Jedro

Pritožbi spregledata določbo prvega odstavka 339. člena ZKP ki določa, da se zapisniki o ogledu zunaj glavne obravnave, o hišni ali osebni preiskavi, prepoznavi oseb, predmetov ali krajev storitve in o zasegu stvari ter listine, knjige, spisi in druga pisanja, ki se uporabijo kot dokaz, preberejo na glavni obravnavi, da se ugotovi njihova vsebina, po presoji senata pa se sme njihova vsebina na kratko povedati, sme pa se tudi reproducirati zvočni ali slikovni posnetek opravljanja tega preiskovalnega dejanja. Pisanja, ki pomenijo dokaz, se po možnosti predložijo v izvirniku. Sodišče prve stopnje je torej smelo na podlagi navedene določbe ZKP prebrati zapisnike o ogledu in rekonstrukciji kaznivega dejanja, ne da bi za to potrebovalo soglasje strank. Stranke pa imajo pravico oporekati vsebini listine in jo izpodbijati z drugimi dokazi, kar sta obdolženec in njegov zagovornik tudi storila. Tretji odstavek 397. člena ZKP določa, da mora sodišče prve stopnje opraviti vsa procesna dejanja in pretresti vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svoji odločbi. Po teh navodilih mora ravnati tudi, če misli, da oprava naloženih procesnih dejanj ni potrebna oziroma da se sporna vprašanja ne nanašajo na odločilna dejstva, od katerih je odvisna pravilna uporaba zakona. Samo če bi se po razveljavitvi sodbe stanje stvari tako spremenilo, da bi postala očitno nepotrebna oprava procesnih dejanj oziroma ugotavljanje dejstev, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče, prvostopenjsko sodišče ne bi bilo dolžno ravnati po navodilih pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku opravilo vsa procesna dejanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje in prebralo zapisnike prejšnje glavne obravnave, kot tudi zapisnike o ogledu in rekonstrukciji kraja kaznivega dejanja in jih v obrazložitvi tudi obširno obrazložilo in nanje smelo opreti izpodbijano sodbo.

Izrek

I. Pritožbi obdolženega B.Š. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka na 192,00 EUR odmerjeno sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega B.Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo kazen tri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanke. Na podlagi določbe 105. člena ZKP je oškodovanko Z.A. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Proti taki sodbi sta se pritožila: - obdolženi B.Š. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi kršitve določb kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega v celoti oprosti obtožbe. Obdolženi B.Š. je v pritožbi še zahteval, da ga pritožbeno sodišče obvesti o seji svojega senata in - zagovornik obdolženega B.Š. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Pritožbeno sodišče obdolženca ni obveščalo o seji senata, saj prvi odstavek 445. člena ZKP določa, da kadar odloča sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Predsednik senata in senat nista spoznala, da bi navzočnost strank bila koristna za razjasnitev stvari. Upoštevati je potrebno, da sta obdolženec in njegov zagovornik vložila obširni pritožbi in v njih navedla vse pritožbene razloge in jih tudi obširno obrazložila. Zato pritožbeno sodišče obdolženca in okrožnega državnega tožilca ni obveščalo o seji svojega senata.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

5. Obdolženčev zagovornik uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. in 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot tudi iz drugega odstavka 371. člena ZKP, v zvezi z določbami prvega odstavka 311. v zvezi s 340. členom ZKP. Obdolženec pa uveljavlja razen bistvenih kršitev določb kazenskega postopka kot njegov zagovornik, še iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot tudi iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

6. Obdolženec uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje s svojo sodbo naj ne bi popolnoma rešilo predmeta obtožbe. To kršitev ugotavlja v okoliščini, da sodišče prve stopnje ni razjasnilo kako je pri obdolžencu nastala poškodba na podlahti leve roke, kljub temu da je pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje izrecno naložilo, da mora to okoliščino razjasniti.

Očitano bistveno kršitev določb kazenskega postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo. O predmetu obtožbe mora sodišče odločiti v izreku sodbe, sicer krši objektivno identiteto med obtožbo in sodbo. S predmetom obtožbe je mišljeno dejanje, opisano v obtožbi, vključno z morebitno spremembo ali razširitvijo pritožbe na glavni obravnavi. S tem ko sodišče prve stopnje naj ne bi razjasnilo kako je pri obdolžencu nastala poškodba na podlahti, pa je sodišču prve stopnje moč očitati le, da ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ne pa da ni odločilo o predmetu obtožbe, torej o dejanju, ki je opisano v obtožbi in sedaj v izreku izpodbijane sodbe in ki se očita obdolžencu, da ga je storil.1 Zaradi obrazloženega pa sodišču prve stopnje tudi ni moč očitati, da je obdolžencu kršilo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave, v povezavi z 2. točko prvega odstavka 371. člena ZKP ("če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen" - 1. do 5. točka 39. člena ZKP). Sicer pa pritožnik tega očitka sodišču prve stopnje ni obrazložil, pritožbeno sodišče pa te kršitve po uradni dolžnosti ne preizkuša. Iz podatkov spisa pa tudi ne izhaja, da bi obdolženec sodnika posameznika izločal v tem kazenskem postopku. Člen 384 ZKP določa, da se sme na kršitev zakona iz 2. točke prvega odstavka 371. člena tega zakona pritožnik sklicevati v pritožbi samo, če na kršitev ni mogel opozoriti med glavno obravnavo ali če je nanjo opozoril, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

7. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavljata pritožbi iz 11. in 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišču prve stopnje očitata, da v ponovljenem postopku ni odpravilo procesnih kršitev in ni kritično presodilo obdolženčevih navedb glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni izvedlo dokazov, in sicer ogleda in rekonstrukcije kaznivega dejanja. Obramba je na naroku za glavno obravnavo dne 8. 9. 2017 izrecno na zapisnik podala navedbe, da ne soglaša z branjem zapisnika o glavni obravnavi, ogledu in rekonstrukciji z dne 11. 5. 2015 in vpogledom v fotografije, posnete ob navedenem ogledu, ki se nahajajo v prilogi C6. Prav tako obramba ni dala soglasja za branje zapisnika z dne 27. 1. 2017 in vpogledom v fotografije, posnete ob navedenem ogledu, ki se nahajajo v prilogi C11. Hkrati je obramba glede na dejstvo, da so bili zapisnik z dne 11. 5. 2015 in priložene fotografije pridobljeni v okoliščinah, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sojenja, predlagala ponovno izvedbo ogleda in rekonstrukcije dogodka in poleg tega navedla dejstvo, da sodišče ob rekonstrukciji dne 27. 1. 2017 ni preverjalo verodostojnosti izpovedbe priče S.A., obdolženčevega zagovora v smeri silobrana in obdolženčeve zmožnosti storitve kaznivega dejanja na način, kot mu očita tožilstvo. Pritožbi zaključita, da je sodišče prve stopnje z branjem zapisnika glavne obravnave in o ogledu in rekonstrukciji kraja kaznivega dejanja in vpogledom v fotografije ravnalo v nasprotju z določbo prvega odstavka 311. člena v povezavi s 340. členom ZKP.

Pritožbi nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da je v dokazne namene zaslišalo pričo Z.A., s soglasjem strank prebralo izpovedbe prič S.A., L.Š. in J.Š. ter izvedensko mnenje A.K. in prebralo listine, navedene v zapisniku o glavni obravnavi (list. št. 379 spisa), za branje katerih soglasje strank ni potrebno in niso procesno sporne niti z vidika poznejše zahteve za izločitev tedanje sodnice (drugi odstavek 43. člena ZKP). Pritožbi spregledata določbo prvega odstavka 339. člena ZKP ki določa, da se zapisniki o ogledu zunaj glavne obravnave, o hišni ali osebni preiskavi, prepoznavi oseb, predmetov ali krajev storitve in o zasegu stvari ter listine, knjige, spisi in druga pisanja, ki se uporabijo kot dokaz, preberejo na glavni obravnavi, da se ugotovi njihova vsebina, po presoji senata pa se sme njihova vsebina na kratko povedati, sme pa se tudi reproducirati zvočni ali slikovni posnetek opravljanja tega preiskovalnega dejanja. Pisanja, ki pomenijo dokaz, se po možnosti predložijo v izvirniku. Sodišče prve stopnje je torej smelo na podlagi navedene določbe ZKP prebrati zapisnike o ogledu in rekonstrukciji kaznivega dejanja, ne da bi za to potrebovalo soglasje strank. Stranke pa imajo pravico oporekati vsebini listine in jo izpodbijati z drugimi dokazi, kar sta obdolženec in njegov zagovornik tudi storila. Tretji odstavek 397. člena ZKP določa, da mora sodišče prve stopnje opraviti vsa procesna dejanja in pretresti vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svoji odločbi. Po teh navodilih mora ravnati tudi, če misli, da oprava naloženih procesnih dejanj ni potrebna oziroma da se sporna vprašanja ne nanašajo na odločilna dejstva, od katerih je odvisna pravilna uporaba zakona. Samo če bi se po razveljavitvi sodbe stanje stvari tako spremenilo, da bi postala očitno nepotrebna oprava procesnih dejanj oziroma ugotavljanje dejstev, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče, prvostopenjsko sodišče ne bi bilo dolžno ravnati po navodilih pritožbenega sodišča2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku opravilo vsa procesna dejanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje in prebralo zapisnike prejšnje glavne obravnave, kot tudi zapisnike o ogledu in rekonstrukciji kraja kaznivega dejanja in jih v obrazložitvi tudi obširno obrazložilo in nanje smelo opreti izpodbijano sodbo. Pritožbeno sodišče pa tudi sprejema oceno v zvezi s poškodbo obdolženčeve podlahti, in sicer je to poškodbo, ki bi jo naj obdolženec utrpel ob kaznivem dejanju, štelo le kot način zagovora in ni bila odločilna za krivdorek. Sodišče prve stopnje je torej pretreslo na glavni obravnavi vsa procesna dejanja in rešilo vsa sporna vprašanja, katerih rešitev je v svojem sklepu navedlo pritožbeno sodišče. 8. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženca in njegovega zagovornika pa še dodaja:

9. Bistvo obširnih pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se pritožnika ne strinjata. Prepričati skušata, da obdolženec očitanega kaznivega dejanja ni storil, saj ga je oškodovanka napadla in se pri tem poškodovala. Sicer pa glede na njegovo zdravstveno stanje in telesno višino ter dejstvo, da je teren na parceli oškodovanke kjer je stala, ko ga je napadla in udarila, dvignjen, na parceli njegovih staršev, na kateri je obdolženec stal, pa je nižji in zaradi tega očitanega kaznivega dejanja ni mogel storiti. Pritožnika sodišču prve stopnje še očitata, da ni bolj kritično ocenilo izpovedbe prič, hčerke oškodovanke S.A., saj dogodka kot ga je opisala, ni mogla videti skozi okno hiše, saj so v kritičnem času pogled zakrivale brajde, ki jih je oškodovanka po dogodku in pred ogledom sodišča odstranila, prav tako je znižala tudi teren ob ograji, kjer bi naj obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, torej kraj storitve kaznivega dejanja spremenila. Pritožbi še opozarjata, da je edini dokaz o poškodbi oškodovanke obvestilo o telesni poškodbi, ki pa ne izraža resničnih poškodb. Oškodovanka je k zdravniku šla šele naslednji dan (29. 4. 2013), pri čemer naj bi utrpela oteklino in razpočno rano na zgornji ustnici. Oškodovanka je zaslišana kot priča izpovedala, da ji je kri tekla iz spodnje ustnice, kar posledično pomeni, da je imela oškodovanka razpočno rano na spodnji in ne na zgornji ustnici in oteklo spodnjo ustnico, za kar pa v zdravstveni dokumentaciji ne obstaja noben zapis. Sodišču prve stopnje očita, da je zgolj z nekaj besedami izključilo možnost silobrana obdolženega pred napadom oškodovanke. Spregleda pa, da je bil edini fizični kontakt med oškodovanko in obdolženim v trenutku, ko je oškodovanka s kovinsko posodo udarila oškodovanca, ki si je glavo zaščitil tako, da je dvignil roko. Navedeno potrjujejo fotografije poškodbe in obvestilo izbranemu zdravniku, kot tudi obdolženčev zagovor in izpovedbi njegovih staršev J. in L.Š., ki so jasno in nedvoumno izpovedali, kako je oškodovanka napadla obdolženca in pri tem padla na ograjo, pri čemer se je obdolženec pred napadom oškodovanke obranil kot že opisano. Pritožbi pa še poudarjata, da je izvedenec medicinske stroke ugotovil, da so poškodbe, ki jih je dobila oškodovanka, lahko nastale pri padcu po ograji in udarcu ob tla, saj je izvedenec na naroku 24. 8. 2015 še pojasnil, da odrgnine na rokah oškodovanke niso mogle nastati pri udarcu, temveč so posledica padca. Pritožbi še opozarjata, da sodišče prve stopnje ni opravilo ponovnega ogleda in rekonstrukcije kraja kaznivega dejanja in ni imelo dovoljenja obrambe, da te zapisnike prebere, zato dokazov, ki izhajajo iz teh zapisnikov, ne bi smelo uporabiti in nanje opreti krivdoreka.

10. Z navedenimi pritožbenimi navedbami se pritožbeno sodišče ne strinja. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno ugotovilo, da je obdolženec brez kančka dvoma očitano kaznivo dejanje storil, kot mu očita obtožba. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo jasne in sprejemljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, se nanje sklicuje in jim v izogib ponavljanju dodaja le še: Pritožbi spregledata in zato tudi ne upoštevata, da je sodišče prve stopnje opravilo kot procesno dejanje dva ogleda kraja storitve kaznivega dejanja in ob enem rekonstrukciji le tega. Večkrat je zaslišalo obdolženca, oškodovanko in priče in pregledalo in prebralo dokazno dokumentacijo, vpogledalo je tudi v fotografije. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je oškodovanka izpovedovala ves čas postopka enako, opisala je pogovor pri ograji z obdolžencem in njegovo materjo L.Š.. Opisala je tudi, kako jo je obdolženec dvakrat udaril, najprej z dlanjo, potem pa še s pestjo in ji povzročil poškodbe. Njeno izpovedbo je potrdila hčerka oškodovanke, kot priča zaslišana S.a., saj je dogodek, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, z mesta, ki ga je navedla, lahko opazovala dogajanje pri ograji. Glede odstranitve brajd in stebrov na parceli oškodovanke in znižanje terena na njej, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ta okoliščina ni imela nobenega vpliva na izpovedbo oškodovanke in priče S.A.. Tudi izvedenec medicinske stroke dr. K. ni izključil načina poškodovanja, kot ga je opisala oškodovanka. Utemeljeno pa ni verjelo zagovoru obdolženca, da ga je oškodovanka udarila in poškodovala po levi nadlahti. Pravilno je zavrnilo dokazni predlog obrambe za ponovno opravo ogleda in rekonstrukcije dogodka, saj je ta dokazni predlog izvedlo že dvakrat in so podatki v spisu. Glede obdolženčeve poškodbe pa je tudi utemeljeno zaključilo, da mu je ni povzročila oškodovanka, ampak jo je navajal v podkrepitev svojega zagovora in te okoliščine tudi podrobno obrazložilo (stran 5 obrazložitve).

11. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja obdolženca in njegovega zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in sta zato pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljeni.

12. Zoper odločbo o kazenski sankciji se obdolženec in njegov zagovornik nista pritožila. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožba sicer ne napada. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje mu je namreč izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa mu določilo primerno dolgo kazen zapora in najkrajšo preizkusno dobo.

13. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah obdolženca in njegovega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica pritožbenega neuspeha ter temelji na določbi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa v višini 192,00 EUR je bila odmerjena v skladu s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1 po tar. št. 7111 (znesek takse 160,00 EUR), 71113 (izrek pogojne obsodbe - količnik 0,8) in 7122 (zavrnitev pritožbe - količnik 1,5) Taksne tarife.

1 Primerjaj: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 790, k 7. točki. 2 Primerjaj: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 858, točka 5.