Jedro

Obveznost planiranja izplačila ne more biti pogoj za kasnejše dejansko izplačilo plače iz uspešnosti poslovanja, ampak je to le (računovodska) obveznost toženke. Nespoštovanje takšne obveznosti toženke pa ne more posegati v pravice delavcev, določene s kolektivno pogodbo.

Ker je toženka za leto 2011 dosegla in celo presegla planirani dobiček, je tožnica na podlagi prvega stavka prvega odstavka 111. člena podjetniške kolektivne pogodbe upravičena do vtoževanega zneska iz naslova plače iz uspešnosti poslovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja za leto 2011 in toženki naložilo, da tožnici obračuna 798,45 EUR bruto, odvede davke in prispevke in izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2013 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek (za plačilo zamudnih obresti od neto zneska za obdobje 1. 5. 2012 do 23. 2. 2013) je zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo stroškov za službeno obutev v znesku 420,00 EUR s pp (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici povrne stroške pravdnega postopka v znesku 212,23 EUR s pp (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka. Toženka se najprej ne strinja z materialnopravnimi zaključki prvostopnega sodišča v zvezi z uporabo 111. člena PKP/2004. Ni sporna ugotovljena višina planiranega in doseženega dobička. Sporno pa je, da ni upoštevano, da toženka v letu 2011 ni planirala izplačila dela plače iz naslova uspešnosti poslovanja. To dejstvo pa je povezano z uporabo in razlago 111. člena, ki v drugem odstavku določa, da se znesek, predviden za izplačilo dela plače iz naslova uspešnosti poslovanja v letnem planu prikaže kot posebna postavka stroškov dela. Ne strinja se z navedbami prvostopnega sodišča: - da v 111. členu PKP/2004 ni določila, da mora planirani dobiček doseči znesek, kot bi znašali stroški toženke za plačilo dela plače iz uspešnosti poslovanja; - da je drugi stavek v prvem odstavku 111. člena določen za primer, če družba planiranega dobička ne doseže. Toženka se sklicuje na določbo drugega odstavka 126. člena ZDR-1, po katerem: - delavcu pripada plačilo za (individualno) delovno uspešnost vedno, kadar pri svojem delu dosega več kot predvidene delovne rezultate; - plačilo za poslovno (kolektivno) uspešnost delavcu pripada le, če je to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.

Del plače iz poslovne uspešnosti je torej "fakultativni" del plače, ki pa ne more odstopati od namena in ciljev, ki jih je za ta del plače jasno začrtal ZDR-1, da se poslovna uspešnost izplača le, v kolikor je poslovanje družbe uspešno. To pa je takrat, ko je poslovanje pozitivno. Ali je pozitivno pa prikazuje bilančna postavka "čistega poslovnega izida poslovnega leta (=dobička)." Toženka trdi, da je ves čas postopka na prvi stopnji trdila, da v letu 2011 niti planiranega niti dejansko doseženega dobička ne bi dosegla, v kolikor bi v planu za leto 2011 predvidela tudi izplačilo dela plače iz uspešnosti poslovanja. Izplačilo tega dela plače zaposlenim bi pri toženki dejansko ustvarilo izgubo. To je toženka predvidela in ravno zaradi tega v planu poslovanja za leto 2011 ni planirala izplačila dobička.

Toženka navedeno trditev pojasnjuje tudi s številkami. Stroški dela plače iz uspešnosti poslovanja bi znašali 1.188.000,00 EUR. Ker je planirani dobiček znašal 948.000,00 EUR, bi bila z izplačilom uspešnosti poslovanja ustvarjena izguba 240.000,00 EUR. Zato je potrebno 111. člen PKP/2004 obravnavati celovito, smiselno in namensko, kar pomeni, da je potrebno pri dobičku stroške plač iz tega naslova tudi računovodsko upoštevati. Navedeno izhaja tudi iz drugega stavka prvega odstavka 111. člena.

Toženka nasprotuje tudi dokazni oceni prvostopnega sodišča, ki jo pripisuje dogovoru z dne 22. 7. 2013, češ da ne predstavlja pravne podlage za utemeljenost tožbenega zahtevka, istočasno pa navaja, da ta dogovor predstavlja dodatni dokaz k utemeljenosti zahtevka.

Toženka nasprotuje tudi odločitvi o plačilu zakonskih zamudnih obresti od 24. 2. 2013 dalje. Sodba sploh ne pojasni, zakaj obresti tečejo od 24. 2. 2013. Navedeno je le, da je upoštevan 3-letni zastaralni rok za zamudne obresti, druge obrazložitve pa ni, pri čemer je toženka povsem jasno v odgovoru na tožbo ugovarjala temu delu zahtevka. Zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti oz. glede zamudnih obresti sploh nima razlogov. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana tudi zato, ker prvostopno sodišče ni izvajalo nobenega dokaza, kdaj naj bi vtoževana terjatev sploh zapadla v plačilo.

Ker je potrebno tožbeni zahtevek iz obravnavanega naslova zavrniti je posledično nepravilen tudi izrek o stroških.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo trdi, da pritožba toženke ni utemeljena. Pravno podlago za tožničin tožbeni zahtevek predstavlja določilo 111. člena PKP/2004, ki določa, da delavcu pripada del plače na podlagi uspešnosti poslovanja v višini 1/3 povprečne mesečne plače posameznega delavca, če je toženka v preteklem poslovnem letu dosegla planirani dobiček. Če planiranega dobička ni dosegla, se je iz zneska, predvidenega za plače na podlagi uspešnosti poslovanja, najprej zagotovila razlika do planiranega dobička, za plače pa bi toženka morala izplačati preostali znesek. Zato je pomembno le, ali je toženka dobiček planirala ter ali je plan dosegla oziroma presegla ali ne. Tudi gramatikalna razlaga določila 111. člena PKP/2004 je povsem jasna in ni res, da bi bilo pri ustvarjenem dobičku potrebno upoštevati tudi stroške izplačila plače na podlagi uspešnosti poslovanja. Če bi podpisniki PKP/2004 to hoteli, bi bilo to jasno določeno v tem določilu.

Prvostopno sodišče je tudi nazorno in prepričljivo ter pravilno ocenilo pomen pisnega dogovora o ureditvi zaostalih in aktualnih zadev z dne 22. 7. 2013. Ta dogovor ne more predstavljati pravne podlage za tožničin zahtevek, saj zahtevek temelji na določilih PKP/2004. Svet delavcev ni njen podpisnik in zato ne more tolmačiti njenih določil. Je pa dogovor dokaz, da se je toženka zavedala svoje obveznosti in jo je v dogovoru tudi priznala.

Kar zadeva prisojenih zamudnih obresti je sodba jasna. Tožnica jih je zahtevala za čas od 1. 5. 2012, prvostopno sodišče pa je upoštevalo njihovo zastaranje in jih priznalo za čas treh let pred vložitvijo tožbe. Tožnica priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno graja materialnopravne zaključke prvostopnega sodišča glede obstoja pravne podlage za tožbeni zahtevek do dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja. Toženka v pritožbi vztraja, da bi 111. člen Podjetniške kolektivne pogodbe iz leta 2004 (dalje PKP/2004) (priloga A/5) predstavljal pravno podlago le, če bi družba dosegla planirani dobiček in bi v planu tudi planirala (predvidevala) izplačilo plače iz uspešnosti poslovanja. Slednje izhaja tudi iz drugega odstavka 111. člena PKP/2004. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da obveznost planiranja izplačila ne more biti pogoj za kasnejše dejansko izplačilo plače iz uspešnosti poslovanja, ampak je to le (računovodska) obveznost toženke. Nespoštovanje takšne obveznosti toženke pa ne more posegati v pravice delavcev, določene s kolektivno pogodbo.

Pritožbeno sodišče k zaključkom prvostopnega sodišča še dodaja, da toženka v pritožbi sama navaja pojasnila postavk iz bilance stanja (iz pojasnil AJPES), kaj se zgodi z ustvarjenim čistim dobičkom oziroma kako do čistega dobička (pozitivnega rezultata v poslovnem letu) sploh pride: ko se od vseh prihodkov odštejejo vsi odhodki. Pozitivni rezultat je čisti dobiček in del tega dobička se razdeli na različne postavke, med njimi tudi kot del plače iz uspešnosti poslovanja. Ali je družba pri odhodkih upoštevala (planirala) vse stroške ali ne, za delavce ni pomembno. Prav tako zanje ni pomembno, katere stroške družba planira. Zanje je pomembno le, če je ustvarjen planiran dobiček. Če družba pri postavitvi plana ni upoštevala vseh odhodkov, to pomeni, da je slabo planirala. Enako to velja v primeru, če je previsoko planirala dohodke. Vse to kaže na t.i. "računovodske obveznosti toženke", kot je navedlo sodišče prve stopnje, ki pa ne smejo vplivati na pravice delavcev, ki so jih pridobili s kolektivno pogodbo.

Ker je toženka za leto 2011 dosegla in celo presegla planirani dobiček (kar ni sporno dejstvo), je tožnica na podlagi prvega stavka prvega odstavka 111. člena PKP/2004 upravičena do vtoževanega zneska iz naslova plače iz uspešnosti poslovanja.

7. Neutemeljeno je nasprotovanje toženke dokazni oceni in veljavi, ki jo je prvostopno sodišče pripisalo Dogovoru z dne 22. 7. 2013 (A20). Ta dogovor o ureditvi zaostalih in aktualnih zadev se v 2. točki nanaša na terjatve zaposlenih iz naslova pripadajoče tretjine plače iz naslova uspešnosti poslovanja 2011 in določa: "Terjatev se prizna in bo zaposlenim izplačana prvo leto, ko bo dobiček iz poslovanja presegel znesek 2 mio EUR." Dogovor sta sklenila predsednik uprave toženke in predsednik sveta delavcev pri toženki.

Svet delavcev ni podpisnik PKP/2004 in zato s sklenitvijo Dogovora ni moglo priti do sprememb pravic in obveznosti, ki jih delavcem zagotavlja PKP/2004. Svet delavcev ima pristojnosti, ki jih določa Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU - Ur. l. RS, št. 42/93 in nasl.), ki v 87. členu določa, da skrbi za to, da se izvajajo zakoni, drugi predpisi, kolektivne pogodbe itd. ter predlaga ukrepe, ki so v korist delavcev. Zagotovo pa ni v korist delavcev vsebina Dogovora, kjer je izplačilo obljubljeno enkrat v časovno nedoločeni prihodnosti, ko bo (če bo) dobiček iz poslovanja presegel znesek 2 mio EUR. V korist delavcev je le ugotovitev obstoja terjatev, ki jo je uprava toženke priznala. Uprava toženke je po drugi strani tudi ena od pogodbenih strank sklenjene PKP/2004 in zato ima njena izjava določene pravne posledice v dolžniško - upniškem razmerju glede pravic in obveznosti iz PKP/2004. Gre torej za enostransko izjavo enega pogodbenega partnerja, ki je v konkretnem primeru priznal obstoj terjatev do izplačila plače iz uspešnosti poslovanja. Takšna "pripoznava dolga" seveda ni pravna podlaga, ima pa lahko kakšne druge posledice. Med njimi tudi to, da gre za "veljavno izjavo volje zakonitega zastopnika toženke in je dodatni dokaz k utemeljenosti tožbenega zahtevka", kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

8. Neutemeljena je tudi pritožba, s katero se sodišču prve stopnje očita bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v delu, ki se nanaša na odločitev o zakonskih zamudnih obrestih oziroma o zapadlosti vtoževane terjatve. V navedenem delu sodba nima pomanjkljivosti in se odločitev lahko preizkusi. Izrek sodbe je razumljiv, ustrezno obrazložen in v obrazložitvi so navedena vsa odločilna dejstva za takšno odločitev.

Očitno je, da ni resnična trditev toženke, da se prvostopno sodišče ni nič izjasnilo do njenega ugovora o predhodno postavljenem zahtevku tožnice in pravni podlagi za vtoževanje obresti. O vsem tem se je prvostopno sodišče opredelilo v 8. točki obrazložitve svoje sodbe in materialnopravno pravilno obrazložilo, da tožničina terjatev predstavlja čisto denarno terjatev (zato predhodni zahtevek ni potreben) in je dopustno neposredno sodno varstvo. Zahtevek je bil določen po višini in določena njena zapadlost. O utemeljenosti višine zahtevka ter zapadlosti terjatve oziroma o teku zamudnih obresti pa je bilo nato obrazloženo v 10. točki obrazložitve.

Glede samega datuma zapadlosti vtoževane terjatve kakšna posebna obrazložitev glede na ugovor zastaranja obresti sploh ni bila potrebna. Na podlagi prvega odstavka 111. člena PKP/2004 delavcu pripada del plače iz uspešnosti poslovanja, če družba doseže planirani dobiček. Ta del plače torej delavcu pripada potem, ko je ugotovitev o obstoju dobička "dokončen", to pa je najkasneje takrat, ko je letno poročilo javno objavljeno na portalu AJPES. Zato je tudi tožnica kot datum zapadlosti svoje terjatve navedla 1. 5. 2012, ko je bilo objavljeno revidirano letno poročilo za leto 2011. Sicer pa v PKP/2004 rok za izpolnitev obveznosti plačila ni določen, kar bi lahko pomenilo, da upnik lahko zahteva takojšnjo izpolnitev obveznosti (289. člen Obligacijskega zakonika - Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Ne glede na vse navedeno pa je vtoževana terjatev zagotovo zapadla v plačilo 31. 12. 2012. Vendar sodišču prve stopnje se o natančnem datumu zapadlosti terjatve ni bilo potrebno opredeljevati, ker je toženka ugovarjala 3-letni zastaralni rok. Zato je prvostopno sodišče tožnici pravilno priznalo zamudne obresti le za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe (24. 2. 2016), torej za čas od 24. 2. 2013 dalje (347. člen OZ), pri tem pa pravilno in utemeljeno štelo, da je tožničina terjatev takrat zagotovo zapadla v plačilo.

9. Ker niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi in ne razlog, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ki ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (člen 155 ZPP).