Jedro

Ker je tožena stranka pri ugotavljanju disciplinske kršitve in izreku disciplinskega ukrepa uporabila neposredno zakon, kar ni v skladu z določbo 2. odstavka 58. člena ZDR, saj ta določa, da se s kolektivno pogodbo natančno določijo okoliščine in pogoji, pod katerimi se kršitve iz prvega odstavka tega člena štejejo za hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, je pravilen zaključek sodišča v izpodbijani sodbi, da je tak izrek disciplinskega ukrepa nazakonit. Hujše kršitve delovne obveznosti namreč s prvim odstavkom 58. člena še niso določene, saj določajo samo, na kaj se kršitve, ki jih organizacija mora določiti, lahko nanašajo. Neposredna uporaba zakonskih določb, brez določitev okoliščin in pogojev, pod katerimi določena dejanja ali opustitve predstavljajo možne disciplinske kršitve, ki se sicer nanašajo na možnosti, naštete v zakonu, zato ni možna.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke, razveljavilo sklepa organov tožene stranke z dne 21.9.1993 in 11.10.1993, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa pri toženi stranki, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje še traja in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz delovnega razmerja tako, kot če bi delal. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožena stranka v skladu z določbo 60. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih ter 385. člena ZPP vložila pravočasno revizijo, v kateri ja uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče v izpodbijani sodbi zavzelo napačno pravno stališče, ko je obstoj disciplinskih kršitev vezalo na določbo internega akta. Disciplinske kršitve ureja že zakonodajalec v zakonu, zato stališče sodišča nima pravne osnove. Preozko je tudi tolmačenje sodišča, da mora drugostopenjski organ v disciplinskem postopku zahtevati mnenje sindikata in da ne zadošča samo obvestilo. Sindikat delavce v disciplinskih postopkih stalno zastopa in ve, kakšne so njegove naloge v posamezni fazi postopka. Zato v takem primeru zadošča že obvestilo sinikatu o seji drugostopenjskega organa brez posebnega vabila. Toženi stranki tudi ni jasno, zakaj sodišče napak, ki jih je ugotovilo, samo ni moglo odpraviti, saj glede tega sodba ni obrazložena. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek zavrne oziroma da razveljavi sodbi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka v individualnem delovnem sporu ni mogla vložiti revizije v skladu z določbo 60. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94), ker ta člen ureja možnosti vložitve revizije v kolektivnih delovnih sporih, za individualne delovne spore pa je dovoljenost revizije urejena z določbami 21. člena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam druge stopnje. Zato revizijsko sodišče revizijo preizkusi le v delu, ki se spodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), drugih procesnih kršitev pa revizija niti formalno niti vsebinsko ne zatrjuje.

Tudi materialno pravo v izpodbijani pravnomočni sodbi, po mnenju revizijskega sodišča, ni bilo zmotno uporabljeno. Sodišče druge stopnje je pri odločanju pravilno, enako kot pred njim že prvostopenjsko sodišče, uporabilo določbe 58. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in 82. člena istega zakona, ki se nanašajo na določitev hujših kršitev delovne obveznosti oziroma postopka pred disciplinskim organom druge stopnje.

V postopku je bilo ugotovljeno, da tožena stranka v svojih aktih ni določila kršitev delovnih obveznosti in da je bil tožnik spoznan za odgovornega za hujše disciplinske kršitve neposredno po določbah 89. in 13. točke 100. člena zakona o delovnih razmerjih. Ker je tožena stranka pri ugotavljanju disciplinske kršitve in izreku disciplinskega ukrepa uporabila neposredno zakon, kar ni v skladu z določbo 2. odstavka 58. člena ZDR, saj ta določa, da se s kolektivno pogodbo natančno določijo okoliščine in pogoji, pod katerimi se kršitve iz prvega odstavka tega člena štejejo za hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, je pravilen zaključek sodišča v izpodbijani sodbi, da je tak izrek disciplinskega ukrepa nazakonit. Hujše kršitve delovne obveznosti namreč s prvim odstavkom 58. člena še niso določene, saj določajo samo, na kaj se kršitve, ki jih organizacija mora določiti, lahko nanašajo. Neposredna uporaba zakonskih določb, brez določitev okoliščin in pogojev, pod katerimi določena dejanja ali opustitve predstavljajo možne disciplinske kršitve, ki se sicer nanašajo na možnosti, naštete v zakonu, zato ni možna.

Kršitev pravil disciplinskega postopka je podana tudi, če se ne postopa v skladu z določbo prvega odstavka 82. člena ZTPDR. V tem členu je določeno, da mora pristojni organ, preden odloči o ugovoru delavca, zahtevati mnenje sindikata in ga obvezno obravnavati, če ga je sindikat poslal. To pomeni, da samo obvestilo o seji organa, kljub drugačnemu mnenju tožene stranke, ne zadošča. Določbe 81. člena zakona pa so kršene, če delavcu ni bila omogočena udeležba na seji, na kateri se obravnava njegov ugovor. To so take kršitve določb postopka, ki jih sodišče dejansko ne more odpraviti, ker so del disciplinskega postopka, ki se izvaja pred organi družbe. Sodišče bi moralo, če bi želelo napake odpraviti, samo izvesti celoten ugovorni postopek, pri čemer pa vseh nepravilnosti, ker tožena stranka pač ni imela v skladu z zakonskimi zahtevami urejenih svojih aktov, v celoti sploh ne bi moglo sanirati. Saniralo bi lahko samo postopkovne napake, ne pa tudi materialnopravnih. Zato ni jasno, kako si revident predstavlja sanacijo disciplinskega postopka z njegovo nadomestitvijo v sodnem postopku, saj bi tako postopanje bilo tudi v nasprotju z načeli racionalnosti in ekonomičnosti postopka (10. člen ZPP).

Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč sklepa, da je bila ugoditev tožnikovemu zahtevku materialnopravno pravilna in da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih vzrokov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenje v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).