Jedro

Tožnik s trditvijo, da se sporne nepremičnine niso mogle šteti za kmetijska zemljišča (ker so bili sprejeti prostorski izvedbeni akti), postavlja pod vprašaj obseg družbenega kapitala, ki je bil predmet lastninskega preoblikovanja.

Če se tožnik ni strinjal z obsegom družbenega kapitala (oziroma vsebino otvoritvene bilance), bi moral to na ustrezen način uveljavljati v samem postopku lastninskega preoblikovanja.

Z zaključkom lastninskega preoblikovanja podjetja, spor o obsegu družbenega premoženja in morebitno "naknadno" lastninjenje tega premoženja ni več mogoče.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

: Tožnik in Republika Slovenija (prvo tožena stranka, v nadaljevanju država) sta sklenila pogodbo o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov, s katero sta med drugim sporazumno ugotovili, katere nepremičnine so kmetijska zemljišča in gozdovi kot to določata 5. člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS 55/1992, v nadaljevanju ZLPP) oz. 14. člen Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Ur. l. RS 10/1993, v nadaljevanju ZSKZ). Država ni vknjižila lastninske pravice na vseh nepremičninah, tako da je bila v zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZK) na določenih (sedaj spornih) nepremičninah še vedno vpisana družbena lastnina s pravico uporabe v korist tožnika. Država je nato na podlagi pogodbe o prenosu nezazidanih stavbnih zemljiščih z dne 1.6.2001 prenesla lastninsko pravico na nekaterih nepremičninah iz prvotne pogodbe na občino (tretje toženo stranko). Do sklenitve te pogodbe je prišlo na podlagi petega odstavka 57. člena Zakona o javnih skladih (Ur. l. RS 22- 976/2000, v nadaljevanju ZJS), ki je v tem členu določil še dodatne kriterije (poleg tistih ki jih je določal že ZSKZ) na podlagi katerih so določene nepremičnine v lasti države postale last občine. Tožnik zahteva ugotovitev lastninske pravice na tistih nepremičninah, kjer država ni vknjižila lastninske pravice oz. je ostala vpisana družbena lastnina s pravico uporabe v korist tožnika. Posledično zahteva še ugotovitev delne ničnosti pogodbe, sklenjene med državo in občino. Svojo lastninsko pravico utemeljuje z dejstvom, da te nepremičnine niso prešle na državo ali občino ne na podlagi 5. člena ZLPP oz. 14. člena ZSKZ, podlaga za prenos na občino pa ne more biti niti peti odstavek 57. člena ZJS. V skladu z Zakonom o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Ur. l. država 30/1998) in Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. država 44/1997) so te nepremičnine del premoženja tožnika.

Sodišče prve stopnje je oba zahtevka zavrnilo, ker za sporne nepremičnine 11.3.1993 niso bili sprejeti prostorsko izvedbeni načrti (v nadaljevanju PIN), kar pomeni, da je bilo potrebno te nepremičnine šteti za kmetijska zemljišča in posledično izločiti iz sredstev družbe. Sodišče druge stopnje je sodbo prve stopnje potrdilo z dodatnim argumentom (glede na pritožbo tožnika), da je glede na odločbo Ustavnega sodišča (v nadaljevanju US) U-I-78/93 z 18.10.1995 potrebno upoštevati tudi, ali so bili za sporne nepremičnine sprejeti tudi prostorsko ureditveni pogoji (v nadaljevanju PUP) in ne samo PIN-i, kar pa bi moral tožnik zatrjevati, ker gre za individualni akt, katerega pa sodišče ne pozna po uradni dolžnosti.

Revizijo je vložil tožnik. Navaja, da so PUP predpisi in ne posamični akti, zato bi jih moralo sodišče poznati po uradni dolžnosti. Sodišče bi tako lahko ugotovilo, da so bili za sporne nepremičnine 11.3.1993 sprejeti PUP-i in jih tako glede na zakonske določbe ne bi bilo mogoče šteti za kmetijska zemljišča. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. država 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta se ukvarjali izključno z vprašanjem statusa spornih nepremičnin, in sicer: ali gre za nezazidana stavbna zemljišča za katera so bili 11.3.1993 sprejeti prostorsko izvedbeni akti (PIN ali PUP). Od tega je namreč odvisno, ali je mogoče ta nezazidana stavbna zemljišča šteti za kmetijska zemljišča, ki jih je bilo potrebno izločiti iz sredstev družbe.

Sodišči prve in druge stopnje sta sicer odločili pravilno, vendar iz napačnih razlogov. Tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice bi bilo potrebno zavrniti že zaradi nesklepčnosti.

Tožnik namreč s trditvijo, da sporne nepremičnine niso kmetijska zemljišča oz. se niso mogla šteti za kmetijska zemljišča, postavlja pod vprašaj obseg družbenega kapitala, ki je bil predmet lastninskega preoblikovanja (v nadaljevanju lastninjenja), posledično pa bi to pomenilo t.i. "naknadno" lastninjenje teh nepremičnin.

Otvoritvena bilanca, ki je bila sestavni del programa lastninskega preoblikovanja, sestavlja samo ugotovljen družbeni kapital. Podjetja so pred ugotavljanjem družbenega kapitala iz sredstev družbe, morala med drugim izločiti kmetijska zemljišča in gozdove, kot je to določil 5. člen ZLPP oz. kasneje še 14. člen ZSKZ.

Predmet lastninskega preoblikovanja je tako lahko bil samo družbeni kapital. Tožnik pa kot že povedano v tej pravdi postavlja pod vprašaj ravno obseg družbenega kapitala, ki je bil predmet lastninjenja in je bil v celoti zajet v otvoritveni bilanci.

Tožnik bi moral ta spor rešiti v samem postopku lastninskega preoblikovanja. Povedano z drugimi besedami: kolikor se tožnik ni strinjal z obsegom družbenega kapitala (z vsebino otvoritvene bilance), bi moral to na ustrezen način uveljavljati v samem postopku lastninskega preoblikovanja. To pomeni, da bi moral tožnik zajeti te sporne nepremičnine v otvoritveni bilanci, kar bi pomenilo, da Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju Agencija) takšnega načrta lastninskega preoblikovanja, katerega sestavni del je otvoritvena bilanca, ne bi odobrila. Zoper takšno odločitev pa bi tožnik imel možnost pritožbe na pristojno ministrstvo ter kasneje še sodno varstvo v upravnem sporu.(1) Iz povedanega sledi, da z zaključkom lastninskega preoblikovanja podjetja, spor o obsegu družbenega premoženja in morebitno "naknadno" lastninjenje tega premoženja ni več mogoče.(2) Zato je potrebno tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice, ko se le-ta utemeljuje na način, ki posredno pomeni tudi izpodbijanje obsega že olastninjenega družbenega premoženja, zaradi nesklepčnosti zavrniti. V nasprotnem primeru bi namreč posegli v že zaključen postopek lastninskega preoblikovanja tožnika, prav tako pa bi se popolnoma izjalovil tudi eden izmed temeljnih ciljev in namenov zakonodajalca, to je, da se postopki lastninskega preoblikovanja podjetij čimprej dokončajo. Dolgotrajnost navedenih postopkov bi namreč lahko negativno vplivala na ekonomski položaj podjetij in povzročila negativne makroekonomske posledice.(3) Končno je treba revidentu še pojasniti, da se z ZJS ni v ničemer poseglo v lastninsko pravico tožnika. Navedeni člen je posegel samo v lastninsko pravico države na določenih nepremičninah, s tem ko je navedel še dodatne kriterije (poleg tistih iz ZSKZ, na podlagi katerih so nepremičnine postale ali last države ali občine), na podlagi katerih se je ugotovilo, katere nepremičnine mora država prenesti na občine.

Glede na povedano je neutemeljen tudi zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe. Tožnik pa s tem zahtevkom ne bi uspel niti, kolikor bi uspel z zahtevkom na ugotovitev lastninske pravice. Glede na trditveno podlago je namreč tudi zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe nesklepčen. Samo zato, ker je država sklenila pogodbo (zavezovalni posel) o tuji stvari, pogodba še ni nična (glej 440. člen OZ).(4) Neutemeljeno revizijo je moralo zato revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

.Op. št. (1): Nenazadnje je tožnik tudi podpisal z državo pogodbo o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov (to je bilo potrebno, da se je lahko lastninil), kar kaže na to, da se je očitno strinjal s tem, katere nepremičnine so kmetijska zemljišča oz. tudi s tem, katera nezazidana stavbna zemljišča se štejejo za kmetijska zemljišča. Del pogodbe je tudi priloga, kjer so napisane parcelne številke nepremičnin, ki se izločajo. Tožnik se sicer izgovarja, da se tega (katere nepremičnine so se dejansko izločile) do leta 2001, ko se je vpisala občina, ni zavedal, ker je bila na teh nepremičninah ves čas vpisana družbena lastnina s pravico uporabe v njegovo korist (to je posledica tega, ker se država na spornih nepremičninah ni vpisala v zemljiško knjigo). Op. št. (2): Povedano pa v celoti velja za kmetijska zemljišča oz. gozdove (ter ostala zemljišča, ki so štela za kmetijska zemljišča), ki so se izločala in niso bila del otvoritvenih bilanc. Možnost t. i. naknadnega lastninjenja obstaja zgolj v primerih denacionalizacijskih upravičencev, ki so v postopku lastninjenja z začasno odredbo oz. pisnim sporazumom (pravna narava sporazumnega zavarovanja) dosegli, da se je to sporno premoženje začasno (do končne odločitve v postopku denacionalizacije) izločilo iz lastninskega preoblikovanja podjetja in se je v primeru, ko se je izkazalo zavarovanje za neupravičeno (ker ni uspel v postopku denacionalizacije), naknadno lastninilo. Op. št. (3): Tako US v točki 15 odločbe U-I-26/96 z dne 15.11.1999. Op. št. (4): Več o tem R.Vrenčur in M.Tratnik, Zemljiškoknjižno pravo, 2008, str. 52-53.