam privarčeval in ga predal svojemu pooblaščencu C.C., ki je tudi pooblaščen za zastopanje podjetja. Le-to se ukvarja z gradbeništvom, vendar trenutno še ne posluje in še nima sklenjenih poslov v RS. Prav tako tudi nima še odprtega bančnega računa, niti nima orodja in ne sredstev za delo, zaposlen pa je le B.B. Posebej vprašan je tožnik pojasnil, da ne pozna delovne in davčne zakonodaje v RS in da govori le albansko. Na izrecno vprašanje, kakšne so obveznosti in odgovornosti lastnika ter direktorja podjetja do podjetja, je tožnik odgovoril, da vodenje podjetja. Na nadaljnje vprašanje koliko podjetij je doslej že ustanovil in kje so ter kakšno funkcijo opravlja v njih, je tožnik odgovoril, da je ustanovil le navedeno podjetje. Na posebno vprašanje glede svoje pridobljene šolske izobrazbe je pojasnil, da ima dokončano osnovno šolo ter da mu je bilo delovno dovoljenje izdano za delo zidarja, fasaderja. Na vprašanje, kakšna dela sedaj opravlja v matični državi in ali je zaposlen, je pojasnil, da je trenutno brezposeln. Na vprašanje, kakšno delo namerava opravljati v RS, je odgovoril, da dela direktorja in lastnika, sklepal bo pogodbe in iskal delo. Na vprašanje, kje in s kom je podpisal pogodbo o zaposlitvi, je odgovoril, da pogodbe ni podpisal. Na posebno vprašanje je pojasnil, da si bo stanovanje v RS tožnik poiskal po tem, ko bo prispel v Slovenijo.

Na podlagi podatkov spletnega portala AJPES tožena stranka ugotavlja, da je v Poslovni register Slovenije z dnem 3. 10. 2013 vpisano podjetje A. d.o.o. s sedežem na naslovu Č., katerega 100 % lastnik je D.D. z datumom vstopa 19. 11. 2013 in datumom vpisa v register 27. 11. 2013, za zastopanje podjetja pa sta pooblaščena prokurist B.B. in direktor D.D., sedanji prokurist pa je bil do 19. 11. 2013 direktor tega podjetja.

Tožena stranka na podlagi izjav tožnika na ustnem zaslišanju ugotavlja, da tožnik ne ve, da je za zastopanje njegovega podjetja pooblaščen poleg njega kot direktorja, le še B.B., in sicer kot prokurist, medtem ko tožnik zmotno navaja, da je za zastopanje pooblaščen tudi C.C., za B.B. pa zmotno navaja, da je v podjetju samo zaposlen. Tožnik tudi ne ve, kakšna je pravno organizacijska oblika njegovega podjetja, saj ne ve, kaj pomeni kratica d.o.o., prav tako pa tudi ne pozna delovne in davčne zakonodaje v RS. Glede na to, da tožnik ne ve, katere osebe so pooblaščene za zastopanje njegovega podjetja, tožena stranka ugotavlja, da je podan utemeljen sum, da gre za ustanovitev fiktivnega podjetja z namenom pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje, ki omogoča prosto gibanje po državah članica Evropske unije. Zaradi dvoma o dejanskem namenu prebivanja tožnika v Sloveniji in zaradi suma, da gre za poskus sistematične zlorabe pri pridobivanju dovoljenja, je tožnikovo prošnjo zavrnila, ker je ocenila, da je s tem podan razlog iz 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 za zavrnitev prošnje, ne da bi se spuščala v ugotavljanje, ali so izpolnjeni vsi predpisani pogoji iz 33. in 37. člena ZTuj-2. Tožnik v tožbi pojasnjuje, kot je pojasnil že ob zaslišanju na Veleposlaništvu RS v Prištini, da je za zastopanje podjetja pooblaščen C.C. Slednji je tožniku pomagal po pooblastilu pri ustanovitvi omenjenega podjetja. Navedeno potrjuje čistopis akta o ustanovitvi družbe, na katerem je podpisan C.E., češ da gre za isto osebo. Tožnik še navaja, da pred izdajo in vročitvijo dovoljenja za prebivanje nima vstopa v RS ter pojasnjuje, da kot prava neuka stranka ne loči med pooblaščencem in zastopnikom. Poudarja, da od oseb, ki ne poznajo slovenskega jezika, ni mogoče pričakovati poznavanja pomena kratice d.o.o, vendar pa naj to ne bi pomenilo, da tožnik ne pozna delovne in davčne zakonodaje, zato naj bi bil tak zaključek toženke brez realne podlage.

Nadalje očita obrazložitvi izpodbijane odločbe protislovnost in notranje neskladje glede ugotovitev, da je po eni strani tožnik izpovedal, da ima do podjetja odgovornost vodenja le-tega ter da bo kot direktor in lastnik sklepal pogodbe in iskal delo, po drugi strani pa naj ne bi vedel, da ima v tej družbi funkcijo direktorja. V tožbi pojasnjuje, da kot fasader s 15-letnimi izkušnjami tožnik zmore obenem delati kot fasader in iskati delo ter hkrati zastopati družbo, češ da je to nekaj običajnega, kar ne predstavlja protipravnega ravnanja. Meni, da navedeno ne kaže na to, da se ne bo podrejal pravnemu redu, ampak samo na željo, da „si v čim krajšem času uredi vse papirje“, da bo lahko delal. Tožnik v tožbi izpostavlja, da mu je bilo predhodno izdano dovoljenje ZRSZ za zaposlitev ter da se tedaj ni pojavil kakršenkoli dvom v smislu, da ne namerava opravljati dela v RS. Poudarja, da je ta dvom neupravičen tudi v predmetnem postopku. Toženki očita, da naj ne bi z ničemer izkazala, na podlagi česa utemeljuje svoj dvom, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, češ da za tak dvom ni zadostno le njegovo nepoznavanje kratice d.o.o., niti sistematične zlorabe dovoljenj za prebivanje, pač pa meni, da bi morala ugotoviti še druga dejstva, kot so morebitna predhodna kaznovanost, podatki o storjenih prekrških, spoštovanje pravnega reda matične države. Tožnik poudarja, da on sam ni izvrševal kaznivih dejanj v matični državi, o čemer se je toženka lahko prepričala. Meni, da zgolj nepoznavanje navedenih okoliščin naj ne bi moglo nakazovati tožnikovega (ne)podrejanja pravnemu redu RS. Meni, da mu je z odločitvijo toženke poseženo v ustavno pravico svobode dela v RS, češ da le zaradi izpodbijane odločbe ne more nastopiti dela v RS, čeprav sam meni, da izpolnjuje vse pogoje za nastop dela v RS.

Izpodbijani odločbi še očita, da naj bi temeljila na „nacionalnem“ predsodku o „Kosovarjih“, češ da gre za diskriminacijo na podlagi nacionalne pripadnosti, kar šteje za izpodbojni razlog iz 3. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1. Toženki očita, da naj bi napravila napačen sklep o dejanskem stanju ter posledično napačno uporabila tudi materialno pravo, češ da je neupravičeno zavrnila izdajo zaprošenega dovoljenja tožniku na podlagi 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Nadalje očita dodatno absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 9. in 146. člena v zvezi s 3. točko 2. odstavka 237. člena ZUP, češ da naj tožniku ne bi bila dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, ki bi utegnile vplivati na zavrnilno odločitev. Onemogočen naj bi bil tudi preizkus izpodbijane odločbe, češ da ni obrazložena z razlogi, ki bi opravičevali domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, četudi vsebuje obrazložitev, ki naj bi povzela zgolj zapisnik Veleposlaništva RS v Prištini in določbe ZTuj-2, vendar po oceni tožnika brez konkretnih razlogov za sprejeto odločitev.

Sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi prošnji za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje tožniku iz razloga zaposlitve ali dela, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naj ji naloži tudi povrnitev tožnikovih stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo toženka nasprotuje tožbenim navedbam. Ob izpostavljenih določilih 1. in 5. odstavka 35. člena ZTuj-2 pojasnjuje, da je že sam zakon določil namene, na podlagi katerih se lahko tujcu izda dovoljenje za začasno prebivanje v RS in da lahko tujec, ki mu je bilo dovoljenje izdano za določen namen, v RS prebiva samo v skladu z namenom, za katerega mu je bilo dovoljenje izdano, kršenje te določbe pa pomeni razlog za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS. Poudarja, da je upravni organ zaradi dvoma o dejanskem namenu prebivanja tožnika v RS in zaradi sistematičnih zlorab pri pridobivanju dovoljenj zaprosil Veleposlaništvo RS v Prištini, da opravi ustno zaslišanje tožnika in o tem sestavi zapisnik, na podlagi katerega bo mogoče ugotoviti dejansko stanje in da se obenem s tem da tožniku možnost, da se v skladu z 9. in 146. členom ZUP izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki bi lahko vplivale na odločitev v tej zadevi. Iz zapisnika o ustnem zaslišanju tožnika z dne 9. 7. 2014 je razvidno, da tožnik ne ve, katere osebe so pooblaščene za zastopanje njegovega podjetja, niti ne pozna pravno organizacijske oblike svojega podjetja, kar bi kot njegov edini uradni lastnik moral vedeti, prav tako pa tudi poznati razliko med pooblaščencem in zastopnikom. Posebej poudarja, da je to, da ne pozna delovne in davčne zakonodaje RS, izpovedal sam tožnik na zapisnik. Poleg tega pa še, da je bil tožnik na ustnem zaslišanju ustrezno poučen glede relevantnih zakonskih določb (ZTuj-2, ZUP, KZ-1, ZZZDT-1) in tudi seznanjen z ugotovljenimi dejstvi v postopku skladno z 9. in 146. členom ZUP, zaslišanje pa je spremljal s pomočjo tolmača, ki je iz slovenskega prevajal v albanski jezik (in obratno), pred sklenitvijo zapisnika pa mu je bil le-ta prebran in nanj ni imel nobenih pripomb, kar je potrdil s svojim podpisom, kot tudi, da je zapisano tako, kot je sam povedal. Samo dejstvo, da ima tožnik veljavno dovoljenje za zaposlitev tujca brez kontrole trga dela z najmanj 51- odstotno udeležbo v kapitalu gospodarske družbe, ki mu ga je izdal Zavod RS za zaposlovanje, ter dejstvo, da ni kaznovan v matični državi, po oceni toženke še ne pomeni, da bi mu morala izdati dovoljenje za začasno prebivanje v RS. Zato ob dejstvu, da je odločila na podlagi predloženih dokazil in podatkov iz uradnih evidenc ter odgovorov, ki jih je tožnik podal na zapisnik o ustnem zaslišanju na Veleposlaništvu RS v Prištini, ki so v tej zadevi ključnega pomena, toženka izrecno zavrača tožbeni očitek o diskriminatornosti izpodbijane odločitve, češ da naj bi temeljila izključno na podlagi nacionalnih predsodkov o „Kosovarjih“. Toženka izrecno vztraja, da bi moral tožnik vedeti, katere osebe so pooblaščene za zastopanje njegovega podjetja in tudi, za kakšne vrste podjetje gre. Tako po ugotovitvi toženke obstaja utemeljen sum, da tožnik ne namerava prebivati v RS v skladu z namenom, za katerega je zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, kar po navedenem šteje za zadosten razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, zato sprejete odločitve ne bo spremenila, saj meni, da obstajajo zadržki za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tožnika v RS v skladu s 5. alinejo 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Smiselno predlaga, da naj sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je odgovor na tožbo poslalo v vednost tožniku, ki v danem petnajstdnevnem roku svojega odgovora na navedbe toženke v odgovoru na tožbo ni vložil. Je pa tožnik že predhodno hkrati s tožbo sodišču predlagal, da izda začasno odredbo, po kateri naj se tožniku v roku 5 dni izda in vroči dovoljenje za začasno prebivanje za obdobje enega leta in povrne stroške postopka zavarovanja tožnika. Sodišče je o tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe že odločilo in jo je kot neutemeljeno zavrnilo s sklepom št. I U 1549/2014 z dne 2. 10. 2014, ki je postal pravnomočen dne 10. 10. 2014. K točki 1: Tožba ni utemeljena.

Zakonodajalec je uredil pravila glede prebivanja tujcev v RS v Zakonu o tujcih (ZTuj-2) v posebnem IV. poglavju – Prebivanje tujcev, z določili od člena 31 do 59. Tako je s 1. odstavkom 31. člena ZTuj-2 predpisal, da mora tujec, ki želi v RS vstopiti in v njej prebivati iz drugačnih razlogov, kot je to mogoče na podlagi vizuma, imeti dovoljenje za prebivanje.

Po definiciji dovoljenja za prebivanje, ki je vsebovana v določbi 2. odstavka 31. člena ZTuj-2, pomeni dovoljenje za prebivanje obenem tako dovoljenje za vstop v RS, kot tudi dovoljenje za prebivanje, bodisi za določen čas in za določen namen, bodisi za prebivanje za nedoločen čas. V skladu z določilom 1. odstavka 32. člena ZTuj-2 se torej dovoljenje za prebivanje izda bodisi kot dovoljenje za začasno prebivanje (1. točka), bodisi kot dovoljenje za stalno prebivanje (2. točka). V 2. odstavku 32. člena ZTuj-2 je zakonodajalec še predpisal, da se dovoljenje za začasno prebivanje, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, izda za določen namen in za določen čas. V zakonu je posebej predpisal, da mora biti že v sami prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje izrecno naveden namen prebivanja v RS (ali razlog iz 2. odstavka 35. člena ZTuj-2), zaradi katerega se tujcu lahko izda dovoljenje za prebivanje (2. odstavek 33. člena ZTuj-2).

Iz citirane določbe 2. odstavka 33. člena ZTuj-2, glede na uporabljeno dikcijo njene vsebine oziroma dobesedni jezikovni pomen njene vsebine, še zlasti pa glede na zakonodajalčevo uporabo besedne zveze „se tujcu lahko izda dovoljenje za prebivanje“, že zgolj ob uporabi besedne oziroma gramatikalne metode razlage pravnih norm, iz njene vsebine pomensko izhaja, da je s citiranim določilom zakonodajalec upravnemu organu podelil diskrecijsko pooblastilo za odločanje o prošnji tujca za vstop in prebivanje v RS. Navedeno velja med drugim tudi za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela, ki ga je podrobneje uredil z določili 37. člena ZTuj-2. Glede na citirano določilo 2. odstavka 33. člena ZTuj-2 gre pri izdaji oziroma zavrnitvi izdaje dovoljenja za začasno prebivanje tujca za upravno odločanje pristojnega organa na podlagi diskrecijskega pooblastila, to je zakonskega pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki je podvrženo sodnemu nadzoru pristojnih sodišč v upravnem sporu skladno z določilom 3. odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji). Po tem določilu v primeru, če je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

Skladno s 40. členom ZUS-1, ki določa obseg in meje sodne presoje v upravnem sporu, je sodišče v konkretnem primeru preverilo, ali je izpodbijani upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Pri tem je sodišče ugotovilo, da je pristojni organ, katerega odločba se izpodbija, odločil o zaprošenem dovoljenju iz 37. člena ZTuj-2, na podlagi katerega se zaprošeno dovoljenje za začasno prebivanje tujcu zaradi zaposlitve ali dela izda zgolj v primeru, če prosilec kumulativno izpolnjuje vse predpisane pogoje iz 33. in 37. člena ZTuj-2 in če hkrati tudi ni razlogov za zavrnitev po 55. členu ZTuj-2, na kar pravilno opozarja tudi tožena stranka. Sodišče je tako ugotovilo, da je tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe odločala na podlagi 2. odstavka 33. člena ZTuj-2, ki upravnemu organu daje podlago za odločanje po prostem preudarku, pri tem pa je tožena stranka pravilno uporabila namen prostega preudarka in uporabo prostega preudarka tudi ustrezno obrazložila.

Tožena stranka je pravilno pojasnila, da so okoliščine, zaradi katerih se tujcu zaprošenega dovoljenja ne izda, taksativno določene v 55. členu ZTuj-2, med katerimi je v 5. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 naveden eden izmed zadržkov za izdajo dovoljenja tujcu, ki je relevanten tudi v konkretnem primeru, in sicer, da se dovoljenje za prebivanje tujcu v RS ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS, četudi so kumulativno izpolnjeni vsi taksativno določeni pogoji iz 33. in 37. člena ZTuj-2. Tožena stranka je logično prepričljivo pojasnila, da so okoliščine, zaradi katerih se lahko zavrne izdajo zaprošenega dovoljenja podane v konkretnem primeru, saj to nedvomno izhaja že iz podatkov v tožnikovi prošnji s priloženimi listinami ter javno dostopne baze podatkov AJPES, še zlasti pa iz izjav samega tožnika v zapisniku ustnega zaslišanja na Veleposlaništvu RS v Prištini z dne 9. 7. 2014, ki ima v skladu z določilom 1. odstavka 80. člena ZUP dokazno veljavo javne listine, iz katere med drugim izhaja, da je tožnik sam izjavil, da ne pozna delovne in davčne zakonodaje v RS, da govori zgolj albansko in da ne zna slovenskega jezika ter da ima dokončano zgolj osnovnošolsko izobrazbo, kot tudi, da je tožnik od B.B. pridobil proti plačilu 7.500,00 EUR podjetje A. d.o.o. s sedežem na Ž. ulici v Ljubljani kot edini družbenik navedenega podjetja, ki pa sicer še ne posluje, niti nima sklenjenih poslov, niti orodja in ne sredstev za delo, prav tako pa tudi nima bančnega računa, kar vse prepričljivo kaže v prid logični pravilnosti zaključka toženke, da je podan zadržek za izdajo zaprošenega dovoljenja oziroma razlog iz 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, še zlasti zaradi dvoma o dejanskem namenu prebivanja tožnika v Sloveniji in zaradi suma, da gre za poskus sistematične zlorabe pri pridobivanju dovoljenja.

Glede na to, da tožnik ni vedel, katere osebe so pooblaščene za zastopanje njegovega podjetja za opravljanje gradbene dejavnosti, ki nima ne orodja, ne opreme, niti še sklenjenih poslov in tudi ne odprtega bančnega računa, kar je že samo po sebi v nasprotju z določilom 7. odstavka 475. člena ZGO-1, tožena stranka utemeljeno ocenjuje, da so podani razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS in da je podan utemeljen sum, da gre za ustanovitev fiktivnega podjetja z namenom pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje, ki omogoča prosto gibanje po državah članicah Evropske unije. Iz navedenega izhaja, da je v izpodbijani odločbi naveden in obrazložen razlog za sprejeto odločitev, v prid katere dodatno govori izjava samega tožnika na ustnem zaslišanju, da še nima zagotovljenega stanovanja in si ga bo šele naknadno poiskal po prihodu v Slovenijo, kar ne kaže resnično trdnega namena prebivanja tožnika v RS. Ker gre v konkretnem primeru za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole omejen v tem smislu, da sodišče ne presoja primernosti uporabe prostega preudarka, pač pa je v konkretnem primeru pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe relevantno le to, da so bili v konkretnem primeru podani razlogi za izdajo izpodbijane odločbe in da so ti razlogi ustrezno pojasnjeni. Glede na navedeno sodišče v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS sledi utemeljitvi tožene stranke in njenih razlogov za sprejeto odločitev ne ponavlja, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe tožene stranke, kot je predhodno povzeta pod točkami 1 do vključno 4. V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da je brez realne podlage zaključek tožene stranke, da tožnik ne pozna delovne in davčne zakonodaje, saj je to na posebno vprašanje izpovedal sam tožnik na ustnem zaslišanju na Veleposlaništvu RS v Prištini ob sodelovanju tolmača za albanski jezik, o čemer je bil tedaj sestavljen tudi zapisnik, ki ga je tožnik lastnoročno podpisal brez pripomb, zato ima v skladu s 1. odstavkom 80. člena ZUP dokazno moč javne listine. Na tej podlagi sodišče tudi ne more slediti tožbenemu očitku o bistveni kršitvi določb postopka zaradi zatrjevane kršitve temeljnega načela postopka o zaslišanju stranke iz 9. člena v zvezi s 146. členom ZUP, saj iz citiranega zapisnika o zaslišanju tožnika z dne 9. 7. 2014 nasprotno izhaja, da je tožniku med postopkom bila dana možnost izreči se o vseh dejstvih, ki so ključna za sprejeto odločitev.

Prav tako sodišče ne more slediti tožbenemu očitku o bistveni kršitvi določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP zaradi pomanjkljivosti oziroma protislovnosti obrazložitve izpodbijane odločbe, ki naj bi onemogočala njen preizkus. Po mnenju sodišča za tak očitek, ki ga tožnik zgolj posplošeno uveljavlja, ni dejanske podlage. Obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzeta pod točkami 1 do vključno 4, namreč pomanjkljivosti ali notranjih protislovij, ki bi onemogočala njen preizkus, ni mogoče očitati, saj je logično prepričljivo utemeljena skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, vključno z zapisnikom o ustnem zaslišanju tožnika z dne 9. 7. 2014, ki jih tožnik v tožbi niti ne izpodbija. Sodišče se strinja s toženo stranko, da bi tožnik kot 100% lastnik in direktor gospodarske družbe moral vedeti vsaj nekaj najosnovnejših stvari o tej gospodarski družbi, predvsem glede njene statusne oblike, ki je povezana z odgovornostjo za (zakonitost) poslovanja v pravnem prometu in tudi nasproti tretjim (fizičnim in pravnim) osebam, vendar pa tožnik večine teh zadev, vezanih na njegovo podjetje ni vedel, kar je pri toženi stranki utemeljeno vzbudilo domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS, saj je iz nepoznavanja teh zadev logično pravilno sklepala, da gre za poskus sistematične zlorabe pri pridobivanju dovoljenja, oziroma je utemeljeno podvomila o dejanskem namenu prebivanja tožnika v Sloveniji, saj navedeno tudi po presoji sodišča že samo po sebi vzbuja dvom, da prošnja za dovoljenje v konkretnem primeru ni bila vložena zaradi opravljanja dela tožnika v podjetju, ampak zaradi drugih namenov.

Sodišče tožniku le še pojasnjuje, da glede na citirano zakonsko ureditev (v IV poglavju Zakona o tujcih oziroma ZZDT) pridobljeno delovno dovoljenje samo po sebi še ne pomeni, da ima s tem avtomatično hkrati tožnik kot tujec v RS odobreno tudi začasno bivanje v RS, prav tako pa tudi ne gre za kršitev svobode dela, v kolikor mu je prošnja za dovoljenje za začasno bivanje tujca zavrnjena, saj gre za dva različna postopka, v katerih odločajo različni pristojni organi na podlagi individualnih vlog strank, ki imajo zoper sprejete odločitve na voljo različna pravna sredstva, nenazadnje tudi sodno varstvo v upravnem sporu.

Po povedanem je sodišče odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2: Izrek o stroških upravnega spora temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, kot tudi, če sodišče tožbo zavrže ali postopek ustavi.