Jedro

Listine, na katere se sklicujeta tožnika, kot na podlago za pravno poslovno ustanovitev služnosti, ne predstavljajo zavezovalnega pravnega posla, torej dogovora o ustanovitvi služnosti, ker v njih ni jasno izražena zaveza lastnika služeče nepremičnine, da bo na svoji nepremičnini za potrebe gospodujoče nepremičnine ustanovil stvarno služnost. (215. člen SPZ).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika), s katerim je zahtevala ugotovitev, da se na zahodnem nepozidanem delu parcele ... 841/17, ob mejni črti te parcele (ob meji s parcelo ... 1035/1) v širini 3,5 m od roba mejne parcele in dolžini 12 m, ugotovi, da na mestu1 sedaj vgrajene male čistilne naprave, obstaja stvarna služnost v obsegu izgradnje, imetništva, vzdrževanja, popravila in upravljanja male čistilne naprave s kapaciteto do 15 PE, in da obstaja po celotni parceli ... 841/17 služnost izgradnje vodov do te čistilne naprave na mestu poteka obstoječih vodov, in sicer v diagonalnem poteku v dolžini 47 m preko parcele ... 841/17 od sredine stavbe ... 462 do priključka komunalnih vodov v malo komunalno čistilno napravo v širini 1,5 m v korist etažnih delov stavbe ID: ... 462 katerih solastnika sta tožnika ter v korist ostalih posameznih etažnih delov. Nadalje je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta zahtevala tožnika izstavitev za vknjižbo služnostne pravice, kot izhaja iz prvega odstavka tožbenega zahtevka, sposobno listino, s katero bo mogoč zemljiškoknjižni vpis te služnostne pravice v zemljiško knjigo ter povrnitev vseh pravdnih stroškov (točka I. izreka), v točki II. je sodišče odločilo, da sta tožnika dolžna toženi stranki (v nadaljevanju toženka) v celoti povrniti njene pravdne stroške v višini, kot bo odmerjena s posebnim sklepom po pravnomočnosti te sodbe (točka II. izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnika iz vseh razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V nadaljevanju se povzema bistvo posameznih razlogov: k očitku nepravilne uporabe materialnega prava podajata obrazložitev, da sodišče ni upoštevalo, da sta tožnika predhodno uporabljala greznico, ki se je nahajala na isti nepremičnini toženke, ter da sta po odstranitvi greznice to služnost izvrševala z nadaljnjo uporabo novozgrajene male komunalne čistilne naprave (v nadaljevanju MKČN). Sodišče je zmotno zaključilo, da to izvrševanje služnosti nima niti pravno poslovne niti priposestvovalne podlage. V nadaljevanju povzema dogajanje pred in po prodaji nepremičnine, na kateri se je nahajala stara greznica ter izpostavlja točko 8. v pogodbi, kjer je navedeno, da greznica ostane skupni posebni del stavbe 462. Navaja, da je bil med pravdnima strankama dogovor, da toženec lahko postavi halo v želeni velikosti, torej tudi na delu zemljišča, kjer se je prej nahajala greznica, MKČN pa se bo vgradila ob rob objekta in bo tudi za potrebe objekta 462. Vsi ti dogovori, finančni vložek etažnih lastnikov stavbe 462 ter dogovor o načinu uporabe MKČN ter glede kritja stroškov izkazujejo, da je toženka privolila, da se MKČN koristi tudi za stavbo 462. Sklicuje se na zaslišanje predstavnikov toženke. Meni, da sodišče ni uporabilo pravil o razširitvi služnosti, saj je opisana razširitev bila potrebna prav zaradi toženke in izgradnje njene hale. Postavitev na drugem mestu je zgolj sledila tehnološkemu razvoju območja in zato bi priposestvovalna doba morala teči vse od odprodaje zemljišča toženki v letu 2000. K zmotni ugotovitvi dejanskega stanja navaja: Dejstvo je, da sta tožnika kot etažna lastnika v stavbi 462 uporabljala staro greznico, od njene porušitve ter izgradnje MKČN pa slednjo. Sodišče je v celoti prezrlo aktivna ravnanja lastnika služečega zemljišča ob sami izgradnji in dovolitvi koriščenja 15 PE enot za stavbo 462. Pri tem toženka z ničemer ni izkazala, da je zaradi lastnih potreb kadarkoli pozvala etažne lastnike stavbe 462 k čim prejšnjemu odklopu njene MKČN. Sklicuje se na zaslišanje prič B. B. in C. C.. Navedbe toženke, da je bila dana etažnim lastnikom stavbe 462 možnost začasne uporabe MKČN, so v nasprotju z listinami o skupnem financiranju. Zakaj je bila obveznost plačila izvedbe in nakupa MKČN razdeljena po ključu 1/2 na stavbo 462 in 1/2 na stavbo 519, toženka ni podala razumne utemeljitve. Vso dogajanje potrjuje, da je bilo med toženko in lastniki stavbe 462 dogovorjeno, da bo slednja privolila, da bo toženka privolila v trajno uporabo MKČN. Celoten dokazni postopek je izkazal, da brez sodelovanja etažnih lastnikov stavbe 462, ki so omogočili, da na mestu stare greznice stoji stavba toženke 519, gradnja te hale ne bi bila mogoča. Sklicuje se na pogodbo o medsebojnih razmerjih etažnih lastnikov stavbe z dne 20. 3. 2012, ki jo je podpisala tudi toženka 5. 6. 2012, kjer je v 4. členu pogodbe čistilna naprava opredeljena kot posebni skupni del stavbe v solastnini etažnih lastnikov. Toženka vse od po podpisa pogodbe v letu 2000 ni nikoli nasprotovala uporabi njene nepremičnine za greznico oziroma kasneje za čistilno napravo. K absolutno bistvenim kršitvam določb ZPP: Razlogi o odločilnih dejstvih so pomanjkljivi ali pa so celo odpadli. Sodišče v sodbi ni utemeljilo, zakaj številni dokazi tožnikov, ki potrjujejo, da je bilo dogovorjeno, da bo zgrajena nova MKČN na drugem mestu in bo nadomestila staro greznico ter da je bila omogočena trajna uporaba MKČN in je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe v pritožbi ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo po uradni dolžnosti (določba 350. člena ZPP) ter v okviru pritožbenih navedb, je pokazal, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ni ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev. Sodišče je sicer izvedlo dokaze z zaslišanjem strank in prič, vendar njihovih izpovedb ni dokazno ocenilo ter jih ni vključilo v skupno dokazno oceno. Prav tako ni ocenilo vseh listinskih dokazov.

6. Na prvi stopnji ni bilo sporno, da sta tožnika, kot etažna lastnika stavbe številka 462 (skupaj z ostalimi etažnimi lastniki v tej stavbi), uporabljala greznico, na zemljišču parcelna številka 841/17, ki je bilo do leta 2000 v lasti lastnikov stavbe 462, leta 2000 pa je bilo prodano toženki2. Na zemljišču, na katerem se je nahajala greznica, je toženka, potem, ko je postala lastnica, zgradila proizvodno halo. Na drugem delu zemljišča iste parcelne številke, to je parc. št. 841/17 (lastnica toženka) pa je bila zgrajena MKČN. Med pravdnima strankama tudi ni sporno, da so potem, ko je MKČN pričela obratovati, tudi etažni lastniki stavbe 462, torej tudi tožnika, za odvajanje odpadnih vod s svojih etažnih delov, pričeli uporabljati to novo MKČN.3

7. Sodišče prve stopnje je (zgolj) na dokazni oceni nespornih dejstev in dela listinskih dokazov zaključilo, da ni mogoče govoriti o razvojni prestavitvi služnosti ali o razvojnih spremembah. Zato je tudi zahtevek na ugotovitev obstoja služnosti na temelju priposestvovanja zavrnilo in sicer z utemeljitvijo, da MKČN ni bila zgrajena pred letom 2010, tožbo pa sta tožnika vložila leta 2019, kar pomeni, da niti desetletna priposestvovalna doba ni iztekla, saj sta bila najkasneje ob vložitvi tožbe seznanjena, da služnosti nimata.

8. Bistvo pritožbe tožnikov je, da sodišče prve stopnje ni uporabilo pravil o prestavitvi služnosti, ter da določenih dokazov, ki so pravno pomembni sploh ni ocenilo. Pri tem pritožba izpostavlja izpovedbe strank, zakonitega zastopnika toženke ter prič, s katerimi sta tožnika dokazovala, da je bila prestavitev služnosti uporabe greznice potrebna prav zaradi toženke, ki je na delu parcele, kjer se je prej nahajala greznica, zgradila poslovni objekt, ter da je zato ob izgradnji MKČN bil dogovor med etažnimi lastniki stavbe 462 ter toženko, o trajni rešitvi za odvajanje odpadnih vod, tudi za stavbo 462. Pri tem se pritožba sklicuje na listine o skupnem financiranju nove MKČN, ki dokazujejo, da je bil dosežen dogovor, da se bo zato, da lahko toženka postavi halo v želeni velikosti, zgradila nova MKČN, ki bo služila tudi potrebam objekta številka 462. Pritožba se sklicuje na določbo 8. v Notarskem zapisu z dne 1. 3. 2000, z navedbo, da ta določba daje pravico etažnim lastnikom stavbe 462 uporabljati greznico na parceli, ki jo je kupila toženka (parcela 841/6 oziroma sedaj 841/17). Nadalje pritožba izpostavlja Pogodbo o medsebojnih razmerjih etažnih lastnikov stavbe D. 1/b4, ki jo je podpisala tudi toženka in, kjer je v 4. členu te pogodbe, čistilna naprava opredeljena kot posebni skupni del stavbe 462. 9. Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje presoji sodišča prve stopnje (točka 8 obrazložitve izpodbijane sodbe), da5. Pritrditi je, da dogovor o tem, da greznica oziroma MKČN predstavlja skupni del stavbe številka 462, in da se nahaja na parceli 841/17, ne vsebuje tudi dogovora o ustanovitvi služnosti.

10. Je pa potrebno pritrditi pritožbi, da povzete določbe, med pravnima strankama sklenjenih pravnih poslov, lahko predstavljajo pravno relevantni dokaz za ugotovitev dobre vere tožnikov glede uporabe, najprej greznice na nepremičnini, ki je od leta 2000 v lasti toženke, kasneje pa glede izgradnje in uporabe nove čistilne naprave, na parceli 841/17. Izpostavljeni listinski dokazi, kot tudi izpovedbe strank in zaslišanih prič, bo zato moralo sodišče v ponovljenem postopku ustrezno dokazno oceniti.

11. Zaradi navedb toženke, da je bila dana etažnim lastnikom stavbe 462 zgolj "možnost začasne uporabe MKČN", bo moralo sodišče izvedene dokaze presojati tudi glede morebitnega "dovoljenja do preklica" oziroma tako imenovanega prekarija. Ti ugovori so bili s strani toženke podani že pred sodiščem prve stopnje in s strani tožnikov tudi prerekani, predvsem s sklicevanjem na listine o skupnem financiranju MKČN. 12. Na navedbe toženke glede neplačevanja stroškov uporabe nove čistilne naprave je potrebno odgovoriti, da v obravnavanem postopku niso pomembne, ker gre pri tem za obligacijsko pravne zahtevke, ki jih bo toženka morala uveljavljati dogovorno s tožnikoma oziroma z ustrezno tožbo na plačilo.

13. V ponovljenem postopku bo zato sodišče prve stopnje na podlagi kritičnega dokaznega vrednotenja vseh izvedenih dokazov, najprej zaključilo, ali je, med uporabo stare greznice in novo malo komunalno čistilno napravo, podana kontinuiteta pri izvrševanju, pri čemer bo upoštevalo, ali gre pri izvrševanju služnosti za identičen namen z upoštevanjem tehnološkega razvoja in razlogov, zaradi katerih je bila stara greznica porušena in zgrajena nova MKČN. Na tem dejanskem zaključku bo možna pravna presoja, ali je šlo za prestavitev služnosti (219. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ6). Pri tem bo sodišče v dokazno oceno vključilo tudi dejstva, ki niso sporna: da so etažni lastniki od marca 2000, ko je bilo zemljišče, na katerem se je nahajala stara greznica in vse do pričetka uporabe nove komunalne čistilne naprave, uporabljali staro greznico na zemljišču v lasti toženke, pri čemer tudi ni sporno, da toženka tej uporabi ni nasprotovala, ter da tožnika od pričetka obratovanja nove MKČN, za odvajanje odpadnih oziroma fekalnih vod iz svoje nepremičnine, uporabljata sporno čistilno napravo (trdita, da za povsem enak namen, za kakršnega sta uporabljala staro greznico). Upoštevalo bo pritožbene navedbe, da je bila na mestu, kjer se je nahajala prvotna greznica, zgrajen poslovni objekt tožencev, kar pomeni, da je bilo prvenstveno v interesu toženke, da se greznica prestavi. Upoštevalo bo tudi navedbe toženke, da nova komunalna čistilna naprava pomeni tehnološko izboljšan način odvajanja fekalnih vod ter trditve tožnikov, da sta se tega zavedala in zato pristopila k sofinanciranju izgradnje nove čistilne naprave. Pri tem pa so navedbe toženke v pritožbi, da stara greznica (ta se je najprej iztekala v potok, kasneje pa je bila preurejena v zaprto greznico), ni izpolnjevala več vseh ekoloških zahtev, po mnenju sodišča druge stopnje nerelevantne za presojo priposestvovanja uporabe stare greznice, lahko bi bile pravno pomembne v upravnih postopkih. Na podlagi skupne dokazne ocene bo torej sodišče presodilo, ali je šlo za prestavitev priposestvovane služnosti, z vsebino kot izhaja iz tožbenega zahtevka7. 14. Odločitev o razveljavitvi sodbe je sodišče druge stopnje sprejelo na podlagi ocene, da ponovno izvajanje celotnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem (le v tem primeru bi pritožbeno sodišče lahko samo napravilo dokazno oceno) ne bi bilo ekonomično. Izvedba pritožbene obravnave ter ponovitev dokaznega postopka bi bila bistveno bolj zamudna od sprejete rešitve, zato je razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje bolj ekonomična in ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave Republike Slovenije. Poleg tega bi se s tem, ko bi se večina pravno relevantnih dejstev prvič ugotavljala šele v pritožbenem postopku, strankam odvzela pravica do dvostopenjskega sojenja in učinkovita pravica do pritožbe (25. člen Ustave Republike Slovenije).

15. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožnikov ugodilo skladno s prvim odstavkom 354. člena ZPP in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje.

1 Na strani 2 izpodbijane sodbe, je v izreku, v tretji vrstici zavrnjenega tožbenega zahtevka, pisna napaka in sicer bi moralo pisati "na mestu" in ne "namesto". 2 Notarski zapis prodajne pogodbe z dne 1. 3. 2000. 3 Iz listine pod B18 izhaja, da je bilo uporabno dovoljenje za MKČN izdano 28. 12. 2010. 4 Pogodba o medsebojnih razmerjih - priloga A6; tožnika stajo podpisala 20.3.2012, toženka pa 5.6.2012. 5 215. člen SPZ: Za nastanek stvarne služnosti se poleg veljavnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti služnost, zahteva še zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo. (prvi odstavek).Pogodba o ustanovitvi služnosti mora vsebovati ime lastnikov gospodujoče in služeče nepremičnine, zemljiškoknjižno oznako obeh nepremičnin, natančen opis služnosti in morebitno nadomestilo, ki ga mora plačati lastnik gospodujoče nepremičnine. Nadomestilo se lahko določi v enkratnem znesku ali v periodično zapadlih obrokih (drugi odstavek). 6 Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, komentar k členu 219, stran 909. 7 Glede na že sedaj nesporna dejstva ni razumljiv zahtevek v delu, ko se zahteva služnost izgradnje MKČN ter položitev vodov.