Jedro

Z vidika subsidiarne zaščite, ko gre za ugovor nezmožnosti preživetja zaradi revščine, je pomembno, ali bi bila škoda povzročena zaradi ravnanja, za katerega bi bilo mogoče odgovornost pripisati državnim subjektom in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti sistema izvorne države. Z vidika varstva načela non-refoulement pa ta pogoj ni relevanten. Pravice, zagotovljene s členom 4. Listine, ustrezajo pravicam, zagotovljenim na podlagi 3. člena EKČP, tako da sta vsebina in obseg pravice iz 4. člena Listine (ali člena 19(2) Listine) enaka kot vsebina in obseg te pravice iz 3. člena EKČP. Omenjena pomanjkljivost v pravno-formalni obrazložitvi izpodbijane odločitve pa ne more biti razlog za nezakonitost izpodbijanega akta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1999 v kraju ..., državljan Kraljevine Maroko. V izreku odločbe je še odločeno, da z dnem izvršljivosti 1 točke izreka postane bivanje osebe iz 1 točke izreka v Republiki Sloveniji nezakonito. Osebi iz 1 točke izreka se določi 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1 točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 m se vrniti v izvorno državo Kraljevino Maroko. Če oseba iz 1. točke izreka v roku iz 3. točke izreka ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, se jo odstrani v izvorno državo Kraljevino Maroko. Osebi iz 1. točke izreka se določi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14 junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če oseba zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka.

2.V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 2. 7. 2025 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito z dne 2. 7. 2025 je navedel, da je njegovo ime A. A., roj. dne ... 1999, da pripada arabski narodnosti in da je muslimanske veroizpovedi. Ni član politične stranke ali organizacije ni služil vojaškega roka, kakor tudi še nikoli ni prestajal zaporne kazni. Njegovi ciljni državi sta bili Slovenija in Italija. Iz izvorne države je odšel zaradi revščine, brezposelnosti, marginalizacije in rasizma.

3.Tožena stranka pravi, da je na razgovoru prosilec ponovil svoje osebne podatke. Osebnih dokumentov nima. Potni list in osebno izkaznico ima v Maroku. Domače lahko prosi, da mu pošljejo dokument, prav tako jih bo prosil za sliko potnega lista. Uradna oseba je določila sedemdnevni rok za dostavo slike potnega lista. Glede drugih dokazil je govoril z očetom ki mu bo naknadno pomagal pridobiti dokazila pri stricu. Oče se trenutno ne želi pogovarjati s stricem o teh zadevah. Po narodnosti je Sahrawi. Ob soočenju, da je pri prošnji za mednarodno zaščito navedel da je po narodnosti Arabec, je pojasnil, da ni vedel, da bi moral napisati, da je Sahrawi. Misli pa, da med Arabci in Sahrawi ni razlike. Njegov materni jezik pa je arabski - maroški dialekt, doma pa govorijo sahrawi jezik. Večino življenja je živel v Maroku med letoma 2012 (oz. 2013) in 2016 pa v Mavretaniji, kamor je oče odpeljal družino zaradi nesoglasij v zvezi z dediščino - dedkovo zemljo. Oče je bil po poklicu šofer gradbene mehanizacije in je v Mavretaniji dobil delo. Tam niso imeli težav. Nazadnje je živel sam v mestu ... v najetem stanovanju. Starša, brat in sestra še vedno živijo v Maroku. V Turčiji ima sestro, ki je tam poročena in ima status, brat in teta živita v Libiji, bratranca pa nekje v Evropi, a z njim nima stikov.

4.Končal je splošno srednjo šolo z maturo, šolanja ni nadaljeval zaradi več razlogov, eden izmed teh je tudi razlog, da je zapustil Maroko. Preživljal se je z delom. Delal je priložnostna dela kot trgovec. Po opombi, da je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je imel podjetje za kruh in sladice, je razložil, da je delal kot pek, ni pa bil lastnik. Ciljne države ni imel, a ko je prišel v Slovenijo se je odločil tukaj ostati, ker je dobra in varna država. Uradna oseba je prosilca nadalje seznanila z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije uvrstila Maroko na seznam varnih držav ter ga povprašala po razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.

5.Prosilec je tako povedal, da v mladosti ni razumel družinskega stanja. Ko je odraščal, je počasi začel dojemati, kakšni problemi so okoli njega. Res je, da je Maroko varna država, a obstajajo problemi, ki se ne dajo rešiti. Ko vidiš, da se ti dogaja krivica in jo država podpira, jo moraš zapustiti. Ko vidiš, da drugi pretepajo svoje starše, moraš zapustiti državo. O tem ima dokaze. Njegovo mamo so tako pretepli, da je postala invalid. Doživel je poskus umora lahko pokaže poškodbe. Videl je, kako so pretepli mamo in očeta. Težave so se začele pred desetimi leti. Mama je postala invalidka pred petimi leti. Ko je odrasel, se je začel boriti za svojo pravico do zemlje. Njegovega brata so krivično zaprli za osem let, njega pa zabodli z nožem. Ded je imel v lasti zemljo, ki je ni obdeloval več let. Neznanci so sezidali več hiš na dedkovi zemlji, ki so si jo prilastili brez papirjev. Njegova družina pa ima dokumente, ki dokazujejo lastništvo. Zaradi tega so bili tudi na sodišču (oče, dedek, strici), dedek je med postopkom umrl. Prepričan je. da je v vpletena država, saj je v državnem aparatu korupcija. Ljudje, ki so si prilastili dedkovo zemljo, so podkupovali uradnike, da so lahko gradili. Ko so zahtevali pravico, so jih ti ljudje fizično napadli in poskušali ubiti, njega so celo poškodovati z nožem. To se je zgodilo pred približno tremi ali štirimi leti, pred šestimi meseci so ga zabodli, zaradi česar je tudi zapustil državo. Starša sta mu svetovala naj zapusti državo, da se mu ne bo zgodilo kaj hudega, saj so govorili z njegovimi straši in zagrozili, da ga bodo ubili. Na sodišču ni bilo epiloga, saj so stalno odlagali zadevo.

6.Glede napada je dalje povedal, da se je zgodil pred petimi leti v kraju ..., ... (300 km od mesta ...). S starši in strici so odšli do zemlje in se pogovarjali z vodjo plemena, ko so prišli ljudje, ki so pozidali njihovo zemljo. Pričel se je prepir, ki se je spremenil v fizični spopad. Poškodovali so mamo in postala je invalid. Lahko priloži dokaze o tem, kako je bila v bolnišnici. Tudi sam je bil poškodovan, ko so ga zabodli v trebuh. Z mamo sta odšla v manjši zdravstveni dom v kraju ..., ..., od koder so ga napotili v kraj ..., kjer je ostal dan ali dva, nato pa sta bila z materjo premeščena v ... Sam je bolnišnico lahko zapustil po dvajsetih dneh, mati pa je ostala dlje časa. Kontaktiral bo domače, če imajo zapisnik s policijske postaje o pojavi tega dogodka. Poskusil bo pridobiti tudi zdravniška potrdila.

7.Težave z zemljo oziroma lastništvom so trajale deset let. Starši mu ne pustijo, da bi se vmešaval zaradi varnosti, zato sta mu starša tudi predlagala, naj zapusti državo. Od napada pa do odhoda iz izvorne države (pred šestimi oziroma osmimi meseci), je delal v pekarni v kraju ... Tam je srečal neko osebo iz krajev, kjer se nahaja odtujena zemlja. Ugotovil je, da je ena izmed oseb, ki so si prilastile njihovo zemljo. Ta človek se je z njim lepo pogovarjal in ga vabil v kavarno, kjer bi spoznavala dekleta. Na ta način ga je zvabil ven in ga odpeljal do neke hiše, kjer se je nahajala večja skupina ljudi, ki si je prilastila njihovo zemljo. Poskušal je pobegniti, a so ga prijeli. Dobil je udarec v glavo, slišal je le, da ne sme ostati živ, in padel je v nezavest. Ko se je prebudil, je opazil, da je krvav v predelu trebuha. Neznanci so dogodek posneli in poslali njegovim staršem in jim zagrozili, da ga bodo ubili, če še kdaj pridejo na odtujeno parcelo. Na vprašanje, ali ima ta posnetek, je odgovoril, da ravno tega posnetka nima, saj ga straši niso želeli obdržati. Ima pa druga dokazila, kot so vbodne rane na trebuhu in ureznine na roki. V bolnišnici so ga zadržali dva dni, en mesec je moral počivati doma.

8.Dogodek je sicer obravnavala policija, a je dejala, da ne bo nič dosegel in da ne more doseči pravice. Zapisnika nima. Starša sta mu dejala, da ne potrebuje zapisnika, saj ne bo nič dosegel. Starša sta mu svetovala, naj zapusti državo, ker imajo ti ljudje vpliv pri državnih organih. Tako je zapustil Maroko in odšel v Turčijo letos po mesecu ramadanu, torej aprila.

9.Glavni razlog da je zapustil izvorno državo, je krivica, ker so si neznanci prilastili zemljo in država ni pomagala, da bi jo pridobili nazaj, in pa zaradi poskusa umora. Stanje v zvezi z zemljo je sedaj pod kontrolo, oče je zaposlen z maminim zdravljenjem in ni hudih težav. V Maroku ni ostal in pomagal očetu in mami, ker je bilo njegovo življenje v nevarnosti. Vsak človek ima rad svojo domovino, a ni mogel ostati doma, ker je bil dvakrat izpostavljen poskusu uboja. Z bratom sta želela pridobiti nazaj zemljo, zato je sedaj v smrtni nevarnosti. Brat je trenutno v Libiji, kjer dela kot kuhar. Tudi če bi se preselil v drug kraj v Maroku, bi bil še vedno v nevarnosti. Ko je videl to krivico, je zasovražil Maroko. Glede na to, da je z družino že živel v Mavretaniji, ni razmišljal o selitvi, saj raje živi v evropski državi članici. V arabskih in afriških državah so gusarji, ni sistema, ki bi te varoval. V teh državah ne moreš živeti v miru. Ko je prispel v Slovenijo, je opazil, da je mirna država. V Maroku pa se vsak dan dogajajo uboji, prometne nesreče, pretepi, trgovina z drogami. Sistem je skorumpiran in pokvarjen.

10.Maroko je zapustil z letalom m odpotoval v Turčijo. Ko je zapuščal državo, ni imel težav. Za pot iz Maroka do Slovenije je potreboval približno 5.000 evrov, ki jih je zbral s pomočjo družine. Na poti je prečkal Bolgarijo in Hrvaško, a tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj ga niso prijeli. V Sloveniji bi zaprosil za mednarodno zaščito tudi, če ga policija ne bi prijela. Tukaj je sam odšel na policijsko postajo in se predal.

11.Ob soočenju, da je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi revščine in brezposelnosti ter rasizma je pojasnil, da je bila to pisna prošnja, kjer je sedel z drugimi prosilci, in ni želel, da bi ostali vedeli za njegov problem. Če bi ostal v izvorni državi, bi bil problem, mogoče bi sam koga ubil ali bi kdo ubil njega. Če bi se moral vrniti v izvorno državo, bi ga ubili. Od Slovenije pričakuje delo. Ker ima šolsko spričevalo in ideje bi se rad zaposlil. Ima vozniško dovoljenje tudi za tovorna vozila. Usposobljen je za popravilo strojev v tovarnah. Dobro govori francoski jezik. Ob ponovnem soočenju, da je v uvodu povedal, da poleg arabskega jezika govori tudi sahrawi, francoskega jezika ni omenil, je dejal, da francoski jezik govori, a ne 100 odstotno.

12.Na vprašanje pooblaščenca, zakaj so brata zaprli za osem let, je razložil, da je brat spoznal dekle, ki ga je prijavilo za spolni napad oziroma posilstvo. Glede stanja z zemljo, ki naj ne bi bilo več tako problematično, pa je dejal, da bi se zopet poslabšalo, če bi se vrnil, saj bi se ponovno boril za zemljo. Pristojni organ ugotavlja, da prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z osebnimi težavami oziroma sporom okoli lastništva dedkove zemlje. Pristojni organ ugotavlja, da je prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito potrebno šteti za očitno neutemeljeno, saj prosilec očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Po preučitvi vseh izjav, ki jih je prosilec podal v postopku, kakor tudi drugih okoliščin konkretnega primera, pristojni organ ocenjuje, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, kakor tudi ne z razlogi resne škode. Prosilec namreč svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z osebnimi težavami (spor zaradi odtujitve dedkove zemlje brez ustreznih dokumentov in grožnje s strani strica). Spor z neznanci je po prosilčevih navedbah eskaliral zaradi nepravične prilastitve zemlje (s pomočjo korupcije). Prišlo je do zamer, spora in verbalnih ter fizičnih obračunov. V enem izmed sporov so poškodovali tudi prosilčevo mater, ki je posledično pristala na invalidskem vozičku. Tudi sam je bil poškodovan - pridobil je vbode v predelu trebuha. Prosilec je sam zatrdil, da je pri obračunu ukrepala tudi policija, ki je prijela nekatere osebe, a jih je na koncu izpustila, zato prosilčeva družina ni dobila svoje pravice. Pristojni organ tako lahko zaključi, da je policija ukrepala in to, da so napadalce izpustili, še ne pomeni, da niso bili v policijskem postopku, kjer ni bilo več razlogov za pripor ali pa je postopek potekal iz prostosti. Obenem pristojni organ izpostavlja, da je zadeva v zvezi sporom glede zemljišča prišla do sodišča, zato sodni oblasti tudi ne gre očitati, da ni ukrepala, saj je navsezadnje začela sodni postopek, zato so tudi prosilčeve izjave glede korupcije v državnem aparatu neutemljene. Policiji je prijavil tudi drugi dogodek, ko je bil na zabavi z eno izmed oseb, ki so si prilastile dedkovo zemljo. Poskušal je pobegniti iz zabave, a je bil napaden oziroma je pridobil udarec v glavo. Napadalci so vse posneli in poslali staršema, ki sta mu svetovala, naj zapusti državo. Pristojni organ ne more sprejeti za verjetno, da policija pri prijavi dogodka, ne bi zabeležila vsaj zapisnika, kar je neizkazano, glede na to, da je pri predhodnem incidentu policija ukrepala in prijela storilce. Omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite.

13.Prosilec je v dokumentacijo upravne zadeve predložil fotokopijo potnega lista, sliko ženske v bolnišnični postelji, sliko napisa Reanimacija in intenzivna nega, sodni dokument - razveljavitev sodbe, sodno odločbo ter posnetek ki prikazuje žensko osebo na invalidskem vozičku.

14.Pristojni organ izpostavlja, da je iz fotografije ženske in posnetka razvidno le, da gre za ženski osebi - v prvem primeru gre za osebo, ki leži v bolnišnični postelji, v drugem primeru pa druga oseba poriva invalidski voziček, na katerem sedi ženska oseba. Pristojni organ izpostavlja, da iz fotografije in posnetka ni jasno, kdo je ženska oseba (prav tako ni datuma nastanka, da bi jo bilo mogoče umestiti v čas), tudi ni mogoče nesporno ugotoviti da gre za prosilčevo mater, to je v celoti neizkazano. Čeprav je prosilec dejal, da sta bila oba z materjo udeležena v sporu, ki se je razvil celo v napad in sta oba pristala v bolnišnici, pa ta dokaza tega ne moreta potrditi, saj iz njiju ni mogoče razbrati, ne vrste poškodbe ženske osebe in še manj vzrok. Dokaza tudi ne potrjujeta, da bi bil v napadih dejansko udeležen prosilec. Samo dejstvo, da je fotografijo in posnetek predložil prosilec, še ne pomeni, da je v njih res sodeloval.

15.Drugo dokazilo, ki ga je prosilec priložil, pa je fotografija sodne odločbe - razveljavitev sodbe, iz katere je razvidno, da se določena sodba razveljavi in vrne v ponovno odločanje pristojnemu sodišču, medtem ko dokumenta ni mogoče umestiti v čas (datum ni razviden). Pristojni organ pripominja, da je bil omenjeni dokument predložen zgolj v fotografiji, zaradi česar ni bilo mogoče potrditi ali ovreči njegove pristnosti. Iz besedila ni razvidno, da bi bilo karkoli povezano s prosilcem oziroma njegovo ime v dokumentu ni omenjeno.

16.Iz naslednjega dokazila - sodni dokument z dne 5. 3. 2019 izhaja, da gre za preklic oziroma zavrnitev potrditve dediščine. Navedeno dokazilo sicer izkazuje spor glede dediščine med B. B. in C. C., vendar z njim ni mogoče potrditi, da bi prosilcu v izvorni državi grozila dejanja resne škode. Iz dokumenta namreč ne izhaja, da je prosilec sploh omenjen kot morebitni dedič ali naslednik dedičev (njegovo ime v dokumentu ni omenjeno).

17.Na podlagi navedenega pristojni organ ugotavlja, da so osebne težave v zvezi z zemljiščem sicer lahko razlog, da je odšel iz izvorne države, vendar pa prosilčevih navedb ne gre povezati s preganjanjem ali resno škodo. Predstavljene težave pa v konkretnem primeru tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Pristojni organ ne more zaključiti, da mu izvorna država ne bi nudila zaščite glede na to, da je policija v prosilčevih primerih ukrepala.

18.Upoštevaje navedeno, prosilec po mnenju pristojnega organa ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče govoriti o dejanskem zakonsko določenem obstoju preganjanja, ravno tako pa ni izkazal obstoja resne škode, kot je določena v 28. členu ZMZ-1. Težav, ki jih prosilec uveljavlja, dejansko nikakor ne gre povezati z zgoraj omenjenimi elementi preganjanja ali elementi resne škode, ravno tako pa tudi institut mednarodne zaščite ni namenjen njihovemu reševanju. Zaradi tega pristojni organ prosilčeve navedbe ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenost do mednarodne zaščite. Glede na navedeno pristojni organ zaključuje, da je potrebno prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

19.Pristojni organ nadalje ugotavlja, da prosilec prihaja iz Maroka, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31.3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur I. RS, št 47/22) določila kot varno izvorno državo. Pristojni organ po pazljivi preučitvi vseh prosilčevih izjav namreč nikakor ni mogel zaključiti, da je imel prosilec v Maroku težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ravno tako pa ni prepričljivo izkazal obstoja resne škode. Glede na naravo prosilčevih navedb, ko v postopku navaja težave z zemljiščem in osebami, ki bi to zemljišče odtujile, pri čemer je nemogoče skleniti, da bi prosilec bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali, da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo, čeprav je zatrjeval, da bi mogoče sam koga ubil ali pa bi ubili njega, ker bi se spet boril za svojo zemljo, česar pa ni z ničemer izkazal. Pristojni organ še dodaja da mu je bila v preteklosti nudena zaščita s strani policije, zato tudi ni indicev, da mu v primeru ponovnih težav ob vrnitvi v izvorno državo ne bi pomagala.

20.Glede na naravo prosilčevih navedb, ko v postopku navaja težave z osebami, ki so odtujile dedkovo zemljo, je nemogoče skleniti, da bi prosilec bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Prosilec namreč navedenega dejstva sploh ni izkazal ali kako drugače utemeljil. Prav tako so niso izkazane njegove izjave glede krivice povzročene glede odtujitve zemlje (kjer zakon ni bil na njegovi strani, država ni pomagala) in napadov.

21.Pristojni organ pri tem še dodaja, da institut mednarodne zaščite vsekakor ni namenjen reševanju osebnih težav posameznikov, ki nimajo povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji, ali z razlogi resne škode. Okoliščine, ki jih prosilec navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Pri tem pristojni organ še dodaja, da mednarodna zaščita ni namenjena osebam, ki imajo osebne težave, ampak je namenjena osebam, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupim ali političnemu prepričanju ali iz razlogov resne škode nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more, ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega ali drugega odstavka 31. člena ZMZ-1.

22.Tako so izpolnjeni pogoji, da se prosilčeva prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52 člena ZMZ-1, saj prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61 člena ZMZ-1. Glede na navedeno je pristojni organ na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 zavrnil prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. Na strani 9 izpodbijanega akta v zvezi z odločbo o vrnitvi tožena stranka še pravi, da na podlagi prosilčevih navedb ni mogoče zaključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo podvržen nečloveškemu ravnanju ali kazni in organu tudi ni znano, da bi bile razmere v izvorni državi takšne, da bi bilo v primeru vrnitve kršeno načelo nevračanja.

23.V tožbi tožeča stranka pravi, da vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Tožnik opozarja na 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Namreč enako kot zaščita pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja je treba šteti tudi prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče kot bistvene elemente dostojnega življenja. Prosilec si v svoji lastni državi me more zagotoviti dovolj finančnih sredstev, da se bi preživel, predvsem zaradi zemlje, ki je nima.

24.Tveganja, da prosilec ne bo mogel živeti dostojnega življenja, je resnično, stvarno, namreč prosilec je navedel, da si prosilec v lastni državi ne more zagotoviti dovolj finančnih sredstev, da bi se preživel. Tveganje je seveda tudi osebno, ker je vplivalo na konkretno življenje prosilca in v tem trenutku tudi predvidljivo. Predvidljivo pomeni, da stopnja verjetnosti, s katero zatrjujemo, da bo prišlo do ravnanj prepovedanih s 3. členom EKČP, presega merilo "zgolj možnost ali sum", vendar je lahko nižja od merila "zagotovo". In ta standard je lahko objektivna zahteva, ki pa ne rabi vključevati subjektivnega strahu. Težave, ki jih je opisal prosilec, se lahko štejejo za resno škodo, kot jo opredeljuje 2. alineja 28.člena ZMZ-1, da bi mu v državi grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje.

25.Nadalje tožnik opozarja na načelo nevračanja. Glede načela nevračanja je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) zavzelo stališče, da je prepoved nevračanja absolutno prepovedana, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Kot je razvidno iz njegovih izjav, navkljub trudu, da bi delal, se ni mogel preživljati in tako tožnik meni, da se ga ne bi smelo vračati v matično državo, ker tam ne bi mogel živeti dostojnega življenja in tudi po vsej verjetnosti bi bil zopet brezdomec, kar pomeni, da bi bil povržen nehumanemu ravnanju. Skratka, zaradi vsega navedenega obstaja utemeljen razlog, da bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

26.Tožeča stranka iz vseh zgoraj navedenih razlogov naslovnemu sodišču, predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in jo nadomesti s svojo odločbo, v kateri se tožeči stranki prizna mednarodna zaščita po ZMZ, podrejeno pa, da odpravi odločbo tožene stranke in vrne zadevo v ponovno odločanje.

27.V odgovoru na tožbo tožena stranka opozarja, da tožeča stranka kot razlog zapustitve izvorne države ni navajala nobenih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče vrednotiti kot preganjanje. Tožeča stranka namreč ni navedla nobenih resnih in ponavljajočih razlogov, ki bi predstavljali hudo kršitev temeljnih človekovih pravic. Tožena stranka je namreč kot glavni razlog, da je zapustila izvorno državo, navedla krivico, ker so si neznanci prilastili zemljo in država ni pomagala, da bi jo pridobili nazaj, in pa zaradi fizičnih incidentov, v katerih je bil poškodovan (ki jih je povzročil spor okoli zemlje), ki pa po mnenju tožene stranke niso pomembni za obravnavanje opravičenosti do mednarodne zaščite.

28.Tožena stranka ni izkazala, da zaradi njenih posebnih okoliščin izvorna država zanjo ne bi bila varna država. Glede na naravo navedb tožeče stranke v zvezi z zemljiščem in osebami, ki naj bi to zemljišče odtujile, pa tožena stranka ne more sprejeti, da bi bila tožeča stranka v primeru vrnitve v izvorno državo soočena z resno škodo ali, da bi bilo njeno življenje kakorkoli ogroženo, kljub temu, da je zatrjevala, da bi mogoče sama koga ubila ali pa bi ubili njo, ker bi se zopet borila za svojo zemljo. Tožena stranka dodaja, da je bila tožeči stranki v preteklosti nudena zaščita s strani policije, zato tudi ni indicev, da ji v primeru ponovnih težav ob vrnitvi v izvorno državo ne bi pomagala.

29.Tožeča stranka pa v postopku ni navedla nič takega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi bila v izvorni državi preganjana oziroma da bi ob vrnitvi utrpela resno škodo. Tožeča stranka je v postopku navajala težave z osebami, ki so odtujile dedkovo zemljo, a je nemogoče skleniti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočena z resno škodo ali, da bi bilo njeno življenje kakorkoli ogroženo. Čeprav je zatrjeval, da bi bila v izvorni državi v kateremkoli kraju v nevarnosti, še ne dokazuje resne škode ali ogroženosti v primeru vrnitve. Tožeča stranka navedenega dejstva sploh ni izkazala ali kako drugače utemeljila.

Tožba ni utemeljena.

30.Sodišče lahko pritrdi bistvenemu delu odločitve izpodbijanega akta tako glede statusa begunca kot tudi glede subsidiarne zaščite in načela nevračanja. Sodišče bo napravilo sodni nadzor nad zakonitostjo odločitve tožene stranke in bo pri tem naredilo določene poudarke, dopolnitve in popravke v argumentaciji tožene stranke z vidika materialnega prava. Ti popravki in dopolnitve pa niso takšne narave, da bi bilo treba tožbi ugoditi tudi iz razloga vsebine tožbe.

31.V izhodišču sodbe je potrebno izpostaviti, da je tožnik dne 2. 7. 2025 v prošnji kot razlog za odhod iz izvorne države navedel, da je zapustil svojo državo zaradi revščine in brezposelnosti, marginalizacije in rasizma. En mesec in pol kasneje, to je dne 21. 8. 2025, pa je na osebnem razgovoru kot razlog za odhod iz države navedel izključno spor zaradi zemljišča, ki je prerasel v fizično obračunavanje med osebami, ki naj bi si prilastile njihovo družinsko zemljo na eni strani, in njem ter nekaterimi njegovimi družinskimi člani na drugi strani. Na posebno vprašanje uradne osebe tekom osebnega razgovora, zakaj je v prošnji navedel povsem drug razlog, je odgovoril, da je bil z ostalimi prosilci in ni hotel, da bi ostali vedeli za njegov problem.

To je zelo šibka pojasnitev neskladja, ki zmanjšuje verjetnost, da je njegov strah pred vrnitvijo v izvorno državo utemeljen. Na osebnem razgovoru je še dvakrat potrdil, da je bil razlog za odhod iz Alžirije zemljiški spor in soočanje s krivicami v tej zvezi in ne kaj drugega.

32.V tožbi tožnik zemljiškega spora ne omenja več, ampak ko povzema navedbe tožene stranke, pravi, da tožena stranka v izpodbijanem aktu navaja, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju ekonomskih težav posameznikov, pri čemer pa je očitno, da se tožena stranka v delu odločbe, ki se nanaša na status begunca in subsidiarne zaščite sploh ne ukvarja. Poleg tega se v tožbi sklicuje na 3. člen EKČP in v zvezi s preganjanjem in nasiljem izpostavlja prehrano, osnovno zdravstveno nego, zatočišče, kot bistvene elemente dostojnega življenja in da si prosilec ne more zagotoviti dovolj finančnih sredstev, "da bi se preživel, predvsem zaradi zemlje, ki je nima". Nato se tožeča stranka v tožbi osredotoči na dokazni standard in se sklicuje na drugo alinejo 28. člena ZMZ-1, ki ureja subsidiarno zaščito ter načelo nevračanja. Resno škodo omenja tudi ob koncu tožbe, kjer doda problem brezdomstva.

33.Iz tožbe torej ne izhaja, da bi tožeča stranka uveljavljala sodno varstvo zoper odločitev o zavrnitvi statusa begunca, ampak uveljavlja sodno varstvo zgolj glede subsidiarne zaščite in načela nevračanja. Vendar to ne pomeni, da sodišče ni dolžno v okviru presoje zakonitosti izpodbijanega akta upoštevati materialnega prava, ki bi lahko bil relevanten v konkretnem primeru, in ki ga je tožena stranka v konkretnem primeru tudi obravnavala v izpodbijanem aktu v zvezi s statusom begunca. Če po stališču Sodišča EU za postopke pred upravnim organom velja, da mora načeloma pristojni organ ugotoviti najprimernejši status glede na položaj tega prosilca, ker ni nujno, da prosilec za mednarodno zaščito lahko oceni, na katero vrsto zaščite se navezuje njegova prošnja, ni pravne podlage, da to isto ne bi veljalo tudi za sodišče glede na vsebino določila člena 46(3) Procesne direktive 2013/32. Upravni organ in sodišče namreč v sporih s področja mednarodne zaščite nista absolutno vezana na to, kar tožnik oziroma prosilec navede v okviru njegovih navedb.

34.Na primer v zadevi P.I. se je prosilec za mednarodno zaščito skliceval na to, da je za zaščito svoje lastninske pravice vložil tožbo na sodišče zoper skupino poslovnežev, ki naj bi bila povezana s koruptivno oblastjo, in je bil žrtev povračilnega ukrepa in sicer so državni subjekti zoper njega uporabili represivni aparat v tem smislu, da so začeli kazenski postopek in so ga priprli, poleg tega se je moral odpovedati pretežnemu delu gospodarskega projekta. Sodišče EU je te okoliščine opredelilo kot možno pripisano politično prepričanje kot razlog za preganjanje. V obravnavani zadevi je prosilec sicer v upravnem postopku uveljavljal, da je skupina, ki naj bi ga ogrožala, povezana s koruptivno oblastjo, vendar prosilec z razliko od zadeve P.I. ni zatrjeval, da bi ga državni organ v Maroku preganjal kot povračilo za to, da je njegova družina pred sodiščem želela zavarovati lastnino. To pomeni, da v predmeti zadevi očitno ni izkazan možen razlog za preganjanje v smislu pripisanega političnega prepričanja iz 5. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1.

35.Tožnik tudi nima opore v interpretaciji prava s strani sodišče EU zadevi AN, kjer je šlo za zemljiški spor v podobnih okoliščinah, kot ga je tožnik uveljavljal v upravnem postopku, ko je dejal, da ga skupina, ki naj bi njegovi družini v Maroku zasegla zemljišče, ogroža. V zadevi A N je namreč Sodišče EU podalo materialno-pravno razlago glede pripadnosti določeni družbeni skupini iz 4. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 in je odločilo, če skupino, ki jo tvorijo člani določene družine, ki je zaradi premoženjskega oziroma zemljiškega spora izpostavljena krvnemu maščevanju, različno dojemajo le člani druge družine, ki so vpleteni v zemljiški spor in maščevanje, potem ni izkazano, da prosilca kot člana družine kot drugačno (skupino) dojema širša družba, ki to skupino obkroža, in zato v takih okoliščinah pripadnost določeni družbeni skupini ni izkazana. V obravnavani zadevi je torej očitno, da tožnik ni izkazal pripadnosti določeni družbeni skupini kot možen razlog za preganjanje. Tožnik je sicer v upravnem postopku na več mestih osebnega razgovora izkazal splošno nezadovoljstvo z razmerami in krivicami, kot se je izrazil, v Maroku, vendar svojega morebiti političnega prepričanja ni izražal tako, da bi ga državni subjekti preganjali.

36.V navedenem dopolnjenem materialno-pravnem okviru ima tožena stranka v izpodbijanem aktu prav, ko je ugotovila, da tožnik ni izkazal (nob)enega od možnih razlogov za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 in je zato odločitev tožene stranke glede zavrnitve prošnje za status begunca zakonita. Ker ni izkazan razlog za preganjanje, se toženi stranki ni bilo treba ukvarjati in se opredeljevati do tega, da "predstavljene težave" niso takšne narave, da bi predstavljale "trajno in sistematično kršenje človekovih pravic", da ni mogoče zaključiti, da tožniku izvorna država ne bi mogla nuditi zaščite in da tožnik ni izkazal vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja. To je v izpodbijani odločbi odveč z vidika konsistentnosti obrazložitve, kar pa ne pomeni, da je odločitev o zavrnitvi statusa begunca nezakonita.

37.Posledično je treba v tej zadevi v drugem koraku presoditi, ali je odločitev tožene stranke zakonita tudi glede prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1 (subsidiarna zaščita), ki se v tem primeru prekrivata.

38.Tožena stranka nima prav, ko navaja, da razlog zemljiškega spora, ki ga je navajal v upravnem postopku ne gre povezati z "elementi resne škode" in tudi nima prav, ko na več mestih v odločbinavaja "da osebne težave" ne spadajo v okvir resne škode. To ne drži. V zadevi AN je Sodišče EU potrdilo, da če v zvezi z zemljiškim sporom med dvema družinama, ni izkazan razlog pripadnosti določeni družbeni skupini, je treba preveriti, ali so izpolnjeni pogoji za subsidiarno zaščito. Kljub tej napačni načelni trditvi, je tožena stranka v izpodbijanem aktu preverjala izpolnjevanje pogojev za subsidiarno zaščito in sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da pogoji za subsidiarno zaščito v konkretnem primeru niso izpolnjeni.

39.Sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke v delu, v katerem je ocenila dokaze oziroma listine, ki jih je predložil tožnik, razen seveda v delu, kjer tožena stranka pravi, da iz sodnega dokumenta z dne 5. 3. 2019 ni mogoče potrditi, da bi prosilcu v izvorni državi grozila dejanja resne škode. Sodba o zemljiškem sporu v Maroku tega seveda po naravi stvari ne more potrditi. Sodišče pa lahko sledi dokazni oceni tožene stranke, da tožnik ni izkazal zadosti velike verjetnosti, da je do njegove poškodbe in poškodbe njegove mame prišlo v sporu s skupino ljudi, ki naj bi zasegla njegovo zemljišče, torej da bi bil on sploh lastnik ali kakor koli upravičen do spornega zemljišča, ker tožnik v nobenem dokumentu, ki ga je predložil, ni omenjen, nobenega zapisnika prijave na policiji ni predložil, ali listine iz bolnice o njegovem zdravljenju po povzročeni poškodbi, čeprav je v upravnem postopku povedal, da bo to poskusil predložiti. Na osebnem razgovoru je povedal, da je tožbo na sodišče v Maroku vložil njegov pokojni ded, oče in strici. Tožena stranka tudi upravičeno ni sprejela kot relevantne tožnikove navedbe, če so bo vrnil, da bo koga ubil, ali pa bi ubil njega, ker bi se spet boril za svojo zemljo. Policija in sodišče sta bila vpletena v zadevi z zemljiškim sporom oziroma je spor reševalo sodišče in to je tudi edina legitimna pot za reševanje zemljiškega spora, ne pa morebitna uporaba sile s strani tožnika, ki jo je tožnik omenil v upravnem postopku, če bi se vrnil v Maroko. Sam je povedal, da mu tudi starši ne dovolijo, da bi se vmešaval in tekom osebnega razgovora je povedal, da zdaj ni več takih hudih problemov, kot so bili prej, sedaj so manjši, prej je bil pretep, bodi z noži, bile so rane, sedaj tega ni. Ker tožnik razloga v zvezi z zemljiškim sporom v tožbi sploh ne omenja več, sodišče nima podlage za dvom v omenjeno dokazno oceno tožene stranke glede odločitve o zavrnitvi prošnje za subsidiarno zaščito iz prve oziroma druge alineje 28. člena ZMZ-1.

40.Kar pa zadeva zgolj prepoved vračanja (non-refoulement), torej presojo zakonitosti izpodbijanega akta z vidika 4. člena (ali drugega odstavka 19. člena) Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) oziroma iz 3. člena EKČP, kar tožeča stranka omenja v tožbi, sodišče obrazložitev izpodbijanega akta dopolnjuje z naslednjim:

41.Tožeča stranka sicer v zvezi z načelom nevračanja v tožbi ni navedla še enkrat in posebej (še z vidika načela nevračanja) nič konkretnih dejstev. Vendar je mogoče iz tožbe izpeljati, da se ta tožbeni ugovor nanaša na pomanjkanje sredstev za preživljanje tožnika in za njegovo dostojno življenje v Alžiriji.

42.Glede tega sodišče dopolnjuje obrazložitev tožene stranke, ker je sestavni del izreka v izpodbijanem aktu tudi odločitev o prostovoljnem odhodu oziroma o odstranitvi tožnika, ki pa jo je treba šteti kot "odločbo o vrnitvi" po Direktivi o vračanju 2008/115. Odločbe o odstranitvi namreč ni mogoče, razen v določenih izjemah, izdati pred izdajo odločbe o vrnitvi z odobritvijo prostovoljnega odhoda, odločba o vrnitvi pa mora vsebovati navedbo konkretne države, kamor se mora tožnik vrniti in izpodbijana odločba to ima. V primeru, da tožnik ne bi v roku 10 dni od izvršljivosti odločbe zapustil Slovenije, območje držav članic EU in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, potem bo s teh območij odstranjen skupaj s prepovedjo vstopa na to območje za obdobje enega leta. To pa pomeni, da mora tožena stranka v takem primeru presojati tudi tveganje z vidika načela nevračanja oziroma prepovedi nečloveškega ravnanja iz člena 19(2) Listine in tožena stranka je to storila v prvem odstavku na strani 9 odločbe v navezavi na argumentacijo v zvezi z subsidiarno zaščito.

43.Sodišče v tej zvezi ugotavlja, da je tožena stranka dejansko oceno tveganja z vidika varstva pravice iz člena 19(2) Listine zaradi (ne)sposobnosti preživljanja v primeru tožnikove vrnitve v Alžirijo opravila, četudi tega ni izrecno umestila v okvir materialnega prava, saj so pogoji za subsidiarno zaščito nekoliko drugačni od varstva načela nevračanja iz člena 19(2) oziroma 4. člena Listine. Glede same vrnitve je tožena stranka navedla, da ni mogoče zaključiti, da v primeru vrnitve v izvorno državo obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec podvržen nečloveškemu ravnanju in da bi bile razmere v izvorni državi in okoliščine tožnika takšne, da bi bilo načelo nevračanja kršeno v primeru vrnitve.

44.Z vidika subsidiarne zaščite, ko gre za ugovor nezmožnosti preživetja zaradi revščine, je pomembno, ali bi bila škoda povzročena zaradi ravnanja, za katerega bi bilo mogoče odgovornost pripisati državnim subjektom in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti sistema izvorne države. Z vidika varstva načela non-refoulement pa ta pogoj ni relevanten, pri čemer Sodišče EU v že dalj časa ustaljeni sodni praksi pravi, da pravice, zagotovljene s členom 4. Listine, ustrezajo pravicam, zagotovljenim na podlagi 3. člena EKČP, tako da sta vsebina in obseg pravice iz 4. člena Listine (ali člena 19(2) Listine) enaka kot vsebina in obseg te pravice iz 3. člena EKČP. Omenjena pomanjkljivost v pravno-formalni obrazložitvi izpodbijane odločitve pa ne more biti razlog za nezakonitost izpodbijanega akta.

45.V okviru načela nevračanja namreč lahko pridejo v poštev tudi humanitarni pomisleki, kajti iz sodne prakse ESČP izhaja, da bi določba 3. člena EKČP (oziroma člena 19(2) Listine), lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano nečloveško ali ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in je odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. Omenjena sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna z ustreznimi prilagoditvami, če na primer izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja, ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.

46.Upoštevajoč navedeno Upravno sodišče zaključuje, da glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko v primeru vrnitve v izvorno državo, upoštevajoč elemente, ki jih je sodišče izpostavilo že v zvezi z presojo zakonitosti zavrnitve prošnje za status begunca in subsidiarne zaščite, tožnik v konkretnem primeru očitno ni izkazal pogojev za varstvo z vidika 3. člena EKČP, upoštevajoč mutatis mutandis standarde iz odločitve ESČP v zadevah Budina v. Russia, Larioshina v. Russia in M.S. S. v Belgium and Greece.

47.V konkretni zadevi je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da je živel v ... sam v najemnem stanovanju, kar se ne ujema s tožbeno trditvijo, da je oziroma bi bil brezdomec; povedal je tudi, da je opravljal priložnostna dela kot trgovec, da je delal kot pek, v Maroku ima sorodnike, brata in sestro ter oba starša. Poleg arabščine uporablja tudi francoščino, ima vozniško dovoljenje za tovorna vozila, usposobljen je za popravilo strojev v tovarnah. Za pot iz Maroka v Slovenijo je porabil 5000 EUR, ima pa tudi spričevalo splošne srednje šole z maturo.

48.Ob vseh poudarkih, ki jih je na podlagi njegovih izjav naredila tudi tožena stranka, sodišče ugotavlja, da že v upravnem postopku ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen ("arguable claim") glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali člena 19(2) Listine, in enako velja tudi za upravni spor, saj je v tožbi glede morebitne kršitve načela nevračanja ni navedel nič bolj konkretnega in dokumentiranega. Tudi z vidika načela nevračanja tako izpodbijani akt nima nezakonitosti.

49.Sodišče je lahko o vseh obravnavanih pravnih vprašanjih odločilo brez zaslišanja tožnika. Pri tej odločitvi je sodišče izhajalo iz neposrednega učinka določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v povezavi z 47. členom Listine in na podlagi interpretacije Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno ustno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito. Ko je namreč Sodišče EU izpeljalo interpretacijo neposrednega učinka določbe 47. člena Listine v zvezi z azilnim postopkom, je med drugim izpostavilo naslednje specifičnosti, in sicer:

- Sodišče EU v interpretaciji ne uporablja pojma glavna (ustna) obravnava ali pravice do javnega ustnega zaslišanja tožnika, ampak to obravnava preko pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva;

- omenjeni dve pravici je treba presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okvir, v katerem je bil sprejet, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje;

- obveznost, da pristojno sodišče opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, je treba razlagati v okviru celotnega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, pri čemer se upošteva tesna povezava med pritožbenim postopkom pred sodiščem in postopkom na prvi stopnji, ki se opravi predhodno, med katerim mora biti prosilcu dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito;

- kljub temu, da mora sodišče opraviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, Sodišče EU izpelje, da zaslišanje tožnika ni potrebno, če sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, ker se v takih okoliščinah upošteva interes držav članic in prosilcev, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave;

- v naslednjem koraku interpretacije Sodišče EU to stališče utemeljuje tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;

- iz zaključka interpretacije pa izhaja, da Sodišče EU obravnava predmetno pravno situacijo, ko sodišče tožbo zavrne.

50.V konkretni zadevi je bil tožnik ustrezno zaslišan v upravnem postopku, tako da se je lahko učinkovito branil pred izdajo izpodbijanega akta. Zgolj, če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah, ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da uveljavi kakršnekoli interpretacije glede ustne javne obravnave, ko gre za varstvo "civilne pravice" posameznika, ki zgolj ne bi smele iti pod minimalno raven, ki jo zagotavlja praksa ESČP.

51.Zaradi navedenega Upravno sodišče ni moglo slediti razlagi prava EU s strani Vrhovnega sodišča, po kateri "takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila prava EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino in na sodno prakso Sodišča EU zgrešeno" oziroma da "tudi neposredni učinek določb /.../ ne omejuje pravice do glavne obravnave v upravnem sporu" /.../.

S tako razlago bi namreč bilo ogroženo načelo primarnosti prava Unije, ker bi država članica lahko preprečila uporabo aktov prava Unije, ki bi bili povsem skladni z Listino, zato ker v njih ne bi bile spoštovane temeljne pravice, ki so zagotovljene z ustavo te države. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU namreč na podlagi načela primarnosti prava Unije, ki je bistvena lastnost pravnega reda Unije, to, da se država članica sklicuje na določbe nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravne, ne sme posegati v učinkovitost prava Unije na ozemlju te države.

V skladu z ustaljeno sodno prakso so učinki načela primarnosti prava EU zavezujoči za vse organe države članice, ne da bi med drugim nacionalne določbe, vključno z ustavnim redom, to lahko ovirale.

Ker ima Sodišče EU tako izključno pristojnost, da poda dokončno razlago prava EU, mora pri izvajanju te pristojnosti pojasniti obseg načela primarnosti prava EU glede na ustrezne določbe tega prava, tako da ta obseg ne more biti odvisen od razlage določb nacionalnega prava niti od razlage določb prava EU, ki jo je podalo nacionalno sodišče in ki ne ustreza razlagi Sodišča EU.

Načelo primarnosti nacionalnemu sodišču, ki mora v okviru svojih pristojnosti uporabiti določbe prava EU, nalaga obveznost, da če ne more podati razlage nacionalne ureditve, ki bi bila v skladu z zahtevami prava Unije, zagotovi polni učinek zahtev tega prava v sporu, ki mu je predložen, pri čemer lahko po potrebi po lastni presoji odloči, da ne bo uporabilo nacionalne ureditve "ali prakse", tudi poznejše, ki je v nasprotju z določbo prava EU, ki ima neposredni učinek, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati na predhodno odpravo te nacionalne ureditve ali prakse po zakonodajni poti ali nekem drugem ustavnem postopku.

Ko Sodišče EU omenja nacionalno ureditev in prakso, to vključuje določbe nacionalnega pravnega reda ali vsako zakonodajno, upravno ali sodo prakso, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava EU.

52.Z zgornjimi poudarki iz interpretacije neposrednega učinka 47. člena Listine v sodbi (mutatis mutandis) v zadevi Moussa Sacko se ujema tudi določilo 59. člena ZUS-1 v delu, kjer to določilo ZUS-1 dovoljuje sojenje brez glavne obravnave med drugim tudi, če dejstva niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ali če stranke predlagajo zgolj take dokaze, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev, saj jih je mogoče ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

53.Poleg vsega navedenega po razlagi Sodišča EU 47. člen Listine ustreza 6. členu EKČP in ustno zaslišanje v konkretnem primeru po standardih iz sodne prakse ESČP ni bilo potrebno.

V okviru le-teh je treba namreč upoštevati tudi učinkovitost v smislu ekonomičnosti sodnih postopkov na oddelku za varstvo ustavnih pravic Upravnega sodišča, na katerega se izključno dodeljujejo spori, ki so povezani z mednarodno zaščito, in ki so po zakonu nujni. Zato bi sistematično izvajanje glavnih obravnav v azilnih zadevah ne glede na to, kdaj je glavna obravnava zaradi ustnega zaslišanja prosilca za mednarodno zaščito in morebitnega izvajanja drugih dokazov nujno potrebna na podlagi prava EU, izrazito podaljšalo čas reševanja drugih nujnih sporov s področja varstva človekovih pravic, ki nimajo točno določenih zakonskih rokov za odločanje, kot to velja za azilne zadeve. Zaradi tega je po oceni sodišča poseg v ustavno pravico do javne ustne obravnave prosilca za mednarodno zaščito v konkretnem primeru sorazmeren glede na varstvo pravic do sojenja v razumnem roku drugih strank, ki imajo tožbe vložene na oddelku za varstvo ustavnih pravic, pri čemer pa je sodišče v tej zadevi pazilo, da odločanje brez glavne obravnave ni oviralo ustreznega in celovitega obravnavanja tožnikovega zahtevka.

54.Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da zgolj dopolnitev obrazložitve glede uporabljenega materialnega prava s sklicevanjem na sodno prakso Sodišča EU in ESČP po stališču Vrhovnega sodišča ne pomeni nedovoljenega dopolnjevanja materialnopravnih stališč toženke (sodbi Vrhovnega sodišča I Up 138/2025 z dne 21. 7. 2025 in I Up 210/2024 z dne 2. 9. 2024). 2 Zapisnik o osebnem razgovoru, prvo vprašanje na str. 9. 3 Ibid. str. 7, peto vprašanje in str. 8, zadnje vprašanje. 4 H.N., C-604/12, 8. 5. 2014, odst. 34. Glej tudi mutatis mutandis: X Y, C-125/22, odst. 48-55. 5 O tem glej primere interpretacij Sodišča EU in Evropskega sodišča za človekove pravice, ki so odpirali vprašanja, kot so: ali je pristojni organ upošteval vse pogoje iz sekundarnega prava EU o vključitvi določene države na seznam varnih držav (CV, 406/22, 4. 10. 2024, para. 98); odgovornost sodišča ex officio za presojo materialnih pogojev za odvzem prostosti prosilcu za mednarodno zaščito (C B X, C-704/20 in C-39/21, 8. 11. 2022, para. 84-93); presoja po uradni dolžnosti glede načela nevračanja (K, L, M, N [Ararat], C-156/23, 17. 10. 2024, para. 38, 49-50; Hirsi Jamaa and Others v. Italy, odst. 133; M.K. and Others v. Poland, App. no. 40503/17, 42902/17 and 43643/17, para. 174; splošna situacija v izvorni državi glede sposobnosti zagotavljati zaščito (J.K. and others v Sweden, App no. 59166/12, 23. 8. 2016, para. 98); ali so organi in sodišča upoštevali vse razloge, ki vzpostavljajo tveganje z vidika 3. člena EKČP, tudi če prosilec ni uveljavljal določenega razloga za preganjanje v izvorni državi (F.G. v Sweden, App. no. 43611/11, 23. 3. 2016, para. 156). 6 P.I., C-C-280/21, 12. 1. 2023, odst. 13-19, 37-38. 7 A N, C-217/23 [Laghman], 27. 3. 2025, odst. 31-38. 8 Glej četrti in peti odstavek na strani 6 odločbe. 9 Ibid. peti odstavek na strani 6 odločbe. 10 Prvi, drugi in tretji dostavek na strani 6 odločbe. 11 Drugi odstavek na strani 7 odločbe. 12 Zapisnik o osebnem razgovoru, str. 7. 13 Glej člen 7(1) in (4) Direktive o vračanju 2008/115. 14 Glej člen Direktive o vračanju 2008/115 in sodbe Sodišča EU v zadevah: X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 54; AA, C-663/21, 6. 7. 2023, odst. 48. 15 Glej določila členov 1., 2., 3(3) in (4) ter 6. člen Direktive o vračanju 2008/115 ter sodno prakso Sodišča EU v zadevah: FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, 14. 5. 2020, odst. 114-123; X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 51-55; M., A., C-673/19, 24. 2. 2021, odst. 32, 39; AA, C-663/21, odst. 46. 16 Po tej določbi se nikogar ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen (med drugim) nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Glej tudi 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah v povezavi z določbo člena 6(5) Direktive o vračanju 2008/115. 17 X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 60, glej tudi odst. 65. Sodišče EU pri tem stori napako (glej ibid. odst. 61) pri uporabi odstavkov 174 in 175 iz sodbe ESČP v zadevi Paposhvili v Belgium (App. no. 41738/10, 13. 12. 2016), kajti ESČP v zadevi Paposhvili v drugem stavku odstavka 175 pravi, da ESČP presoja poseg in kršitev pravice iz 3. člena EKČP tudi v primeru, če posredne ali neposredne odgovornosti za sporno ravnanje v izvorni državi ni mogoče pripisati subjektom javnega prava. 18 Decision as to the admssibility Budina against Russia, App. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 219-220. 19 Glej mutatis mutandis: M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 252-254, 263. V tej zadevi je bil pomemben dejavnik za interpretacijo prepovedi nečloveškega ravnanja dejstvo, da je Grčijo kot državo članico EU vezala Direktiva o sprejemu 2013/33/EU prosilcev za azil. 20 Glej mutatis mutandis: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, App. no. 8319/07 and 11449/07, 28. 6. 2011, odst. 278-283. 21 Enako je sodišče odločilo tudi v zadevi I U 1004/2018-6 z dne 16. 5. 2018. 22 Torubarov, C-556/17, odst. 56; Egenberger, C-414/16, 17. 4. 2018, odst. 78. 23 Glej mutatis mutandis: Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 49. 24 Ibid. odst. 32-35, 37-39. 25 Ibid. odst. 41. 26 Ibid. odst. 42; glej tudi: Alheto, C-585/16, odst. 127, 130. 27 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 44-45. Nekako v tej smeri gredo interpretacije Vrhovnega sodišča v nekaterih zadevah, kjer Vrhovno sodišče najprej z različnimi stopnjami kritičnosti ugotovi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, in nato doda, da stranka ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, in zato je načeloma v takem primeru možna tudi odločitev brez glavne obravnave (glej na primer: sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 107/2023, 24. 5. 2023, odst. 11; I Up 158/2023, 14. 6. 2023, odst. 13; I Up 38/2024, 20. 2. 2024, odst. 11-12, 14; I Up 117/2024, 3. 6. 2024, odst. 16-19). V praksi pa se pojavljajo tudi drugačne interpretacije, po kateri, če se sodišče v sodbi ukvarja z vsebino pritožbenih navedb v zvezi z dejstvi zadeve in se je sklicevalo na vsebino upravnega spisa oziroma na zapis pritožnikovega osebnega razgovora, je izvajalo dokaze in je svojo odločitev oprlo na njihovo vsebino, zato je glavna obravnava v taki situaciji potrebna (glej: sklep Vrhovnega sodišča I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 14). 28 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 47. 29 Ibid. odst. 49. 30 Glej: Jeremy F, C-168/13 PPU, 30. 5. 2013, odst. 51-53 in 56-75 ter primerjaj (razliko) z interpretacijo podobnega pravnega vprašanja v zadevi Melloni, C-399/11, 26. 2. 2013, odst. 44, 55-64. 31 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12. 32 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 8. 33 Ibid. odst. 58-59. 34 RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51. 35 Ibid. odst. 2. 36 Ibid. odst. 53; glej tudi 106/77 Simmenthal II, odst. 24; 37 Torubarov, C-556/17, odst. 73-74. 38 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39; Randstad Italia SpA, C-497/20, 21. 12. 2020, odst. 57. 39 Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191. 40 Ibid. odst. 190, točka c.). 41 Glej mutatis mutandis: FO, C-610/23 [Al Nasiria], 3. 7. 2025, odst. 65, tudi odst. 75-61.

Zveza:

Mednarodne Pogodbe

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) - člen 47, 19, 19(2)

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 59, 59/1, 59/2-3

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 26, 26/1, 26/1-1, 26/1-2, 27, 27/1, 27/8, 28, 28-2

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.