Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
1.Tožnika sta s toženkino pravno prednico, banko, sklenila pogodbo o dolgoročnem namenskem stanovanjskem kreditu. Šlo je za kredit v tuji valuti (CHF). V zavarovanje bankine terjatve sta bili v zemljiško knjigo vknjiženi hipoteki. Tožnika sta kreditno obveznost odplačevala do izdane začasne odredbe, tj. maja 2024. V pravdi sta kot bistveno zatrjevala, da toženka ni ustrezno opravila svoje pojasnilne dolžnosti, zato izhodiščni informacijski razkorak med strankama ni bil odpravljen. Uveljavljala sta ničnosti zahtevek, zahtevek po izbrisni tožbi in kondikcijski zahtevek.
2.Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločitev o predlogu za dopustitev revizije, (i) ugotovilo ničnost sklenjene kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve, povzetih v notarski zapis, (ii) ugotovilo neveljavnost hipotek, razsodilo, da se izbrišeta iz zemljiške knjige in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, (iii) odločilo, da mora toženka tožnikoma povrniti zneske anuitet, s katerimi sta preplačala evrsko vrednost prejete glavnice kredita, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od opravljenega plačila posamezne anuitete dalje.
3.Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in v relevantnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
4.Zoper takšno odločitev toženka vlaga predlog za dopustitev revizije. Predlaga, da se revizija dopusti glede vprašanj:
1.Ali je dopustno pravni standard pojasnilne dolžnosti pri potrošniški kreditni pogodbi, sklenjeni leta 2008, zapolniti z merili, oblikovanimi v sodni praksi SEU in VSRS več let po sklenitvi pogodbe, ne da bi sodišče ugotovilo, da so bila takšna merila glede na tedanji pravni, regulatorni in strokovni okvir za banko razumno predvidljiva, če to pomeni poseg v pravice tožene stranke? Ali nova materialnopravna stališča, oblikovana v zvezi s krediti v CHF, res pomenijo le razvoj sodne prakse ali pa gre v resnici za preobrat in inovacijo v sodni praksi, ki je podvržena omejitvam prepovedi retroaktivne uporabe prava?
2.Ali je sodišče kršilo pravico tožene stranke do obrambe v postopku in do obrazložene sodne odločbe (22. člen Ustave), ko je ugotovilo, da naj bi tožena stranka kršila pojasnilno dolžnost in da tožena stranka valutnega tveganja naj ne bi razumela?
3.Ali je sodišče materialno pravo uporabilo napačno in kršilo načelo sorazmernosti, ker bi moralo v konkretni zadevi uporabiti institut delne ničnosti oziroma ali je materialnopravna pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je v primeru ugotovljene nepoštenosti pogodbenega pogoja nična celotna kreditna pogodba, ki tak nepošten pogoj vsebuje?
4.Ali je sodišče pravilno presodilo, da se pri presoji ravnanja skladno z načelom vestnosti in poštenja upošteva izključno le sklenitvena faza, izpolnitvena faza pa naj ne bi bila sploh relevantna oziroma da je ničnost pogodbe apriorna posledica kršitve dolžnega ravnanja v sklenitveni fazi?
5.Ali je sodišče pravilno presodilo, da zastaranje v predmetni zadevi ni nastopilo in ali je sodišče s stališči glede (ne)teka zastaranega roka kršilo ustavne in konvencijske pravice tožene stranke?
6.Ali sme sodišče v horizontalnem sporu med banko in potrošnikom, zgolj na podlagi razlage členov 6(1) in 7(1) Direktive 93/13, brez obrazložene presoje meja skladne razlage nacionalnega prava, izključiti uporabo določb slovenskega obligacijskega prava o restituciji, neupravičeni obogatitvi in nadomestilu koristi od uporabe tujega denarja, če bi takšna razlaga pomenila razlago contra legem in poseg v ustavno varovane pravice banke?
5.Predlog ni utemeljen.
6.Vrhovno sodišče je ocenilo, da pogoji za dopustitev revizije, ki izhajajo iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP, niso izpolnjeni, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).
7.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).