Jedro

Dejstvo o datumu, ko je dejansko pisanje puščeno v poštnem predalu naslovnika, ni pravno odločilno. Rok za vložitev pritožbe je pričel teči s potekom 15 dni po puščenem obvestilu, da naj naslovnik dvigne pošiljko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo pritožbo dedinje M. S., ki jo je vložila zoper sklep D ... z dne ... ker je bila vložena prepozno.

2. Dedinja M. S. je s pritožbo izpodbijala sklep sodišča prve stopnje in predlagala, da se njeni pritožbi v celoti ugodi. Navajala je, da 23. člen Ustave RS zavezuje sodišče, da vsebinsko odloči o vloženem pravnem sredstvu ne glede na to, če je vloženo prepozno, da 15 dnevni pritožbeni rok ne predstavlja primernega časa za pritožbo. Pravica do sodnega varstva je zagotovljena vsakomur, brez omejitev, zato je sodišče dolžno podati vsebinsko odločitev o zadevi. Javna obravnava ni bila izvedena, to je temelj poštenega sodnega postopka in pomeni bistveno kršitev poštenega in nepristranskega postopka, kot določa 23. člen Ustave RS in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Fikcija vročitve pomeni domnevno vročitev in ne dejanske vročitve. Sodišče je dolžno vsebinsko obravnavati pritožbo ne glede na zamujen rok, Ustava zagotavlja vsebinsko presojo brez vsakršnih omejitev. 15-dnevni pritožbeni rok ne predstavlja primernega časa za pripravo obrambe, kot to določa 6. člen Evropske konvencije o varstvu pravic in temeljnih svoboščin. Sodišče ne upošteva, da fikcija pomeni domnevno vročitev, kar ne pomeni, da je dejansko dobila vročen sklep po 15 dneh, sodišče tega ne more zagotoviti, to pomeni, da ji je sklep lahko bil vročen tudi npr. po 20-ih dneh, ko je rok za pritožbo že skoraj potekel. S tem bi ji bila povzročena velika škoda. Sodišče ni upoštevalo niti dejstva, da je stranka v postopku lahko odsotna in zato zamudi rok za pritožbo. Sodišče kljub vsem možnim razpletom o dostavi sodnega dokumenta ne upošteva ničesar, čeprav ne more izkazati, da je sklep zares prejela pravi čas, to jo postavlja v neenak položaj, kljub temu, da sodišče nima dokazov, da je sklep prejela pravočasno, ne upošteva, da se lahko pošta založi itd. S tem je kršena enakost pred zakonom iz 14. člena Ustave RS ter enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS v primerjavi s strankami, ki so imele možnost pravi čas prevzeti pošto in so prevzem zaradi tega tudi podpisale. S tem, ko ji ni bilo omogočeno javno sojenje, je bila kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS. Sodišče je s pogojevanjem plačila sodne takse kršilo 22. člen Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem, neplačilo ali nezmožnost ali nepravočasno plačilo sodne takse ne sme biti vzrok za nepravično sojenje. Višina sodne takse je previsoka in nesorazmerna glede na nizke prejemke pritožnice, s plačilom sodne takse ji sodišče onemogoča sodno varstvo. Sodišče ni upoštevalo 14., 15., 22., 24., 33., 125., 153. člena Ustave RS, 7. člena Splošne deklaracije človekovih pravice ter 20., 21. in 47. člena listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Prav tako ni upoštevalo 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 11. člena Zakona o sodnih taksah.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je sprejelo zaključek, da je pritožba vložena prepozno, na podlagi ugotovljenih naslednjih dejstev: - da je vročevalec pritožničinemu pooblaščencu 15. 5. 2019 pustil v poštnem predalu obvestilo z navedbo, kje se sodno pisanje nahaja ter da mora v roku 15 dni sodno pisanje prevzeti, - da pritožničin pooblaščenec sodnega pisanja ni prevzel v 15-dnevnem roku, to je do vključno 30. 5. 2019, - da je 31. 5. 2019 pričel teči pritožbeni rok (15 dni) in je iztekel 17. 6. 2019, - da bi pritožnica 17. 6. 2019 lahko še pravočasno (priporočeno po pošti) vložila pritožbo, vložila pa jo je šele 24. 6. 2019. 5. Pritožba zgoraj povzetih dejstev ne izpodbija.

6. Iz spisovnega gradiva izhaja še, da je s sklepom z dne 13. 5. 2019 sodišče prve stopnje štelo za umaknjeno pritožbo pritožnice, ki jo je ta vložila zoper sklep D 153/2016 z dne 16. 5. 2018, ker pritožnica ni plačala sodne takse za pritožbo. S sklepom D ... z dne ... pa je sodišče prve stopnje zavrglo pritožbo pritožnice, ki jo je ta vložila zoper sklep Višjega sodišča v Celju I Cp ...z dne ... iz razloga, ker pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje ni dovoljena.

7. Neutemeljene so pritožbene trditve o neprimernosti 15-dnevnega pritožbenega roka, o dolžnostih sodišča vsebinsko odločiti o vsaki pritožbi brez omejitve in ne glede na zamujen rok. 15-dnevni pritožbeni rok določa zakon, in sicer 172. člen Zakona o dedovanju (ZD) in drugi odstavek 363. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 163. člena ZD uporablja tudi v zapuščinskem postopku. Fikcija vročitve pa je prav tako z zakonom določena domneva, in sicer v 142. členu ZPP v zvezi s 163. členom ZD, v drugem odstavku 343. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pa je določena nepodalšljivost pritožbenega roka.

Dejstvo o datumu, ko je dejansko pisanje puščeno v poštnem predalu naslovnika, ni pravno odločilno. Rok za vložitev pritožbe je pričel teči s potekom 15 dni po puščenem obvestilu, da naj naslovnik dvigne pošiljko. V pritožbi pa dedinja ne trdi, da je bila v času, ko ji je bilo puščeno obvestilo, odsotna od doma in da iz tega razloga ni mogla pravočasno prevzeti sodnega pisanja. Za odločanje o pravočasnosti vložene pritožbe pa ni predvideno javno obravnavanje, zato je neutemeljen tudi očitek, da dedinji ni bilo omogočeno javno sojenje.

8. Glede na dejanske ugotovitve v izpodbijanem sklepu je ta pravilen in zakonit, sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe ZPP in ZD.

9. Pritožba ni konkretizirala nobene izmed bistvenih kršitev določb postopka iz 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče pa je presodilo, da izpodbijani sklep ni obremenjen z nobeno izmed tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s 163. členom ZD).

10. Preostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni obravnavalo, ker so pravno neupoštevne.

11. Glede na vse obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).